Revija SRP 107/108

Ivan Trinko

 

BENESHKA SLOVENIJA

 

I – SHOLSTVO POD ITALIJO

 

Poglejmo shole. Shempeterski (Shempeter / Shpeter Slovenov – San Pietro al Natisone; op.ur.) Slovenci jih imajo kakih 25. Ali kakshne so? Od prve do zadnje vse popolnoma in chisto italijanske!

Pomisli, dragi bralec! Nash paglavec v shestem letu svojega zhivljenja stopi kot redni slushatelj — na ljudsko univerzo, kjer mora ostati po zakonu tri leta. Uchiteljica ga posadi v klop in ga prichne takoj obdelovati s pristno toskanshchino, kakor da bi se bil otrok rodil in rastel tam kje med Sieno in Firencami. A drobni uchenec, kateremu se ni doslej nikoli sanjalo o drugem jeziku, kakor o domachi slovenshchini, buli in zija v uchiteljico nekako tako, kakor telichek, che mu pride kaj nenavadnega pred debele ochi. Za Boga milega! Kaj se more nauchiti, che niti uchiteljice ne razume? Najprej bi moral postati zmozhen povsem tujega mu jezika, potem shele bi se iz knjig navadil kaj drugega. Ali je to mogoche v treh letih?

Mislim, da nikoder ne cvetejo tako bujno pedagoshke neumnosti, kakor v nashih sholah. Pameten chlovek bi rekel: Che hochesh otroka kaj nauchiti, ne govori nepoznanega mu jezika, drugache bo zastonj ves trud. Idi od znanega do neznanega — a noto ad ignotum. No pa, pri nas velja drugachno nachelo: od neznanega do neznanega — ab ignoto ad ignotum! To je vendarle nekaj, kajne?

Uchiteljskemu osebju (navadno so le uchiteljice) je prepovedano rabiti slovenshchino v sholi. Sploh sholski nadzornik v Chedadu, kateremu so izrochene v nadziranje nashe shole, najbolj skrbi za to, da se chimprej zatre uboga slovenshchina. Marsikaj zanimivega bi bilo povedati v tem oziru. Toda chemu? Poglejmo rajshi, kam napredujejo v treh letih nashi sholski bosopetci.

Resnici na ljubo in na chast bistrim glavicam nashih uchencev ter nadchloveshkemu naporu nashih uchiteljic moram priznati, da se otroci nauchijo brati in pisati, in tudi si vtepejo v glavo marsikako posamichno besedo italijansko; kdor je priden, te na poti lahko pozdravi z »Buon giorno« ali pa z »Riverisco!« – Toda to je vse in drugega nich; in pa she to kmalu pozabijo. Otrok je sicer zmozhen chitanja, a knjige ne razume in prav nich ga ne mika, da bi chital po konchanem sholanju. Na koncu tretjega leta odvrzhe knjige in mu ne preostaja drugega, kakor polagoma se odvaditi vse svoje uchenosti, tako da chez kako leto marsikateri vech ne ve, kaj je a in kaj b.

In za tak uspeh morajo nashe obchine potroshiti chez 25 tisoch lir na leto!

Kdor po konchani ljudski sholi namerava nadaljevati shtudij, ali kdor samo zheli nauchiti se lashchine in rachunstva za svojo potrebo, ta se vpishe takoj na meshchanske shole v Chedadu ali pa v Vidmu, dobro vedoch, da z domachimi sholami nikamor ne pride.

Za nadaljevanje imajo uchiteljski kandidati normalke v Shempetru, katere je vlada ravno tu ustanovila z ochitnim namenom, da bi poitalijanchila ljudstvo.

Dijakom so na razpolago gimnazija in nizhje tehnishke shole v Chedadu, v Vidmu pa dve popolni gimnaziji z licejem ter vishje tehnishke shole. Od dveh videmskih gimnazij je ena vladna, druga zasebna nadshkofovska, zdruzhena z bogoslovskim semenishchem. Na tej zadnji se shola najvech Slovencev (sedaj kakih 18), in sicer vsi taki, ki mislijo nadaljevati z bogoslovjem, cheprav imamo tudi vech takih, ki so konchali osmi razred v semenishchu, potem pa to ali ono fakulteto na padovanskem vseuchilishchu, in so sedaj v odlichnih drzhavnih sluzhbah.

Zhal, da je takim, vzgojenim zhe od mladih nog v lashkem duhu, malo mar za domachi jezik; vechkrat nochejo vedeti in morda celo res ne vedo, da so sinovi velike majke Slave. Kje naj bi se kaj takega nauchili? Kdo naj bi jim pojasnil slovanske razmere? Kdo naj bi jim izbil iz glave nesramno lazhnive in skrajno absurdne nazore o Slovanih, nazore, katerih se do sita napajajo iz sovrazhnih nam knjig in chasnikov? Ni mogoche, ni prilozhnosti, ker slovenske knjige so jim nedostopne.

Pisec teh skromnih podatkov ve najbolje, kako je obstal, ko je dobil sluchajno v roke prvo slovensko tiskovino in je tako zvedel, da imajo tudi Slovenci knjige; prav tako dobro pomni, kaj je moral prestati, preden se je nauchil brez uchitelja, brez slovnice in brez slovarja malce slovenshchine.

