Revija SRP 107/108

Ivo Antich

 

»KULTURNI DELAVEC«

 

V prichujochi shtevilki SRPa sta objavljena dva chlanka Antona Lajovica, slovenskega skladatelja in pravnika (she en primer neredke povezave prava in glasbe, »demonichne« virtuoznosti paragrafov in not, v isti osebi, z E. T. A. Hoffmannom na chelu). Nikakrshna zadrega glede mozhnega ochitka, chesh da gre za »pisanje iz naftalina«, ni potrebna, ker se malo pozornejshe branje takoj soochi z njuno aktualnostjo, ki kljub minljivosti vsega vodi v poanto o dragoceni pouchnosti spomina: nich ni od vcheraj (»pred nami potop«), predniki izpred desetletij in stoletij, cheprav so bili brez elektrike in rachunalnikov, niso bili »zarukanci« (npr. zlasti v filozofiji je razvidno, da so stari Grki, cheprav se dosti izvirnih del sploh ni ohranilo, tako rekoch »zhe povedali vse«).

 

V chlanku O hierarhiji nashih vrednot (1931) je Lajovic, ki je spominsko oznachen kot veder, umirjen, vzvisheno ravnodushen, oster, a dobronameren glasbeni kritik (shlo mu je predvsem za dvig slovenske glasbe iz chitalnishtva na evropsko raven), podobno kritichno osvetlil (z njegovimi besedami recheno) »odnos druzhbe in njenih organizacij do posameznika, ustvarjajochega na kateremkoli polju nashega narodnega zhivljenja«, in sicer v luchi termina »kulturni delavec«, saj je kot moto citiral cinichni stavek iz tedanjega (katolishkega) dnevnika Slovenec: »Naziv kulturni delavec postaja pri nas skoraj zhe smeshen.«

 

She nedavno je bilo mogoche obchasno prebrati ali tudi slishati mnenje, da je pojem »kulturni delavec« izum realnega socializma, a ochitno ta socialni sistem niti glede tega ni bil posebno izviren. Po dvajsetletnih izkushnjah sodech, pa z izvirnostjo ne pretirava niti tranzicijsko obnovljeni jugovzhodnoevropski kapitalizem.

 

Ali kot pravi Lajovic (v istem chlanku):

 

»Prishel je prevrat.

Ali je bila to taka sprememba, da bi bila morala provzrochiti fundamentalne

spremembe tudi v nashih odnosih do javnega zhivljenja?

Ali je nash nachin zhivljenja, vzetega v celoti, mogel in smel ostati isti, kot smo ga

zhiveli prej v tuji drzhavi, chim smo sedaj prishli v svojo lastno?

V stvari sami je pach lezhal postulat po prevrednotenju vseh nashih dotedanjih

zhivljenjskih vrednot, toda zdi se mi, da se duhovni prevrat v nas do sedaj, zhal,

she ni izvrshil. Izvrshil se je samo in edinole politichni prevrat, kot sem to zhe

vechkrat poudaril.«

V razmerju do razlichnih oblik politekonomske emfaze kot vsepozhirajoche darvinistichne »volje do mochi« sintagma »kulturni delavec« she vedno tako rekoch avtomatichno vzbuja prizvok ne le »Slovencheve« smeshnosti, temvech tudi pravzaprav skoraj samoumevne – in to dobesedne – revshchine. Ene od »zvrsti« socialne insuficience, nesolventnosti, invalidnosti, zavozhenosti, izkljuchenosti, izvrzhenosti. Z utemeljitvijo: kot si si izbral, tako bosh lezhal … Lahko da je v tej »utemeljitvi« tudi kaj sarkazma, toda pravi »demonichni sarkazem« se razpira skozi simptomalni »zrcalni obrat« na podlagi dejstva, da v vseh hierarhijsko-sistemskih (post)totalitarizmih poleg tovrstnih izvrzhkov (disidentov, ousiderjev) obstajajo tudi »kulturni delavci« kot ochitno potrebna in funkcionalno vkljuchena komponenta socialnega elitizma in njegovih »stories of success« (z vilami, dachami, limuzinami, shoferji, banchnimi rachuni, vsakrshnimi promocijami, nagradami, potovanji itd.). Svojevrstno, morda tudi presenetljivo, vendar zhe kar klasichno ilustracijo omogochajo na primer tako francoski kot slovenski impresionisti: pri obojih je najvechji (Van Gogh, Grohar) »potegnil najkrajsho«, se pravi chisto (psihofizichno) razsulo izvrzhenca, ostali pa so si uredili prav solidno imetje in bivanje (Monet v Givernyju itd.).

 

Tako potemtakem tistim vse shtevilnejshim »razocharancem«, ki se zlasti po chasopisnih »pismih bralcev« sprashujejo, kaj se je po vseh spremembah in prevratih sploh spremenilo, she vedno pomenljiv odgovor ponuja star francoski izrek: plus ça change, plus c'est la même chose (chim bolj spreminjash, manj spremenish) ali »po domache«: nich ni vech tako, kot je bilo