Revija SRP 107/108

Iztok Vrhovec 

 

AFRODITA

(dve zgodbi)

 

 

AFRODITA

 

Poskochno skakala je deklica mlada

po stopnishchu bleshchechem mimo soseda.

 

Sosed jo gleda,

ona gleda soseda.

 

»O, soseda predrzna,«

zachudi se on.

 

»O, sosed postavni,«

nasmehne se ona.

 

***

 

Razumela ni skoraj nichesar. In si to tudi ni nikoli prav posebej zhelela. Taka je pach bila. Nekoch ji je nekdo rekel, da je zabita oshtirka, pa je le skomignila z rameni in odshla po svojih opravkih. Nedavno ji je nekdo podaril velik zeleni shal. Ovila si ga je okoli vratu, hvalezhno objela skrivnostnega darovalca in ga poljubila na lice, potem pa zaihtela.

»Zakaj jokash?« sem jo vprashal.

»Ker sem srechna,« je odgovorila.

»Zaradi navadnega zelenega shala?« sem se zachudil.

»To ni navaden shal, tepko,« je dejala. »To je chudezhen shal.«

»Aja?« sem privzdignil obrvi.

»Seveda. Kar preizkusi ga, pa ti bo takoj jasno.«

Ubogal sem jo in si ga nadel na vrat. Ob tem sem nehote zaprl levo veko, iztegnil desno roko visoko v zrak, se zasukal za tristo devetdeset stopinj – in se znashel na popol­noma neznanem kraju.

»Sem ti rekla, da je chudezhen,« sem zaslishal njen glas.

»Kako si pa ti prishla sem?« sem vprashal vznemirjeno.

»To je pa res preprosto,« se je zasmejala. »Samo za roko sem te drzhala, pa sem shla s tabo.«

»In kje mislish, da sva?« sem sprasheval, kot da bi mi neumna oshtirka lahko odgovorila.

»Na Marsu ali pa na Saturnu,« je vzdihnila in se zazrla nekam v daljavo.

»Kaj?!« sem poskochil.

»Vprashaj prebivalce, pa ti bodo oni povedali, che meni ne verjamesh,« je rekla mirno.

»Chuj!« sem vpil in stiskal koshchene pesti. »Zakaj sva tukaj? In kako sva prishla sem? To ni vech prav nich smeshno!«

»Porochila se bova,« je odgovorila mirno.

»Midva?!« sem pobesnel. »Pa saj se sploh ne poznava. Prvich te vidim, ti pa o poroki!«

»Ja, tudi meni se zdi vse skupaj precej na hitro,« se je strinjala.

»In tole s tem tvojim shalom: pa kaj je sploh vse to? Saj ni mogoche, da sva v resnici na Marsu, a?« sem jo moledujoche pogledal.

»Ali pa na Saturnu.«

»Ja, ali pa na Jupitru,« sem se slishal rechi.

»Che ti tako pravish ...« je zamrmrala.

»Odshla bova na policijo in tam nama bodo vse pojasnili!« sem nenadoma odlochil.

»Okej,« je rekla. »Ampak prej se morava porochiti, narediti nekaj otrok – vsaj pet, se mi zdi – kupiti parcelo blizu obale, zgraditi grad pod oblaki, vzrediti shpanski bezeg in oddeklamirati Preshernovo Zdravljico v cerkvi pred zborom presenechenih pevcev.«

»Ampak ti si res nora, oshtirka. Jaz, bebec, sem te pa she zagovarjal pred drugimi, ko sva bila …«

»Na Zemlji, si najbrzh mislil rechi,« je nadaljevala namesto mene.

Nejeverno sem odkimaval z glavo. Pa saj ne more biti res, sem si dopovedoval. Kakshne moraste sanje!

»Ja, to sem mislil rechi,« sem naposled izdavil.

