Dani Bedrach
PAST
Vchasih
Vchasih grem z besedo med ljudi,
da z njenimi chudnimi zlogi
razblinim privide
brezbrizhnih ochi.
Vchasih grem z besedo med zhivali,
da se z njenim prvinskim zvokom
izognem ponosu
in samohvali.
Vchasih grem z besedo nad bogove,
da z njenim nabrushenim nozhem
zabodem v pozabljene
in prazne grobove.
Vchasih grem z besedo na Parnas,
da z njeno strupeno vsebino
in mrachno kachjo slino
ustavim minljivi chas.
Vchasih ohranim besedo zase,
da z njeno skrito bolechino
barvam vsakdanjo sivino
in segam vase.
Vchasih narishem besedo v ochi,
da z leskom njenega znoja
solza na robu veke
mochneje zhari.
Vchasih te vtkem v svojo besedo,
da si na raskavem produ sveta
deliva brezmejno svetlobo
in lajshava bedo.
Kachji pastir
Se spominjash besed,
tistih toplih besed,
s katerimi sem ti enkrat za vselej
zlezel pod nemirno zeleno kozho?
Se spominjash nochi,
tiste poletne nochi,
ko sem te iskal
nad zlomljeno povrshino vode
z mrzlimi biseri meglé
na svojih polnochnih ramenih?
Se spominjash obrocha,
tistega mavrichnega obrocha
na koncu mojega kachjega repa,
s katerim sem te zacharal
v svojo megleno kraljico?
Se spominjash zhab,
tistih majhnih, zelenih?
Se spominjash tople preje
njihovih glasov,
njihove svatovske pesmi,
ko sta najini telesi prepleteni
plesali v srebrnem luninem lochju?
Se spominjash,
da sem tistikrat she imel krila?
Tista tanka, prosojna krila,
s katerimi sem ti pokril ochi,
ko si se mrzla in negibna
potopila na blatno dno
mojega skrivnostnega mochvirja?
Slikar
Na mnogih slikah moj podpis
plachuje svojo ceno:
nihche ne ve, kako boli,
ko z dolgim zhebljem zhivo kri
pribijejo na steno.
Ranjen jemljem, kar mi barve
dajejo v zameno:
tu je olje, tam akril,
za vsako dusho drug azil …
Vechernica
Na mrzlih tleh ujetih ur
umirajo koraki.
Mesec pase svoj obraz
v tolmunih med oblaki.
A tih nemir ugaslih ust
na dnu ochi pochiva.
In zdi se, kot da je nebo
besede lachna njiva.
Chas ni kriv za chrne pesmi,
vest bogov je chista!
Le duh pestuje na kolenih
svojega Mefista.
zlomil hleb se je na pol,
veter je sesiril slino.
jeklo je razzhrla sol,
strah je skisal mlado vino.
klel je dol in shkripal
breg,
v mrch so shvigale lisice.
s streh mezel je chrn sneg:
chas je kazal mrachno lice.
mrzel shchip je kakor nozh
rezal gologlavo zimo.
sivolas, skrivenchen mozh
shel je brez besede mimo.
stala je kot izklesana
z mokrim svezhnjem na saneh,
s chrno rano med nogami,
z nemim zhametom v ocheh.
Na tvojo
tanko, preperelo kozho,
(nachipkano iz mrzle bele pene)
kapljam ponochi kakor masten dim.
S chrnim trnom chistim tvoje vene,
in brez strahu ti v mrtvo kri strmim.
V tvojo shtrenasto, lepljivo grivo
vpletam sanje iz mochvirske trave,
v tvoje boke vtiram ribjo mast
in glino v odprtine tvoje glave ...
In lezem vate, smrtonosna past!