Revija SRP 107/108

Anton Lajovic

 

O HIERARHIJI NASHIH VREDNOT

 

»Naziv kulturni delavec1, postaja pri

nas skoraj zhe smeshen.« (“Slovenec”)

 

V nedeljskih shtevilkah, torej s posebnim poudarkom, je Slovenec dne 28. decembra 1930 in 4. januarja 1931 prinesel dva chlanka anonimnega chlankarja, ki po svojem tonu in duhovnem nivoju kazheta na istega avtorja. Ta anonimni chlankar je Josipa Vidmarja, znanega literarnega kritika, osebno napadel s takimile izrazi: »neki Vidmar«, »Vidmar, o katerem razen dveh treh kavarnishkih omizij komaj she kdo na svetu ve«, »breztaktnost Vidmarja«, »ta mladi gospodek«, »veliki liberalni knjizhevni arbiter«, »ton njegovega odgovora je nadut«, »liberalni kulturni in literarni samozvanec«. To vse zaradi neke Vidmarjeve, na nashe literarne razmere nanashajoche se izjave, ki jo je po svoje oblikoval za beograjsko Pravdo beograjski chasnikar Drainac.

Poleg teh osebnih izpadov je anonimni chlankar she generalno napadel kulturne delavce v celoti s stavkom, ki je v nashem naslovu.

To je en dogodek.

Ta me pa spominja po svojem tonu drugega, ki je pred kakimi desetimi leti zadel enako nashe kulturne delavce, samo da je prihajal od druge strani. Takrat je v Jutru zaradi znane, ah, tako skromne kulturno-politichne izjave ravno tako neki anonimni chlankar ponovno z enakim zanichljivim omalovazhevanjem tolkel po slovenskih kulturnih delavcih in jih skushal osmeshiti na skoro prav isti nachin, kot sedaj Slovenchev chlankar.

In k tema dvema dogodkoma she tretji dogodek.

Lansko leto 14. marca je zagrebshko Slovensko prosvetno drushtvo priredilo v ljubljanski operi akademijo v chast hrvashkemu pesniku Domjanichu pod pokroviteljstvom chastnega odbora, ki ga je to prosvetno drushtvo izbralo in objavilo takole:

 

Ban dravske banovine inzh. Sernec Dushan

Knezoshkof dr. Jeglich Bonaventura

Divizijonar Tripkovich Sava

Mestni zhupan dr. Puc Dinko

Rektor univerze dr. Dolenc Metod

Pisatelj Finzhgar Fran

Pesnik Zupanchich Oton

 

Toda kaj ima tale1 tretji dogodek opraviti s prejshnjima dvema, boste vprashali.

Toda ko pogledamo natanchneje, se pokazhejo globoke skupne vezi vseh treh dogodkov.

Zhe to, da sta po kulturnih delavcih v celoti, vsak ob svoji priliki, po svojih anonimnih sotrudnikih padla dva nasha politichna glavna dnevnika na isti nachin in v istem tonu, dasi sta si po svetovnem nazoru chisto nasprotna, zhe to kazhe, da mora biti temelj takemu odnosu do kulturnega tvorca v neki skupni idejnosti.

A katera naj je ta skupna idejnost, ki tako presenetljivo vezhe v skoro identichen odnos do kulturnih tvorcev nashega katolishkega in nashega liberalnega anonimnega chlankarja? Na vse to nam da prav tako presenetljiv odgovor ravno izbor chastnega odbora, ki si ga je nashe dobro zagrebshko Slovensko prosvetno drushtvo izbralo, ne da bi si bilo pri tem mislilo kaj posebnega, ker se mu je zdela izbira in razporeditev teh mozh popolnoma samo po sebi umevna.

Toda vzemimo, za primer samo, da so vsi mozhje tega chastnega odbora danes umrli. Kaj mislite, kakshna bo cena tehle mozh, recimo, chez shtirideset let? Ali se vam ne zdi, da se bo vrstni red skoraj na glavo postavil in da bo po vrednosti stal na prvem mestu oni, ki je danes na zadnjem, in da mu bodo sledili ostali le v daljshih presledkih ali pa da bo spomin njih vechine sploh popolnoma ugasnil?

In kako se vam zdi, da bo cenitev tiste daljne bodochnosti – boljsha ali slabsha od nashe? Vsa verjetnost je za to, da utegne biti boljsha, ker bo tisti rod v taki duhovni in chasovni distanci nasproti nashim sedanjim narodnim vrednotam, da ga nikaki majhni oziri ne bodo mogli motiti.

