Revija SRP 107/108

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA (XIII)

Berlinske vechsmernosti in navzkrizhja

 

Tisoch berlinskih pisateljic in pisateljev

 

V Kürschnerjevem Nemshkem literarnem koledarju (shestdeseta izdaja kot leksikon urejene tradicionalne publikacije, zalozhba de Gruyter, Berlin – New York 1988) se lahko pouchimo, da je tik pred ponovno zdruzhitvijo obeh Nemchij v nekdanji politichno na dva dela razdeljeni prestolnici zhivela – o groza! – prava armada vechjih in manjshih piscev nemshkih leposlovnih knjig: tristo na zahodu, okrog dvesto trideset na vzhodu. Nekaj let pozneje je v Berlinu, ki je spet postal glavno mesto zdruzhene Nemchije, delovalo, po podatkih, kot so objavljeni v izdaji Kürschnerjevega Nemshkega literarnega koledarja za leti 2004 – 2005 (shtiriinshestdeseta izdaja, zalozhba K. G. Saur, München / Leipzig), skupaj z razlichnimi prevajalci, okrog devetsto sedemindevetdeset (997) avtoric in avtorjev. Che k tem prishtejemo she dvainshtirideset avtorjev, ki zhivijo v blizhnjem Potsdamu, lahko ugotovimo, da se na berlinskem obmochju, ki kot sredishche drzhave privlachi literarno in kulturno delujoche od blizu in dalech, gnete nad tisoch pisateljic in pisateljev. Med to mnozhico pishochih, katerih dela she tako prizadevni in za literaturo navdusheni smrtnik za chasa svojega prekratkega zhivljenja ne more objektivno prebrati in presoditi, se nahaja seveda tudi nekaj velikih literarnih imen, npr. Ulrich Plenzdorf, Rolf Hochhuth, Ingo Schulze, Lutz Rathenow, Ingomar von Kieseritzky, Christoph Meckel in drugi. Za literarne ustvarjalce skushajo v Berlinu skrbeti shtevilne kulturne inshtitucije, literarna drushtva, revije in zalozhbe, drzhavne in privatne ustanove, ki med drugim podeljujejo literarne shtipendije in nagrade ter organizirajo tudi mednarodno odmevne prireditve.

V dveh desetletjih po padcu berlinskega zidu sta se seveda Nemchija – in z njo njena prestolnica – zelo spremenili. Vseeno zachutish, ko stojish pod mestnim zgodovinskim simbolom – pod Brandenburshkimi vrati, da nevidni zid she vedno teche skozi srca ljudi in predvsem v vrstah starejshe generacije razdvaja dushe in usode. Tisto, kar je nekoch tvorilo komunistichni Vzhodni Berlin, namrech okrozhja Friedrichshain, Prenzlauer Berg, Pankow, Karlshorst, Köpenick, je she vedno, zlasti v mentalnem smislu, svet zase. Mnogi v nekdanjem komunistichnem sistemu priznani avtorji so se v novi druzhbeni stvarnosti umaknili v molk ali pa v »muzej spominov na shtiridesetletno obdobje knjizhevnosti Nemshke demokratichne republike«, drugi, kritichni razumniki, disidenti, ki so bili nosilci upora proti ozkotirnemu in ozkosrchnemu vzhodnonemshkemu komunistichnemu rezhimu z gospodarsko korupcijo, s privilegiji funkcionarjev in z zastrashevanjem dejanskih ali morebitnih kritikov rezhima, se v kontekstu z zahodnim liberalno-potroshnishkim delom visoko industrializirane tehnokratsko-kapitalistichne Nemchije velikokrat niso znashli in so vchasih prehitro utihnili.