»No, vidish, saj ti gre. Bosh videl, kako hitro se bosh navadil novega okolja. She sam se bosh chudil, tako hitro.«

»Hochesh rechi,« sem poskochil, »da si ti zhe bila tukaj?«

»Nisem preprichana,« je odgovorila nezainteresirano. »Mars in Saturn sta si tako presneto podobna. Vedno ju zamenjam med sabo.«

»Oh, kaj si bila zhe na Marsu IN Saturnu?« sem vprashal z narejeno zachudenostjo.

»Pa na Luni, Jupitru, Veneri in bog vedi kje she vse,« je rekla. »Kdo bi si zapomnil vse te bedaste kraje. Povechini so tako dolgochasni, da mi je zhal, da sem sploh kdaj bila tam.«

»Aha,« sem modro prikimal.

»Saj vsake toliko se pa iz tvoje telebanaste buche le pocedi kakshno zrelo seme,« me je pohvalila.

»Telebanaste, a?« sem poskochil. »In chemu se bosh porochila z mano, che sem teleban, kaj? Princeska, ki se poja od planeta do planeta, zraven pa zeha in bere Jano, ko pa je vse okoli nje tako dolgochasno!« sem vzkipel.

»Nisem rekla, da si teleban, temvech, da imash telebanasto glavo. Che mislish, da je to isto, potem se lahko oklichesh za telebana, meni je vseeno. Ampak jaz tega nisem rekla. Kar se pa tiche tvojega prenapetega vznemirjanja, ti priporocham, da hranish mochi za porochno noch. Bo bolje tako zate, kot zame.«

»Si moresh misliti,« sem prhnil. »Od kod ti pa zdaj ta ideja?«

»Bosh zhe videl. Je pa to seveda le nasvet, ki ti ga ni treba uposhtevati, che mislish, da sam vesh bolje.«

»Oh, konchno!« sem se oddahnil, ko sva prispela pred lichno okroglo stavbo, na kateri je s svetlechimi zelenimi chrkami pisalo Policijska postaja. »In kako bosh pojasnila, da je napis v slovenshchini, a, princeska s pishkavim zrnom graha namesto mozhganov?« sem se zmagoslavno pachil.

»Saj nazadnje me bosh she spravil v smeh, tepko,« je rekla in se zasmejala.

»Nekaj sem te vprashal,« sem zanergal.

»Ja, seveda,« je pokimala. »Vprashanja. Najkrajshe recheno: tu na Saturnu – zdaj sem zhe povsem preprichana, da sva tu, prav zaradi tegale napisa – naredijo vse, kar je v njihovi mochi, da ugodijo turistom. In ko so videli, kdo sva, od kod, kaj ishcheva – predvsem ti – so takoj poskrbeli, da si to nashel, in seveda, poskrbeli so tudi za primerne oznachbe v tebi – nama, che hochesh – znanem jeziku.«

»In ko bova vstopila, nama bodo postregli she z jastogom, kaviarjem in flasho shampanjca,« sem bevsknil.

»Che bosh tako zhelel, dragi,« je dejala in me zapeljivo pogledala.

»Ampak ti si popolnoma, chisto, totalka blesava!« sem ponorel, shkrtnil z zobmi in zakrichal: »Hochem, da se ta hip vse skupaj koncha! Ne morem vech! NE MOREM VECH!!«

 

Ko sem odprl ochi, sem se znashel v gostilni, kjer sva bila malo prej. Nejeverno sem se razgledal po okolici. Frendov ni bilo vech nikjer, »znanka«, s katero sem bil, kjer­ koli zhe sva bila, je sedela nasproti mene.

»Zdaj sva mozh in zhena,« je dejala in me poljubila na chelo. »Odpelji me na Havaje, dragi.«

»Chakaj malo, chakaj malo,« sem se zachel potiti. »Najprej mi povej, kje so vsi, ki so bili she malo prej tule?«

»Che niso dozhiveli dalech nadpovprechne starosti, dragi,« je hitela odgovarjati moja 'zhena', so najbrzh pomrli. »Sedemindevetdeset let naju ni bilo.«

»No, tole je pa vishek,« sem vzkipel. »Dobro, razumem. Zmenili ste se, da me boste imeli za bedaka, da se boste spomnili ne vem kakshno finto, ampak zdej je pa dost, se ti ne zdi? Kje so vsi?!«

»Ja, verjamem, da ti je hudo. Ampak che ne zhelish, da ti lazhem – kar tudi lahko storim, che ti bo potem kaj manj tesno pri srcu, najdrazhji! – ti ne morem odgovoriti nich drugache, kot sem ti maloprej,« je she vedno gonila svoje shkripajoche dreto moja znanka.

