Revija SRP 107/108

Lev Detela

 

ZAPLETI V VIJUGAH CHASA

(III)

 

Nujnost prestopa v ustvarjalni dialog

 

Izzivi, ki so napovedovali druzhbene in politichne prelome, so zhe sredi shestdesetih let prejshnjega stoletja lebdeli med najrazlichnejshimi dogodki. Vznemirjali so dogmatichno enosmernost vase zaverovanih vsemogochnih voditeljev. Viseli so kot Damoklejev mech nad njihovimi betonskimi glavami, ki so se bale kakrshne koli spremembe, ki bi predrugachila stvarnost. Vsekakor so kritichni posamezniki zhe slutili, da ne bo mogoche sredi politichno-ideoloshkega spora med obema nasprotnima blokoma, komunizma in parlamentarnega liberalizma, z novo globalno vojno med kontrahenti razreshiti potencialnih nasprotij v ekonomiji, politiki in kulturi. Nekateri komunistichni voditelji so zaslutili, da je treba radikalno spremeniti politiko, saj njihova planska ekonomija ni vech vzdrzhala tekmovanja z drugachno, bolj uspeshno gospodarsko in druzhbeno politiko bogatega Zahoda. Ves chas je zato sredi svetovnega dvoreznega stanja v zraku visela parola o miroljubni »koeksistenci« med razlichnima ideoloshkima blokoma, cheprav je bilo iz zakulisja she vedno slishati rozhljanje orozhja in shkrtanje z zobmi.

Morda je ta vedno bolj prevladujocha ideja pluralistichnega dialoga med razlichnimi sistemi in razlichno razmishljujochimi posamezniki rodila pobudo za ustanovitev nove, za vsa druzhbena, kulturoloshka in she posebej slovenska nacionalna vprashanja odprte in hkrati z mednarodnim svetom povezane slovenske kulturne revije. V Trstu smo namrech sicer mentalno in idejno razlichni, a o novih nujnih spremembah enotno preprichani pobudniki leta 1964 ustanovili revijo Most. Prvi urednishki odbor so sestavljali poleg moje malenkosti strogo katolishki emigrantski, na Trzhashkem zhivechi pesnik Vinko Belichich, mladi koroshki liberalno novatorski pisatelj Florjan Lipush, trzhashki ekonomist in univerzitetni predavatelj Alesh Lokar in manjshinski krshchansko usmerjeni trzhashki politik Drago Shtoka. Glede profila revije so zaradi brezkompromisnih pogledov pa tudi ideoloshkih zamejenosti nekaterih sodelavcev zelo hitro nastale tezhave, tako da so nekateri uredniki in sodelavci odstopili zhe na zachetku. Najpomembnejshe je bilo, da je v taki situaciji v urednishtvo pristopil tedaj na Dunaju shtudirajochi vrtni arhitekt in poznejshi direktor trzhashkih javnih parkov in vrtov Vladimir Vremec. Podobno kot Lokar je bil pristash dialoga z drugachno idejno pozicijo, to pa je vechkrat naletelo na odpor konservativnih slovenskih nacionalistov pa tudi dogmatichnih komunistov v centralni Sloveniji, ki so se demokratizacije sistema ochitno bali kot hudich krizha. Na zachetku je kazalo, da bo v Trstu izhajajochi Most morda prevzel vlogo vodilne slovenske revije, saj so v Ljubljani leta 1966 zatrli kritichno usmerjene Perspektive. Kljub sodelovanju bivshih perspektivovcev, she posebej Marjana Rozhanca in Tarasa Kermaunerja, v novi trzhashki reviji pa se skok iz zamejstva v jedro slovenstva Mostu zhal ni posrechil, ker je tak podvig ovirala komunistichna (tajno)policijska samoobramba pa tudi ustanovitev centralnoslovenske Nove revije, v kateri so se skoncentrirale intelektualne mochi, ki so postopoma vodile do izrazitejshega oblikovanja slovenske civilne druzhbe in do zahteve po uresnichenju slovenske neodvisnosti.

V Trstu je Most hitro dobil revijalno konkurenco v narodnostno samobitnem Zalivu Borisa Pahorja pa tudi v tradicionalno katolishki druzhinski reviji Jozheta Peterlina Mladika. Izrazito nelagodje do Mosta se je shirilo iz emigrantskih vrst, she posebej iz kulturnishko elitne Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu pod tedanjim vodstvom Rude Jurcheca in njegove revije Meddobje, saj so tam menili, da Most razglasha komunistichne ideje v Kocbekovi krshchanski preobleki in ogrozha obstoj premochrtne emigrantske katolishke protikomunistichnosti.

Z zachasnim vstopom Mare Poldini Debeljuh ter italijanskega pesnika in publicista Gina Brazzodura se je Most dodatno internacionaliziral in postal vsaj delno tudi revija dialoga med Slovenci, Italijani in svetom.

Ta usmerjenost se mi zdi she danes sredi sedanjih globalnih multikulturnih navzkrizhij pomembna, saj sem jo kot avtor skushal v Avstriji ves chas uresnichevati s svojo slovensko-nemshko literarno in publicistichno dvojezichnostjo, cheprav nekateri taka prizadevanja opazujejo z dobrshno mero skeptichnosti. Tudi v chasu kratkega sourejevanja koroshke slovenske revije Mladje (dokler nisem zapustil urednishtva zaradi ochitkov tedanjega sourednika Janka Messnerja, da shchitim interese Jugoslaviji sovrazhne emigracije) sem v njej s slovenskimi prevodi in spremnimi eseji predstavil nekatere karakteristichne avstrijske nemshko pishoche besedne ustvarjalce. She bolj se pomen sodelovanja med razlichnimi literaturami in kulturami kazhe v reviji za mednarodno literaturo LOG, ki izhaja na Dunaju v nemshchini in jo sourejam od leta 1978.

