Revija SRP 107/108

Lev Detela

 

REBULOV ROMAN O SLOVENCU V VRTINCIH FRANCOSKE REVOLUCIJE

 

Alojz Rebula: Chetverorechje. Roman. Celjska Mohorjeva druzhba, Ljubljana – Celje 2011. 269 strani.

 

Tudi najnovejshi roman Alojza Rebule Chetverorechje, ki je leta 2011 izshel pri Celjski Mohorjevi druzhbi, je – kot marsikatero drugo delo tega uveljavljenega trzhashkega pisatelja – parabola o iskanju smisla v prelomnih zgodovinskih obdobjih, ko se »utopija novega« mesha s starimi zhivljenjskimi nachini. Osnovno izhodishche za oblikovanje novega romana je avtorju tokrat ponudila francoska revolucija v letu 1789 z dramatichnimi dogodki, ki so razburkali tedanjo Evropo. Vchasih zhe kar pustolovsko zaokrozheno dogajanje se v slikovitem pripovednem loku poganja iz narodno she vech ali manj slovensko neprebujene Kranjske do revolucionarno vedno bolj razviharjenega Pariza.

Okrog glavnega junaka Norberta Berivoja, ki je za vse francosko navdushen razsvetljenec v zaspani kranjski vojvodini, z vse vechjo zavzetostjo  spremljajoch zachetek francoske revolucije, se razrashcha zanimiva in za tedanji svetovni chas karakteristichna, za takratne slovenske razmere pa zelo specifichna ali celo fiktivna zgodba, v kateri je avtor tedanja svetovna filozofska in politichna vrenja in trenja povezal z vizijami o nujnem oblikovanju nove druzhbe in novega chloveka.

Novi Rebulov zgodovinski roman Chetverorechje sicer ne dosega kompleksne stilistichne in vsebinske vechploskovnosti njegovega v antichni chas postavljenega velikega romana V Sibilinem vetru, cheprav ponovno izhaja iz predpostavke, da je literarno oblikovanje vzpodbuda za etichno utemeljevanje smiselnosti bivanja. Na to namiguje zhe svetopisemski naslov romana Chetverorechje, vzet iz prvega poglavja Geneze o rajski reki, iz katere izvirajo shtiri reke Pison, Gihon, Tigris in Evfrat. Tudi protagonist Rebulovega Chetverorechja ishche izgubljeni raj in ga hoche najti v ljubezni do zhenske in v ljubezni do druzhbeno odreshilne revolucije.

Vsebinski razpon med velikim svetom in slovenskim domom, ki ga skusha protagonist Chetverorechja prepojiti z novodobnimi razsezhnostmi racionalizma in z energijo francoskega politichnega in druzhbenega prevrata, polni roman z bogato idejno in filozofsko naravnanostjo. Glavna oseba romana Norbert Berivoj je absolvent ljubljanske jezuitske gimnazije, kjer je vzljubil latinshchino in francoshchino. V ljubljanskem provincialnem ozrachju bere Denisa Diderota in enciklopediste ter v nasprotju s katolishkimi tradicionalisti, ki menijo, da prihaja konec sveta, sanja, da je prishel zdaj shele njegov pravi zachetek. Cheprav ne chuti zhelje po duhovnishkem poklicu, stopi na materino zheljo v samostan v Stichni, ki pa ga dve leti po njegovem prihodu razpustijo. Tudi v habsburshkem cesarstvu se namrech chuti nekakshen prepih ob brezkompromisnih reformah racionalistichnega cesarja Jozhefa II. in ob njegovem proti srednjeveshkim privilegijem Cerkve usmerjenem boju z boleche obchutenim ukinjanjem samostanov in zaseganjem cerkvenega premozhenja.

Rebulov nekonformistichni protagonist v novih razmerah nekaj chasa za denar splavari po Savi, dokler ga v svoj krog ne pritegnejo tedanji slovenski razsvetljenci, cheprav se mu literarni poskusi v almanahu Pisanice in Linhartovi slovenski dramski zachetki z Zhupanovo Micko ne zdijo dovolj uchinkovito sredstvo za pravi vzpon v ozaveshcheno narodno zhivljenje. Po srechnem nakljuchju vstopi v sluzhbo pri baronu Zoisu, od koder z napeto pozornostjo spremlja nadaljnji razvoj francoskih politichnih dogodkov. Ob dvestoletnici Dalmatinovega slovenskega prevoda Biblije korigira novi Japljev prevod Svetega pisma, vendar ob tem kulturnem delu za prebujajocho se slovenski stvar ne zatiska ochi pred politichnimi dogodki v svetu in vedno bolj postaja nekakshen prvi slovenski krshchanski jakobinec, ki bi rad veliko la révolution povezal z globljo humano poduhovljenostjo. Znachilno je, da pred krvavimi grozotami revolucije zatiska ochi, saj meni, da negativne vesti o francoskih dogodkih netijo predvsem konservativni sovrazhniki napredka. Revolucionarno preoblikovanje druzhbene stvarnosti bi rad napolnil s krshchansko ljubeznijo do blizhnjega. Zdi se mu, kot nashim krshchanskim socialistom v blizhnji polpreteklosti, da je revolucija izziv za vernega chloveka, saj lahko vernik druzhbeni preobrat obogati z duhovnimi vrednotami.