»Kako ti je sploh ime?« sem izdavil v brezupnem gnevu.

»Afrodita. In tebi?«

»Zevs!« sem bevsknil.

»Afrodita in Zevs. Kako lepo to pashe skupaj,« je zagrlela. »Prvemu otroku bova dala ime Benedikt, drugemu Apolonija, za ostale bova pa she videla. Se strinjash, moj dragi Zevsek?« je drdrala, medtem ko sem jaz she vedno gledal kot tele v nova vrata in si razbijal glavo z vprashanjem, kdaj se bodo te preklete sanje konchale.

»Niso sanje, dragi,« me je v krchevitem razmishljanju prekinila Afrodita. »Vse to je – kakor koli neverjetno se ti she vedno zdi – chista resnica.« In se je stisnila k meni ter naslonila svoj beli vrat na mojega. »Pojdiva raje na Havaje. Te moram desetkrat opominjati, ko pa vendar vesh, da vsak mladoporocheni par mora na medene tedne,« je mlela.

»Ubil se bom!« sem poskochil. »Dosti imam teh neumnosti!«

»Kar, moj ljubi Zevs, che mislish, da se bosh na tako lahek nachin reshil svojih zakonskih obveznosti. Ampak – spet le nedolzhna misel, dragi – che bi bilo tako preprosto, potem se nama sploh ne bi bilo treba porochati, kaj pravish, a?«

»Hochesh rechi, ljuba,« sem se pachil, »da se she fentat ne morem?«

»Poskusi, che ne verjamesh,« je odgovorila nezainteresirano.

»Prekleto sranje!« sem nemochno zaklel.

»Ja, lahko rechesh temu tudi tako, che hochesh. Ampak zdaj te imam pa res dovolj, Zevs! Porochila sva se! Vesh, kaj to pomeni? Da imash dolochene obveznosti do svoje zhene. To je do mene. Nehaj se zhe spakovati, jeziti in gristi nohte kot kako neumno otroche. Greva na Havaje, potem se bova ljubila na vrochem pesku na kakshnem ne prevech obljudenem otoku, pila kokto, jaz bom rodila najinega prvega sina in ... za prvi teden bo to kar dovolj. Okej?« je drdrala Afrodita.

»Poslushaj, Afrodita ali kaj si zhe,« sem poskusil znova. »Telih shtosov imam do vrha glave. Dobro, razumem. Moji frendi so te najeli, da se gresh tole igrico z mano … priznam, res si – ste – uspeshni, ampak za bozhjo voljo, nehaj zhe! Vsaka stvar ima svoje meje. Daj, poklichi vse ostale,« sem jo prepricheval.

»Vsi ostali,« je zaklicala Afrodita. »Ahooooj, vsi ostali!« je ponovila malo glasneje. »VSI OSTAAAALI!!« se je zadrla.

»Ubil se bom, pa konec!« sem zavpil in jo besno pogledal. She trenila ni.

Pograbil sem velik kuhinjski nozh, ki sem ga nenadoma zagledal lezhati ob svoji nogi in si ga zapichil v glavo. Kakshnih dvajset centimetrov globoko.

»Morda se pa res ne bi smela porochiti s takim otrochajem,« je nejeverno stresala z glavo Afrodita.

»Sploh mi ne teche kri, Afrodita! Pa kje sem? Kaj se je zgodilo z mano?«

»Sem ti rekla, da je shal chudezhen, Zevs,« je pojasnila Afrodita.

