Revija SRP 107/108

Matej Krajnc

 

ESIHFLAJSH

(odlomek)

 

Rogljichevi, s poudarkom na prvem o-ju, kot so morali vedno in povsod poudarjati, da jih niso meshali z vrsto krushnega peciva, so bili davnega leta 1929  pravzaprav samo shtirje.

Mladoporochenca Jakob in Bozhena Rogljich, pa njegova sestra Ana in oche Jakob.

Sestra Ana je bila mojshkra. Sicer se takrat temu ni reklo tako, ampak kar lepo shivilja. Oche Jakob je bil kmet, ki je zaradi dolgov – nihche ni natanchno vedel, kakshnih, se jim je pa dozdevalo – izgubil grunt, posledichno pa tudi Jakobovo in Anino mamo, svojo zheno, ki ji je bilo tudi ime Ana.

Grunt, ko je she bil Rogljichev, je lezhal kakih petnajst kilometrov iz mesta. Ni bil velik, so pa imeli gozd. Jakob je moral zaradi dolgov – nihche ni natanchno vedel, kakshnih, se jim je pa dozdevalo, kajti karta je kurba, so svojchas vedeli praviti v Vojvodini – gozd izsekati. Kljub vsemu tistemu lesu so se dolgovi kopichili in kopichili.

»Ne odpiraj, Ana!«

»Urh je, Jaka! Enkrat mu bosh moral odpret in pustit, da ti pove, kar ti gre!«

Urh Brakusch, precej premozhen trgovec iz mesta, je bil zhe rahlo navelichan poti na Rogljichev grunt. Saj je bil po svoje naklonjen kvartashkemu hudichu, cheprav ni nihche natanchno vedel, ali je Jakoba ocheta res zgolj karta prignala v ambis, a vendar ... dolg je dolg – chastni ljudje ga plachujejo, slabichi pa se skrivajo v izbah in sprashujejo zhene in soproge, kdo trka.

»Jaka, jaz mu bom kar odprla!«

»Anchka, luch!« je zarjovel stari in si hitel odevat nekakshno staro jopo. »Anchka, luch, Ana, niti oblechen nisem, ne morem pred Urha v hlachah za v gozd!«

»Gozda ni vech, Jaka!«

»Kaj pravish?«

»Gozda ni vech! Prejshnjo jesen si vse do konca posekal!«

»Saj sem she vcheraj bil gor! Ne nalagaj, raje mi najdi kakshne zakmashne hlache!«

»Zakmashne hlache si zastavil, Jaka. Ashenbachov Denis jih ima. Pa uro tudi. In edino kravato. Glede gozda se nikar ne slepi vech, tistih par shtorov, ki so ostali, nihche vech noche!«

»Shtori ... shtori ...« je mrmral Jakob in obsedel na stolu pri vratih.

»Urh!«

»Jaka ... poslushaj, zhal mi je ...« je rekel Urh.

»Sedi najprej,« se je oglasila Ana, »pa bosh en shtamperl ...«

»Chuvaj svoj shtamperl!« je z nekakshno nestrpnostjo v glasu rekel Urh. »Zhal mi je, ampak mesec dni ti dam, da mi povrnesh dolg, che ne bom moral ...«

Jakob Rogljich se je vzravnal v stolu.

»Bosh moral?«

»Bom moral!« je prikimal Urh.

»Ampak saj sem ti obljubil les ...«

»Les?« se je nasmehnil Urh. »Kje vidish kak les? Vse si zhe posekal, Rekoshaka si komaj izplachal. Karte te bojo, Jaka, in kapljica!«

Ana se je sesedla v kot.

»She dobro, da sva sama doma!« je zastokala.

»Saj res,« je rekel Urh, »kje pa je ta mladi?«

»V mestu!« je zamrmral Jakob. »Zhe dva tedna hodi v tiskarno. Za zdaj ga imajo za vajenca, she za tobak nima!«

»Tisto, kar dobi, daje tebi za tobak!« je zagodrnjala Ana.

