Revija SRP 107/108

Damir Globochnik 

 

NENAVADNA SOOCHENJA MED PODOBAMI 

 

Urosh Weinberger je za svoj osrednji podobotvorni princip izbral sestavljanje slikarskih kompozicij iz razlichnih motivov, dogodkov, prizorov, chasovnih zaporedij in okolij; to nas od dalech spominja na kolazhno tehniko in filmsko montazho. Na sledove teh dveh postopkov opozarja tudi dvo- ali tridelna zasnova slikovnega polja. Slikar se zaveda, da kopichenje ali zhe zgolj hitro sosledje podob nujno privede do iznichenja posamezne podobe oziroma sporochila, ki ga vsebuje. Neka vizualna informacija namrech zhivi samo toliko chasa, dokler obstaja zanimanje zanjo. Vsaka nova vizualna senzacija odrine vstran predhodno, s tem pa otopi tudi nasha dojemljivost za perecha druzhbena dogajanja in tragichne dogodke, ki nam jih posredujejo mnozhichni mediji; prav iz teh Urosh Weinberger chrpa motivne spodbude. Slika ima seveda drugachne zakonitosti kot javni, globalizirani, komercialni mediji: chasopisi, televizijska slika ali svetovno medmrezhje. Vizualne informacije na slikarskih podobah so zamrznjene, zato si jih lahko ogledujemo dalj chasa, s poglabljanjem v njihovo pripovedno in formalno strukturo.

Zaradi povezovanja raznorodnih sestavin, ki so lahko celo izvzete iz prvotnega konteksta ali iz razlichnih chasovnih obdobij, je realnost na kompozicijah Urosha Weinbergerja destabilizirana. Slikarju je uspelo porushiti gotovost nashe zaznave. Hkrati nas zheli spodbuditi k interpretiranju in iskanju pomenske podstati, sporochila prikazanega, k zastavljanju temeljnih vprashanj, na primer o sofisticiranem tehnoloshkem razvoju, nasilju, chloveshkem dostojanstvu, nasprotju med obchutenjem naravnega in umetnega okolja, o ekoloshki problematiki in drugih angazhiranih temah. Cheprav je pri odbiranju motivnih fragmentov in pri spletanju le-teh v novo celoto pogosto ironichen, se je Weinberger opredelil za angazhiran odnos do stvarnosti. Slika, slikanje, slikarstvo v njegovem primeru ostajajo legitimni nosilci sodobnega likovnega izraza.

Urosh Weinberger: »Slike so, v likovno-filozofskem smislu, predstavljene v obliki velikih likovnih podob, ki imitirajo strategije medijskih hish, torej: aktualnost, dinamichnost, estetiko in zaigrano prizadetost. In to tako, da trgajo podobe – informacije iz njihovega prvotnega konteksta, rezhirajo dogodke in ustvarjajo privlachen likovni svet, ki skriva neznano grozhnjo. Che je boj med vizualnimi informacijami v medijih namenjen drzhati gledalca pred ekranom, naredijo te slike she nekaj drugega. Zaradi nenavadnih soochenj med podobami na njih, primorajo gledalca, da se aktivno soudelezhuje in z lastnimi interpretacijami dopolnjuje in preoblikuje njihovo vsebino.« (ob razstavi Info vs. Info, Galerija Equrna, Ljubljana, februar-marec 2011)

 

Figuralne kompozicije Urosha Weinbergerja zaradi sobivanja tipichnih, emblematskih, vsakdanjih in drugih motivov morda uchinkujejo nepredvidljivo, absurdno, irealno in fantazijsko, vendar se v njih srechujemo s skrbno urejenim slikovnim poljem. Weinberger izbrane motivne komponente spretno prepleta z likovnimi elementi. V prid kompozicijske zgoshchenosti se pogosto odlochi za modifikacijo posameznih sestavin motivov. Likovna manipulacija z motivi zajema tudi preoblikovanje barvne podobe, ki jo podkrepi igriva, energijsko nabita, vchasih abstraktno uchinkujocha struktura okolja, v katerem se vrstijo upodobljene osebe in predmeti. Temeljni nosilec vizualnih vsebin je risba s chopichem in z oljnimi barvami; to ponekod spominja na grafichni odtis. Vendar risarsko tkivo vselej prekrijejo intenzivirane barve, ki jih slikar nanasha v plasteh razlichne debeline in jakosti. Barve podkrepijo izrazni naboj kompozicij. Pogosta je rumena barva, ki ponazarja uchinek zharenja ekranske slike.