Vsekakor se slovenstvo potrjujochi zagon, ki avtonomno narodno bit povezuje z mednarodnim utripom, lahko nanasha tudi na Kocbekovo vizijo, kot jo je na predavanju v trzhashki Dragi leta 1970 nakazal z besedami, da »nam preostaja le ena sama pot, takshno prerashchanje sebe kot naroda, ki nas bo kot narod povzelo vase v narodovi polni veljavnosti in se vzdignilo na ravnino planetarnega komuniciranja.«

Seveda bi podrobnejsha analiza strukturnih sprememb tako v vsebini kot tudi v urednishki politiki Mosta pokazala, da do napetosti ni prihajalo le zaradi idejnih nesporazumov med kontrahenti, temvech tudi zaradi ostrih zunanjih politichnih pritiskov na urednike in sodelavce, ki so se she povechali ob »aferi Kocbek« zaradi njegovega trzhashkega intervjuja o komunistichnem razrushenju pluralistichno oblikovane Osvobodilne fronte in povojnega poboja domobrancev. Cheprav je ta Kocbekov intervju izshel pri konkurenchnem Zalivu, so pritiske obchutili tudi sodelavci Mosta.

Zaradi razlichnih politichnih intrig, ideoloshkih pritiskov in prisil je prishlo zhe leta 1966 do napetosti med menoj in ostalimi tedanjimi uredniki revije. Moj pogled na tedanjo slovensko in mednarodno duhovno situacijo, ki sem ga odel v ironichni plashch kritike takrat aktualnih duhovnih vzponov in padcev, je privedel do nesporazumov in razmejevanj z mojo tedanjo intelektualno pozicijo. Bil je tudi povod za moj osebno tedaj zelo bolechi odhod iz urednishtva revije Most, ki je za nas postala nekakshen duhovni dom.

Kljub izstopu iz urednishkega odbora sem se z razlichnimi prispevki kmalu ponovno vkljuchil v oblikovanje revije. Z veseljem sem spremljal njeno duhovno rast. Upam si zapisati, da je Most s kritichnimi in nekonformistichnimi prispevki, ki so velikokrat podrezali v srshenje gnezdo te ali one strani, opravil vazhno nalogo pri ozaveshchanju slovenske in delno tudi tuje javnosti.

 

 

»Objektivno nevarni« Edvard Kocbek in njegov odmev v shirshem

 mednarodnem prostoru

 

Kocbekov chas je bil vsekakor izjemno pomemben in usoden slovenski, evropski in svetovni chas druzhbenopolitichnih razlochevanj, opredeljevanj, socialnih in politichnih kriz, strankarskonazorskih in etnichnih spopadov, vzponov ali padcev tudi ekstremnih ideologij in njihovih militaristichnih agresij. Kocbek je sredi tega vrtinca chasa deloval istochasno prelomno in sporno v razmerjih do obdajajoche ga ozhje in intimne slovenske ter tudi shirshe, sploshnejshe, univerzalne in evropske resnichnosti. Zdi se, da je ta kompleksna in dvoumna resnichnost s svojo neizprosno stihijo vedno znova presegla, omamila, premagala ali onesposobila svoje protagoniste.

Vrtinci okrog Kocbeka so leta 1975 dosegli svoj karakteristichni vrh. 19. junija 1975 je ljubljansko Delo v sobotni prilogi objavilo Vidmarjevo Neodposlano pismo gospodu Heinrichu Böllu. V njem je siva eminenca tedanjega zhalostnega slovenskega politichnega in duhovnega trenutka skushala naznaniti vsemu svetu urbi et orbi demokratichno naravnanost jugoslovansko-slovenske kulturne politike tudi v odnosu do »skrajno tezhavnega in neuvidevnega« Edvarda Kocbeka. Med drugim je Vidmar v omenjenem pismu zapisal tudi tole: »Potek stvari je pri nas sorazmerno znan. Najprej Kocbekov intervju v Trstu, nato reakcija slovenskega Centralnega komiteja in objava intervjuja v Nashih razgledih. Po tem ochitno apel nekih Kocbekovih prijateljev ali chastilcev na gospoda Heinricha Bölla 22. in 26. V., chlanka gospodov Reissmüllerja in Heinricha Bölla v Frankfurter Allgemeine Zeitung. Kot odgovor na njuna chlanka moje odprto pismo obema gospodoma, namenjeno in poslano v Frankfurter Allgemeine Zeitung, objavljeno pa skupaj s poslanico gospoda Heinricha Bölla v nashem Delu in v vech jugoslovanskih listih. Odgovor frankfurtskega dnevnika me je obvestil o porochilu nekega gospoda Razumovskega, o porochilu, ki da hkrati s chlankoma obeh prej imenovanih zadevo zadostno pojasnjuje za nemshko obchinstvo. Iz tega razloga da mojega odprtega pisma ne bodo objavili, pach pa so ga posredovali obema naslovljencema. Dne 21. VI. je sodelavec Radia Köln [ne vem, kaj tu Vidmar misli, ker radijska postaja s takim nazivom ne obstaja, je le Zahodnonemshki radio WDR; op. L. D.] gospod Horst Wesseler pripravil o stvari intervju z gospodom Heinrichom Böllom, ki naj bi bil poleg drugega tudi nekakshen odgovor na moje odprto pismo ... Intervju gospoda Heinricha Bölla ... je bil ... razposlan vsem zahodnonemshkim in vsem svetovnim agencijam v Zvezni republiki Nemchiji ... V Nemchiji ... ga je objavilo nekaj regionalnih listov. Prejel pa sem shtevilko lista Die Welt od 27. VI., v kateri je neki Carl Gustav Ströhm objavil o Böllovi polemiki porochilo z znachilnim naslovom Böll und die slowenische Passion – Böll in slovenski krizhev pot. Skratka, besedilo gospoda Bölla je shlo ne samo po celi zahodni Nemchiji, temvech prek svetovnih agencij po vsem svetu, zlasti po tistem, ki je vesel sleherne neugodne vesti o Jugoslaviji, naj je resnichna ali ne.«