In zopet nastane novo vprashanje. V chem vendar lezhi to, da je nashe sedanje vrednotenje tako silno razlichno od onega, ki ga gledamo v bodochnosti?

Na vsak nachin razodeva razporeditev mozh odbora, ki jo je imenovano prosvetno drushtvo tako samo po sebi umevno postavilo na chelo svoji akademiji, neko socialno ocenitev, ki se je tem dobrim ljudem zdela po njihovem mishljenju globoko utemeljena.

In je tudi utemeljena, in sicer natanchno z isto mentaliteto, kot jo imata anonimna chlankarja Slovenca in Jutra do kulturnih tvorcev.

Che pa najdem, da te tri tako razlichne reprezentante chisto razlichnih nashih socialnih slojev vezhe isto gledanje na neko stvar, mi je jasno, da mora biti ideja, ki vezhe vse te tri razlichne smeri, ideja neke vishje kategorije.

In jo najdem v naslednjem:

To svojevrstno gledanje omenjenih treh faktorjev na narodno kulturo ima svoj izvor v nashem predprevratnem zhivljenju v tuji drzhavi. Ko smo Slovenci zhiveli pod Avstrijo, je bila vsa politichna moch v nemshkih rokah. Vodstvo politichne birokracije je tudi po vseh slovenskih dezhelah imela nemshka birokracija, ki nas je tem bolj tlachila in muchila, chim manj nadarjen in chim bolj omejen je bil dotichni nemshki birokrat. Tachas je nash chlovek v politichni sluzhbi dosegel samo podrejeno mesto, nikdar pa ne vodilnega. Tudi v justichni upravi nismo imeli nobenih vodilnih mest, in che je sluchajno kak Slovenec prishel do kakshnega vsaj deloma vodilnega mesta, je to malo vishje mesto navadno plachal z zhrtvijo svojega znachaja.

Skladno tedanji filozofiji o drzhavi je tudi Slovenec v drzhavi videl najvishjo tvorbo chloveshkega duha in je tej filozofiji rad verjel, ko je strashno moch drzhave chutil neprestano na svoji kozhi. Zato je bilo naravno, da je njegovo sposhtovanje pred vsakim reprezentantom drzhave bilo neomejeno in da je mejilo na tako imenovani sveti strah, ker je vedel, da mu je mogel tak birokrat shkodovati toliko vech, chim omejenejshi je bil, in da je zato bilo v lastni samoobrambi potrebno zadrzhati se nasproti vsem tem birokratom na najsposhtljivejshi nachin.

Dolga raba takega zadrzhanja pa je konchno v ocheh nashega chloveka po sebi sami dala socialno vrednost in ceno birokratu, in sicer tem vechjo, chim vishje na lestvi uradnishke hierarhije je birokrat sedel. Ta cena je rastla, chim bolj je v neki pravkar pretekli dobi rastla absolutna moch drzhave tako, da so se poleg cene ljudi, zaposlenih v hierarhijah raznih javnih organizacij, popolnoma izgubljali v ceni oni ljudje, ki niso bili nameshcheni v nobeni taki organizaciji.

Ker je bila Avstrija po svojem gospodujochem narodu nemshka drzhava, se je nashe slovensko kulturno zhivljenje razvijalo naravnost v opoziciji do nemshkih drzhavnih interesov. Zakaj v skladu s to nemshko drzhavo in z njenimi ekspanzijskimi potrebami bi bilo le, che bi se bili Slovenci chim bolj podvrgli nemshki kulturni in gospodarski penetraciji in se odrekli vsakrshnim samostojnim kulturnim ambicijam.

Ker pa je stvar stala tako, je za onega nashega chloveka, ki se je prilagojeval mochnejshemu, bilo jasno, da chim vechjo vrednoto je reprezentiral nemshki birokrat, tem manjsho je imel v tedanjem javnem zhivljenju nash kulturni delavec. Zakaj oni je imel v svojih rokah vso moch in oblast, ki jo daje velika drzhavna organizacija, ta pa ni imel nikake mochi in je zato v ceni stal na zadnjem mestu.