Jakob Rogljich je temno pogledal in segel za pipo v prsnem zhepu.

»To ni tobak, to je shchavje!« je rekel. Vseeno si je v pipo zatlachil nekakshno umazano travo, ki jo je bil vzel iz vrechice v drugem prsnem zhepu, vstal in se sklonil nad svecho, ki je gorela na mizi.

»Kje pa je Ana?« je pogledal Urh. »Shiva?«

»V mestu je, ja,« je pritrdila Ana. »Nich kaj ne hodi domov, dela je precej, kar v delavnici spi in nekaj poshilja po Jakobu!«

»Ne bom ti pihal na vest, Jaka!« je vstal Urh. »En mesec chasa imash, che ne bosh moral iti! Tako je, tako to je, nich kaj dosti ne morem storit, ne morem te vechno zalagat!«

Jakob Rogljich je molchal. Ana tudi.

»Na otroke se ne shlepaj, pusti, naj delajo zase!« je she dodal Urh. »Kaj vesh, morda te kateri slej ko prej vzame k sebi!«

»H komu pa naj grem?« je zastokal Jakob. »Tudi che bi hotel ... Ivo je porochen, v bajti jih je osem, Mica in Ota prav tako ... njuna sta bolj propadla, nich sposhtovanja nimata do drugih ... Karl je pa chez mejo ... Niti pishe ne vech ...«

»Kaj naj ti rechem!« je zamrmral Urh. »Raje ne hodi vech v mesto h kartam! Nich nimam proti tebi, osebno proti, da se razumeva, ampak ne maram te vech videvat v druzhbi. Slab kvartach si, Jakob, sramoto nam delash! Nekaterim delash sicer profit, nekateri so te veseli, ampak che mene vprashash, te raje ne bi vech gledal!«

Ano je tisti vecher nekaj spreletelo. Zjutraj je bil od zhivih v hishi samo she Jakob. Jakob mlajshi je shel zhe zgodaj od doma, bilo mu je chudno, da mama she ni vstala, a ni imel chasa tuhtat, kako to. O tem je pozneje dopoldne tuhtal gospod Kalash, vashki zhupnik.

»A ti nisem rekel, da s kartami klichesh hudicha nad familijo? In z glazhevino! Vsak teden se ga natolchesh, da se megla vleche za teboj! She ovni tako ne tulijo! Lej, kam si spravil Ano!«

Jakob Rogljich bi moral biti verjetno srechen, da mu gospod Kalash odpirajo ochi. Ja, res je, zajebal je na vsej chrti, pijanec je in kvartopirec, nich prida ni, kush lenoba lena, ampak ni pomislil nich takega, le zamrmral je: »Zadnje chase je nekam lezla skupaj!«

»Prekleto res!« je zarjul gospod Kalash, pa se spomnil, da je svet mozh. »Frdamano res!« se je popravil in ob tem malce zardel. »Chudno, da je sploh she sedela! Kadar koli pridem mimo, sedish pred hisho in vlechesh iz tiste usrane fajfe!«

»To je cesarjeva fajfa!« je zamrmral Jakob.

»Kurca pa cesarjeva!« bi bil najraje zinil gospod Kalash, a mu status tega ni dopushchal. »Kdo ve, kje si jo dobil! Pa gozd si zhe chisto izsekal, a ti je Adam padel na glavo? Pijesh, kadish, sekash, kvartopirish in se zadolzhujesh pri mestnih trgovcih ... Chudno, kako se ti sploh dá sekat! Kako pa dvignesh svojo kvartashko rit?« Tokrat se ni zadrzheval.

»Che je treba, je treba!« je zagodrnjal Jakob in na dolgo potegnil iz pipe.

 

*

 

Ana Rogljich mlajsha je stala nad precej na hitro skup zbito materino krsto. Pravzaprav niti ni bila prava krsta, ampak bolj nekakshen zaboj.

Gospod Kalash je urbi orbique razlagal odlomke o apokalipsi, ki jih ni nihche razumel, so se jih pa vsi bali. Tako zelo, da so se odlochili, da raje ne bodo umirali. Trije kmetje so celo popolnoma prenehali piti.