Tako Vidmar v Delu v svojem kar precej kabaretsko komichnem pismu o nemshkem nobelovcu za literaturo in njegovem bojda neumestnem vmeshavanju v slovenske kulturnopolitichne zadeve, vendar je istochasno treba rechi, da je bil odmev na dogajanje okrog Kocbeka shirshi, kot je videti iz pravkar citiranega Vidmarjevega pisanja.

Naj navedem – ob uposhtevanju zasebnega dokumentacijskega arhiva Petra Kerscheja v Celovcu – le nekaj daljshih sestavkov, ki so posegli v dogajanje ob »drugem preganjanju Edvarda Kocbeka v Jugoslaviji«, kot pishe 26. maja 1975 v Frankfurter Allgemeine Zeitung Heinrich Böll, ter tudi pristavi, da je bila »Kocbekova pozicija v chasu partizanskega boja enkratna. V Evropi odpornishkih gibanj obstoji komaj kaj podobnega: Kocbek, lirik, uchitelj, skoraj uchenik katolishke slovenske mladine, je pripeljal v duhu gibanja renouveau catholique katolishko Slovenijo v odpornishko koalicijo.«

Seveda taka laskava priznanja in ocene Kocbekovega delovanja niso bile vshech niti Vidmarju niti komunistom. Vendar njihove negativne reakcije niso mogle zaustaviti izredno razvejanega porochanja o »aferi Kocbek« v tujem tisku.

Poleg zapazhenega chlanka Olafa Ihlaua v münchenski Süddeutsche Zeitung o jugoslovansko-slovenskih »ideoloshkih psih na verigi, ki jih umirish z zhvizhgi«, priobchi isti dan, 30. maja 1975, Carl Gustav Ströhm v Die Welt chlanek Kocbekova vprashanja rdechi legendi. V dunajski Die Presse se 11. junija 1975 Andreas Razumovsky sprashuje, ali je »Kocbek postavil svoja vprashanja ob nepravem chasu«. Toda kdaj bi sploh smeli nacheti problem likvidacije prvotnega pluralistichnega principa Osvobodilne fronte ali povojnega poboja slovenskih domobrancev, kdaj bi Kocbek sploh smel postaviti vprashanja, ki bi lahko sprozhila ozaveshchevalne procese iskanja resnice z mozhnostjo pomirjenja in sprave med razlichnimi ideoloshkimi pozicijami?

28. junija 1975 izide v dunajskem neodvisnem, a katolishko usmerjenem kulturnopolitichnem tedniku Die Furche anonimni, le s tremi zvezdicami  zaznamovani esej Objektivno nevaren Edvard Kocbek ali Neuspeh krshchanskega pesnika v Titovi Jugoslaviji. Sestavek dopolnjujejo tri fotografije: dva portreta Edvarda Kocbeka (eden je iz partizanskega chasa), tretja fotografija pa kazhe partizane leta 1945 v Sloveniji, pod njo je z mastnimi chrkami natisnjeno vprashanje: »Kaj se je zgodilo z domobranci?«

V tem kontekstu je iz razumljivih razlogov posvechal Kocbeku posebno pozornost tudi avstrijski tisk, she posebno tisti na mejah s Slovenijo. Pri tem je bil zelo angazhiran v Gradcu in v Celovcu v delno razlichnih izdajah izhajajochi dnevnik Kleine Zeitung. V njem zhe 27. septembra 1974, ob v Sloveniji premalo zabelezheni Kocbekovi sedemdesetletnici, Carl Gustav Ströhm (ki je dalj chasa vodil tudi jugoslovanski oddelek zahodnonemshke radijske ustanove Deutsche Welle v Kölnu s shtevilnimi slovenskimi oddajami) v sestavku Sovrashtvo je zanj tuja beseda, ki kmalu postane nekakshen razpoznavni znak mednarodnega soochenja z delom in zhivljenjem nenavadnega Slovenca, zapishe, da bi Kocbek, che bi bil »Francoz, Britanec ali Nemec, imel dalech po svetu literarno slavo ali pa vsaj pozornost«. Primerja ga s krshchanskima kritichnima mislecema Teilhardom de Chardinom in Emmanuelom Mounierjem ter poudari, da je v Berlinu shtudiral pri Romanu Guardiniju. Od 29. maja 1975, ko isti avtor poleg Kocbekove fotografije ter v nemshchini in slovenshchini natisnjene pesmi Dialektika v chlanku Ni bodochnosti brez priznanja krivde opozori na v Sloveniji inkriminirano trzhashko etichno-ochishchevalno publikacijo Edvard Kocbek, prichevalec nashega chasa, se v Kleine Zeitung zvrsti niz Ströhmovih polemichno-kritichnih zapisov. 26. julija izide tudi Shalamunova v nemshchini in slovenshchini natisnjena pesem Edvardu Kocbeku za sedemdeset let – s spremnim tekstom o tako imenovani kampanji proti pomembnemu slovenskemu pesniku in mislecu, o katerem Tomazh Shalamun izjavi, da se mu je »sprva izogibal« in je »shele sedaj zaznal, da je Kocbek vech kot kdor koli drugi med nami ...«