V tistih nashih chasih pod Avstrijo so z drzhavo sodelovale nashe tedanje politichne stranke in so bile do neke mere delezhne blagodati, ki jih je mogla dati moch tiste drzhave. Zato so se tachas te politichne stranke na neki nachin prilagodile drzhavi in uzhivale v nashem chloveku podobno sposhtovanje, kakrshno je sam imel do drzhave.

Vazhen faktor za cenitev tedanjih socialnih vrednot je bila tudi ideja, dominantna v tisti dobi, da je drzhava neko skrivnostno nadbitje, ki je bilo obdarjeno s chudovito, tudi skrivnostno mochjo, imenovano suvereniteta.

Ta skrivnostnost nadbitja je povzrochala, da nihche ni prav vedel, komu nasproti stoji, che je stal drzhavi nasproti. Bilo je to torej chisto brezimensko, nezgrabljivo bitje. Ker je bilo suvereno, se je s tem v zvezi prav zgodaj razvilo naziranje, da za to nadbitje ne veljajo moralni zakoni, kakrshni vezhejo sicer chloveka v njegovih medchloveshkih odnosih. Suverenost drzhavnega nadbitja je na ta nachin dajala legitimacijo za najsamovoljnejsha dejanja, odvezana vsake moralne odgovornosti.

Po zakonu imitacije so se na chudovit nachin pravkar obravnavanemu tipu drzhave prilagodile tudi nashe politichne stranke, posnemajoch nadbitnost, suverenost in anonimnost, in so menile, da imajo, ker so na neki nachin participirale pri drzhavni oblasti in mochi, isto pravico nemoralnega zadrzhanja predvsem v politichnih stvareh, in v posledici tudi v vseh stvareh, ki so prishle na kakrshenkoli nachin v njihovo obmochje.

Te politichne stranke so v svojih listih, seveda tudi v politichnem boju, dosledno uporabljale anonimnost, kar pa je imelo svojevrstne moralne posledice. Razumljivo je, da chlovek, ko napada anonimno, stori to z neprimerno manjshim chutom za odgovornost, kot bi pa storil to, che bi odprl svoj vizir. Anonimnost je tako provzrochila veliko podivjanost boja, ker je anonimni zhurnalist, videch vpliv svoje besede, naglo podlegel skushnjavi, da je zlorabljal svojo moch.

Na drugi strani pa je psiholoshki refleks mnozhice na takshen anonimni, od morale chimdalje manj vezani ton bil ta, da se je zavrla dobra mozhnost demokratichnega razvoja in napredka. Kajti preprost mozh iz mnozhice je takshne anonimne boje v strankarskih vodilnih listih videl, kot da izvirajo iz neke chudne, strahotne, nepoznane skupnosti, zdelo se mu je, kot da za takim anonimnim chlankom stoji nepoznana, neznano silna in strashna skupina ljudi, katerih vseh izraz je bil tak bojni chlanek. Ta anonimnost je torej vplivala na chudno teroristichen nachin, dalech oddaljen od nachina, ki naj bi demokratichno pomogel k najhitrejshemu kulturnemu in politichnemu razvoju nashega drobnega chloveka. Da se presodi ta tako globoka razlika, mi je treba samo opozoriti na to, kako je psihologija anonimno teroriziranega preprostega mozha razlichna od psihologije prav istega, che bere chlanek, podpisan z imenom. V takem primeru ve, da ima opraviti z mnenjem posameznika, glede katerega mnenja ima svobodo, da se mu prikljuchi ali pa ga odkloni. Taka svobodna izbira mnenja je jedro vsega napredka. Take svobodne izbire pa ni bilo niti za preprostega niti ne za inteligentnejshega mozha ob anonimno-teroristicnem chlanku, razen che je bil to mozh posebno mochnega znachaja in mochne naravne miselne nadarjenosti.

Dokler smo zhiveli pod Avstrijo, nam je zhivljenje kazalo, da ta drzhava, kolikor je imela svojo birokracijo in svoje reprezentante v slovenskih dezhelah, ni videla vazhnosti v tem, da ima v svoji sluzhbi talentirane ljudi. Tudi na vazhna in vodilna mesta je nastavljala ljudi majhnih in najmanjshih sposobnosti (ki so nas trapili tem bolj, chim bolj so bili nesposobni in neinteligentni).

