Revija SRP 107/108

Ivo Antich

 

PREVAJALSKI »LASHKI TOPOL«

(Vechno »lashko« vprashanje: traduttore, traditore – prevajalec, izdajalec)

 

Vsakdo, ki se dlje chasa ukvarja s prevajanjem, zlasti she literarnim, si iz te lastne prakse schasoma in spotoma nabere razlichnih »slikovitih ocvirkov«, ki ilustrirajo, v kakshne zanke in pasti, zavajajoche do chistih kontradikcij in nesporazumov, se mimogrede in neizogibno zapleta tovrstna komunikacija med jeziki. Prichujochi zapis predstavlja nekaj takih, nekoliko izrazitejshih, morda she za koga zanimivih primerkov iz prevajalske belezhnice pisca teh vrstic.

 

Za mariborsko revijo Dialogi (1981/9) je prevedel nekaj pesmi srbskega modernista Jovana Duchicha (1871-1943); na prvem mestu je trikvartinska z naslovom Topoli, pri kateri se poseben pomenski problem odpre zhe v naslovu: v izvirniku Jablanovi, saj shrv. beseda jablan na prvi pogled asociira slovensko jablana (Jozhe Udovich, pesnik in vrhunski prevajalec iz vech jezikov, je prevod te pesmi naslovil: Jablane; gl. Srbski modernisti, Lj. 1981). V shrv. ima jablan (tudi: topòla, topòlika, jagnjed) shiroko pomensko polje: predvsem pomeni t. i. lashki topol (Populus italica – cheprav menda izvira iz Irana; im. tudi: Populus pyramidalis; angl. poplar – blizhina besede popular; v lat. ista beseda za topol in ljudstvo, prim. populus romanus – rimsko ljudstvo), slovensko tudi jagn(j)ed, pa gorsko rastlino, trajnico navadna pogachica (Trollius europaeus; tudi: pogachica, zlata pogachica, planinski tulipan, angl. globeflower), ni pa niti povsem brez »jabolchne zveze«, ker je lahko tudi sorta zimskih jabolk (tudi jablanka). Za pesnishtvo pa je jablan she posebno zanimiv s pomenom junak, korenjak (v naravi so topoli vechinoma moshka drevesa, zhenska so redka); v hrvashki in srbski poeziji se pojavlja kot simbol ponosne osamljenosti (umetnika, preroka ipd.), npr. Matosh: Jesenje veche, Ujevich: Visoki jablani, pri obeh celo s kozmichno razsezhnostjo. (V slovenski poeziji so v podobni funkciji sicer pogostejshi bori, vendar se Murn, ki je tudi opeval bore, v pesmi Prishla je jesenska noch oznachi: »Jaz sem topol samujoch«.) Podobno kozmichno-usodno ozadje nakazuje tudi Duchich, ki v sklepni kitici pravi:

 

Ob mirni vodi, v nochi sam, stojim

kot chlovek prihodnjih chasov. Pred mano

na zemlji moja senca. Nocoj bojim

se sebe, pred njó trepechem neprestano.

 

 

Srbski izvirnik:

 

Sam, kraj mirne vode, u nochi, ja stojim

Kô potonji chovek. Zemljom prema meni,

Lezhi moja senka. Ja se nochas bojim,

Sebe, i ja strepim sam od svoje seni.

 

 