O porazhencih z nemshkega Vzhoda izvemo veliko iz romana Aprilska mehanika (Aprilmechanik) izpod peresa Inga Schramma, ki je izshel nekaj let po padcu zidu pri nekdaj vzhodnoberlinski zalozhbi Volk & Welt. Pisatelj predstavi mlad ljubezenski par. Zhe v nekdanjem komunistichnem sistemu se Susanni in Franku ni najbolje godilo, v novi, zdruzheni Nemchiji pa sta prishla z dezhja pod kap. Frank, ki je izgubil delo, pijanchuje v neki vzhodnoberlinski pivnici z ljudmi v podobnem polozhaju, prijateljica ga zapusti – in katastrofa je zanj vedno blizhe ...

 

Heterogeni konglomerat usod

 

Berlin je vsekakor velemesto, ki je zhe zaradi svoje lege med Zahodom in Vzhodom od nekdaj v sredishchu svetovne politike. Po nemshkem porazu v drugi svetovni vojni ga je hladna vojna razsekala na dvoje. Danes se ta tri in pol milijonski konglomerat kljub financhni krizi dinamichno razvija in pochasi spaja v celoto s shtevilnimi razlichnostmi. Prav ta heterogenost, ki je za mestne ochete vchasih zelo draga, saj morajo podpirati vech podobnih kulturnih inshtitucij, na primer gledalishch, muzejev, galerij, podedovanih iz chasa zahodno-vzhodne razdelitve, je zanimiva za shtevilne umetnike, she posebej tudi za pisatelje, ki jih svojevrstni Berlin privlachi kot magnet.

V nekdanjem starem mestnem sredishchu, ki se je nahajalo v komunistichnem vzhodnem predelu, se razteza tako imenovani Muzejski otok (ki je zares obdan z vodo), kjer zlasti Pergamonov muzej privlachi shtevilne obiskovalce od blizu in dalech s tako imenovanim Pergamonovim oltarjem, ki je s prikazi bojev grshkih bogov z velikani pravi biser helenistichne umetnosti. V sosednem Starem muzeju je zlasti pomembna obshirna zbirka etrushchanske umetnosti.

V chasu hladne vojne so Zahodni Berlinchani pri chetrti Tiergarten zgradili svoj muzejski protiotok Kulturforum v slogu moderne arhitekture. Tam se nahaja tudi modernistichna Hisha kultur sveta, kjer potekajo najrazlichnejshe mednarodne prireditve. Posebna znamenitost tega obmochja pa je nova berlinska Glavna zheleznishka postaja iz stekla in zheleza, kamor pripelje na dan nad tisoch vlakov.

V blizhini nekdanje Hitlerjeve Reichskanzlei (drzhavne pisarne) in podzemskega bunkerja, kjer je porazheni diktator 30. aprila 1945 napravil samomor, se na Potsdamskem trgu nahaja Muzej nacionalnosocialistichnega terorja. Zloveshchi bunker kot kraj najvechje nemshke sramote v celotni zgodovini na zemljevidih ni zaznamovan. Zato pa so Nemci in Berlinchani ponosni na sedanjo novo demokratichno dobo in na nemshko zdruzhitev s ponovno vzpostavitvijo Berlina kot glavnega mesta; to je vidno tudi na prenovljenem poslopju parlamenta oziroma drzhavnega zbora Reichstag, ki je bil sicer dokonchan leta 1894, a so ga ob koncu prejshnjega stoletja polepshali z veliko stekleno kupolo. V sredishchu Berlina je nekoch stal tudi mestni grad, ki pa je bil v v drugi svetovni vojni v bombnem napadu mochno poshkodovan. Nekdanja komunistichna vzhodnonemshka vlada ga je dala sredi petdesetih let prejshnjega stoletja porushiti. Namesto gradu so na bregu reke Spree zgradili Palacho republike, ki je bila v komunistichnem chasu reprezentativno kulturno sredishche. Zdaj so tudi to stavbo odstranili. Na njenem mestu naj bi do leta 2017 ponovno zgradili po zgodovinskih nachrtih nekdanji stari mestni grad, ki so ga prenovili in povechali v chasu pruskega kralja Friderika II.