Nesrecha za beneshke Slovence je, da sploh niti slovenske abecede ne poznajo, in torej ne morejo pravilno chitati slovenskih knjig. To in slovnichne ovire smo nedavno premagali s slovensko slovnico v italijanskem jeziku. A morda she bolj potreben bi bil slovensko-lashki ali vsaj slovensko-latinski slovar, brez katerega ni mozhna uporaba slovenskih knjig. Toda che bi res izshel, kdo naj bi ga kupoval? Poleg kakega duhovnika najbrzh le slovenski dijaki in bogoslovci videmskega semenishcha, katerim je potrebna slovenshchina za poznejshe sluzhbe med nashim ljudstvom. A teh kupcev je premalo, da bi kazalo tiskati slovar samo zanje; saj zhe izdana slovnica lezhi in bo lezhala nerazprodana do sodnega dne!

Med shempeterskimi Slovenci je okoli 70 % takih, ki ne znajo chitati, a to sicer she ni najhujshe v Italiji, kjer je analfabetov povprechno kakih 67 %. Nekateri se she v poznejshih letih uchijo, da bi mogli dobiti volilno pravico. Tudi vojaki si pridobijo nekaj znanja. »Literatura« pa najbujnejshe cvete med onimi, ki hodijo po svetu s trebuhom za kruhom. Ti namrech pishejo domov, kakor morejo in znajo seveda, sedaj lashki, sedaj nemshki, a sedaj zopet po domache, cheprav v slovenskih pismih ni ne duha ne sluha o gajici, ali o bohorichici, ali sploh o kakem drugem pametnem pravopisu.

Zanimivo je to, da je vech zhensk, ki znajo chitati, nego moshkih. Zhenske se uchijo same med seboj. Uchna knjiga jim je slovenski molitvenik. Njim je najvech do tega, da pridejo k mashi z molitvenikom, medtem ko se moshki za to ne menijo. Sicer pa zhenske rade chitajo tudi druge primerne slovenske knjige. Zhal, da jih imajo malo in da jim jih malokdo lahko priskrbi.

Poleg knjig Druzhbe sv. Mohorja nashi Slovenci skoraj ne poznajo drugih. Druzhba sv. Mohorja ima na Beneshkem priblizhno kakih 200 udov. Shtevilo je neznatno; lahko bi jih bilo she najmanj petkrat toliko, che bi ne bilo raznih ovir. Glavna ovira se meni zdi pomanjkanje zadostnega pojasnila in priporochila ali agitiranja za Druzhbo s strani duhovshchine. Druga, she vechja od prve, je v tem, da zlasti v dolinah le malo razumejo knjizhno slovenshchino, in je skoraj she chitati ne znajo. Tretja je nasprotovanje z vladne strani, nasprotovanje, h kateremu priganja vlado lokalna sholska oblast in pa z zlim duhom navdano chasnikarstvo, kateremu se ne studi nobeno, tudi najpodlejshe sredstvo, samo da more nashchuvati z njim lashko obchinstvo in vlado zoper mirne beneshke Slovence in zoper Druzhbo svetega Mohorja, ki baje shiri med njimi svoje »panslavistichne« ideale!

Sicer je nedavno neki chedadski chasnikar sam priznal, da lahko knjige sv. Mohorja veliko koristijo nashim Slovencem in jim izdatno pomagajo do gmotnega in dushevnega blagostanja in napredka bodisi s svojim pouchnim bodisi s pobozhnim ali celo z zabavnim berilom. In nadaljuje nekako takole: »Mi (namrech chasnikarji, sholska oblast, vlada itd.) smo se poskusili na vse nachine postaviti proti temu, a doslej nam je izpodletelo; treba je novih nachrtov, novih sredstev itd.« – Dragi bralec, ali ni to nekaj posebnega, da se na koncu razsvetljenega XIX. stoletja poskusha odstraniti edino sredstvo, s katerim bi moglo vsaj malce napredovati nashe zapushcheno ljudstvo, in sicer iz strahu pred »panslavizmom«! Skrajna naivnost, che bi ne bila barbarska hudobnost!

Dogodilo se je tudi, da so napadli slavno Druzhbo sv. Mohorja celo v drzhavnem zboru v Rimu. V tej povsem neupravicheni in nazadnjashki vojni se je odlikoval poslanec Morpurgo, ki zastopa chedadsko-shempeterski volilni okraj. Za Boga milega! Chlovek bi rekel, da je v Rimu dovolj drugih skrbi in perechih vprashanj. Chesa se boje ti ljudje? Da jim peshchica Slovencev prekucne res nekoliko prevech shepavo barako italijansko? Gotovo ne poznajo zgodovine male dezhelice, kjer je nekoch beneshka republika in potem nova Italija imela in ima she vedno najzvestejshe drzhavljane, katerim nihche ne more in ne sme ochitati najmanjshe trohice nezvestobe. Slovenska lojalnost je obche znana; Slovenci niso bili in ne bodo nikoli izdajalci. To naj si privezhe na nos Zhid Morpurgo ter naj prihodnjich poskrbi za blagostanje svoje zastopane dezhele povsem drugache, ne pa z zatiranjem uboge slovenshchine!

Da bi vlada preprechila vpliv Mohorjevih knjig, je ravno teh dni, po nasvetu Morpurga, med drugim sklenila ustanoviti v Chrnem Vrhu novo sholo na lastne stroshke. No, dobrodoshla! Koristila pa bo kakor vse ostale do zdaj. Shkoda denarja! Bolj chudno je to, da je ista vlada nakupila kakih tisoch izvodov raznih italijanskih knjig, da bi se brezplachno razdelile med sholsko mladino. Med njimi je tudi 300 molitvenikov. No pa, – e se non ridi, di che rider suoli? Smeshno res, da italijanska vlada kupuje molitvenike svojim podanikom. »Il diavolo s'è fatto frate« (vrag je postal menih), kakor pravi italijanski pregovor.

