Revija SRP 107/108

Ivo Antich 

 

»TUJEC« MED PIONIRJI STRIPA

 

Jozhe Beranek je med pionirji slovenskega stripa iz chasa pred in med drugo svetovno vojno tako po »nenavadnosti« imena in »neznani« usodi kot tudi po »slikanishki« dolochenosti svojega stripskega opusa vzporednik s Konchi Ahachich (gl. SRP 105-106); oba sta v glavnem objavljala v katolishko-politichnih publikacijah, leta 1945 pa sta oba »izginila«. Beranek (chesh. izv. Beránek) je bil rojen 22. 6. 1913 v vasi Pisková Lhota (Podìbrady) na Cheshkem; druzhina vojashkega godbenika se je leta 1922 preselila v Ljubljano, kjer je Jozhe konchal meshchansko in srednjo tehnichno sholo, s shtipendijo odshel v Prago na visoko sholo za umetnost, se po enem letu vrnil (zaradi smrti matere), bil tehnichni risar v tovarni Saturnus, se porochil (1940), od 1941 pogodbeni risar dnevnika Slovenec, od avgusta 1944 do maja 1945 v propagandnem oddelku domobranstva (njegov »protipol« iz predvojnega Jutra Nikolaj Pirnat v propagandnem oddelku partizanskega GSh). Maja 1945 se ni umaknil z domobranci, bil je aretiran (vmes menda izpushchen), nato ubit (prichevanja sojetnikov).

Beranek je ilustriral shtevilne knjige, s slikovitimi naslovnicami je dal opazen lasten pechat knjigam medvojne Slovencheve knjizhnice, kot risar chasopisnih »stripskih slikanic« (stripi brez oblachkov, tiskani tekst pod slikami) je najvech sodeloval s pisateljem Jozhetom Tomazhichem (po izhajanju vechinoma v navpichnih stolpcih v popoldnevniku Slovenski dom so she med vojno v knjizhni obliki izshle npr. Drvarka Marija, Mrtvo srce, Charovnichina hchi, Oglarjev sin; po 1990 vech ponatisov). Najpomembnejsha Beranekova stvaritev je risarski prispevek k priredbi Sienkiewiczevega romana Quo vadis (besedilo priredil Edvard Traven): v nadaljevanjih po dve sliki, Slovenski dom od 21. 9. 1942 do 10. 6. 1943, nato v knjizhni izdaji (1943; broshirano, polplatno in vezano luksuzno); v 420 slikah je uchinkovito predstavil Neronov Rim z obsezhnim in celovitim zamahom nespornega talenta, ki ga dolocha predvsem virtuozno dinamichna (»filmska«) kompozicija in perspektiva z izrabo svetlobe in sence ter deloma rastra, nekoliko manj trden je glede anatomije (zlasti obchasne okornosti pri karakterizaciji likov z obrazno mimiko). Vzeto v celoti, je Beranekov Quo vadis vsekakor eden temeljnih datumov slovenskega stripa, tudi zaradi posebne oblike: tiskani tekstualni segmenti so ob slikah izmenichno levo-desno znotraj skupnega okvira (podobno she nekaj stripov po vojni; npr. Shlegl, Herman, Vidic). Podnaslov »roman v slikah« anticipira danashnji grafichni striproman (comics novel). V Uvodni opombi h knjizhni izdaji nepodpisani pisec poudarja, da gre za pionirsko domache delo: »To je nova zvrst knjizhevnosti, ki so jo rodili najnovejshi chasi.« – Pendant tega Quo vadisa je knjizhno izdana stripska slikanica Ivanhoe (1944); priredba domachega pisca (France Ks. Zhar; tekst pod risbami), ilustracije tujega risarja (na svojo zahtevo anonimen).