V Zoisovem krogu Norbert spozna novemu chasu naklonjeno francosko plemishko emigrantko Jeannette in se v njo usodno zaljubi. Mlada ljubimca se kmalu porochita, vendar se njuna »usodna ljubezen« ves chas bori z Berivojevo »usodno ljubeznijo« do francoske revolucije. Ta postane v drugem delu Chetverorechja za slovenskega revolucionarja usodna. Berivoj, ki ga je baron Zois poslal s poslovno nalogo v Shvico, se namrech od tam napoti chez francosko mejo novemu chasu naproti, vendar se njegova svetla prichakovanja ne izpolnijo. Sredi vedno vechjega terorja in uporov kraljevih pristashev na podezhelju ga revolucija nevarno stisne v svoje neprizanesljive kremplje. Potrdi se pravilo, da gredo v revoluciji idealistichna srca v propad.

Smrt slovenskega krshchanskega revolucionarja pod giljotino je tragichna in hkrati absurdna. Glavo izgubi kot habsburshki shpijon Norbert Berivoá-Hongrois (Madzhar), cheprav mu vest ne da, da ne bi v zadnji sekundi pod krvnishko sekiro she enkrat zavpil: »Slovenec sem!«

Vchasih nekoliko prevech pouchljivo zasukani roman se bere kot napeto prichevanje o revoluciji in revolucionarjih ter kot pronicljivo literarno porochilo o rojevanju slovenskega narodnega duha, ki bi zaostalo Kranjsko sredi miselnih spoznanj francoskih racionalistov rad preoblikoval v novo narodno ozaveshcheno »vojvodino Slovenijo«. Glavni junak romana je nemirni slovenski Ahasver, tragichno razpet med krshchansko vero in zarjo novega chasa. Je obchudovalec velikega arhitekta revolucije Maximiliena Robespierra, ki pa ga je znani avstrijski pisatelj Stefan Zweig v esejistichni knjigi Joseph Fouché – podoba politichnega chloveka oznachil kot skrajno nechustvenega, malenkostno pikolovskega in hladnega diktatorja, ki ni prenesel niti najmanjshega kritichnega ugovora ali protimnenja. Zlasti po njegovi zaslugi je idejna fanatichnost Revolucije dosegla vrh z obglavljenjem kralja Ludvika XVI. in njegove zhene Marije Antoanete in se razrasla v teroristichno giljotiniranje deset tisochev ljudi, medtem ko je Robespierre kot nezmotljivi pravichnik po meddobju zanikanja vere postavil na oltar boga novega chasa v podobi tako imenovanega Najvishjega bitja. To je vshech Norbertu Berivoju, cheprav novi bog ne pozna krshchanske ljubezni in usmiljenja, saj je bog hladnega razuma in bo tudi njegov izumitelj Robespierre izgubil glavo pod giljotino.

Protipol zoper tako nevarni svet ponuja samosvojemu Slovencu v Parizu predvsem preprosta in pristna domachnost, cheprav je sredi nemirne francoske revolucije ni veliko na izbiro. Chloveka vredno zatochishche najde Berivoj pri pobozhni druzhini v Parizu. V spominih se vracha v izgubljene domache kraje, k nedosegljivi zheni na Kranjskem in k pokojni materi.

Ob glavni osebi Chetverorechja je Rebula razvrstil vech stranskih likov, Berivojevih prijateljev in znancev. Vech pozornosti kot v nekaterih prejshnjih delih je namenil zhenskim osebam, zlasti protagonistovi zheni Jeannette, cheprav se zdi, da so Rebulovi zhenski liki kljub temu she vedno vech ali manj le silhuete na obrobju s teznimi dodatnimi zapisi o ljubezni. Hkrati je pisatelj tekst prepletel s shtevilnimi dialogi, ki se razrashchajo v shirsha filozofska in verska razmishljanja. Chuti se, da je Rebula pravi mojster v opisovanju pokrajinske atmosfere, kot je dokazal zhe v shtevilnih drugih proznih tekstih in dnevnishkih zapisih, zato ne presenecha, da se tok pripovedi vechkrat prevesi v poetichne zapise o naravi in lepotah slovenske pokrajine, ti pa v meditacijo, povezano z eshatoloshkim obchutkom za skrivnosti bivanja. Roman je nabit z dialogi o verskih, nazorskih, politichnih pa tudi bivanjskih dilemah in spodbuja kritichnega bralca k novim razmislekom. Normalnega bralca ne bo motila kaka pisateljeva »stvarna« napaka, denimo napachen izrachun tedanje hitrosti potovanj pesh ali s konjskimi vpregami in na primer ugotovitev na strani 136, da se je na Borivojevem potovanju z mlado zheno v domachi kraj pod njima odpirala dolina Mirne »z luchmi«. Konec 18. stoletja svet ponochi she ni bil zapreden v omrezhja elektrike. Pokrajina in kraji so lezhali v temi – razen, che so sluchajno kje kurili kake kresove. Celo vladarski dvorci in gradovi v Parizu, Londonu ali na Dunaju so bili osvetljeni le z bledo svechavo plamenic in svech.

Aktualnost Chetverorechja raste iz subverzivnega in hkrati subtilnega podtona slikovito razgibane zgodbe. Ta simbolichno opozarja na paralelno zgodbo o slovenski revoluciji in protirevoluciji v chasu druge svetovne vojne, iz katere se dviga lik v mozhnost duhovne in druzhbene prenove verujochega krshchanskega socialista Edvarda Kocbeka.