Vlada bi bila storila dosti bolj potrebno in chlovekoljubno delo, che bi bila z onimi novci nakupila malce kruha lachnemu ljudstvu v Romagni in na Siciliji, kjer so bili ravno tiste dni veliki izgredi zaradi lakote.

In vendar je v isti videmski provinci poleg Slovencev tudi peshchica Nemcev, ki uporabljajo svoj poseben jezik. Njim so bile dovoljene meshane lashko-nemshke shole, ne da bi se kdo spotikal obnje. Toda Veliko-Nemci, ki so si izmislili in pred naivno Evropo razobesili grozno strashilo panslavizma, prav dobro skrbijo, da se nihche ne prestrashi nich manj groznega pangermanizma.

Sicer pa, ko bi ne bilo avstrijskih psevdolashkih zhidovskih hujskachev, tedaj se pravi, chistokrvni, kulturo ljubechi Italijani gotovo ne bi vznemirjali, che bi pri preprostem in vsaki politichni tezhnji nedostopnem beneshkem Slovencu zasachili nedolzhno slovensko knjigo. Ta pomislek razjasnjuje vso stvar. Questo è tutto — in shkoda drugih besed.

Che pa slovenshchina ne dobi zavetishcha v sholah in priznanja od vlade, ima polno veljavo vsaj v cerkvi. Pridiguje se povsod slovensko, zakaj drugache nikakor ni mozhno. Zhal, da duhovniki sami, neveshchi prave slovenshchine in njenih slovnishkih pravil, chestokrat pachijo, kar she sicer ni popacheno v nashem narechju. Priznati pa vendar moram, da gre zadnje chase tudi v tem oziru na bolje, ne samo zato, ker se mlajshi pomalem zachenjajo pripravljati she preden nastopijo sluzhbo, ampak ker tudi starejshi bolj pazijo na pravilnost, tako da marsikak duhovnik, cheprav v narechju, vendar povsem pravilno pridiguje.

Krshchanski nauk se prav tako slovensko uchi, v cerkvi seveda, ker v sholah ga ni treba. Za nashe tri zhupnije imamo poseben katekizem, katerega sta s pomochjo rajnkega gorishkega monsignorja Kocijanchicha priredila in izdala zhupnik Muchich in kaplan Peter Podreka, oba pokojna. Toda knjigo uporabljajo le duhovniki in otrokom ne pride v roke.

Zanimivo je to, da je v rabi slovenshchina tudi pri krstnem obredu za vsa vprashanja krshchencu ter za Oche nash in Vero. Enako se pri sveti mashi takoj za latinskim evangelijem bere ljudstvu tudi slovensko. She vechja posebnost je ta, da kadar duhovnik obhaja vernike, izgovarja besede Domine, non sum dignus etc. po slovensko takole: »Gaspuod, jest niesan uriedan, de stopish pod mojo strieho, pa raci 'no samo besjedo an ozdravjena bo moja dusha.« (v knjizhni slov.: Gospod, nisem vreden, da stopish pod mojo streho, toda reci eno samo besedo in ozdravljena bo moja dusha. – Op. ur.)

Kar se tiche petja v cerkvi, je vse slovensko, ako izvzamemo slovesno latinsko masho in Tantum ergo pri blagoslovu. Pojemo pri tihi mashi, pred in po Tantum ergo, ko je blagoslov. Poleg navadnega petja imamo tudi posebne pesmi za bozhich, za veliko noch in za druge prilozhnosti. Poje pa naskrivaj vse ljudstvo z veliko pobozhnostjo in s pravim chutom. Napevi so sploh preprosti, pochasni in strogo v cerkvenem duhu. Kdo ve, kdaj so nastali! Chlovek, ki ni navajen takega petja, nehote ostane presenechen, kadar ga slishi. Pomislite: meshani zbor iz vech sto glasov, od najvishjih delikatno se prelivajochih zhenskih in otroshkih glasov, v vseh gradacijah, barvah in niansah, do najmogochnejshih basov, vse lepo zlito v popolno soglasje, brez pretiravanja in krichanja, skoraj polglasno, in vse z znakom lahke, mirno v dusho segajoche otozhnosti! Chlovek mora biti res kamenitega srca, che ne obchuti mochnega vpliva tega petja.

Ker zhe govorim o petju, naj omenim she, kako je s posvetnim petjem. Rekel sem zhe, da beneshki Slovenci radi pojejo; toda manjka jim slovenskih pesmi in ustreznih napevov. Stare stvari so se porazgubile; na njihovo mesto vse bolj stopajo poulichne, chestokrat skrajno nesramne lashke poskochnice. Pevskih drushtev nimamo, zato pa petje ne napreduje, ampak se samo spreminja, in sicer na slabo, tako da je vsaka nova popevka zopet nova muzikalna neumnost. Mladina sama si ne zna pomagati drugache kakor s tem, da prinasha domov, kar slishi tu in tam pri Furlanih in vojakih. Nikogar ni, ki bi osnoval kako drushtvo ter uvedel petje v pravem pomenu besede.

No pa, chemu bi dalje razlagal, kako je z omiko pri beneshkih Slovencih? Chastiti bralci lahko iz teh raztresenih podatkov sami vidijo in sklepajo, da so beneshki Slovenci brez kulturne organizacije. Edino, kar jih vezhe skupaj, je vera in sorodnost v shirshem pomenu. Kdaj pride kaj boljshega tudi zanje? Kdor jim trga iz rok edino sredstvo za napredovanje, namrech slovensko knjigo, misli, da bodo srechni samo tedaj, kadar se utopijo v morju italijanske narodnosti; potemtakem ne bo tako kmalu sreche med njimi. Po eni strani se beneshki Slovenci trdno drzhijo svojega jezika in svojih navad, po drugi strani pa je njihov znachaj ves drugachen kakor znachaj njihovih neposrednih sosedov Furlanov, zato ni mogoche, da bi se z njimi zdruzhili in pomeshali v narodno skupnost. Eh, Boga mi! Po Nadizhi steche she marsikak val, preden se uresnichi kaj takega!