Jugovzhodno od tudi iz literature znanega Alexanderplatza se nahaja ob cerkvi svetega Nikolaja najstarejshi del mesta. Tu so se v 13. stoletju pojavile prve hishe, toda pretechi so morala she stoletja, da se je iz teh zametkov in shtevilnih vasi rodilo berlinsko mesto, ki je po nastanku mlajshe kot vechina drugih evropskih prestolnic. Pravi vzpon je Berlin dozhivel komaj v chasu Friderika II. (1740 – 1786), ko je postal pruska prestolnica in politichni in duhovni center drzhave.

Jasno je, da nekdanja problematichna vzhodnonemshka drzhava, ki je Berlin po drugi svetovni vojni kot prva razglasila za svoje glavno mesto, medtem ko se je nemshki demokratichni Zahod moral zadovoljiti z malim obrenskim Bonnom, ni bila le prisilna delavnica in zasilno oskrbovalishche s pomankljivimi izdelki, temvech je bila tudi zbiralishche posebnih usod, nachrtov, zhelja in potreb. O tem porochajo med drugim najboljshi teksti nedavno umrle Christe Wolf, zaradi domnevne zavezanosti vzhodnonemshkemu rezhimu velikokrat kritizirane avtorice. Marsikatero prikrito in zakrito nejasnost lahko pojasnijo tudi prozna dela Ulricha Plenzdorfa ali Stefana Heyma. Vendar so mnogi od teh pisateljev po odlochilnih spremembah po padcu berlinskega zidu v novih pogojih izgubili svoj stari svet, teme in vizije, s katerimi so se lahko identificirali.

V romanu Napoleonova vojna, ki je kmalu po zlomu Nemshke demokratichne republike izshel v nekdaj osrednji berlinski zalozhbi nekdanjega vzhodnonemshkega rezhima Aufbau Verlag, Stefan Heym ochitno ni nashel motiva, ki bi ustrezal njegovim zahtevam. Zgodba o bogatem odvetniku v Zahodnem Berlinu, sicer nekdanjem beguncu, ki se je iz skromnih razmer povzpel do milijonarja, a je iz dolgochasja postal morilec, po mnenju kritike ni bila vredna peresa nekdanjega poglobljenega opazovalca vzhodnonemshkih druzhbenih napak.

S padcem berlinskega zidu je v nekem smislu padel tudi pomen Christe Wolf kot identifikacijske figure nekdanje vzhodnonemshke komunistichne drzhave. Vsa dolga leta je do njene nedavne smrti potekala na trenutke ostra diskusija o pisateljichini vlogi na meji med prilagajanjem in odporom. Pisateljica je sama priznala, da je »iz patriotskih nagibov« sodelovala z varnostnimi organi rezhima. Morda je Christa Wolf z objavo pisem svoji na smrt bolni prijateljici Brigitti Reimann skushala ob vsem tem opozoriti na svojo dejansko zhivljenjsko drzho in filozofijo. Korespondenca med obema pisateljicama iz let 1964 – 1973 je pod naslovom Bodi pozdravljena in zhivi – Prijateljstvo v pismih izshla prav tako pri zhe omenjeni zalozhbi Aufbau Verlag. Cheprav to dopisovanje razkrije marsikateri detajl iz zhivljenja (pa tudi iz dushevnosti) obeh protagonistk, je bil kritik Thomas Rietzschel v dunajskem dnevniku Die Presse preprichan, da se Christa Wolf kot obichajno v svoji literaturi tudi pri dopisovanju z na smrt bolno prijateljico zateka k humanistichnemu stereotipizmu. Njena skrb velja bolni zhenski, ne pa politichnim dvomom, kritiki druzhbenih razmer in ideoloshkim iritacijam Brigitte Reimann. Nastale politichne in druzhbene probleme Christa Wolf zavestno preslishi.

