Revija SRP 107/108

Matej Krajnc

 

PRODAJALKA VIJOLIC

 

Tereza Mevsh je bila prodajalka vijolic.

To je bil v njenih poznih letih precej deficitaren poklic, a Tereza se do 83. leta ni pustila zlobnim natolcevanjem. Che je kazalo, da ne bo mogla prodati dovolj vijolic za prezhivetje, se je zatekla k sili. Njen 34-letni sosed, ki ga je klicala Vnukec, je poskrbel, da se je razmerje uravnalo. Bil je moten, orjashki, naokrog pa je hodil z jekleno gorjacho, ki je bila prej del jeklenega fotelja. Izdelali so jih zgolj 6, povprashevanje ni bilo bogve kakshno. Fotelj je bil hladen, pa tudi prestavljati ga je bilo prava muka.

Tereza Mevsh se je pri shestinosemdesetih odlochila, da bo pevka.

Ni tezhko uspeti, si je prigovarjala. Vsaj pri mojih letih ne. Poslushali me bodo zhe iz reshpekta. Si je prigovarjala.

Naslednje leto ni naredila chisto nich. No ja, prodala je dvesto triinshestdeset shopkov vijolic. Vechino kupcev je nashel Vnukec, bili so nadvse srechni, da so kupili tako izvrstne shopke. Dvesto jih je nato bankrotiralo, she dvanajst se jih je ustrelilo, tochno ob petih zjutraj, in to na nedeljo. Baje takrat kljub usamomoritvi she ujamesh nebesa. Po peti uri ... heh, ni zagotovila.

Bil je zelo dobro vzgojen ponedeljkov vecher, kot nalashch za ustvarjanje. Tereza Mevsh je sedla k mizi in vzela v roke pisalo. Rachunalnik je kake pol ure poprej vrgla skoz okno, ker ji je tezhil s posodobitvami.

Che bom pela, je mrmrala, bom pela svoje pesmi.

Che bom pela svoje pesmi, je mrmrala, morajo biti v plemeniti anglosaksonshchini, da me bo razumel ves svet.

Kaj imam povedati svetu, je nato pomislila. In napisala:

 

O, May darling

(Pochasi in lepo)

 

1.     Yu, and teichmay, yu,

cgelt now yo mold cya meld cyu-u may,

erpl, the chapel and lo-ove yu, ay love yu,

neck you're teichmay.

 

O, may darling, o, love yu,

and, chapel cheet neck veld,

the Never and teichmay love cyu,

the Never of lo-ove-ove yu-u-u!

 

2.     Mercal's the Never a love meat to,

chelt may yu to-o-o,

i love, i need, i want yu,

cgat love-e-e-e yu!

 

3.     Love yu cgat and pearley happy,

love, darling may, o, love yu.

O, Lo-o-o-o-ve, yu-u-u!

 

 

Besedilo jo je spominjalo na staro pesem zhe preminulega amerishkega trobentacha, chigar ploshche je nekoch imela v omari. Potem so ji omaro zgrizli lesni chrvi, ki so pobegnili iz sosedove hishe.

Jezno je vstala in pozvonila na sosedova vrata.

»Urban, odpri!«

Urban Celibat je krmezhljavo odprl zaslonko in Terezi Mevsh posvetil v edino zdravo oko.

»A ne vidish, koliko je ura?«

»Tvoji lesni chrvi so mi spet zgrizli omaro!«

Vrata so se chisto pochasi odprla.

»Bosh chaj?«

»To pa bi!«

Urban Celibat je krmezhljavo pristavil vodo na urnik in Terezi Mevsh velel sesti. »Menda ne bosh stoje pila!«

»Tvoji lesni chrvi so mi spet zgrizli omaro!« je ponovila Tereza Mevsh.

»Moji lesni chrvi grizejo samo ribe!« je odvrnil Urban Celibat, nakar se je spomnil, da sploh ne ribari.