A to je bilo tudi v skladu s tedanjim, zgoraj omenjenim gledanjem na drzhavo. Che je drzhava bila nadbitje, che je vsa njena moch lezhala le v njej sami kot organizaciji, che je torej le organizacija kot taka bila vir vse sile in krepkosti, potem res ni bilo vazhno in pomembno, da je drzhava poslala k nam na periferijo na vazhna mesta nenadarjene in nesposobne ljudi. Saj oni s svojo nesposobnostjo niso mogli zmanjshati niti ne alterirati sile in mochi tej mistichni, chudezhni tvorbi – tedanji drzhavi.

Tak se mi zdi aspekt tedanje dobe.

 

Prishel je prevrat.

Ali je bila to taka sprememba, da bi bila morala provzrochiti fundamentalne spremembe tudi v nashih odnosih do javnega zhivljenja?

Ali je nash nachin zhivljenja, vzetega v celoti, mogel in smel ostati isti, kot smo ga zhiveli prej v tuji drzhavi, brzh ko smo sedaj prishli v svojo lastno?

V stvari sami je pach lezhal postulat po prevrednotenju vseh nashih dotedanjih zhivljenjskih vrednot, toda zdi se mi, da se duhovni prevrat v nas do sedaj, zhal, she ni izvrshil. Izvrshil se je samo in edinole politichni prevrat, kot sem to zhe vechkrat poudaril.

Pa, evo, v chem je tichala globoka nujnost, da popolnoma preobrazimo najvazhnejshe dele nashega javnega zhivljenja!

Ali je uspevala drzhavna organizacija v chasu nashega zhivljenja pod Avstrijo ali ne, za to smo bili v tistih chasih najmanj vsaj desinteresirani. Mnogim izmed nas je bilo, zlasti ko so se razmere tik pred vojno priostrile in pa posebno med vojno, zelo pogodu, che je shlo kaj narobe, ker smo tem prej prichakovali svojo reshitev. Brez pomena se nam je zdelo tachas, kakshni ljudje drzhijo drzhavne vajeti v rokah, ljubshi so nam bili tisti, ki so slabo »kuchirali«.

Ko pa nas je usoda srechno privedla v skupno drzhavo, je nash odnos do drzhave, do te svoje lastne drzhave in do njenih organov, nujno moral postati drugachen. Ni nam bilo mogoche vech odvrniti spoznanja, da je od mochnega obstoja te nashe drzhave odvisno nashe narodno »biti ali ne biti«. Dobra ureditev drzhave in njeno dobro funkcioniranje sta postala za nas zhivljenjsko vazhna. Zato nam poslej ni moglo biti vech vseeno, kake vrste ljudje sedijo v drzhavni organizaciji na odgovornih mestih. Ali so nadarjeni ali ne, ali imajo visok duhovni nivo ali ne. Poslej je klic po osebni kvaliteti postal bistven postulat nashega narodnega in drzhavnega zhivljenja.

In glej, v tej tochki je podana fundamentalna razlika med nashim zhivljenjem pod Avstrijo in nashim sedanjim zhivljenjem. Prej smo bili desinteresirani za kvaliteto organov, poslujochih v javnih organizacijah. Po prevratu pa je postal kardinalni pogoj za nash narodni obstanek in nash kulturni napredek ravno to, da postavimo na vazhna vodilna mesta chim vech kvalitetnih ljudi.

Toda kako naj bi se to doseglo? Zdi se jasno, da za taka mesta ni zadoshchala samo nadarjenost, temvech da je bil poleg nadarjenosti neobhodno potreben visok duhovni nivo in potrebna chim shirsha izobrazba.

Zorelo je spoznanje, da najboljsha organizacijska oblika ne jamchi in ne daje organizaciji sile, temvech da je vsaka organizacija mochna edinole toliko, kolikor ima v sebi mochnih, talentiranih, energichnih, skratka motorichnih ljudi.

Ne samo to. Uspeha ni, che ne bi ti ljudje imeli visokih moralichnih kvalitet, pozhrtvovalnosti, nesebichnosti in samozatajujoche predanosti zastavljenim javnim nalogam.

Vsega tega prej ni bilo, a vse to je poslej postalo nujna zhivljenjska potreba. Toda kako to dosechi?