 

(prva objava: Dom in svet, 1898, str. 248-252; zadnje nadaljevanje)

 

 

II – REZIJA

 

Rezijani so bistroumni in zelo samozavestni. Ponosni so tudi, che se kdo zanima zanje in za njihovo dezhelo. Da bi dajali vtis pomembnosti, pravijo, da so njih predniki prishli iz Rusije, toda ta je prazna in pozna izmishljotina brez stvarne podlage in se opira samo na navidezno sorodstvo med imeni Rezija (Resia) in Rusija. Prave narodne zavesti v shirshem pomenu med njimi ni. Kadar prilika nanese, da so dobre volje in so v druzhbi kakega Slovana, sicer radi poudarjajo: »My nysömö Lashke, my sömö Slavinske, Rozojanuvi!« (v knjizh. slov.: Mi nismo Lahi, mi smo Slovani, Rezijani! – Op. ur.) A najbrzh ima prav Rezijanka, ki je rekla dobro znanemu uredniku cheshkega Slovanskeha pøehleda, gospodu Chernemu (Cherný), ko je bil v Reziji: »Nashi mozhje, kadar se napijejo vina, vpijejo Zhiveli Slovenci!, ali kaj to pomaga, ker smo vendar Lahi!« – V resnici so Rezijani dobri Italijani, kakor sem zhe povedal. Kadar imajo med seboj odlichnejshe lashke goste, kar se pogostoma zgodi, se tudi takrat lahko navdushujejo ter pravijo: »Noi siamo italiani«! (Mi smo Lahi.) Seveda je za to navdushenost iskati pravi razlogi v dobichku. Che tujec pride mednje, jim da zasluzhka; torej – Zhivio! che je Slovan; Evviva! che je Lah. A oni ostanejo »Rozojanuvi« (Rezijani), zvesti svoji vladi. Ta zvestoba jim je preshla v kri, kakor tudi ostalim beneshkim Slovencem, iz hvalezhnosti do beneshke republike, ki je svoj chas dobro ravnala z njimi in si jih z lepimi prednostnimi pravicami in ugodnimi koncesijami privezala, da so ji zvesto strazhili drzhavne meje in vhode proti zunanjim sovrazhnikom na severovzhodu. Benechani so bili prebrisani ter so znali z modro politiko vladati. Seveda, republika je zhe davno propadla, tudi pravice in koncesije so splavale po vodi in razlogov za posebno hvalezhnost in vdanost ni vech, a dushevna nagnjenost na Lashko je ostala in ostane, kakor ostanejo zemljepisne posebnosti, lega in naravne tezhnje, ki spajajo in integralno dopolnjujejo furlansko dezhelo s tako imenovano italijansko Slavijo.

Knjizhne slovenshchine v Reziji ne poznajo. Obche razshirjena Druzhba sv. Mohorja med tamkajshnjim prebivalstvom nima chlanov. Slovenske knjige so nepristopne zhe zato, ker je rezijansko narechje prevech oddaljeno od knjizhne slovenshchine, silno pokvarjeno in prepleteno s tujkami, da preprosto ljudstvo take knjige ne bi razumelo. Niti mali slovenski katekizem za Slovence videmske nadshkofije jim ne more ustrezati. Razmere so v tem oziru neizrekljivo slabshe kot med shempeterskimi Slovenci, in so celo enake razmeram pri vechini terskih (reka Ter) Slovencev. Iz tega ne sklepam, da bo v jezikovnem oziru kmalu konec Rezijanov; terski (po reki Ter; tudi: chentarski ali tarchentski, po slov. Chenta, ital. Tarcento – op. ur.) Slovenci na primer bodo zhe zdavnaj pofurlanjeni, a Rezija bo ostala she tedaj, kakrshna je danes. Zemljepisne okolnosti, etnichna odpornost in pa zhiva zavednost svojega rezijanstva bodo she dolgo ohranile narodne in jezikovne razmere »in statu quo«. Godi se z Rezijo kakor z nemshkimi naselbinami v Saurisu in Sappadi pod isto videmsko provinco, ki se vzdrzhujejo izvrstno, cheprav so od vseh strani obkoljene od Lahov. Zemljepisne posebnosti jih uspeshno branijo. Vendar pa so tamkajshnji Nemci bolj zavedni in so si izprosili nemshke shole; a poleg tega nihche ne zatira njihovega narechja.

Kar se rezijanskega narechja tiche, omenim na kratko, da ima v sebi dokaj zanimivosti. V marsichem se razlikuje od slovenshchine, a ima nekaj analogije s hrvashchino. Z ostalimi beneshkoslovenskimi narechji se ne ujema veliko. Ohranilo je stari aorist. Kot nekaj posebnega in evropskim jezikom tujega kazhe harmonichno spremembo samoglasnikov. Ti se delijo na chiste (e, i, o, u) in na zamolkle (ae, y, ö, ü); na ozke (i, u, y, ü, e) in na shiroke (e, o, ae, ö, a). Vokalna harmonija obstaja v tem: che v besedi prevladuje npr. zamolkli samoglasnik, tudi ostali, njemu podrejeni, morajo biti zamolkli; che prevladuje chisti samoglasnik, so ostali tudi chisti; prav tako shiroki kliche shirokega, ozki ozkega. Npr.: zhaná, dajalnik: zhaenè, mnozhinski rodilnik: zhiní itd. Zanimivo je tudi, kako shtejejo. Do 20 gre kakor povsod; potem: dvajsti anu dan, dvajsti anu dva, in tako do 39; 40 je dvakrat dvajsti, 60 trikrat dvajsti itd.