Da se primer katolishkega pisatelja Kocbeka zachenja razrashchati v afero »neprevidljivih razsezhnosti«, porocha zhe 10. junija beograjski dopisnik omenjenega celovshkega chasopisa Gustav Chalupa, 4. julija potrdi to vznemirljivo vest she Carl Gustav Ströhm, 5. avgusta porocha isti ob veliki partizanski fotografiji Kocbeka, stojechega za Titom in Kardeljem, da Kocbek v slovenskem katolishkem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroshkem ne bo predaval o teologiji revolucije, ker so to v Sloveniji preprechili z ochitkom, da je v svojih spisih rehabilitiral po komunistichnem mnenju fashistichno »belo gardo«. Ströhm se sprashuje, ali ne bo postal Kocbek »slovenski Solzhenicin«, toda naslednji dan izide v Kleine Zeitung sestavek, ki citira izjavo jugoslovanskemu komunistichnemu rezhimu naklonjenega mariborskega naslovnega shkofa Grmicha v Tinjah, chesh da taka primerjava ni mogocha. Kocbek je po Grmichevem mnenju namrech s tem, da se ni pojavil v inozemstvu, preprechil, da bi »sovrazhniki Jugoslavije in socializma lahko z njim manipulirali«.

Istochasno se po shirshem inozemskem prostoru razraste vrsta razlichno oblikovanih dodatnih informacij o Kocbekovem pomenu za slovensko in mednarodno kulturo in politiko ter o tezhavah, v katerih se je znashel. Zhe 13. junija 1975 posezhem v dogajanje tudi sam, ko v zürishkem dnevniku Die Tat objavim daljshi analitichni sestavek pod naslovom Tudi nasha revolucija se bo nekoch izrodila, ki je citat iz Kocbekove Tovarishije. Mojemu sestavku je dodana nemshka verzija Kocbekove pesmi V letnem kinu Tivoli in Shalamunova pesem Edvardu Kocbeku za sedemdesetletnico v prevodu v Celovcu zhivechega Petra Kerscheja. V sestavku med drugim opozorim, da je v Milanu pri zalozhbi Jaca Book pravkar izshel Rebulov italijanski prevod Kocbekovih partizanskih dnevnishkih zapiskov in razmishljanj Tovarishija (italijanski naslov publikacije Compagnia).

Nato v hitrem zaporedju slede moji po vsem nemshkem jezikovnem prostoru mrezhasto razporejeni sestavki o Kocbekovem sporu s komunisti. Moji zapisi izidejo med drugim poleg objav v revijah (npr. v dunajski reviji Integral ter v angleshchini v londonski periodichni publikaciji Index of Censorship) she 15. julija 1975 v heidelbershkem dnevniku Rhein-Neckar Zeitung, 26. julija v düsseldorfski Rheinische Post, 2. avgusta v dunajski Die Presse, 3. avgusta v bernskem Der Bund, 27. septembra tudi v nekdanjem socialistichnem dunajskem dnevniku Arbeiter Zeitung. Ponavadi so te objave dopolnjene z eno ali vech fotografijami Edvarda Kocbeka in dogodkov, v katere je (bil) zapleten.

Zadeva se dramatichno zgosti v enega karakteristichnih vrhov v drugi polovici novembra 1975 na dunajskem 40. kongresu mednarodnega PEN-a. Tu nastopim proti volji slovenske delegacije iz Ljubljane, v kateri sta med drugim Milosh Mikeln in Mira Mihelicheva, ki me roti, naj ne spregovorim o Kocbeku, ker si bom s tem »za vechno zaprl vrata v slovenski prostor«. Mikeln, Mihelicheva in nekateri drugi – med drugim celo s pomochjo in pod kontrolo posebnih usluzhbencev jugoslovanskega veleposlanishtva na Dunaju – skushajo na razlichne nachine preprechiti moj nastop, vendar se ne vdam pritiskom. Ob podpori avstrijskega centra PEN ter dveh s Kocbekovimi krshchansko-socialistichnimi idejami povezanih avstrijskih avtorjev Manésa Sperberja in Friedricha Heera ter shvicarskih gostov na kongresu, Maxa Frischa (ki ga je Kocbek prevajal v slovenshchino) in Friedricha Dürrenmatta, predstavim poleg literarnega in kulturno-politichnega naboja predvsem etichno-ozaveshchevalni pomen Kocbekovega prispevka k slovenskemu duhovnemu utripu v 20. stoletju. V izvajanjih se vprasham, kako je mogoche, da Kocbekov apel po moralnem priznanju krivde in iz tega sledechem pluralistichnem uposhtevanju drugache mislechega sopartnerja rodi tako negativne reakcije, ki so zgolj znak totalitarizma in dogmatizma: »Trideset let po koncu druge svetovne vojne lahko zagotovimo mir v Evropi le s pomirjenjem in spravo, s priznanjem drugache mislechega kot enakovrednega sogovornika.« – Celotno besedilo mojega nemshkega referata po kongresu objavi avstrijska kulturna revija Das Pult v St. Pöltenu, sht. 40, 1976.