Visok duhovni, kulturni in moralni nivo je moglo mlajshi generaciji v shirokem objemu dati le nashe zelo poglobljeno kulturno zhivljenje, torej le velik duhovni napor vseh nashih kulturnih tvorcev in kulturnih delavcev. Ti so postali za bodochnost nashega drzhavnega in sploh javnega zhivljenja fundamentalnega pomena. To pa pomeni popolno preobrnitev situacije glede one, kakrshna je bila pod Avstrijo. Kulturni tvorec, prej omalovazhevan, potiskan v stran in bogve kako dalech v stran cenjen nasproti prejshnjemu politichnemu chloveku, je dobil naenkrat v tej novi situaciji pri pravilno postavljeni perspektivi vazhnost, ki dalech presega vazhnost kakrshnekoli javne organizacije.

Prejshnji partizanski chlovek, cenjen zaradi svoje dozdevne politichne mochi, postaja v novi dobi lastne drzhave chisto odvisen od duhovnega vzpona narodovega kulturnega kroga, ki mu edini more dati potrebno duhovno kulturno in moralno kvaliteto, da se ta politichni chlovek pod premiso primerne nadarjenosti chim pomembneje in uchinkoviteje uveljavi, bodisi v politichni stranki bodisi v drzhavni organizaciji sami. Medtem ko prej za politichnega chloveka kvaliteta ni bila prvi pogoj, postaja v novi situaciji kvaliteta zhivljenjski klic. Vrednote so se torej popolnoma preobrnile. Vazhnost strankarske, politichne in drzhavne organizacije stopa v ozadje, a mogochno in neodvrnljivo stopa v ospredje mochni, nadarjeni, duhovno poglobljeni, moralno pokoncu-mozh, skratka: chlovek kvalitete.

Seveda se do danes ta duhovni preobrat, ki je s tako zhelezno nujnostjo usidran v nashe nove razmere, she ni izvrshil.

Ostal je do sedaj samo she daljni cilj, dasi je v nashe zhivljenje zhe trdo zarisana ta smer. To pa na stvari nich ne spremeni.

Toda ko je klic po kvalitetnem mozhu tako nujen, kako pa je z rezervoarjem nashih kvalitetnih ljudi?

Svoj chas, se mi zdi, da sem bral javno debato o vechjih prednostih monarhichnega ali pa republikanskega drzhavnega ustroja. Privrzhenci monarhije so poudarjali kot njeno prednost zlasti to, da ta garantira vechjo in trajno enovitost ter kontinuiteto v vodstvu drzhavne politike. Temu nasproti so republikanci odgovarjali, da je neenotnost in diskontinuiteta drzhavno-politichnega zhivljenja v republiki samo navidezna, in so kazali na to, da na primer Francija, torej dezhela najvechje politichne nadarjenosti in politichne tradicije, ne premore vech kot kvechjemu tri do shtiri garniture razlichnih vlad, ki se od chasa do chasa med seboj zamenjujejo, vendar ne da bi se, ker so vse te garniture trajno udelezhene v politichnem zhivljenju, v glavnih stvareh le kolichkaj znatno menjale trdne smernice francoskega drzhavno-politichnega zhivljenja.

K temu bi, uporabljajoch ta zgled na nashe prilike, pripomnil, da se nashemu shtevilchno majhnemu narodu, kakor niti ne velikemu narodu, ne rodi brezmejno shtevilo talentov. Nasprotno, shtevilo nadarjenih ljudi je pri nas, kakor relativno v enaki meri pri drugih narodih, zelo majhno.

She velik narod si ne more dovoliti luksusa, da bi kakrshenkoli svoj talent vrgel v kot in ga zanemaril. She manj pa moremo storiti to mi, ki pri skromni falangi svojih kulturnih borcev tem tezhje moremo pogreshati tudi samo enega samega soborca.

Kakshen pa naj bi bil okvir, v katerem naj se pri nas, kakor tudi drugje, udejstvuje nadarjeni chlovek?

Zame ni drugega od onega, da mu pustimo, naj svobodno razmahne krila svojega duha, ker to je edina oblika in mozhnost, v kateri je takemu chloveku dano, da v nash prid izkoristi vso svojo dinamiko in vse svoje tvorne sile. Che se kdaj zdi, da takega chloveka njegov zalet zhene na stranska pota, naj je edini korektiv take deviacije simpatetichna duhovna pomoch njegovih soborcev, zakaj vsaka nasilna oblika oviranja takega avtonomnega zaleta bi bila shkodljiva, ker bi nam unichevala lastne tvorne sile.