 

Cheprav Rezija ni zelo obshirna, vendar ima vsaka vas znatne jezikovne posebnosti in razlike. Kar pa hudo kvari staro in samostojno razvito narechje, je zhe zgoraj omenjena preobilica tujih, posebno lashko-furlanskih besed. Mnogo se jih je vrinilo zaradi jezikovne nespretnosti duhovnikov, posebno pri krshchanskem nauku. Sledi naj za primer, z opazko, da she ni tako hudo pokvarjena, narodna pobozhna pesmica, ki jo je g. Cherný zapisal v Njivi:

 

Devica Marija, vy mati bozhja,

prosite za nas Jezhusha,

Jezhusha, nashaha höspuda,

ti, ka talyko nas amà!

Jezhusha vy stoe dojila,

z váshimi roki ha previla;

muæ tympa stoe pátela

za Jezhusha dòrzhat zhivaha.

Vy ste ha bila zübila,

muæ tympa vy stoe ha jiskala,

stoe ha naloezla tuv cerkvè

tami toemi sapjenc mozhmí.

Si von boeshoe valyky kontent

ha vydeshtoæ tami sapjenc,

koj a na moeshoe shæe dvanijst lit.

Vàs chisto pópol an vüchashe,

an höjashe dishépule,

an dílashe mirákole

an mortve zhive dilashe

po svitu üchashe muæ judi,

o vy, Marija vérdjina!

 

Rezija je zanimiva v marsichem in zato obracha nase pozornost uchenjakov in jih vabi v svoje krilo. Mnogo se je zhe v razlichnih jezikih in v razlichnem duhu in oziru pisalo o njej. Geoloshko in zemljepisno so jo na mestu preuchevali znameniti lashki strokovnjaki profesorji Taramelli, Marinelli, oche in sin, Musoni in drugi. Z narodnega in jezikovnega stalishcha so se zhe v prejshnjih chasih zanjo zanimali razni Slovani, npr. Pysheli, Kopitar, Hanka, Shafaøik, Kocianchich in drugi. Nash Rutar jo je opisal v knjigi Beneshka Slovenija (1899). Osebno so si jo ogledali in o njej porochali poljski grof Potocki, Rus Sreznjevski, Sloveno-Hrvat Stanko Vraz, Cheh Cherný, a najimenitnejshe med vsemi poljski jezikoslovni uchenjak vseuchilishki profesor Baudouin de Courtenay, ki je dolgo chasa bival v Reziji ter se je bil tamkaj malodane udomachil. On se je korenito nauchil rezijanskega narechja ter je nabral, obdelal in pri peterburshki carski akademiji dal na svetlo ogromno gradivo, posebno v jezikovnem oziru. V rokopisu hrani she gradivo za popolni rezijanski slovar. Tudi gospa Shulc-Adajevska je sodelovala, kakor recheno, nekaj chasa z njim ter nabrala narodne pesmi in njim ustrezajoche melodije.

Med poslednjimi odlichnimi gosti so obiskali Rezijo ruski vseuchilishki profesor dr. Francev in Cheha – vseuchilishki profesor dr. Kadlec in vishji financhni uradnik Kohout. O navadnih turistih raznih narodnosti niti ne govorim. She najmanj so se doslej za Rezijane zmenili Slovenci. Che ti povrshni zapiski vzbudijo kaj zanimanja za malo, a slikovito dezhelico in za njene svojevrstne prebivalce, bo moj namen dosezhen.

 

(prva objava pod naslovom Hajdimo v Rezijo! v Dom in svet, 1907; zadnje nadaljevanje)

 

 

III – ZGODOVINSKI ORIS

 

Dolochiti, kdaj so se Slovenci naselili v Furlaniji, ni lahka rech; do kod so segali po shirni ravnini, je mozhno vsaj priblizhno ugotoviti iz toponomastike; kaj in kako se je z njimi godilo, se ve in se ne ve.

Najbrzh so zacheli siliti v Italijo zhe v drugi polovici shestega stoletja skupno z Avari ali pa tudi sami na svojo roko. Za gotovo se ve (iz Pavla Diakona), da so imeli prve chase pogoste boje z Langobardi, pod katerih oblast so bile prishle Furlanija in beneshko-lombardske pokrajine. Zdi se pa, da so se Slovenci nastanili s presledki in v raznih skupinah. Podkaninski (po goro Kanin) Rezijani niso veliko sorodni ostalim beneshkim Slovencem, a ti se zopet razlikujejo med seboj, ker eni se zdijo bolj hrvashko-srbskega znachaja, drugi pa so bolj ochitno Slovenci.

Prvotno zasedeno slovensko ozemlje je bilo precej obshirnejshe kot sedanje. Tako se lahko trdi, da je bil dobrshen del ali pa tudi celoten tako imenovani Zhelezni kanal (Canale del Ferro) od Pontebe navzdol slovenski, a se danes nahaja slovenski zhivelj samo v postranski rezijski dolini. Furlanska ravnina pa ni ohranila nobenega kotichka za Slovence.

