Revija SRP 107/108

Lev Detela

 

PSIHOGRAMI OSEBNE CHLOVESHKE STISKE SREDI SVETOVNE POLITICHNE KRIZE

Dopisovanje znanih avstrijskih pisateljev Josepha Rotha in Stefana Zweiga

 

Joseph Roth / Stefan Zweig: Jede Freundschaft mit mir ist verderblich. Briefwechsel 1927 – 1938 (Vsako prijateljstvo z mano je pogubno. Dopisovanje 1927 - 1938).

Zalozhba Wallstein. Göttingen 2011, 624 strani.

 

Joseph Roth (1894 – 1939), avtor samosvojega staroavstrijskega romana Radetzkyjeva korachnica, in Stefan Zweig (1881 – 1942), mojster pomembnih esejistichnih knjig in slovite Shahovske novele, sta bila velika prichevalca izgubljenega »vcherajshnjega sveta«, analitika propada avstro-ogrske monarhije. Na edini skupni fotografiji iz leta 1936 vidimo oba literarna ustvarjalca v belgijskem letovishkem kraju Ostende. Trinajst let starejshi Stefan Zweig zre pokroviteljsko in dobrodushno na od depresij in alkohola unichenega Josepha Rotha. Ta bo v kratkem praznoval shele svoj dvainshtirideseti rojstni dan, a je videti veliko starejshi kot njegov petinpetdesetletni stanovski tovarish. Oba sta nemshko pishocha avstrijska Zhida, ki sta se zaradi nacistichne agresije znashla v emigraciji.

Zweig je Rotha povabil na belgijsko obalo, da bi v prijateljskih pogovorih za trenutek pozabila na barbarstvo obdajajochih ju politichnih dogodkov. V pismu je med drugim zapisal: »Zvecher se lahko skupno izprashava in pouchiva kot v starih dobrih chasih. Ni se vam potrebno iti kopat, tudi sam tega ne pochenjam. Ostende ni kopalishki kraj, temvech mesto, toda veliko lepshe kot Bruselj, s kavarnishko domachnostjo.«

Bralec teh pisem takoj zachuti staro dunajsko mentaliteto, ki vabi na druzhabno intelektualni disput v blizhnjo kavarno, toda oba avtorja korespondence sta izgubila domovino in ishcheta uteho v spominih.

Zweig se boji za Rothovo zdravje zaradi njegovega brezmejnega uzhivanja alkohola. V Parizu je Rotha z namenom, da ga prepricha, naj se odpove alkoholnim pijacham, obiskal celo za pisateljevo zhivljenje zaskrbljeni avstro-ogrski prestolonaslednik Oton Habsburshki, ki je za absolutnega legitimista in monarhista Rotha legitimni cesar: »Kar se tiche mene osebno, moram povedati, da chutim kot nujnost, da sledim svojemu notranjemu glasu in preprichanju, ki pravita, da moram postati absolutni monarhist.«

Toda niti Habsburzhanova avtoriteta ne more pesimistichno razpolozhenega pisatelja, ki brezmejno zhaluje za izgubo monarhije, odvrniti od pitja.

Zdaj ga skusha spreobrniti she Zweig: »Predvsem pa tu na obali kot sploh povsod po Belgiji velja prepoved pitja zhganja, kar je za vas zares priporochljivo.«

Zweig bi rad dosegel, da se Roth odlochi za zdravljenje in se poda v zdravnishko oskrbo. Toda uchinek je bil ravno nasproten. Roth v Ostendeju prekroka cele nochi z znano enaintridesetletno emigrantsko pisateljico Irmgard Keun, ki se je prav tako predala alkoholu. Po sili razmer pijeta po belgijskih kavarnah in krchmah namesto prepovedanega zhganja vino in pivo.

Srechanje Rotha s Zweigom v Ostendeju je vrh in prelomna tochka njunega dolgoletnega prijateljevanja. Ob koncu dvajsetih let prejshnjega stoletja, ko se zachne dopisovanje med obema avtorjema, je Zweig svetovno slaven »velepisatelj«. Njegova dela so izrazite uspeshnice. Velja za vsesploshno sposhtovano duhovno avtoriteto. Njegove knjige se odlichno prodajajo, zato nima nikakrshnih financhnih skrbi.