»Poslushaj, charovnica!« sem jo nahrulil, »nisem Zevs, niti Faeton, Franchishek Asishki ali pa sveta Helena. Ime mi je Robin Hud. R-O-B-I-N H-U-D!« sem chrkoval. »Jasno?«

»Zaradi mene si lahko tudi Gari Kasparov ali pa Miroslav Krlezha, che hochesh. Ampak namesto da se tule krotovichish kot kakshna pijana zhaba, raje spokaj tistih nekaj cunj, gat in kaj jaz vem, kaj she rabish, in me odpelji na Havaje!« je she kar naprej telebani­la Afrodita.

»Pa saj se kregava kot dva stara zakonca!« sem se prijel za glavo. Saj se meni tudi zhe mesha.«

»In izvleci si tisti prekleti nozh iz glave, kaj si bodo pa mislili sosedi, ko te bodo videli. Dete razvajeno!« je vpila.

Izvlekel sem si nozh iz buche in se sesedel ob shank, kjer sem she malo prej – ali pa mogoche tisto malo prej sploh ni obstajalo; mogoche sem tisto prej sanjal, v resnici pa sem se porochil z Afrodito in nisem Robin Hud, tako kot sem ves chas verjel, ampak sem v resnici Zevs ...

»Ma, nehaj zhe!« mi je skochila v misli Afrodita. »Seveda se je tisto prej res zgodilo. Nich nisi sanjal. In jaz sem bila neuma oshtirka, zdaj sem pa Afrodita. Kaj ti tukaj ni jasno? Shal je bil chudezhen. Ti moram res vse po stokrat ponavljat ali kaj?«

»Greva na Havaje, Afrodita,« sem nenadoma izbruhnil.

»No, saj sem vedela, da bosh konchno prishel k sebi,« je rekla Afrodita in me poljubila. »She vsak je, zakaj bi bil ti izjema, Robinchek moj.«

»Zevs, Afrodita. Ime mi je Zevs,« sem jo popravil.

»Dobro, Zevs, dragi,« se je nasmehnila Afrodita.

»Ampak kako bosh rodila otroka v enem tednu, mi pa she vedno ni jasno,« sem si razbijal glavo.

»In ti tudi nikoli ne bo. Ker ne bo trajalo ves teden, da ga bom rodila. To se bo zgodilo medtem, ko se bosh ti sonchil na vrochem havajskem pesku. Res pa je, da sem rekla, da bo to za prvi teden dovolj. Poslushaj zhe, kaj ti govorim, da mi ne bo treba vse po tisochkrat ponavljat, ti zhe stotich govorim!« je znova vzkipela.

»Okej, Afrodita, okej,« sem rekel vdano in se chudil svojim umirjenim besedam. »Pa na Havaje, che je treba.«

»Treba, treba, mozhek,« je veselo zazhvrgolela Afrodita, me objela, poljubila na nos in dodala: »Za Tébe, Jupitra in Mlechno cesto, podolgem in pochez. Za Junono, Kleopatro, Ledo in Menelaja; Romea in Julijo, radozhivo Auroro in pohotno Roksano! Eden za drugega in drugi za tretjega in tretji za ...«

»Chetrtega,« sem se vmeshal.

»Za vse!« je kot v transu bledla Afrodita.

»Dobro, pa za vse,« sem ponovil za njo.

»Zmaga!«

»Zmaga,« sem zabevskal tudi sam, se popraskal po chelu, potem pa zamahnil z roko, pograbil kovchek z gatami in drugimi cunjami, ter odhitel s svojo zheno na medene tedne na sonchne Havaje.