Zahodni Berlinchan Sten Nadolny je leta 1983 zaslovel z jasno, a konvencionalno oblikovano snovjo Odkritje pochasnosti. Zatem je shest let pisal roman Selim ali dar govora (izshel pri münchenski zalozhbi Piper). Tema romana je aktualna, saj so turshki priseljenci, ki so prishli v Zahodno Nemchijo s trebuhom za kruhom, danes visokoshtevilchno prisotni povsod po Nemchiji in podarjajo poseben pechat tudi nekaterim berlinskim predelom s svojo mnozhichno navzochnostjo, ki je nacionalistichnim elementom trn v peti in vodi do razlichnih diskriminacij. Avtor porocha o Turku Selimu, ki pride leta 1965 v Zahodno Nemchijo. Nauchi se nemshkega jezika, odide na morje in se udejstvuje kot shportnik. Konchno celo osvobodi s heroinom zasvojeno dekle iz rok nekega zvodnika, ki pri tem izgubi zhivljenje. Zato mora v zapor, potem pa ga izzhenejo nazaj v Turchijo. Nadolnyjev tekst vsekakor nachenja aktualne probleme interkulturnosti in vechjezichnosti.

 

Kompleks Berlin Zahod – Vzhod

 

Kompleks Nemchija, Berlin, Zahod-Vzhod vre iz velikanske svetovne kuhinje politichnega, druzhbenega in kulturnega dogajanja po drugi svetovni vojni. Po tezhavah prvega desetletja »zdruzhevanja« zachenjajo nemshki pisatelji utirati vedno bolj povezovalno pot iz psiholoshkega shoka narodno razdruzhevalne poseke, chez katero se je nekoch dvigal zloglasni berlinski zid. Na legendarnih razmejitvenih berlinskih tochkah nekdanje hladne vojne Checkpoint-Charly in Potsdamski trg zdaj bledijo razpoznavni znaki neke tragichne politichne kartografije. Tam, kjer so socialne in politichne razpoke she vedno najbolj ochitne in kjer sta alternativnost in subverzivnost zhe dolgo v ospredju, kot v Kreuzbergu na Zahodu ali pa v nekdanjem vzhodnoberlinskem predelu Prenzlauer Berg, so razdvojenost premagali predvsem alternativni umetniki s svojimi povezovalnimi izzivi.

Povsod po Berlinu, ki je po svojem izvoru pravzaprav neurejen konglomerat iz tridesetih dandanes velikanskih vasi, so po zlomu nekdanjega vzhodnonemshkega rezhima zachela poganjati kot gobe po dezhju razlichna socio-kulturna sredishcha in zbiralishcha, ki pritegujejo predvsem umetnike in mladino. Kulturfabrik (Tovarna kulture), Brotfabrik (v kateri pa vech ne pechejo kruha), Kunstfabrik Köpenick (Umetnishka tovarna Köpenick – a brez lazhnega Stotnika iz Köpenicka iz istoimenske satirichne drame Carla Zukkmayerja) so imena nekaterih od teh centrov. Sam sem pred leti nastopil z branjem lastne literature in s predstavitvijo dunajske revije za mednarodno literaturo LOG skupaj z zdaj zhe pokojnim avstrijskim socialnokritichnim avtorjem Helmutom Einsendlejem v tedaj zelo aktivnem kulturnem sredishchu Pfefferwerk (Poprova delavnica), ki se je nahajalo v prvih letih po padcu zidu v zelo zanemarjenem predelu nekdanjega Vzhodnega Berlina v velikanski opushcheni pivovarni, propadli zhe za chasa komunistichnega rezhima. Pod anarhistichnimi chrnimi zastavami je v veliki stavbi, kjer je samoiniciativna berlinska kulturnishka skupina s pomochjo komunalnih oblasti nashla prostore za najrazlichnejshe umetnishke in socialne dejavnosti, potekala velika predstavitev avstrijske knjizhevnosti z branji Gustava Ernsta, Aloisa Hotschniga, Sylvie Treudl in drugih.