Dogajanje na dunajskem kongresu mednarodnega PEN-a na shiroko odmeva v mednarodnem tisku. Zelo veliko shtevilo dnevnih chasopisov v Zvezni republiki Nemchiji, Avstriji, na Juzhnem Tirolskem in v Shvici objavi zapise o Kocbeku, vech listov od Braunschweiger Zeitung do Heidelbronner Stimme (med drugim tudi präsent v Innsbrucku, Dolomiten v Bozenu, Westdeutsche Allgemeine Zeitung, Nordsee-Zeitung, Aachener Volkszeitung, Offenburger Tagesblatt, Schwäbische Zeitung, Mittelbayern-Zeitung, Fränkisches Volksblatt, St. Galler Tagesblatt) natisne poleg tega sestavek Clausa Colberga o »omalovazhujochih besedah o Kocbeku«, ki jih je na kongresu izrekel slovenski delegat Mikeln po referatu Leva Detele. Piko na i pa postavi nekdanji predsednik centra PEN za pisatelje v eksilu Gabriel Laub v velikem hamburshkem tedniku Die Zeit, kjer 28. novembra 1975 zapishe, da je jugoslovanski delegat Milosh Mikeln mednarodni pisateljski javnosti na Dunaju nadrobno ponazoril, kaj za diktaturo pomeni beseda »popushchanje napetosti«: »Politichnega vodstva se ne sme drazhiti. To sta storila Edvard Kocbek in neki hrvashki pisatelj, ki zato sedi v zaporu. Sama sta kriva za posledice svojih nepremishljenih dejanj.«

V zadevi Kocbek poleg Heinricha Bölla protestirajo in posredujejo razni centri PEN in druge pisateljske organizacije, zelo odlochno tudi amerishki center PEN  kluba, o Kocbeku porocha londonska revija Index of Censorship ter francoski in italijanski tisk. Na nemshkem jezikovnem podrochju odmeva Kocbekov problem v obchasnih impulzih vse do Kocbekove smrti v letu 1981 in she chez. Ob Kocbekovi petinsedemdesetletnici se pojavi v tisku vech sestavkov, med drugim tudi moja zapisa v Rhein-Neckar Zeitung v Heidelbergu in v nekdanji celovshki Volkszeitung o Kocbekovem trdozhivem upiranju »politichni manipulaciji«. Ob pesnikovi smrti izidejo v prvi polovici novembra 1981 moji sestavki v vrsti inozemskih glasil, med drugim v dunajskem dnevniku Die Presse in v bernskem Der Bund, ob osemdesetletnici Kocbekovega rojstva pa ga pochastim 4. oktobra 1984 v luksemburshkem dnevniku Luxemburger Wort pod naslovom Nenavadni slovenski vizionar.

Ob koncu sedemdesetih let se vchasih prevech senzacionalistichno zanimanje za subtilnega literata in krshchanskega misleca, ki se je, cheprav partizan, uprl enoumju nove marksistichne oblasti, spet prevesha na umetnishko-filozofsko podrochje. Zhe 25. julija 1969 je nemshki pesnik in kritik Johannes Poethen ob branju nemshke izdaje Kocbekovih pesmi Die Dialektik v prevodu Janeza Gradishnika in Dieterja Leiseganga v zbirki ars poetica frankfurtske zalozhbe Heiderhoff v Frankfurter Allgemeine Zeitung zapisal: »Slovenski Pegaz ... Avtor je bil odpornishki bojevnik. O tem prichajo mnoge vrstice. Posebno tiste, v katerih se pojavi praznina po boju, vprashljiva svoboda, in konchno stara juzhnjashka, tokrat slovenska melanholija ...«

Tudi druga nemshka izdaja Kocbekovih pesnitev Dichtungen v vechkrat vprashljivem prevodu Williama S. Heiligerja (a z uchinkovitim zgolj sploshno kulturnopolitichnim uvodom Heinricha Bölla) pri zalozhbi Gauke v zahodnonemshkem Hannoverisch Mündenu prinese – tudi z ozirom na dosezheno reputacijo slovenskega avtorja v svetu – nekaj pozitivnih odmevov. O Kocbekovi nemshki pesnishki knjigi porocham na primer v heidelbershkem dnevniku Rhein-Neckar Zeitung 21./22. novembra 1978 pod naslovom Stenogram trpljenja, leta 1979 pa predlagajo Kocbeka celo za Nobelovo nagrado. Njegova poezija izhaja v uglednih revijah, na primer v avstrijski Literatur und Kritik. Kocbek je chlan mednarodnega komiteja pri izdajateljstvu dunajske levo usmerjene mednarodne revije za dialog Neues Forum, ki jo urejata Günther Nenning in Paul Kruntorad.

Aprilsko-majska shtevilka letnika 1978 nekdanje dunajske revije Integral za »ideoloshko soochanje med Vzhodom in Zahodom« je skoraj v celoti posvechena Kocbeku. V njej so ob veliki Kocbekovi fotografiji na platnicah natisnjeni odlomki iz Partizanskega dnevnika 1943, izbor iz lirike od predvojne Zemlje do pretresljivosti povojnega Zelenega, a tudi nemshki prevod karakteristichnega odlomka novele Chrna orhideja iz zbirke Strah in pogum, ki ga je pripravil (nepodpisani) Peter Kersche. Sam napishem uvodni sestavek Etika kot sredstvo odpora proti politichni manipulaciji, to je sploh skupni imenovalec celotne zadevne »Kocbekove« izdaje Integrala. Ta v shtevilki 7-8 letnika 1982 poleg daljshe spremne besede o Kocbeku za namechek objavi she moj skrajshani nemshki prevod njegovega daljshega eseja o filozofu Soerenu Kierkegaardu iz leto dni prej pri celjski Mohorjevi druzhbi izdane zbirke esejev Sodobni misleci. Drugi del mojega prevoda izide leta 1983 v sedemnajsti shtevilki dunajske revije za mednarodno literaturo LOG. V dvaindvajseti shtevilki letnika 1984 iste revije in v dvojni shestindvajseti- sedemindvajseti shtevilki revije LOG za leto 1985 je natisnjen she prevod iz Kocbekovega Nemshkega dnevnika ter niz njegovih znachilnih novejshih pesmi, ki jih s spremno informacijo o avtorju prevedem skupaj z Mileno Merlak.

