Revija SRP 107/108

Dani Bedrach

 

PAST

 

Vchasih

 

Vchasih grem z besedo med ljudi,

da z njenimi chudnimi zlogi

razblinim privide

brezbrizhnih ochi.

 

Vchasih grem z besedo med zhivali,

da se z njenim prvinskim zvokom

izognem ponosu

in samohvali.

 

Vchasih grem z besedo nad bogove,

da z njenim nabrushenim nozhem

zabodem v pozabljene

in prazne grobove.

 

Vchasih grem z besedo na Parnas,

da z njeno strupeno vsebino

in mrachno kachjo slino

ustavim minljivi chas.

 

Vchasih ohranim besedo zase,

da z njeno skrito bolechino

barvam vsakdanjo sivino

in segam vase.

 

Vchasih narishem besedo v ochi,

da z leskom njenega znoja

solza na robu veke

mochneje zhari.

 

Vchasih te vtkem v svojo besedo,

da si na raskavem produ sveta

deliva brezmejno svetlobo

in lajshava bedo.

 

 

 

 

Kachji pastir

 

Se spominjash besed,
tistih toplih besed,
s katerimi sem ti enkrat za vselej
zlezel pod nemirno zeleno kozho?

Se spominjash nochi,
tiste poletne nochi,
ko sem te iskal
nad zlomljeno povrshino vode
z mrzlimi biseri meglé
na svojih polnochnih ramenih?

Se spominjash obrocha,
tistega mavrichnega obrocha
na koncu mojega kachjega repa,
s katerim sem te zacharal
v svojo megleno kraljico?

Se spominjash zhab,
tistih majhnih, zelenih?
Se spominjash tople preje
njihovih glasov,
njihove svatovske pesmi,
ko sta najini telesi prepleteni
plesali v srebrnem luninem lochju?

Se spominjash,
da sem tistikrat she imel krila?
Tista tanka, prosojna krila,
s katerimi sem ti pokril ochi,
ko si se mrzla in negibna
potopila na blatno dno
mojega skrivnostnega mochvirja?

 

 

 

 

Slikar

 

Na mnogih slikah moj podpis
plachuje svojo ceno:
nihche ne ve, kako boli,
ko z dolgim zhebljem zhivo kri
pribijejo na steno.

Ranjen jemljem, kar mi barve
dajejo v zameno:
tu je olje, tam akril,
za vsako dusho drug azil …


Oltarja za nobeno.

 

 

 

 

Vechernica

 

Na mrzlih tleh ujetih ur
umirajo koraki.
Mesec pase svoj obraz
v tolmunih med oblaki.

A tih nemir ugaslih ust
na dnu ochi pochiva.
In zdi se, kot da je nebo
besede lachna njiva.

Chas ni kriv za chrne pesmi,
vest bogov je chista!
Le duh pestuje na kolenih
svojega Mefista.

 

 

 

 

Balada

 

zlomil hleb se je na pol,
veter je sesiril slino.
jeklo je razzhrla sol,
strah je skisal mlado vino.

 

klel je dol in shkripal breg,
v mrch so shvigale lisice.
s streh mezel je chrn sneg:
chas je kazal mrachno lice.

mrzel shchip je kakor nozh
rezal gologlavo zimo.
sivolas, skrivenchen mozh
shel je brez besede mimo.

stala je kot izklesana
z mokrim svezhnjem na saneh,
s chrno rano med nogami,
z nemim zhametom v ocheh.

 

 

 

 

Past

 

Na tvojo tanko, preperelo kozho,
(nachipkano iz mrzle bele pene)
kapljam ponochi kakor masten dim.
S chrnim trnom chistim tvoje vene,
in brez strahu ti v mrtvo kri strmim.

V tvojo shtrenasto, lepljivo grivo
vpletam sanje iz mochvirske trave,
v tvoje boke vtiram ribjo mast
in glino v odprtine tvoje glave ...
In lezem vate, smrtonosna past!