»Tvoji lesni chrvi so kot termiti!« je vzrojila Tereza Mevsh. »Mutirani so! Kupujesh jih pri onem stalinistu, ki rachuna dvaintrideset kovancev za kozarchek!«

»Kako vesh?«»Ha! Dolgo sem zhe na svetu!« je zasekala Tereza Mevsh in sedla. »Pa she enkrat tako dolgo bom, tako je rekel Muddy Waters, ko je leta 1962 tod mimo bezhal pred vnetljivimi orglicami!«

Che bi Urban Celibat ne vedel, da je stara Tereza zhiva enciklopedija dogodkov v vasi, bi se zakrohotal. Tako pa je bil lepo tiho. Vsi, ki so se posmehovali Terezi, so konchali pod Vnukchevo jekleno gorjacho.

Tereza Mevsh je chez dva dni preminila s precej izvrstnega zemeljskega plina med zobmi. Za nasho zgodbo tudi sicer sploh ni bila pomembna.

 

*

 

Urban Celibat je jokal.

Jokal je vsak dan med peto in pol shesto uro zjutraj. Potem je solze, ki so se natekle, ponujal kot dezhevnico oblizhnjim kmetijam.

Tistega jutra je jokal zaradi drugih stvari.

Ponochi mu je nekdo sklatil izvesek.

Na njem je pisalo »VASHA PRIHODNOST JE V VIKANJU!«

Vedel je, da se nekateri v vasi zavzemajo za odpravo Celibata in da je precej takih, ki jim gre v nos njegova lesena noga. Pretendentov na prestol vashkega vikarja ni bilo ravno veliko. Nikogar. She poltretjeletni sinchek sosedov onkraj gmajne se je odlochil, da bo raje gozdar.

Ime mu je bilo Hnak in ni vedel, kaj je to gozdar. Vedel pa je, da noche biti vikar.

Vikarjeva trgovina je vedno prazna, je ugotavljal, slashchicharna pa vedno polna. Ker je bil premajhen, da bi razumel razliko med gozdom in slashchico, je gozdarstvo postavljal nad vikanje.

Vikati je moral babico. Babica je precej pila. Tudi dedka je moral vikati. Dedek je takisto precej pil in zraven zhvechil cigare z zelenim trakcem. Ob vecherih je vzel v roke kitaro in po strunah drsal s staro steklenico.

Prijatelji so ga klicali Blind Boy Jozhe.

Blind Boy Jozhe je vikanje kupil v trgovini Urbana Celibata.

On in njegova zhena, babica, sta bili edini Celibatovi stranki v zadnjih desetih letih. Pa tudi lepljenje breskev, s chimer se je prezhivljal, ni shlo.

Chemu bi kupovali lepilo za breskve, so tuhtali v vasi, che pa jih lahko lepo pojémo.

Urban Celibat je nujno potreboval novo okupacijo.

 

*

 

Okupacija je prishla. Leta 1941.

V vasi Emsh niso vedeli, da je okupacija resna stvar. Urban Celibat o tem sploh ni vedel prav nichesar. Zato se je z njo hotel porochiti.

Okupacija Kalomehorc je bila, ko je prishla v vas Emsh, prijetna mlada gospa. A od veselga chasa je steklo leto in potem she precej desetletij in Okupacija Kalomehorc se je odlochila, da se ne bo vech skrivala v kroshnji vashke vrbe zhalujke, ampak si bo poskusila ustvariti druzhino.

Na srecho se je pozabila postarati.

Urban Celibat jo je prvich videl tistega jutra, ko je splezala z vrbe in se sprehodila skoz vas. Ogledovala si je hishe, bajte in na koncu tudi kavarnico, slashchicharno, cerkev, zadruzhno-gasilsko-oratarsko-gledalishko-sadjedelnishki dom ter Celibatovo trgovino.

»Vi ste ochitno dobro vzgojeni!« je pozdravila Urbana Celibata, ki se ni nadejal takshnega obiska. Okupacija Kalomehorc je nosila dolgo penasto obleko shirokih krajev s sadnim klobuchkom, na chelu pa je imela odtisnjen pechat LEPA SUM.

Urban Celibat je pomislil, da bi se morda lahko ustalil in pozabil na tezhave.