Kocbekov esej o Soerenu Kierkegaardu opozori tudi nemshko javnost na navzkrizhne »ozaveshchevalne« duhovne paradoksije z izkushnjo, da obstajajo, kot poudari Kocbek, »absolutne kvalitete heterogenosti in da resnica zhivi le v subjektivnosti«. Kocbek meni, da je najvechji Kierkegaardov pomen poleg bogoiskateljstva v »prichevanju«. In prav to »prichevanje« je temeljna vrednota, prek katere zainteresirani tujejezichni svet tudi v letih po Kocbekovi smrti odkriva znachilnosti nenavadnega slovenskega prichevalca, prvega slovenskega »Evropejca«, heterogeno razpetega v zhejo po Bogu, a tudi po chloveshki socialni pravichnosti ob istochasnem odporu do politichnih manipulacij in druzhbenih destrukcij, ki unichujejo chloveshki in narodni potencial.

Moja soochanja z literarnim opusom Edvarda Kocbeka in posredovanje njegove duhovne dedishchine nemshkemu jezikovnemu in kulturnemu prostoru rodijo v naslednjih letih dve knjizhni publikaciji Kocbekove poezije, proze in esejistike, ki sem ju uredil oziroma souredil. Leta 1997 izide pri celovshki Mohorjevi druzhbi dvojezichno Kocbekovo berilo – Kocbeks Lesebuch, leta 2004 pa pri celovshki zalozhbi Kitab she nemshka publikacija Literatur und Engagement – Edvard Kocbek. Poleg mojih uvodnih spremnih esejev in prevodov pesmi, proze in esejistike sta prevode v obeh publikacijah prispevala tudi Milena Merlak in Peter Kersche.

Skoraj istochasno celovshka zalozhba Wieser posveti Kocbeku posebno publikacijo. Leta 1996 namrech objavi pod naslovom Aschenglut (Zherjavica) izbor njegove poezije v prevodu Klausa Detleva Olofa.

 

 

Kocbekov mentalni izziv za najboljsha imena slovenske literature

 

Kocbek postavlja svojim sodobnikom kot pesnik in kot mislec »totalna vprashanja«. Sochloveka bi rad pretresel, predramil v pogum. Ponizhnega, zaradi zgodovinskih prisil vase potlachenega Slovenca bi zhelel preoblikovati v ustvarjalnega oblikovalca nove stvarnosti. Zaveda se, da je tak cilj mogoche dosechi le v demokratichnem dialogu in z izoblikovanjem dialektichnega pluralizma kot temelja nove stvarnosti. V pesmih, nastalih sredi druge svetovne vojne, se sredi partizanskega boja, zdaj v ekstazi in omami, zdaj sredi dvomov, tesnobe in obupa, sprashuje, kam vodi pot. Bo prek osvobodilnega boja mogoche osvoboditi druzhbo in chloveka od negativnih prisil preteklosti? Je mogoche spremeniti oziroma izboljshati chlovekov znachaj, preoblikovati njegovo notranjo bit? Podzavestno se vedno znova bojuje s samim seboj, chuti nejasnost poti, vendar veruje v zmago pravichnosti. Kljub temu se zdi, da je v svoji idealistichni zaverovanosti v »veliko utopijo« spregledal dekonstruktivne sile chasa in negativne strani chloveshkega znachaja. Premalo rachuna s »chloveshkim faktorjem« kot takim. Ni kos trdim totalitaristichnim »revolucionarjem«, ne vidi – kot na primer vizionarsko dalech pred njim Dostojevski v romanu Besi – destruktivne rushilne mochi vsake radikalne ideologije; ne le fashizma, temvech tudi njegovega bipolarnega levega antipoda. Kot »politik« Kocbek ostaja naivni utopist, vendar istochasno s svojo vitalno vizijo prihajajochega novega chasa polni druzhbeni kontekst, she bolj pa svojo poezijo z nenavadno energijo, ki jo preplete s samosvojimi metaforami in enkratnimi izrazi. Bolj kot politik je ozaveshcheni homo novus, ki v chasu krize trka na zavest druzhbe z zheljo, da spremeni njeno podobo. Medtem ko ne uspe kot politik, se suvereno razpne kot poet in kot mislec ter ustvari enkratne slovenske literarne umetnine 20. stoletja.

Iz Kocbekovih pesmi, nastalih med drugo svetovno vojno, se chuti nenavadna dvoreznost dogajanja. Vojna ni najboljsha odskochna deska v novo zhivljenje. Ta kruti chas, v katerem se celotno chloveshtvo zamaje v strashnem viharju, je namrech za slovenski narod iz razlichnih razlogov usoden.

V zagonu levih sil za preoblikovanje druzhbene stvarnosti se sesujejo temelji zhe prej vedno bolj trhlih tradicionalnih nachel in vrednot. Slovenski narod zaide na rob obstoja, iz katerega se naj vzpne v svobodo. Paradoksno in tragichno absurdno je, da boj za novega chloveka in zhelja po druzhbi svobodnih ljudi (ne glede na to, ali so si protagonisti dogajanja glede svojih ciljev zares na jasnem) rojeva poshasti zla in vse prevechkrat vodi v katastrofo smrti z ubijanjem takih ali drugachnih nasprotnikov; to je v pesmih, ki razodevajo globoko krizo sveta in agonijo chloveka, mojstrsko doumel, izpovedal in izpel v ognju vojne tragichno preminuli France Balantich.