Po prireditvi v Pfefferwerku smo vecherjali v hishi, v kateri je do svoje smrti v letu 1956 s svojo zhivljenjsko spremljevalko, igralko Heleno Weigel, zhivel pisatelj Bertold Brecht. V Brechtovi hishi na Chausseestrasse sht. 125 je zdaj muzej, v katerega redno zahajajo chastilci velikega nemshkega socialnokritichnega dramatika, pesnika in esejista. Skozi okno pisateljeve delovne sobe lahko vrzhesh pogled na slovito Dorotejino pokopalishche, ki sega tako rekoch vse do pisateljevega groba. Tu je izraziti oblikovalec dialektichne analitichno-vzgojne drame ter avtor lirike, proze, esejistike in polemichnih spisov nashel zadnje domovalishche v druzhbi velikih nemshkih pisateljev, likovnih umetnikov, igralcev in filozofov. Pokopalishche je pravi spominski gaj, v katerem se med drugim srechash z grobovi pisateljev Heinricha Manna, Anne Seghers, Johannesa Becherja ali komponistov Eislerja in Dessaua. Poleg tega ozhjega, levega Brechtovega umetnishkega kroga pa tu pochivajo she drugi za nemshko in svetovno kulturo odlochilni duhovi, npr. velika filozofa Georg Wilhelm Friedrich Hegel in Johann Gottlieb Fichte.

 

Stari duhovni Berlin

 

Ne tako dalech od pokopalishcha, v blizhini Friedrichstrasse v nekdaj prav tako vzhodnem delu Berlina (kateremu so tako rekoch pripadali skoraj vsi najstarejshi deli mesta), se izza drevja v parku zalesketa stari spomenik romantichnega pisatelja Adelberta von Chamissoja, francoskega plemicha in emigranta, ki se je po revoluciji v Franciji, ogrozhajochi zhivljenja njegove druzhine, udomachil v Berlinu. Danes v shirshih krogih malo znani pisatelj sodi k prvim bilingvalnim evropskim avtorjem. Njegova povest Petra Schlemihla posebna zgodba (Peter Schlemihls wundersame Geschichte) o chloveku, ki mu je hudich ugrabil senco (tj. eksistenco), a mu ni mogel iztrgati dushe, slovi she danes kot posebno pomemben primer nemshke klasichne proze. Chamisso je v Berlinu izdajal periodichno publikacijo Deutscher Musenalmanach. Bil je nadarjen pesnik in odlichen stilist, a tudi priznan naravoslovec z nekaterimi odlochilnimi raziskavami o razvoju vrst – in to pred Darwinom! Stari berlinski botanichni vrt je vzorno preoblikoval na novih temeljih. V letih 1815 – 1818 je na raziskovalnem potovanju objadral svet. Zdaj v spomin na Chamissojevo bikulturnost in dvojezichnost (pesnil je tudi v francoshchini) podeljujeta Bavarska akademija lepih umetnosti v Münchnu in ustanova Roberta Boscha avtorjem tujih narodov, ki pishejo v nemshkem jeziku, Chamissojeve literarne nagrade. Prejelo jih je tudi vech avtorjev iz Nemchije, ki pishejo v nemshkem jeziku, a so po izvoru iz Turchije.

»Duhovni Berlin« je v primeri z nekaterimi drugimi velikimi evropskimi metropolami vseeno razmeroma mlad. Pozneje slovito univerzo je Wilhelm von Humboldt ustanovil shele na zachetku 19. stoletja. Medtem ko se je Berlin postopoma razrastel v velemesto, ki v preseku meri tudi nad sedemdeset kilometrov, z razvito industrijo, trgovino, drzhavno administracijo in reprezentativno kulturo, je le v dveh obdobjih zares zacvetela tudi literatura. Prvich v chasu razsvetljenstva in romantike, ko se je z liberalnimi reformami mochno uveljavilo tudi zhidovstvo, drugich pa v zadnjem desetletju pred zachetkom nacionalnosocialistichne strahovlade leta 1933.