Dolochena formalna razlika je zhe v nachinu zapisa, saj starejsha srbska poezija po zahodnih zgledih vsak verz zachenja z veliko zachetnico ne glede na stavek, v slovenshchini to uchinkuje bolj nenavadno in se zato temu ne sledi. Potem je tu problem tradicionalne, klasichne prozodije ali metrike (mnemotehnichnega izvora iz chasov nepismenosti, saj izrazit ritem pomaga pomniti): srbski izvirnik je v t. i. aleksandrincih ali dvanajstercih, strogo trdne in natanchne »stare shole«, tega slovenski prevod (tudi zaradi dokaj drugachnega besedno-govornega ritma, ki je bolj jambski, srbski pa trohejski) obichajno ne more chisto natanko posnemati, zlasti che vzdrzhuje tudi rime (te so v shrv. v glavnem zhenske). Zato so nujne razlichne, bolj ali manj svobodne modifikacije. Hud pomenski zaplet pa se ponuja ob sintagmi »potonji chovek«. Potonji je izredno eluzivna shrv. beseda: pomeni zadnji (v chasovni vrsti), poznejshi ali kasnejshi (od drugih), poslednji, naslednji (Udovichev prevod: »kot pozabljen chlovek«). Zastavlja se vprashanje: je prvoosebni subjekt te pesmi zazrt bolj v preteklost ali bolj v prihodnost, katera od obeh se mu kazhe bolj zloveshcha? Pisec teh vrstic je odgovor nakazal glede na svoje uposhtevanje tudi shirshega prostorsko-chasovnega konteksta, saj je Duchich vech kot pol stoletja po smrti nedvomno najvechji »zhivi klasik« srbske lirike, cheprav je poleg visoke hvale dozhivljal nich manj izjemno zanichevanje (tudi iz ideoloshko-politichnih razlogov; deloma upravichenih, a za jedro njegovega pesnishtva obrobnih), nekateri so ga zhe dosti pred smrtjo razglashali za mrtvega, staromodnega itd.

 

 

Drugi primer iz Duchicha v isti objavi je sonet Zvezde; kvartini se glasita:

 

Visoko v vejah mirno zvezde gorijo

in shiroko pesem morja v tishini

je chuti okoli naju; in prshijo

ti zvoki kot rosa v srebrni temini.

 

Med njene mokre lase sem vpletal strastno

rozhe nochi. Prek steze, vabljivo tihe,

sem ves ta jasni vecher poljubljal slastno

zvezde v ocheh ji in na ustnicah stihe.

 

 

Izvirnik:

 

Visoko u granju mirno gore zvezde,

I shiroka pesma mora u tishini

Chuje se oko nas; i ti glasi jezde

Kô da rosa pada u srebrnoj tmini.

 

U njenu sam kosu upletao strasno

Mokre nochne ruzhe. Putem punim zova,

Ja joj ljubljah celo ovo veche jasno

Ochi pune zvezda i usta stihova.

 

 

Najprej problem slovenske (»intimistichne«) dvojine: ker v shrv. kakor v vechini jezikov ni (vech) formalno-gramatikalne dvojine, je ljubezensko razmerje med dvema tako rekoch avtomatichno »stvar mnozhine / mnozhice« (zmeraj je pach, vsaj v ozadju, vech vpletenih, tudi v freudovskem smislu). Da gre v shrv. besedilu za dvoosebnost, se zato ugotavlja shele posredno, iz konteksta. Naslednji kavelj ponuja sintagma: »Putem punim zova«. Gre za brezpredlozhni instrumentalni (a)sociativ, ki ne potrebuje predloga (slov. po poti), pri tem pa formalno, na prvi pogled, ni jasno, ali je »zova« gen. edn. za besedo m. sp. zov (klic, vabilo) ali gen. mn. za besedo zh. sp. zova (bezeg; v shrv. tudi bazga, jorgovan). Cheprav je verjetneje, da je avtor asociiral pot, posuto z bezgovim cvetjem, se je prevod, tudi v interesu rime, zatekel k reshitvi, blizhji »vabilu«. V izvirniku soneta Zvezde je tudi predlozhna zveza »po zhalu«; gre za shrv. besedo, ki ima dve obliki v prvem sklonu: zhal, zhalo (pomensko brez zveze z »zhalostjo«, pomeni plazha, obvodna ali obmorska peshchina); v prevodu: »po sipini«.