Od otrok so bili zbrani vsi razen Karla. Bil je chez mejo in niti pisal ni vech.

Ana Rogljich mlajsha je gledala brata Jakoba, ki je gledal nekam v levi rokav.

Potem se je primaknil k njej in shepnil.

»Dobre novice imam, ampak je prevech zhalostna prilika!«

»Kaj pa je?«

»Dva meseca bom she vajenec, nakar me vzamejo za tiskarja! Umshenichnik je umrl, na isti dan kot mama, le da je z glavo zadel v ...«

Gospod Kalash so zacheli sumljivo gledati v smeri shepeta.

»Bi lahko ata en mesec spali pri tebi v delavnici?« je shepetal Jakob.

»Che bosh imel sluzhbo ...« je shepnila Ana, »a ne bi stopila skupaj in izplachala dolg?«

»Ne,« je shepnil Jakob, »kar naj Urh pobere to bajto s shtori vred, brez veze je vsak dan kolovratit v mesto na delo. Raje naberiva za hishico v primestju, spodaj pri vili Chrnaj, stare Ele ne bo vech iz bolnishnice, sem slishal govorit!«

»Za hishico ...« je tuhtala Ana, pa ji je misel postala vshech. Saj je res, v teh rovtah ni prihodnosti za Rogljicheve, mama je tik pred pokopom, oba z bratom imata delo v mestu ...

»Za ata je itak vseeno, kje so ...« je shepnila Ana. »Lahko so pri meni. Ampak tista hisha ni bogve kaj, a niso tam zadaj tudi kmetje?«

»Do tvoje delavnice je manj kot pol ure pesh,« je shepnil Jakob. »Do moje tiskarne priblizhno toliko. Vesh, koliko chasa porabim zjutraj, da pridem v mesto, shlepam se na Chernoverhnika, sili me, naj kadim ...«

Gospod Kalash so precej glasno in nemarno zavpili v smeri Rogljichevih otrok.

»Kakshne chrne skrivnosti se vama podijo po glavah, nesrechnika, medtem ko mama tule chaka, da bo vsega konec?«

Stari Tinach iz vasi je zhe mislil ziniti: »Kako, a ni to zachetek novega zhivljenja?«, a je bil raje tiho, saj ni vedel, ali so ga oni dan videli, ko je smukal solato s Pristovshkovega ali ne.

Gospod Kalash so se sicer hitro zavedeli napake.

»Vajina mama gre zhivet v Gospodovo palacho, na desnico, uboga reva, mu gre sedet, vidva pa ne moreta poslushat, ampak shushljata neumnosti? Spremita jo vendar s tishino!«

Jakob se je chisto pochasi odmaknil od Ane. Ta mu je shepnila she: »Zvecher se do konca pomeniva!«

 

*

 

Pred predmestno hishico je stal Tona.

Tona je bil berach.

Jakob ga je poznal iz mesta. Vsak dan je stal pred osrednjo mestno kavarno in pel Nocoj pa, oh nocoj.

»Ko meeesnc svetuuuu booo ...« je zavijal Tona, ljudje pa so ga sochutno gledali in mu vrgli kak takratni kovanec. Che se mu je zdelo, da je dobil dovolj, se je nasmehnil in priklonil. Che se mu je zdelo, da je premalo, je jezno pogledal in preklopil direkt v Prezhalostno srce.

»Prezhaaaalostno seeeerce ....« je zavijal, »jz nam ga vidla veeeeeeeeeeeeeeeeech ...« Obrvi so mu kar poskakovale od jeze. Sami shufti. Todli, capini, loleki, je kdaj pa kdaj zinil. To ga je nekajkrat, che ogovorjeni ni dobro prenesel kritike, privedlo pred okrajnega sodnika, ki ga je za kako noch vtaknil v mir in pokoj, chesh da blati poshtene drzhavljane. Na skrivaj je sodnik potem hodil k njemu cugat in vechkrat so ju slishali, ko sta se iz celice skupaj drla Nocoj pa, oh, nocoj in, che je bila polna luna, tudi Moj fantich je na Trolsko vandral. Sodnik je pribijal basovske linije, Tona je zhgolel, in vse skupaj je bilo vechkrat slishati kot kakshna gospelovska zabava, cheprav se chlani New Swing Quarteta takrat niso she niti rodili.