She bolj tragichno je, da katastrofa na Slovenskem ne dosezhe vrha v destrukciji druge svetovne vojne, temvech shele po njenem koncu z mnozhichnim ubijanjem domobrancev in drugih nasprotnikov komunistichne revolucije v Kochevskem Rogu, Teharjah in drugih morishchih. To nasilje je nekaj novega v slovenski zgodovini in ga ni mogoche primerjati, kot pishe Janko Kos v leta 1996 izdani Duhovni zgodovini Slovencev, z drugimi represivnimi dogodki slovenske zgodovine. Avtor omenjene zgodovine zato zapishe, da »je ta nezaslishani dogodek na duhovni ravni tezhko razumeti pa tudi pojasnjevati.«

Dejstvo je, da so usodnostni in velikokrat paradoksalno navzkrizhni zapleti v vijugah chasa vedno znova uganka tudi za Edvarda Kocbeka kot enega vodilnih intelektualnih protagonistov slovenskega odpora proti potujchevanju in unichevanju slovenskega naroda. Nezaslishanost dogajanja se mu bolj kot v esejistiki lushchi iz podzavestnega v zavest predvsem v nekaterih kljuchnih pesmih, ki se iskrijo kot dvorezna zanka bivanja.

Kocbek v povojnem chasu postopoma in posredno vpliva zlasti na mlajsho slovensko intelektualno generacijo ter jo zaznamuje s kritichnim odpornishkim duhom in pogumno samosvojostjo, vendar na podrochju kulturnopolitichnega krshchanskega socializma ne najde pravih naslednikov. Njegova drzha je predvsem mentalni izziv za nekatera najboljsha imena mlajshe literarne generacije od Daneta Zajca do mladostno provokantnega Tomazha Shalamuna. Kocbekova izlochenost iz tovarishije partizanske Osvobodilne fronte se pri teh avtorjih, ki so med drugo svetovno vojno shele dorashchali, namrech zrcali kot izobchenost iz dogmatichne zakljuchenosti navidezno uspeshnega samoupravljalskega socializma. V delih nekaterih pisateljev te mlajshe generacije, ki sicer niso bili osebno vpleteni v vojno dogajanje, a jih muchi »rana chasa« in obremenjuje nedoumljivost nedemokratichnega totalitaristichnega sistema, se namesto Kocbekovega »upanja v prenovo« chutita deziluzionizem in bolechina.

Poezija Daneta Zajca se na primer dogaja sredi neprijetnega, trpkega, neprijaznega okolja. V vrsti pesnishkih zbirk od prvenca Pozhgana trava iz leta 1958 prek Jezika iz zemlje (1961) ali zbirke Ubijalci kach (1968) ostro in drzno posezhe v mejne in podzavestne chloveshke svetove. Vendar Zajcu manjka za Kocbeka znachilni optimistichni zanos v svetlo vizijo novega sveta, saj je ochitno ta zaradi dejanskih neuravnotezhenosti in realnih strahot zdaj zgolj nedonoshena utopija. Moch Zajcheve poezije namrech temelji v disonanci med trpko, resignirano avtorjevo notranjostjo in nevarno usodo sveta, kot jo izprichujejo tudi slovenske zgodovinske izkushnje. Skozi posebna napetostna stanja rastejo ostre in neprizanesljive Zajcheve metafore, ki so velikokrat oblikovane iz razlichnih zhivalskih, rastlinskih in rudninskih pejorativnih pomenov. V naslovni in vodilni pesmi zbirke Ubijavci kach pesnik pove, da »... vsakdo ima svojo kacho in zvezdo ... Ampak zvezde samo vchasih z nevidnim zharkom prebodejo list v goshchavi nashih trenutkov ...«

Bivanje v kachjem krogotoku, ko gre za biti ali ne biti ob vprashanju, ali bomo svojo lastno kacho (v sebi) ubili ali pa bomo vzdrzhali njen hladni strupeni pogled, ponudi Zajcu mozhnost, da realizira poseben pogled na chloveka in svet ter se na ponotranjen nachin iz blodnega, a drznega upornishkega absurda priblizha metafizichno podozhivetim skrivnostim o nebu in zemlji.

Tudi v poetichnih tekstih Gregorja Strnishe zaslutimo obchutek mrtve samote in dusheche ogrozhenosti. V Strnishevi drugi pesnishki zbirki Odisej (1963) se pojavi ciklus z imenom Samorog, ki se zachne z verzi: »Nikoli ne bosh vedela, kako si v sobi svetlobe / sama sredi ostrih senc mrtvih dejanj. / Klinaste sence, prezheche kot volkovi / na vsako tvojo kretnjo, vsak korak.«

Ciklus se v petih pesmih razvije v uspele podobe snubljenja. Dekle je chudna devica, ki se gleda v zacharano ogledalo, v katerem se nenehoma spreminja. Pesnik ochitno opazuje to ljubljeno dekle z ochmi hermetichnega posebnezha. Blizu je konfrontacija z »globino temnega zrcala«, v katerem se blesti »bel samorog«. Samorog postane v Strnishevi poeziji simbol erotichnega osamljenega chloveka. Uveljavi se tudi v ciklusu Sanje leta, objavljenem v isti pesnishki zbirki. Tu lahko v pesmi Zima opazujemo »belega samoroga snega sredi modre nochi«. Tak samorog je simbol lepote, mochi in osamljenosti, saj stoji »visok in sam«, kot pravi pesnik, »nad temnim mestom«.