Da so bili Slovenci v starih chasih razshirjeni v shirokih plasteh po srednji in dolnji Furlaniji do reke Tilmente (Tagliamento) in she chez, o tem pricha veliko shtevilo do zdaj ohranjenih, ponekod na furlansko zaokrozhenih, chisto slovenskih krajevnih imen. Tudi stare listine iz XII. in XIII. stoletja prichajo o navzochnosti obilnega slovenskega zhivlja v onih krajih, kajti vsebujejo lepo shtevilo krasnih staro slovenskih krajevnih in osebnih imen. Toda zgodovina tega slovenskega elementa je precej nejasna in nepopolna. Ne ve se zagotovo, kdaj in kako so bili zasedli Slovenci one kraje. Morda so bile proste naselbine razvrshchene po zemljishchih, opustoshenih in zapushchenih zaradi burnega prehoda selechih se narodov; morda so to bili ostanki slovenskih vojakov, ki so se borili v Italiji skupno z Avari in so se na povratku ustavili, kjer so dobili neobljuden in za poljedelstvo ugoden prostor. Poleg tega so bila njihova naselja pomeshana z romanskimi; zato ni chudno, da so se polagoma potujchili. Sicer pa je bila v XV. stoletju slovenshchina she zelo razshirjena po Furlaniji. Kdaj je izginila, o tem se ne da nich gotovega povedati.

Sedanji Slovenci prebivajo po dolinah in hribih, raztezajochih se od gorishkih Brd do Kaninovega pogorja. Razdeljeni so v tri glavne skupine: v Rezijane, v Tarchentske (Terske) in Shempeterske Slovence.

Zgodovina Rezijanov je v zvezi z zgodovino Mozhnishke opatije (Abbazia di Moggio), ki je bila ustanovljena leta 1115 po zhelji in oporoki koroshkega grofa Kocelja, v njegovi lasti je bil Zhelezni kanal. Opatiji je bilo darovanih mnogo posestev, med njimi tudi Rezija. Benediktinci so imeli polno cerkveno in posvetno oblast nad to dezhelico, ki jim je nosila precej koristi. Leta 1409 je nastala iz opatije prosta komenda, ki pa si je pridrzhala vse prejshnje pravice. Med onimi, ki so jo uzhivali, je bil tudi sv. Karol Boromejski. Leta 1777 si je beneshka republika prisvojila vse skupaj in od tedaj je postala Rezija samosvoja obchina in zhupnija.

Tarchentski ali Terski Slovenci so bili zaradi neurejene razdelitve svojih zemljishch vedno razkosani med seboj ter podvrzheni raznim fevdalcem in v cerkvenem oziru priklopljeni raznim furlanskim zhupnijam. Zato pa nimajo skupne zgodovine.

Najzanimivejsha je zgodovina Shempeterskih Slovencev, ki so imeli posebno upravno organizacijo. Sprva so prishli pod vlado Frankov, ki so bili unichili langobardsko kraljestvo in so bili raztegnili svojo oblast chez vse slovenske in tudi hrvashke dezhele. Pozneje so Slovenci prishli pod oglejske patriarhe, katerim so bili nemshki cesarji podelili knezhjo oblast nad vso Furlanijo. Ker so bili vsi ti patriarhi posebno v zachetku iz nemshkih rodovin, so vechkrat podajali svojcem v fevde razne kraje, tudi slovenske; zaradi tega nosijo stari, razrusheni gradovi po gorskih obronkih vechinoma nemshka imena. Navzlic tem fevdalcem so si bili Slovenci zasnovali polagoma za svojo potrebo posebno upravo, ki so si jo ohranili in okrepili tudi tedaj, ko je patriarhat prishel v roke Benetkam. Modra beneshka republika je Slovencem pustila precejshnjo svobodo, jih shchitila pred fevdalci ter jih obdarila z novimi privilegiji, posebno z oprostitvijo razlichnih davkov in dajatev. Njihova dolzhnost je bila chuvati beneshko mejo proti Nemcem, kar so Slovenci zvesto izpolnjevali, tako da jih vlada v listini iz leta 1492 imenuje: Fideles nostri incolae montanearum et convallium.

Imeli so torej precejshnjo avtonomijo, cheprav so bili tu in tam podvrzheni she vedno jurisdikcijski, sicer bolj navidezni kot pa dejanski pravici starih furlanskih fevdalcev. Organizacija slovenskih skupnosti je bila strogo demokratichna. V najlepshi obliki, precej modro in natanchno zamishljena, je obstajala med Shempeterskimi Slovenci. Hishni gospodarji posameznih vasi so skrbeli za skupne vashke zadeve, ki so jih obravnavali v sosednjah, to je v vashkih zborih, katerim je predsedoval dekan, ki so ga med sabo izbrali hishni gospodarji. Vasi, katerih je bilo priblizhno 40, so bile zdruzhene v dve skupini, poimenovani Banka (miza) po sredishchnih vaseh Landar in Mersa: Landarska Banka in Merska Banka. Vsaka Banka je imela svojega glavnega dekana, ki so ga volile podrejene vasi. Landarski Banki so bili podvrzheni prebivalci Nadishke (Nadizha) in Sovodnjishke (Sovodnje) doline, Merski pa prebivalci Shentlenarshke in Kozhishke doline. Vsaka vas je imela svoje zastopnike pri svoji Banki, ki so se zbirali v sejo, kadar so to zahtevale skupne zadeve.

Enkrat in, che je bila potreba, tudi vechkrat na leto so se zbirali zastopniki obeh Bank na prostem pod slovanskimi lipami pri cerkvici sv. Kvirina v Shempetru. Pri teh obchnih zborih so se obravnavale skupne zadeve cele dezhele, pod predsednishtvom obeh glavnih dekanov. Pri obravnavah je imel besedo sleherni zastopnik raznih vasi, a zapisnik je sestavljal javni notar ali kancelir. Evo torej starega, strogo demokratichnega, malega, a pravcatega parlamenta!