Jakobu se je chudno zdelo, da Tona stoji pred hishico. Pokimal mu je v pozdrav, Tona pa se mu je priklonil. »Eno bolhco ljubim, v mojem srcu spi!« je nato izustil, ne da bi zachel peti. Odlomke iz ljudskih ali ponarodelih napevov je nabiral kar po poti. Imel je precej shirok repertoar, a je ugotovil, da Nocoj pa, oh, nocoj prinese najvech denarja. Chemu je torej nalagal o bolhci in stal pred hishico, ki si jo je ogledoval Jakob Rogljich mlajshi?

»Gospa so vmeeerli!« je nato izustil.

Potem se mu je odprlo v nekakshni chudni neartikulirani govorici osemletnika, a Jakob je razbral rdecho nit. Gospa je bila ochitno njegova teta, sestra njegovega ocheta, ki ga je kot mladenicha, rahlo prevech privrzhenega shtamperlom, pregnal z grunta. Potem se mu je, Tonatu, tako je sam dejal, skisala pamet. Teti so doma omogochili komplet osnovno sholo, starshi so hodili v samih gatah, da so ji plachali she nekakshen techaj. Potem je delala v mestu kot cerkvena orglarka. Kako je dobila hishico, ni nihche vedel. Morda gospod opat, a oni so molchali.

Jakob je nato vprashal samo: »Hishica je torej zdaj tvoja, Tona?«

»Moja!« je kriknil Tona z nekakshnim chudnim cis-molom v glasu. »Tona bo zdaj pel doma, pod streho, ja ...«

»Od chesa bosh pa zhivel, che ne bosh vech berachil?« je naprej sprasheval Jakob.

»Hm ...« je pomislil Tona. »Od lufta! HAAA HAAAA HAAAA!« Ideja se mu je zdela silno smeshna, a le za hip. Potem se je zmrachil.

»Nich vech berach Tona!« je zamrmral.

»Ja!« mu je pritrdil Jakob. »Shkoda, pa vsi so bili tako veseli tvojega petja!«

»Tona berach!« je ponosno vzrojil Tona in se na shiroko postavil pred hishico.

»Koliko hochesh za hishico, Tona?« je zdaj kar naravnost usekal Jakob. Ni se mu dalo vech pogovarjat, mudilo se mu je v sluzhbo.

»Tona berach!« je ponovil Tona in odskakljal v hishico.

Jakob je zavzdihnil in shel na mestno upravo. Gospod Emershich so imeli ravno odmor, pa so zato kadili pred kavarno na oni strani ceste.

»Jakob mlajshi!« so se ga razveselili Emershich. »Slishim, da bojo ata vrgli z grunta. Zhe skoraj tri tedne ga ni bilo h kartam, pogreshamo ga!«

»Prihajam po drugih opravkih,« je nekolikanj mrachno odzdravil Jakob. »Motim?«

»Ne ne, ravnokar sem si vzel pet minut za kavo in smotko!« so rekli Emershich. »Prisedi, pa greva potem vkup v pisarno!«

»Emmm, malce se mi mudi, gospod Emershich,« je zamrmral Jakob. »Chakajo me v tiskarni! Ampak che ne morete prej, pridem ju...«

»Daj daj!« so zamahnili Emershich. »Kava in tobak pochakata, kaj te muchi?«

»Je res Tona, oni berach, zdaj lastnik Eline hishe?« je pobaral Jakob.