 

 

Vchasih na prevodni rezultat odlochilno vplivajo povsem zunanje, nejezikovne okolishchine: chasovna stiska, tiskarsko-oblikovalske zahteve, ne/dostopnost, ne/ohranjenost izvirnikov, celo idejni in ideoloshko-politichni interesi v dolochenem geosocialnem kontekstu itd. Ker je zgoraj beseda o topolu / ljudstvu, naj bo tukaj v tej zvezi omenjen primer iz prevoda Taylorjeve Habsburshke monarhije 1809-1918, Lj. 1956, prev. Janez Gradishnik; izvirni naslov poglavja The Peoples je preveden kot Narodi. Za Anglezha (iz monarho-kolonialistichnega konteksta) so bili habsburshki podaniki zgolj »ljudstva«, tako rekoch (domorodska) »plemena«, slovenski prevajalec jih je povzdignil v vishjo terminoloshko kategorijo (z dolochenim patriotsko »dushebrizhnishkim« interesom glede na lastni etno-zgodovinski kontekst).

 

She nekaj iz osebne izkushnje pisca teh vrstic. Za zbornik Bohorichica III (2006) je prevedel droben odlomek iz znamenite knjige Janeza Zhige Popovicha Untersuchungem vom Meere (1750); gre za rariteto, ki je v Sloveniji le v nekaj izvodih. Popovich, nemshko-avstrijski polihistor (rojen v okolici Celja), je med drugim zachetnik primerjalne lingvistike-slavistike (pred Dobrovskym in Boppom) in etimologije; z omenjeno knjigo je odlochilno vplival na slovenske razsvetljence (jih tako rekoch »razsvetlil«) Zoisa, Kumerdeja, Vodnika, Kopitarja. Omenjeni prevod je le skromno ad hoc opozorilo na dolochene Popovicheve jezikoslovne poglede; prevajalec je izvirno, na zadevnem mestu konjunktivno omembo potovanja po Balkanu »poenostavil« v obichajno povedno obliko, ker glede obsega Popovichevih resnichno opravljenih potovanj marsikaj ni zanesljivo, absurdno pa bi bilo vechmesechno, seveda povsem »ljubiteljsko«, od nikogar plachano, prebiranje 600 strani obsegajoche knjige (vechjega formata) v starinski nemshchini z gotico na tezhko chitljivih porumenelih listih (za navadne smrtnike strogo reguliran dostop zgolj v rokopisnem oddelku NUK), da bi se prebil do morebitne trdnejshe ugotovitve o zadevnem potovanju.

 

Pri prevajanju lastnega cikla pesmi Ghor (obj. v dvojezichni reviji Lives 3/2011) v angleshchino pa se je piscu teh vrstic nastavila zanka, kako prevesti eliptichni, enobesedni stavek v trpniku: Preklan. Ustrezni angl. glagol split je eden tistih t. i. nepravilnih, ki imajo isto obliko tako v nedolochniku kot v preteklem aktivu in pasivu, torej bi bil angl. stavek: Split. V izogib brezpredmetni asociaciji na dalmatinsko mesto je preostala le neregularna, sicer mozhna oblika z obichajnim formantom za pasiv (-ed): Splited (nakazal jo je tudi avtomatski spletni prevajalnik, cheprav mu od samega teksta praktichno ni bilo »nich jasno«).

 

Tako se prevajanje dogaja kot vaje zvestobe in obenem tudi kot »vaje izdaje«. Specifichno nevarnost pomeni prevajanje med blizhnjerodnimi jeziki; zdi se nezahtevno, saj je na prvi pogled »vse jasno«, a mimogrede, kot je tudi iz zgoraj povedanega razvidno, lahko zapelje drugam. Eden »duhovitih« primerov: neki prevajalec iz shrv. je za besedo sljepooch(n)ica (sencè) po blizhnjici »izumil« slovensko ustreznico: slepochnica. Vchasih taki in podobni ocvirki omogochajo ne le »homerski«, temvech chisto »humorski« smeh.