Gospa je gotovo premozhna.

Povabil jo je na kavo in hitro ugotovil, da nima niti ficka. Hitro zato, ker mu je to sama zaupala, in to zhe kar v prvem stavku.

Pa vendar ga je precej zadel njen nachelni pechat. Verjel mu je, ona pa mu je vmes nasula drevesne droge v kavo.

Zbudil se je v lepi, veliki predmestni hishi kot inkasant.

Sprva sploh ni vedel, kje je. Navajenemu ruralnega okolja, mu ni bil jasen ves asfalt, ki ga je videl skoz okno sobe in vse, kar sodi zraven. Recimo promet, ki ga je slishal skozi taisto okno.

Potem se je odlochil, da hoche nazaj v vas Emsh, ne glede na to, ali je hisha, v kateri se je zbudil, lepa ali ne. Tudi Okupacija mu mora she odgovoriti na nekaj vprashanj.

Pokukal je iz sobe na hodnik. Nikjer nikogar.

Nekaj ne prevech vitkih ur je taval po hodniku sem ter tja, na koncu pa je le odkril vrata, ki naj bi vodila na cesto. Zaradi nesrechne lesene noge je bil tudi precej glasen. Njegovo shtorkljanje bi zbudilo she Nosferatuja.

Vrata so bila trdno zaprta in se jih nikakor ni dalo odpreti.

»Psst!« je zaslishal za hrbtom. »Rabish vitrih?«

»Tereza?«

»Psssst!«

»Tereza, kaj pochnesh tukaj? Te nismo lepo pokopali za cerkvijo, chak, kdaj zhe? Bila si pri meni, chesh da so ti moji chr...«

»Utihni zhe!«

»Kaj?«

»Utihni! Hochesh nazaj v Emsh ali ne?«

»Zhe, ampak ...«

»Torej ni pomembno, kaj se je dogajalo z menoj! Ali bi raje pochakal, da se vrne Okupacija in te priklene na posteljo?«

»Okupacija? Ampak saj ...«

»Meshchanke nochejo umret na vrbah, cepec!« je vzrojila Tereza. »Meni verjemi, bila sem she mlada, ko je prishla in se vgnezdila v kroshnji!«

»Ti si bila kdaj mlada?«

»Pssst!«

»Ampak ...«

»Kaj? Kaj? Te zanima, kaj? Kar drevenish, a ne? Ne reshujem te iz chlovekoljubnosti, da bosh vedel! Prasica mi je pred desetletji ugrabila prvega mozha, ga vzela v kroshnjo, iz kroshnje v tole hisho, a mu nisem mogla vech pomagati! Njegovo sokrvico je prodala, naredila prizidek in shla nazaj v kroshnjo!«

»Ampak ...«

»Lej, nimava chasa, da bi ti podrobno govorila o stvari!«

»Saj me niti ne zanima! Zhe tole zgoraj je bilo chisto prevech!«

»Hochesh vitrih ali ne?«

»Daj mi ga!«

»Reci: Prosim, draga Tereza, nikoli vech ti ne bom poslal chrvov v bajto!'«

»Pmmmdrezavovjto!«

»Premalo preprichljivo!«

»Pmmmmmmmmragazanikolimmmmbbbrvovjto!«

»Naj bo, ker nimava veliko chasa! Odkleni, pojdi desno in samo naravnost chez prvih 1211 krizhishch. Potem bosh videl tablo za kraj Etonehij.«

»Ja?«

»Ne pojdi tja! Nadaljuj naravnost, dokler ne zagledash table EMSh – 27.313 KORAKOV!«

»Ja?«

»To je to!«

»Samo to?«

»Emmm ... precej upehan bosh, ko bosh prishel tja. Morda te bo starost vzela kje sred poti!«

»In chemu potem vsa ta muka?«

»Nisi vprashal, che obstaja lazhja pot!«

»Obstaja lazhja pot?«

»Ne!«

»No, vidish!«

»Obstaja. Ko pridesh ven, pojdi desno in sedi na prvi avtobus za EMSh!«

Urban Celibat je zavzdihnil.