»Mislish one pri Chrnajevih?« so malce nagrmadili chelo Emershich. »Ela je umrla, ampak ne vem, che je on dedich. Hisha je dodeljena obchini, che se ne motim. Bom koj preveril!«

Iz predala so vzeli velik zvezek z naslovom OBCHINSKO in ga odprli skoraj chisto na koncu.

»Nacheti bomo morali novo knjigo!« so zavzdihnili Emershich. »Toliko se dogaja zadnje chase, pa menda je vedno tako, ko gre desetletje h koncu, ha ha, ha ha!«

Jakobu ni bilo do obchinskega humorja, se je pa zasmejal iz solidarnosti, pa tudi, da ne bi bil videti cepast pred tolikim gospodom. Emershich so bili eden tistih, ki so pri kartah najbolj obirali njegovega ocheta, je pa bil njegov oche tudi edini kmechkega stanu, ki ga je gospoda pripustila k svojim kartam. Verjetno zato, ker se je z njim odlichno zabavala.

»Elizabeta Jagrich ...« so zamrmrali Emershich. »Elizabeta ... ja, njena hisha je zdaj obchinska, vcheraj smo vpisali, zakaj te pa to zanima?«

»Rad bi jo odkupil!« je rekel Jakob.

»Odkupil?« Emershich so se kar sesedli. »Odkupil bi jo? Kaj pa oche?«

»Ocheta bi vzel k sebi!« je rekel Jakob. »Ne zdi se mi smotrno izplachevati tistega grunta z opustoshenim gozdom. Vi vsi, ki vam dolguje, boste itak dobili svoje nazaj, ko se proda!«

»Che se proda ...« so sami vase zagodrnjali Emershich, rekli pa niso nich. Le obrvi so dvignili.

»Lej, tisto kochuro menda lahko dobish!« so rekli chez nekaj chasa. »Moram se she posvetovati, ampak nacheloma ... Obchina z njo nima kaj, verjetno bi koga naselila vanjo ... Ampak tule pishe, da je v slabem stanju, che si jo obnovish ... Tvoj oche nam je vsem pripravil veliko lepih uric, toliko smo mu menda dolzhni, cheprav je on nam she vech ... Ha ha ha ... Ampak koliko pa zasluzhish?«

Jakob je povedal, da je bil promoviran v tiskarja.

»To vem, to vem ...« so kimali Emershich. »Jutri se oglasi pri meni, ko bosh shel iz tiskarne, ali pa pridi med malico, pa morda kar skleneva kupchijo! Zjutraj se oglasim pri gospodu Oglajsu, saj ga poznash!«

»Gospoda zhupana? Osebno ne ...«

»No, no, on znabiti hitro pozhegna zadevo!« so se nasmehnili Emershich. »Zdaj pa le pojdi v tiskarno, pozdravi ocheta in reci, da nam pri srcu ni lahko, ampak treba je biti previden! Zapomni si to tudi ti, Jakob mlajshi!«

Jakob je malce kislo pokimal in se poslovil.

 

*

 

Zhupan Henrik Oglajs so bili precej suhljat mozh, bolj malo podobni stereotipnim zavaljenim zhupanom, ki jih srechujete v knjigah ali filmih. Tudi oni so bili eden tistih kvartashkih gospodov, ki so se radi delali norca iz Jakoba Rogljicha starejshega in potem kurili z njegovimi drvmi.

Tisto jutro zhupan niso najbolj zgodaj vstali. Bolela jih je glava, posledichno pa desno koleno; ti dve bolechini sta se jim vedno pojavljali druzhno.

»Presneto,« so godrnjali, ko so se spravljali v kad kopalnice velikega zhupanskega stanovanja nad glavnim trgom. »Mojce pa nikjer, ko jo potrebujesh!«

»Mojca je zhe tuki, Heki, tvoja Mojca pride,« se je zaslishalo iz sobe. Oglajs so kar zavili z ochmi.