V prvi periodi so delovali Heinrich Heine, Adelbert von Chamisso, E. T. A. Hoffmann in Heinrich von Kleist, toda z izjemo Chamissoja jih je zhivljenjska pot vedno znova vodila v druge kraje. Kleist, ki se je rodil v Frankfurtu ob Odri, kjer je v nekdanji garnizonski sholi imeniten pisateljev muzej, je v Berlinu izdajal knjizhevno revijo Phöbus. Pred dvesto leti, 21. novembra 1811, se je ta avtor imenitne, tudi v slovenshchino prevedene klasichne novele o uporniku Michaelu Kohlhaasu, s katero je posredno vplival na Cankarjevega Hlapca Jerneja, na pokopalishchu v danashnjem berlinskem predelu Wannsee v tezhki psihichni depresiji ustrelil skupaj s prijateljico Henrietto Vogel.

Drugi literarni »Berlinchan«, E. T. A. Hoffmann, slovi kot klasichni nemshki romantik bolj v Franciji kot v lastni domovini. Zaslovel je z grotesknim fantastichnim romanom Hudichevi napoji, z grozljivo zgodbo Falunski rudniki ter z imenitnimi pravljicami in pripovedkami. V Berlinu je znan predvsem kot prijatelj dobre vinske kapljice, ki jo je najvechkrat chastil v she danes obstojechi gostilni Lutter in Wegener v Francoski ulici, vendar je prav tako kot oficir Kleist dalj chasa zhivel v nekdanjem glavnem mestu Prusije Königsbergu, ki je danes Kaliningrad, prestolnica ruske enklave Kaliningrajska óblast. Mudil pa se je tudi v Leipzigu in Dresdenu, ki je kot sashka politichna in kulturna prestolnica vedno znova zasenchil »vojashki« prusko-brandenburshki Berlin.

Na prelomu v 20. stoletje, ko je Berlin postal glavno mesto nemshkega cesarstva, sta poleg drugih v njem delovala Theodor Fontane (avtor proznih druzhinskih kronik Elffi Briest, Stechlin) ter dramatik in nobelovec za leto 1912 Gerhard Hauptmann. Na pragu v novo visoko razvito industrijsko dobo pa so v glavnem mestu Nemchije poleg zhe omenjenega Brechta ustvarjali she Alfred Döblin (avtor modernega romana Berlin Alexanderplatz iz leta 1929 o kriminalnem prestopniku v kakofonichnem zhivljenju sredi dinamichnega tehnichno-industrijskega novega chasa), pripovednik Arnold Zweig, prozaist Kurt Tucholsky, protifashistichni publicist in leta 1936 dobitnik Nobelove mirovne nagrade Carl von Ossietzky, ekspresivni pesnik Gottfried Benn, leta 1966 z Nobelovo nagrado odlikovana pesnica zhidovskega rodu Nelly Sachs, lahkotnejshi pesnik Joachim Ringelnatz, zaradi mladinskih romanov priljubljeni Erich Kästner ter Hans Fallada (avtor uspeshne berlinske zgodbe Mali mozh – Kaj zdaj?). Celo Franz Kafka je leta 1923 tik pred smrtjo v Klosterneuburgu pri Dunaju iskal pomiritev in srecho v Berlinu. Veliko obetajochi ekspresionistichni pesnik Georg Heym, nekakshen nemshki Georg Trakl, je she mlad zhe leta 1912 utonil pri drsanju na ledu v berlinski reki Havel.