Poleg upravne organizacije so imeli tudi sodnijsko. Za Landarsko Banko so volili hishni gospodarji, za Mersko Banko pa odsluzheni sodniki vsako leto po 12 sodnikov (dvanajstijo), ki so sodili v malih in v velikih zadevah, celo morilci so prishli pred nje. Vse to navzlic pravu jurisdikcije, ki so ga imeli po slovenskih krajih stari fevdalci, katerim pa je, kakor se zdi, za ugotovitev svojih pravic zadostovalo, da so prishli enkrat na leto v Shempeter ter se tam skupno in mastno pogostili na stroshke svojih podanikov. Kaj so hoteli drugega? Slovenci so bili v popolnem miru z beneshko republiko, ta pa se jim ni marala zameriti in jih je shchitila proti vsakomur. Celo sodne prizive so delali, kolikor je bilo mogoche, od Banke do Banke, cheprav bi bili morali redno prizivati prvich v Chedad, potem v Videm in kot na najvishjo stopnjo v Benetke. Hujshe zlochine so kaznovali z jecho, za manjshe so vklepali obsojence v klado na javnem mestu ali pa so jih kaznovali z denarno globo.

Vsa ta upravna in pravna organizacija je veljala od dobe oglejskih patriarhov do avstrijske vlade. Avstrijski absolutizem je vse razdrl ter na mesto stare razdelitve zasnoval sedanje obchine.

V cerkvenem oziru so Shempeterski Slovenci prvi dobili lastno zhupnijo, in sicer najprej v Shempetru, ki jo omenja neka listina (Bulla Coelestini III) zhe leta 1192. Potem so dobili drugo pri Sv. Lenartu; zapisnik zhupnikov shentlenarshkih sega nazaj do leta 1400, toda zhupnija je zhe prej omenjena. Koncem XVIII. stol. je bila ustanovljena tretja zhupnija v Drenkiji, ki je prej spadala pod Volche ob Sochi. Vse tri so podrejene chedajskemu (Chedad) kapitlju.

Ena najstarejshih cerkva je starogorsko svetishche (Stara gora – Castel del Monte), ki je tudi slovenska zhupnija, spadajocha pod Chedad. Prapotska (Prepotto) zhupnija je bila tudi slovenska, a zdaj je meshana. Slovenci teh dveh zhupnij ne spadajo k Shempeterskim, ampak tvorijo nekako podaljshanje gorishkih Bricev.

Za vse druge Slovence so imeli pri starih furlanskih zhupnijah slovenskega vikarja (Vicarius Sclaborum); shele pozneje so dobile slovenske podruzhnice lastnega duhovnika.

Po slovenskih cerkvah je bila od starih chasov v navadi slovenshchina. She zdaj se je ohranila marsikaka melodija s pripadajochim besedilom, ki sega precej nazaj v stare chase, saj je ochitno gregorijanskega znachaja in izvora. Tako npr. pesem za Bozhich, za Veliko noch, za sv. Reshnje Telo in she kaka druga. Ljudstvo prav rado poje v cerkvi tudi pri tihih mashah, in v tem se povsem odlikuje od Furlanov.

Duhovniki so si sami pisali ali pa prevajali katekizme in pridige in druge potrebne stvari. Ko so se zachele tiskati slovenske pobozhne knjige, so si jih radi priskrbovali. Zhalibog, da se stari rokopisi niso ohranili! Pach pa obstaja she zdaj silno zanimiv, meshan latinsko-slovensko-lashki zapisnik iz leta 1497, v katerem pravi neki Johanes civis Vegle, da je prevedel »de latino in sclabonico lingua« letne zapushchine »Bratine sfete marie szergneu« (Bratovshchine sv. Marije v Cernjevu). Ta rokopis, kakor tudi nekaj novejshih rezijanskih tekstov, je obelodanil v Petrogradu poljski uchenjak vseuch. prof. Baudouin de Courtenay. Obshirno razpravo o chernejskem, prvem slovenskem datiranem rokopisu, je napisal pokojni dr. Oblak.

 

(prva objava: Jadranski almanah 1923, Trst)

 

 

 

IVAN TRINKO – ZAMEJSKI (1863-1954), rojen in umrl v Trchmunu (Tercimonte, Beneshka Slovenija, Italija), iz kmechke druzhine, teologijo shtudiral v Vidmu (Udine), nato duhovnik in profesor, poslanec v videmski pokrajinski skupshchini, pisal pesmi (Poezije, 1897), prozo, poljudne razprave (tudi v ital. in lat.), prevajal Presherna, Stritarja, Gregorchicha, Tavcharja ter poljske in ruske pisce v italijanshchino; ukvarjal se je tudi z glasbo in likovno umetnostjo. Najpomembnejshi kulturni delavec Beneshke Slovenije, imenovan »oche Beneshkih Slovencev«. Njegov potopisno-socioloshki spis Beneshka Slovenija je klasichna predstavitev te na skrajni zahod odmaknjene, v osrednji Sloveniji skoraj pozabljene pokrajine; pisanje o njej je utemeljil z besedami: »Upam, da bo vrlo zanimalo ostale Slovence spoznati brate, ki se kakor predstrazha vsega Slovanstva nahajajo pod italijansko krono. In skrajnji chas je, da jih spoznajo, ker morajo prej ali slej poginiti pod navalom lashke narodnosti, ako se ne predrugachijo razmere.« (cit. DiS, 1900, str. 284). Tukajshnja predstavitev je sestavljena iz treh zaokrozhenih odlomkov iz treh tematsko sorodnih, v razlichnih publikacijah objavljenih spisov.