»Daj mi zhe ta prekleti kljuch!«

 

*

 

Ko sta se Tereza Mevsh in Urban Celibat porochila, je bila ona zhe par let pod rusho, on pa je she naprej zhivotaril s svojo trgovinico in pozabil na nachrte glede poroke z Okupacijo Kalomehorc.

»Si ziher, da hochesh peti?«

Ko je odlochno prikimala, je pomislil: morda me to spravi iz anonime, in je shel ter potrkal na vrata zhupana sosednje vasi. Ta je bil svoj chas porochen z Engelbertom Humperdinckom, she pred spremembo spola, potem pa ga je izpustil in pustil iti. Ni ga vech ljubil, da pa bi she vedno zhivela skupaj, bi bil greh. Naj si on najde drugo!

»Z Engelbertom nimam vech stikov, Urban!«

»Kaj pa s Tomom Jonesom?«

»A si ti zdrav?«

»Tereza potrebuje break!«

»Tereza? Tereza – Tereza? Mevsh? A ni zhe zdavnaj umrla? Niso zvonovi zhe desetich trkali za njo?«

»Smo pikolovski, kaj?«

»Poslushaj, Engelbert je zdaj moshki z uspeshno kariero, to je vse, kar vem!«

»Kaj pa Tom Jones?«

»On zdaj poje gospel!«

»Mi res ne moresh pomagati?«

»Jaz ne. Marijan Smode ti bo pomagal.«

»Smode? A ni on zhe tudi ...«

»Psihiater Marijan Smode, moj nechak je, v mestu ima prakso. Te bom narochil, pojdi tja in mu povej, kaj se ti mota po glavi. Saj po svoje te razumem, propadel biznis, to ni shpas, zlomilo je she mochnejshe od tebe!«

»Nikar ti ne misli, da shale uganjam!«

»Saj bi tudi ne bilo zdravo! Ali pach mislish, da bi shlo?«

»Ne grem k psihiatru, kaj naj pochnem tam? Sedim in govorim?«

»Za zachetek ... za zachetek, ja. Za zachetek. Lahko tako zachnesh. Lahko mu povesh vse od rojstva, ti bo kaj predpisal, potem bosh pa lahko shel prizhgat sveche na grob Tereze Mevsh!«

»Ampak to ...«

»Sem videt, kot da imam chas? Pojdi domov! Domov pojdi, te poklichem, ko ti zrihtam sestanek, alo, pojdi zdaj!«

»In kaj naj rechem Terezi?«

»Prijatelji stari, kje ste, to ji reci! Vas bom kdaj nashla? Kaj pomeni, che nekdo igra opolnochi? To jo vprashaj. Povej ji, reci, da jo pozdravlja zhupan. Saj bo vedela, kdo, poznala me je, ko sem she hodil v sholo, zhe takrat sem bil zhupan!«

»Te je värvala?«

»Kaj che me je?«

»Che te je värvala, ti pela üspavanke, ti kuhala käshico? Povej mi kaj vech o njej!«

»Saj pravish, da si porochen z njo. Sam jo pobaraj!«

»Ne govorí veliko!«

»To bi lahko bila znachilnost mrtvakov. Bolj tihi so. Sprijaznit se bosh moral s tem. Tishina. Mogoche ne, ko bo pela, takrat mogoche ne. Ampak drugache pa. Precej tiho bo!«

»No, ampak a te je värvala?«

»Nekajkrat je bila pri nas, ja. Prosila je za krozhnik juhe. Ni ga dobila, ker nismo nikoli jedli juhe!«

»Prosjachila je?«

»Kdo pa mislish, da je bila? Mireille Mathieu?«

»Ne ne, tako dalech si nisem upal sechi!«

»Sezi, sezi! Predstavljaj si jo kot Mireille. Mes vieux amis, où ȇtes-vous? Gre?«

»Gre!«

»No, vidish. Potem pa pojdi domov in pochakaj, da ti sporochim shtevilko!«

 

*