 

 

 

 

KALKUTA

 

»Robinzon?«

»O, pozdravljen, Hamlet. Kaj bo dobrega?«

»Danes ne morem v Kalkuto.«

»Pa saj sva vendar bila dogovorjena, da odplujeva malo pred poldnevom!«

»Morda jutri, prijatelj.«

»Saj vesh, da se jutri zachnejo zimske pochitnice in kdaj zhe sem obljubil Petku, da ga odpeljem v Gorico po kavbojke!«

»Potem pa chez tri tedne, ko se pochitnikovanje koncha.«

»Che bosh imel pa prej chas, me poklichi. Saj imash mojo telefonsko shtevilko?«

»Pravkar te klichem, Robsi.«

»O, saj res, prismoda.«

»Prosim?!«

»Jaz prismoda, jaz, ne ti, Hamlet! Torej, chez tri tedne, ob pol dvanajstih.«

»Dogovorjeno! Zdaj pa le hitro nazaj v toplo posteljo lovit sanje, dokler ne izpuhtijo v vlazhne grajske shpranje!«

»Kaj nisi rekel, da nimash chasa za Kalkuto?«

»Sem morda lagal?«

»Pa ne, da bosh spal, namesto da bi se vozil z mano prek oceana, resheval krizhanke in mi prebiral sonete svojega stvarnika?«

»Shekspir mi gre na zhivce, Robinzon! To bi vendarle lahko razumel. Chlovek mi posadi nekaj sto verzov v glavo, odide v gostilno na pir, jaz pa naj se zabavam z njimi, kakor vem in znam. Nesramnost pa taka! Pa saj se tebi godi takisto. Tvoja glava sicer ni tako poetichna kot moja, ampak cele dneve na samotnem otoku skupaj s Petkom, kozami, zhelvami, nosorogi in ne vem s kom vse she ...«

»Petka pa kar pusti pri miru, Hamlo! Nima z najino zadevo prav nich opraviti! In che sva zhe ravno pri stvari, se imam jaz, v nasprotju s tabo in tvojimi bahavimi stavki, na tistem pustem otoku chisto v redu! Le mojo zagorelo polt si oglej, pa ti bo takoj jasno! Kako bi nekaj uric na vrochem tropskem soncu dobro delo shele tvoji bledi grajski glavi!«

»Si se pa razvnel, prijatelj! Lepo, lepo. Ampak da nisva malce zashla; namenila sva se vendar v Kalkuto, zdaj sva pa zhe skoraj na pol poti med Sibirijo in Madridom!«

»Nekaj sladkih besed me ne bo omehchalo, Hamlet. Che bi se malce bolje zavedal, s kakshno neznansko hitrostjo hiti zhivljenjska reka proti oceanu, iz katerega ni vech vrnitve, ne bi mlatil prazne slame in se odpovedal potovanju v kalkutsko dezhelo kar tako! Za kopico naluknjanih sanj, Hamli?«

»Preprichal si me, otochan! Oblechem se in prihitim na zhelezhnishko postajo, she preden vzide sonce!«

»Poglej ga, falota! Zmenjena sva ob pol dvanajstih, ne pa ob petih zjutraj!«

»Sonce vzide malo po chetrti.«

»She toliko huje!«

»Se bosh zdaj ti izmikal, Robsi?«

»Nichemur, chesar ne bi soglasno sprejela oba!«

»Prazne besede so bile zhe od nekdaj tvoje najmochnejshe orozhje! Zdaj si me pa ti razocharal. In to tako zelo, da bom kar takoj prekinil tale razgovor, zlezel, kot zhe recheno, v toplo posteljo, in se predal snu kresne nochi. Bolje to, kot pa hoditi po svetu z lahkomiselnim klobasachem!«

»Takole te pa she nisem slishal govoriti, Hamlo. Saj se ti je v glavi ali od koder zhe prihajajo tele norchavosti v tvoja usta, popolnoma pobrkljalo. Daj, spravi se vendar v red in govori, kot se spodobi. Kaj bi pa rekel tvoj Viljem, che bi te slishal!?«

»VILJEM, VILJEM, VILJEM, VILJEM! Kot da se ne morem nichesar domisliti sam! Presneti poet je zhe vech kot petsto let pod rusho, pa she vedno vsi govorite o njem, kot da je zhiv! Jaz, ki pa she vedno veselo skachem po grajskih vrtovih, si razbi­jam glavo s skrivnostno smrtjo brata svojega strica, tekam na Dansko, na Vransko in v Split, pa kot da me ni!«