»Bedasta baba!«

»Prekleta prekla, si se zhe sam spravil v vodo!« je zakrichala Mojca, ko je zapoznevshi prishla v kopalnico. »A nisi slishal zdravnika? Ne smesh sam v vodo, lahko te kap!«

»Da bi tebe kap!« so pomislili Oglajs, ki so se zaradi statusa porochili z eno stasitejshih, a posledichno radozhivejshih meshchank, hcherko lastnika shirfabrike. Drug drugemu sta shla silno na zhivce, a sta shajala z narejeno prijaznostjo, kot mnogo parov. »Dragica, a bi mi dala brisacho na rob banje?«

»Pojdi se poprat!« je prhnila Mojca, nauchena, da gospôda vedno poprajo vodene stvari. Brisacho pa jim je vseeno dala. »Pridi potem pojest maslo!«

»Danes ne bom masla,« so rekli Oglajs. »Malo chaja bom spil, pa se shel malce sprehodit, preden grem v pisarno!«

Mojca ni nichesar vech rekla. Che bi drzhalo pravilo o izmenichnosti, bi morala Oglajsa spet zasipat s sladkobnostmi, a je raje shla iz kopalnice. Staral se je, hudich, ona pa tudi. To drugo jo je bolj motilo. Pa niti hcherke nista imela. No ja, imela sta eno. A je bila v Rimu. Na nekakshni mlllflll nekaj, kdo bi znal to izgovorit!

Oglajs so si v kadi radi prizhgali pipo. To jih je pomirjalo. Tisto jutro pa jim pipa ni dishala. Samo na sprehod jih je tako zelo vleklo.

V hishi pri spomeniku jih je skrivaj chakala Fida. Tega Mojca seveda ni vedela, se ji je pa zdelo chudno, kako rad se stari zagrenjenec zadnje chase sprehaja. Gospod zhupan so bili seveda sila diskretni; Fide ne bi spravili v sramoto, sebe pa she manj. Fida je tudi imela hcherko, nekako skoraj Jakobovih let, mlajshega Jakoba seveda, morda kakega pol desetletja manj jih je shtela. Let seveda. Mlajshih. V sholo je hodila z Bozheno Bernechevo, njen oche je bil imeniten financhni uradnik, bivshi cesarjev vojak, to je Fida vedno rada poudarjala.

 

*

 

»Ata, zakaj se vedno shteje anjs, cvaj, draj, zakaj nikoli fir, finf, zehc?«

»Po vrsti se shteje, Bozhica!«

»Vem, ampak che je pa dolgochasno! Vsi vedno shtejejo na isti nachin!«

»Bozhica, a ti niso na trgovski povedali, da se shteje vedno od zachetka?«

»So, ampak so dolgochasni!«

»Ti kar lepo shtej, kot se reche, da te she ne vrzhejo iz sluzhbe! Vesh, koliko rachunovodkinj se je potegovalo za to sluzhbo?«

»Koliko?«

»Upshakova, Tershkova, Chichimahova, celo Tevzhej ...«

»A ni on zdaj na trgovski?«

»Lej, ti lepo delaj in shtej po starem!«

»Che je pa dolgochasno!«

»V cesarski vojski smo imeli skrivno shtetje: hupa hupa ajnc, hupa hupa cvó, hupa hupa dritte, sovrazhnik pod kopite! Potiho smo shteli tako, na glas pa pravilno. A vesh, kaj hochem povedat?«

»Ne!«

»Potem pa nich. Ti samo glej, da se kje ne zmotish, da ne bojo potem govorili, kaj pochenja financarjeva hcherka!«

»Zakaj nisem smela na Dunaj? Bi bila pri teti Liki. Pravo bi shtudirala, obleke bi imela ...«

Financhnik Bernec se je nasmehnil, a ni nich odgovoril. Ni hotel rechi, da hcherke ni poslal na Dunaj, ker se mu je zdelo, da bo za njeno rezoniranje shola, ki so ji pozneje rekli »srednja ekonomska«, chisto dovolj. Tudi smisla za humor ni imela. Kot tudi on sam ne. Smisel za humor moti zahtevnejshe rachunske operacije. Ne moresh biti avstro-ogrski oficir in imeti smisel za humor.

So ga imeli pa cesarost.