S tem se vrnem na svoja uvodna prikazovanja. V konfliktu, katerega zhrtev je postal Vidmar kot oseba, kakor tudi v chastnem odboru, ki ga je postavilo prosvetno drushtvo za Domjanichevo slavnost v Ljubljani, vidim svojevrstno vrednotenje in ocenitve organizacij nasproti tvornim posameznikom. Izbira chastnega odbora kazhe, da so prireditelji cenili nad vse drugo organizacijske postojanke; zanje je bil chlovek, ki stoji na vishji prechki organizacijske lestvice v kaki javni organizaciji, neprimerno vech vreden, zhe samo radi svojega lestvichnega polozhaja, kakor resnichna kvaliteta kulturnega tvorca.*

Prav tako precenjevanje partijske kot organizacijske vazhnosti najdem v napadih anonimnih chlankarjev Jutra in Slovenca na kulturne tvorce.

Ta vrednotenja se mi glede na zgorajshnja izvajanja zdijo drastichno anahronistichna in nesodobna. In zato jih tu pribijam kot svarilen zgled.

Prav takshno nesodobnost vidim v tem, da si je obojestranski chlankar izbral obliko teroristichne anonimnosti, da je padel po osebi in krogu ljudi, ki so se s poshtenim in nadarjenim prizadevanjem uveljavili v nashem kulturnem zhivljenju. Sledech temu nezglednemu zgledu, je tudi mladi Pen-klub nastopil z napadom proti posamezniku, in to celo proti svojemu soborcu, anonimno, samo pod imenom svojega drushtva. To mu zamerim, ker imam v smislu prejshnjih izvajanj anonimnost, posebno v razmotrivanju kulturnih problemov, za nemoralno, in bi bil zato zhelel, da so znano izjavo mladega Pena vsi oni chlani, ki so bili zanjo, tudi krili s svojimi polnimi imeni.

Zakljuchujem: Ker je fundamentalna potreba nashega sedanjega narodnega in drzhavnega zhivljenja kvalitetni chlovek, je treba, da se nashe dosedanje vrednotenje chloveka samo po njegovi hierarhichni poziciji temeljito spremeni in da postavimo kot najvishjo in najvechje cene in sposhtovanja vredno vrednoto edinole: nadarjenega, duhovno globokega, moralno mochnega mozha, skratka mozha-tvorca, mozha-borca za nasho duhovnost.

To nashim novim razmeram primerno gledanje na odnos druzhbe in njenih organizacij do posameznika, ustvarjajochega na kateremkoli polju nashega narodnega zhivljenja, bo tudi Vidmarju in borbi, nastali zaradi njega, dalo pravi pomen.

 

 

 

___________________

­­­­­­­­­­­­­­­­­* S tem ne prezrem vazhnosti organizacij kot oblik skupnostnega, smotrnega napora, da se dosezhejo socialno vazhne vrednote. Toda chlovek, ki zastopa kako organizacijo kot njen reprezentant, ni samo s tem zhe zrasel v svoji osebni vrednosti. On ima chisto temporerno ceno, samo za toliko chasa, kot je reprezentant, in samo tisto ceno, ki je skladna z uglednostjo reprezentirane organizacije. Brzh ko neha reprezentiranje ali pade ugled organizacije, pade tudi prejshnji reprezentant v brezpomembnost in nichevost – z edino izjemo, che ga odlikujejo osebne kvalitete. Dozhiveli smo npr. v vrsti nashih velikih zhupanov nekatere, za katerimi she petelinchek ni zakukurikal, ko so padli s stolca. Vendar se v praksi osebna cena in reprezentantska cena chudno zameshavata. Kot da ima oni, ki je na kaki hierarhichni stopnji, zhe samo zaradi tega tudi tej stopnji ustrezajoche osebne kvalitete. To je podzavestno kot pravilen obchuteni postulat, da bi redno moralo biti tako, da bi hierarhichni poziciji tudi vedno ustrezala primerna osebna kvaliteta. A se prerado zgodi, da to dvoje ni zvezano. Zame stoje stvari tako, da bo npr. shkof Anton Bonaventura Jeglich, kar se njegovega shkofovanja tiche, mogoche kmalu izginil iz shirshe slovenske zavesti, a neizbrisno zvezano bo ostalo njegovo ime z njegovimi zavodi, z njegovim besednjakom, z majsko deklaracijo; vse to pa so dejanja, ki potekajo prav iz njegove osebne cene, njegove iniciativnosti, pozhrtvovalnosti in mozhatosti. (Op. pis.)

 

 

LJUBLJANSKI ZVON, 1931/2