»Che te ne bi malo bolje poznal, Hamlet, bi pomislil, da s tabo ni vse tako, kot je treba!«

»Kako maloumno! Ko zmanjka shtrene, pa shvigashvaga sem ter tja po prazni lobanji, in ko se nich ne prime umazane zhlice – on je bedak!«

»Tebi se je res skegljalo, chlovek. Morda je pa kriva zgodnja jutranja ura, a, Hamzi?«

»Ali pa premalo vitaminov v vrtcu, a, Robsi? Prestroga teta, premajhen stric, predolge nedeljske mashe?«

»Tebi priti do dna ...«

»In zato se mi je odpeljalo?«

»Saj ne vem vech, kaj naj rechem.«

»Konchno tudi iz tvojih ust ena pametna.«

»Prej obupana.«

»Obup razjasni zamrachene mozhgane, Robsi!«

»Ja?«

»Saj si to pravkar sam dokazal.«

»Zate dokaz, zame le betezhna pripomba.«

»Pa naj potem she kdo reche, da si nismo razlichni, kaj, Robinzon? Da so vsi Slovenci isti, a? Zaplankani jodlarji sredi alpskih vishav, s skodelo mleka v levici in z zasmojenimi zhganci v desnici!«

»Kje si pa spet to pobral? Slovenci

»Ne sekiraj se ti za to, kje sem jaz kaj pobral, kje kaj lezhi in kdo se za to briga. Raje poslushaj, kaj ti pravim!«

»A potem greva v Kalkuto ali ne, Hamlet?«

»Pa saj sva se zhe zdavnaj zmenila: chez tri tedne, za bozhjo voljo!«

»Zmenila sva se za danes!«

»Pa sva potem prestavila, ne?«

»Ti si prestavil!«

»In ti si se strinjal.«

»Saj sem se moral.«

»Moral – ne moral, tvoje moralne dileme so stvar tvoje presoje, Robsi.«

»Moralne dileme, Hamlo?! Saj nisem imel nikakrshne izbire!«

»Mar hochesh rechi, da sem te JAZ k chemu prisilil?«

»S tabo se ne da vech nich dogovoriti, Danec pobledeli! Kaj sem se sploh shel menit za tako pomembno potovanje s tabo?«

»Ker sem bil edini knjizhni junak, ki je odgovoril na tvoje solzavo pismo, nasedli mornar!«

»No, morda to drzhi.«

»Kot pribito!«

»Torej chez tri tedne?«

»Ob pol dvanajstih.«

»Pri tebi doma, kot sva bila zmenjena zhe za danes.«

»Odplujeva do letalishcha, tam pa na vlak in prek oceana!«

»Ja.«

»Ne bodi no zhalosten, Robinzon. Trije tedni bodo tako hitro naokoli, kot bi rekel Brdavs.«

»Brdavs.«

»Vidish, so zhe skoraj minili. Spomni se vseh dolgih nochi, ki si jih prezhivel na tistem samotnem otoku, Robi! Kako je bilo hudo, pa se nisi cmeril kot mila jera!«

»Ko pa mi je vsakich, ko so mi stopile solze v ochi, pomagal moj Viljem. Prav vse tudi ni zapisano v knjigah, to bi ti zhe moral vedeti, Hamlet!«

»Zapisano ali ne zapisano, to je zdaj vprashanje!«

»Ti tudi ne moresh iz svoje kozhe, nesrechnezh. Chez tri tedne torej!«

»Pa ne pozabi, da jutri prestavijo uro za uro naprej.«

»Sem morda padel z Lune, da ne bi poznal ljud­skih obichajev? Zabiti trot s tropskega otochja, ki ne ve, kako se shtima ura in zakaj?«

»Bolje misel izrechena, kot pa pechenka sochna presoljena!«

»ADIJO!«

»Pa hvala za prijeten pogovor, Robson. Leta in leta vklenjen v iste verze – chloveku se zachnejo pochasi kisati mozhgani.«

»A-D-I-J-O!«

»Okej, pa drugich naprej …«

Klik.

Klok.