 

*

 

Zhupan Oglajs so zamishljeni hiteli na sprehod. Nikomur niso eksplicitno povedali, da jim ni toliko do svezhega zraka in mestnih lepot, kot do lepot gospe Fide.

Gospa Fida pa je tistega dne odpotovala. V tujino. Za dolgo. Dobil je njeno pisemce.

 

Dragi Henrik,

nisem ti bila povedala, da sem bila namenjena odpotovati. Z Marijo greva k Petru v Sao Paolo. Ne sprashuj se, chemu ti nisem bila omenjala, da sem zhe dolgo bila nachrtovala to pot. Moja chustva do té so mi zhe dlje bila sporochala, da se je med nama bilo dogajalo nekaj, chesar nisva bila zmozhna ustaviti. Ljubim tebe, a ljubim tudi Petra, navsezadnje je Marijin oche. Ona bo tam bila dobila sluzhbo kot tipkarica v podjetju. Bo bila veliko zasluzhila. Jaz pa bom bila vesela, che bosh bil razumel, da ti ne bom bila pisala. Hvala ti za vse, tvoja

 

Fida

 

»Hm,« so pomislili gospod zhupan, ko so prebrali pisemce, ki so mu ga bili izrochili Fidina soseda, mislech, da je notri neki kljuch od mestne hishe, kjer je Fida (bila) delala kot sekundarna pomochnica, kar koli to zhe je, »tega pa nisem prichakoval!«

Vsi nakurjeni so prishli domov in legli nazaj v kad. Tam so jih dobili gospod Emershich.

»Henrik, a se spomnish stare Ele?«

»One, ki je oni dan umrla, one cerkvene?«

»Ja. Hisho ima, ki pripada obchini. Ugani, kdo bi jo rad kupil. Jakob Rogljich, sin nashega dumeavgusta!«

»Kupil? Che je obchinska, je ne more kar kupiti! Edino che mu jo obchina zapishe v oporoki, pa che obchina potem umre pred Rogljichem ...«

»A se spomnish, kaj smo se vcheraj pogovarjali? Starega bojo vrgli z grunta. Koliko let si kuril z njegovim lesom?«

»Zhe prav,« so kimnili zhupan. »Obstaja kak formular za prodajo obchinskih stavb ali kar tako prek zvezka poslujemo?«

»Bajta ni nich vredna!« so rekli Emershich. »She tvojih kurjih oches ne! Naj nam jo odplachuje od plache eno leto, bomo she zasluzhili!«

»Ti jo pihnesh,« so se zarezhali zhupan. »Naredi, kot mislish! Jaz imam drugo, temnejsho novico! Fida je shla v Sao Paolo!«

»Hudika! Kako pa to? A ni ...?«

»Ochitno je Peter, plentaj ga sam vrag in osem dacarjev, nekje dobil denar! Ampak mi brez sekundarne pomochnice ne moremo biti!«

Emershich so nagubali chelo.

»Ni vrag ... kaj pa Bernecheva ta mlada? Zdaj dela v neki trgovini ali kaj, ni ravno njen rang. Stari jo drzhi na kratko, kot bi hotel, da berachi na stare dni. Ampak a ni ona hodila s Fidino Marijo v sholo?«

»To pa ni slaba ideja. Bernec je odlichen chlovek, nerodno je, da mu hcherka rachuna stroshke v neki trgovini!« so rekli zhupan. »Ampak ti jo pihnesh, glava ti dela, a se ne dobimo pojutrishnjem zvecher, nasha klapa z Bernecem vred v Brazilu?«

»Menda ja!« so rekli Emershich. »Je she revansh od vcheraj!«

»No, pa se tedaj pomenimo z njim! Glede one kochure pa uredi, magari jo ima Rogljich, da vsaj vemo, kaj se dogaja z njo. Kaj pa stari? Kaj vesh, kako je? Odkar ga ni vech na spregled, je kar otozhno pri mizi!«

»Hu!« so pihnili Emershich. »Pa she kako otozhno!«