 

Slovanske korenine nemshke prestolnice

 

Na Lindenstrasse pred Brandenburshkimi vrati konec junija chudovito dishe lipe. Celotni Berlin, ki se razteza skozi zelenje ob bregovih rek Spree in Havel, dishi po tem drevesu zhivljenja. Je to znameniti berlinski zrak, kot ga opeva znana pesem? Nekaj slovanskega se bliska iz polteme preteklosti. Teltow, Barnim, Pankow, Treptow, Köpenick so bili konec 6. stoletja znana slovanska naselja. Slovani v danashnji ozhji Nemchiji so postopoma izginili v tujejezichnem morju, o tem pricha tudi Jurchicheva in Levstikova narodnoobrambna zhaloigra Tugomer. Toda ali res popolnoma?

Ne tako dalech od Berlina, okrog Cotbusa v Brandenburgu in pri Bautznu (Budýshin) pri Dresdenu, zhivijo luzhishki Sorbi z lastno in razvejano literarno ustvarjalnostjo. Sorbi, ki so bili v Nemshki demokratichni republiki priznani kot narodna manjshina, imajo v dolocheni meri tudi v zdruzheni Nemchiji zashchitene pravice avtohtone narodnosti. Po ulicah Bautzna se vechkrat zaslishi sorbska beseda. Okrog deset odstotkov prebivalstva tega okrozhnega mesta je sorbskega rodu. Leta 1981 je leipzishka zalozhba Philipp Reclam izdala obshirno dvojezichno antologijo sorbske knjizhevnosti skozi stoletja (od protestantizma do druge polovice 20. stoletja). Nekateri avtorji te antologijske Serbske chitanke, na primer Jurij Brezan, so znani tudi na Slovenskem. Mnoge tarejo iste skrbi kot njihove nemshke sodrzhavljane: brezposelnost, strah zaradi financhne krize, sprememba politichnega in socialnega polozhaja, onesnazhenje okolja. Pesnik Kito Lorenc je skushal biti svoje dni v pesnitvi Struga (zalozhba Domowina, Bautzen) she zanosen. Pisatelj Jurij Koch je do razvoja v svoji mali domovini kritichen. Pesnik in rezhiser Benedikt Dyrlich pa je zhelel spremeniti razmere. Odshel je v politiko.

Od Berlina le za skok oddaljeni Potsdam, ki je bil nekdaj rezidenca pruskih volilnih knezov in pozneje kraljev, je konec prejshnjega stoletja slavil tisochletnico nastanka. Razvil se je iz prvotnega slovanskega naselja, ki se je imenovalo Potstupimi. Friderik II. Veliki je mesto spremenil v bleshchecho rezidenchno prestolnico. Znachajsko neprijetni monarh, ki pa je znal biti tudi liberalen in ki je k sebi na dvor celo povabil filozofa Voltaira, je pokopan v parku znamenitega barochnega gradu Sanssouci, ki ga je dal sam zgraditi.

Na vecher postane velika, z vodnimi zhilami in bujnim zelenjem preprezhena pokrajina med Berlinom in Potsdamom tiha in otozhna. Blizhnji Berlin tedaj zazhari v tisocherih lucheh. Velemesto nikoli ne spi. Dramska in operna gledalishcha, plesishcha in zabavishcha, bari, restavracije in ljudske pivnice vabijo gosta, da podaljsha dan v dolgo noch. Berlinski lokali verjetno nikoli ne zaprejo svojih gostoljubnih vrat.

 

 

 

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009); V – RIM (SRP 91-92 / 2009); VI – BENETKE (SRP 93-94/2009); VII – BARCELONA (SRP 95-96 / 2010; VIII – RODOS (SRP 97-98 / 2010; IX – PARIZ (SRP 99-100 / 2010); X – MALTA (SRP 101-102 / 2011; XI – BRATISLAVA (SRP 103-104 / 2011; XII – BUDIMPESHTA (SRP 105-106 / 2011).