 

Izbor, priredba in opomba Ivo Antich

 

 

 

Dodatek *

 

DEVICA MARIJA

 

Devica Marija, vi mati bozhja,

prosite za nas Jezusa,

Jezusa, nashega gospoda,

tega, ki nas toliko ljubi!

Jezusa vi ste dojila,

z vashimi rokami ga previla;

mnogo chasa ste trpela

za Jezusa obdrzhat zhivega.

Vi ste ga bila zibala,

mnogo chasa vi ste ga iskala,

ste ga nashla tu v cerkvi

tam med temi modrimi mozhmi.

To vam je bilo veliko zadovoljstvo

ga videti tam modrega,

ko je imel shele dvanajst let.

Chisto ves narod on je uchil,

on je vodil uchence,

on je delal chudezhe

in mrtve zhive je delal,

po svetu je uchil mnogo ljudi,

o vi, Marija devica!

 

 

* (prevod pesmi Devica Marija v knjizhni slovenshchini I. A.)

 

 

 

OPOMBA K TRINKOVIM REZIJANOM

 

Ob Trinkovem tekstu o Rezijanih (gl. zgoraj II) se zdi primerno omeniti »koroshko navezo« tega fenomena. Poleg chisto jezikovne plati (znachilnosti, ki so rezijansko narechje zlasti v starejshi dobi povezovale s koroshko slovenshchino, pozneje je prevladala primorska beneshkoslovenska komponenta) je she dolochena literarna: Andrej Einspieler (1813-1888), slovenski koroshki duhovnik in kulturno-politichni delavec, imenovan »oche koroshkih Slovencev« (kot Trinko »oche Beneshkih Slovencev«), ustanovitelj chasopisov Sholski prijatelj, Slovenec in Mir ter Mohorjeve druzhbe (skupaj s Slomshkom in Janezhichem leta 1851; v letu 2011 ta legendarna zalozhba, ki je »Slovence nauchila brati«, obhaja 160-letnico), je objavil dva Trinkovima sorodna spisa: Beneshki Slovenci (Sh. prijatelj, 1852) in Reziani (ibid., 1856). Zlasti slednji je ilustrativen glede na Trinkovo odlochno zavrachanje »navideznega sorodstva« med imeni Rezija (Resia) in Rusija, zato sledi daljshi tozadevni citat iz Einspielerja:

»Stari ljudje pravijo, da so Reziani iz Rusovskega prishli v svoje danashnje kraje. V chasih hudih vojsk so neki Rusi v to dolino pribegnili, kjer ni do tistih dob she nobeden prebival; tu so se ustavili, hishe zidali in v miru zhiveli, in po njih se je ta kraj klicati jel Resia ali Rezia. Rezianski jezik je zares tudi zlo podoben Rusovskemu; zakaj ko so Rusi se po teh straneh nazaj pomikali, je neki Rus tudi na Reziansko prishel, in ko je s starejshimi Reziani govoril, kateri svoj domachi jezik bolj chisto govoré, je dobro umel njih govorjenje, in tudi Reziani so njega razumeli. Verjetno je tadaj, da je jezik Rezianski prav za prav Rusovsko podnarechje, ali sadaj je zlo popachen zavoljo tega, ker zhivé Reziani v sredi Lahov in hodijo po svetu, kjer moraju mnogo druzih jezikov saj za silo govoriti. Je tadaj Reziansko narechje zmes slavjanskih, menda Rusovskih, nemshkih in lashkih ali furlanskih besed, kterim dajajo slavjanske konchnice in slavjansko sklanjanje. Ker pa kupchujejo z Nemci in z Lahi, govoré kakor smo uzhe omenili, tudi za silo nemshko in lashko.

Tudi slavni Kolar v svojem slovutnem delu Staroitalia slovanska (díl I. hlava II. chlanek II. § 2. str. 209-212) govori od teh nashih Rezianov. On izpeljuje ime Rezianov od starih Etruskov tako le: “Prebivavci Etrurje so imeli tri imena, dva, da tako rechem, zunanja, namrech: Turi, Turii, Turanje, Tursci, Tusci od tur‚ vol, ogenj’; in Etrusci ali chastivci vatre, ognja pod podobo tura ali vola’; tretje ime znotrajno in domache, to je: Raseni, Razeni, to je‚ Rodjeni” ... itd.

(…)

Sreznevski pak pishe na omenjenem mestu: “Zlasti to je spomina vredno od dvora Gospodnice, da je zhivel tukej, kakor pravi ustno sporochilo, pervi zachetnik Rezianov, ki je prishel iz Rushije, t. j. iz Rusije, kakor to razlaga Reverendissimus Dominus Odorico Buttolo” – « [cit.: Reziani; Sholski Prijatel – chasopis za sholo in dom, 1856].

Kljub dolocheni problematichnosti tovrstne etimologije je simptomalna sorodnost besed Rezija, Retija (Retijci ali Retoromani v Shvici), Reti in Raseni (oboji Etrurci), Rasha (reka in naselje v Istri), Rashka (reka in naselje v JZ Srbiji, Sandzhak, ime Rascia za staro Srbijo s prestolnico Ras) tako z variantami imena Rusija (Rossija, Rasija) kot tudi z imenom venetske boginje Reitija (Rehtia, Reisia) in praslovanskega svetishcha Retra (Rhetra, Rethtra) na podrochju Luzhice (o tem prim.: Branko J. Hribovshek, Imeni Raetia in Schwyz, SRP 75-76/2006 in 77-78/2007).

(op. I. A.)