Roth je pravo nasprotje tega. Shele z romanom Hiob (Job) bo leta 1930 dozhivel uspeh pri kritiki, vendar mu to ne bo prineslo toliko denarja, da bi si lahko zagotovil solidno eksistenco. Tezhave so she vechje, ker je njegova zhena Friederike leta 1928 dushevno zbolela. Njeno stalno zdravljenje v bolnishnicah in sanatorijih zaradi shizofrenije plachuje Roth iz lastnega zhepa. Poleg tega je glede svojega lastnega zhivljenjskega sloga izredno »svobodoljuben«. Ves chas zhivi po hotelih, kjer popiva od jutra do pozne nochi, pri tem pa z alkoholom oskrbuje she vech pridruzhenih sotrpinov. Bogati in uspeshni Stefan Zweig mu vedno znova poshilja denar, cheprav ve, da je prijatelj Roth, kot zapishe v enem od pisem, »sod brez dna«.

Toda Roth je zhe leta 1933, ob Hitlerjevem prevzemu oblasti, bistveno bolj jasnoviden glede bodochega politichnega razvoja kot naivni Zweig, ki misli, da se bodo zadeve umirile in normalizirale ter bo spet vse »lepo in prav«. Zhe februarja 1933 pishe Zweigu, »da bo vse to vodilo v novo vojno«. Nekaj tednov pozneje Zweiga resno posvari z besedami: »Iz goreche hishe je treba zbezhati!«

Roth se preseli takoj po nemshkem nacionalnosocialistichnem prevratu v Francijo, kjer manichno pije in manichno pishe romane in novele. Leta 1935 resignirano ugotovi: »Zdaj sem star enainshtirideset let. Petnajst let sem jedel suh kruh. Potem je prishel kruh z maslom. Potem je bila vojna. Potem je bil deset let kruh. Potem sem dobil nekaj predujmov. Novinarstvo. Zoprno delo. Ponizhevanja. Shestnajst knjig. Shele pet let “uspeh” – povezan z zasebno nesrecho in zato nikakrshen uspeh. Posojila, ogoljufan. Hitler. Zmeraj skrb za druge.«

Zweig ga hoche kljub temu spraviti na realna tla: »Dragi dobri prijatelj, ne krivite vedno chasa in negativnosti drugih ljudi, temvech priznajte, da ste za svoje stanje tudi sami krivi ... Ne izumljajte nikakrshnih sofizmov, chesh, da zhganje plemeniti, bistri, krepi ustvarjalno silo ...«

Propadajochi Roth brezupno ishche pomoch iz brezna, v katero je padel, in se vedno intenzivneje oklepa Zweiga: »Reshite me! Prosim, zagotovo me ne smete zapustiti!«

Zweig chuti, da si Roth ne bo znal pomagati, toda tudi sam je, kar se tiche lastne usode, brez mochi. Ne razume monarhistichnih nagnjenj svojega prijatelja, kot Roth ne razume Zweigovega zaupanja v »dobre, krepostne sile chloveshtva«. Vendar oba povezuje stiska zhivljenja v emigraciji in kljub temu, da sta Zhida, tudi izguba »stare krshchanske kultivirane duhovne Evrope«.

Leta 1935 zapishe Roth v pismu, naslovljenem na Zweiga: »Ne zdrzhim vech. Ne znam se ubiti, vendar bom poginil.«

29. maja 1939 se mu ta napoved uresnichi. Na ta dan Roth umre v Parizu, star komaj petinshtirideset let. Tri leta zatem se v Petropolisu v Braziliji ubije skupaj s svojo drugo zheno Lotte Altmann tudi Stefan Zweig. Tudi on je sredi druge svetovne vojne obupal nad chlovekom in chloveshtvom, ki ga je tako ljubil.

Pisma obeh velikih pisateljev, ki sta jih uredila Madeleine Rietra in Rainer Joachim Siegel, so enkraten literarnozgodovinski dogodek. S spremnim esejem je publikacijo dodatno dopolnil Heinz Lunzer.