Globoko v eksistencialno tematiko posegajo tudi Strnisheve nadrealistichne drame, na primer tematsko ponovni Samorog (1967) in Ljudozherci (1972). V teh dramah je upodobljena oziroma nanizana shiroka zhivljenjska kozmologija. Samorog, ki se v istoimenski samosvoji drami pretvarja zdaj v erotichnega demona, zdaj v zloveshche bozhanstvo, nato v neusmiljenega boga, je avtorjev krik po samouresnichitvi, ki je mozhna samo prek »magichne meta-realnosti« samoroga, a jo ta zaradi svoje nedosegljivosti zna tako usodno preprechiti. Zdi se, da je Kocbekovo krshchansko odprtost v skrivnost transcendence Strnisha premaknil in preoblikoval v nekonfesionalno obchuteni prenos fizichnega chloveshkega bivanja v svobodno podozhiveto kozmichno metafizichnost.

»Fizichna metafizichnost« chloveshke osamljenosti sredi posebnemu posamezniku nenaklonjenega sveta je prisotna zhe zelo zgodaj tudi v proznih delih Lojzeta Kovachicha. V leta 1968 izdanem romanu Dechek in smrt se odpirajo neslutene globine. Glavni junak je pisatelj sam kot dvanajstletni dechek, ki se ob smrti svojega ocheta premika v suvereno oblikovanem tekstu skozi morje besed in se soocha z mejnimi situacijami bivanja. Dechkov dvoboj s smrtjo se odvija v dolgih in zamotanih besednih valovih. Kovachicheve komplicirane stavchne periode, razsekane v krajshe razdelke, nazorno opisujejo stanja mladega protagonista in razlichnih drugih oseb, ki se gibljejo v nizanju in ponavljanju besed in stvari. Mrachna in surrealna atmosfera izobchenosti iz slovenskega druzhbenega konteksta je eksistencialno kljuchna za Kovachicheve drugachne (tuje, nemshke) protagoniste in pravzaprav tudi za vse ostale pisateljeve tekste na meji med stvarnim in sanjskim oziroma nadrealno metafizichnim. Ta atmosfera je vechinoma popolnoma avtobiografska. Zato ni chudno, da je pisateljevo sporochilo o dechku in smrti mojstrsko podozhiveti psihogram osiromashenih izseljencev – prishlekov (primerjaj Kovachichevo pripoved Prishleki v dveh knjigah iz let 1984 in 1985).

 

 

Absurdni kraljevski trenutek upornika, stojechega na glavi

 

Tudi Edvard Kocbek opazuje sebe, soljudi in svet iz posebnega zornega kota. To se kazhe zhe v njegovi pesnishki zbirki Porochilo, ki izide leta 1969 pri mariborski zalozhbi Obzorja. Notranji in zunanji svet zazhari zaradi te perspektive v preoblikovani, povechani in poglobljeni luchi, kot da bi snop svetlobe padel v samosvojo poetiko skozi izbocheno steklo.

V nasprotju s pravkar omenjenimi literarnimi deli mlajshe generacije je Kocbekova lirika poslanstvo, ki je povezano s stanovitno vizionarno, lahko bi rekli utopichno silo. Sedanjost in preteklost nista nikoli sama sebi namen, temvech sta vedno znova povezana s shirshim kontekstom, ki je vidno usmerjen v prihodnost, cheprav je to istochasno tudi poezija nemirne in velikokrat trpke Kocbekove usode, ki pa je noben padec in nobeno zlo ne moreta unichiti in dokonchno pokopati. Kot ptich Feniks zna pesnik vstati tudi iz rushevin, se chudezhno prenoviti in se prikazati pred svetom z novim mladostnim obrazom.

Kocbek ishche resnichno »drugo stran« sveta in zhivljenja. Iz krize, ki jo je povzrochila oblastnishko zapovedana zavrnitev njegove novelistichne partizanske zbirke Strah in pogum, je ta njegova drzha, ta »kraljevski trenutek« »stojechega na glavi«, zrasla skladno iz njegove zhivljenjske pozicije. To je izzivalna, uporna, vsem deformacijam kljubujocha poezija, v kateri sta hkrati izrazheni pesnikova osebna pozicija in pozicija vesolja, skozi katero pesnik krozhi:

 

 … vse se zachne vrteti okoli naju,

 sonce in mesec in zvezde,

 vmes pa glasba iz prazachetka,

 dushi jo orkan iz prakonca.

 

 (Druga stran)

 

Kocbekove pesmi nenadoma postanejo rotitve in zaklinjanja. Cheprav vchasih kazhe, da gre za avtorjeve bizarne sanje (Sosed na oblaku), teche iz teh sanj sok resnichnosti, kot da so se odprle dolgo chasa zatajevane rane in sedaj polzi iz njih, odprtih in bolechih, sok krivic, sok, ki potrjuje absurdnost pesnikove situacije pa tudi druzhbeno anomalijo, v kateri se je znashel slovenski narod.

Portreti najrazlichnejshih posebnezhev, blaznezhev, silakov, nevarno razdrazhenih strategov, s katerimi je Kocbek prepletel svoja pesnishka sporochila, so avtorjeva stalna dialektichna soochanja s svetom, a tudi s samim seboj. So psihogrami avtorja samega in njegove navzkrizhne usode, ki je tesno povezana z usodo drugih in z usodo lastnega naroda. Pesnik stoji na svojih neizpodbitnih pozicijah, ki mu jih ni mogoche odvzeti:

 

Vedno sem bil tak,

kakrshni so bili drugi,

zdaj sem tak,

kakor ni nihche,

in vendar sem tak,

kakor vsi drugi.

 

(Zagonetna kazen)

 

 

(Nadaljevanje prihodnjich)

 

 

Glej tudi: Zapleti v vijugah chasa, I in II (Revija SRP 103-104/2011 in 105/106/2011)