Revija SRP 107/108

Anton Lajovic

 

JEZIKOVNA VLJUDNOST SLOVENSKEGA CHLOVEKA

 

V druzhbi slovenskih inteligentov je nedavno nanesel pogovor, kako naj bi Slovenec jezikovno obcheval s tujerodcem. Nekateri so menili, da Slovenec le prerad jezikovno ustreza vsakemu tujerodcu, da takoj govori nemshko z Nemcem ali pa lashko z Italijanom, cheprav znata onadva tudi slovensko. Drugi so menili, da je stvar vljudnosti govoriti s tujerodcem v njegovem jeziku. Oglasil se je literat, ki sam pred sabo rad velja za svetovljana, in postavil nachelo: govôri z vsakim tujerodcem v njegovem jeziku, che ga le znash. She dalje je shel neki starejshi gospod, ki je rekel, da je pravichno tako, kakor on dela: kadar gre npr. kupovat knjige v knjigarno Bamberg, govori, dasi je sicer preprichan Slovenec, vedno po nemshko, ker po imenu meni, da je to podjetje nemshko.

V tej zmedi mishljenj – kako najti kompas za pravilno smer nashega ravnanja?

Odgovor more dati le pogled na nash kulturni razvoj in na obliko nashih duhovnih stikov s tujimi sosedi.

Da pa moremo razumeti sami sebe in oblike nashega mishljenja, se moramo razgledati po svoji neposredni duhovni preteklosti in jo za nadaljnje ravnanje premeriti z merili, ki nam jih od dne do dne z vechjo nujnostjo vsiljuje svobodno zhivljenje v svoji lastni narodni drzhavi, kjer nam s svobodo raste tudi odgovornost.

Za vsak narod je jezik najbolj viden in najbolj izrazit znak narodne skupnosti. Moch jezika v javnem zhivljenju je istovetna z mochjo narodne skupnosti. Obchutljivost, ki jo kazhe posamezen chlan naroda za svoj jezik, je istovetna z njegovim narodno-skupnostnim chustvom. Od rastoche in chim shirshe kroge zajemajoche obchutljivosti za narodni jezik je sorazmerno odvisen ves napredek naroda na najrazlichnejshih poljih njegove duhovne in materialne kulture. Zato more biti daljnosezhnega pomena reshitev vprashanja, ki smo si ga zastavili.

Ko smo se Slovenci zacheli kot narod polagoma zavedati samih sebe, so pretekla zhe stoletja, kar smo zhiveli v tuji drzhavi, v Avstriji, kjer je vladala nemshka dinastija, opirajoch se kot na glavni steber svojega gospostva le na avstrijski nemshki narod.

Nemshka dinastija in nemshke vlade so dajale odlochujoch poudarek nemshkemu jeziku in nemshki kulturi v vsej Avstriji, posebno pri nas Slovencih, ki smo bili shtevilchno pach slabotni in poleg tega she upravno politichno raztrgani na shtiri politichne province, na Kranjsko, Gorishko, Koroshko in Shtajersko. V vseh teh provincah je veljala slovenshchina za »drugi dezhelni jezik«, »prvi« jezik je bila nemshchina. Toda preden je dobila slovenshchina vsaj navidezno enakopravnost v sholi in uradu, je trajalo dolgo, in she tisto navidezno enakopravnost smo si morali izvojevati s tezhkimi borbami. Nikakor pa ni bilo mogoche dosechi, da bi nemshchina prenehala vladati v onem podrochju uradov in shol, ki je veljalo za notranje uradno podrochje. Kot notranji uradni in sluzhbeni jezik se je s skrajno energijo po vseh nashih krajih, celo na Kranjskem, trdno drzhala nemshchina, navzlic temu, da je Kranjska bila popolnoma slovenska dezhela, ki je imela le po nekaterih mestih neznatno nemshko manjshino. Ne glede na to, da je bila nositeljica nemshchine na Kranjskem le drobna peshchica ljudi, je veljala nemshchina za dezhelni jezik.

Nemshchina je torej do prevrata v vseh nashih krajih gospodovala (ne da bi kjerkoli zato obstajal kak zakonit predpis, torej samo po pravu navade) kot notranji uradni jezik v vseh drzhavnih uradih in kot izkljuchni armadni jezik.

Slovenski otrok se je tedaj moral uchiti nemshchine zhe v ljudski sholi, dokler niso po trdi borbi izbojevali Slovenci, da je postal uchni jezik v ljudskih sholah samo slovenski, nemshchina le uchni predmet, kasneje na podezhelskih sholah celo samo prostovoljen uchni predmet. Toda v srednjih sholah je nemshchina kot glavni uchni jezik v vishjih razredih veljala prav do prevrata.

Poleg tega je bil uchni nachrt tako prirejen, da je v srednjih sholah dajal slovenskemu dijaku popolnejsho sliko nemshkega kulturnega razvoja in mu vsiljeval popolnejshe poznanje nemshke literature kakor pa lastne slovenske literature in sploshne kulture.

To gospostvo nemshkega zhivlja in jezika v vsem nashem javnem zhivljenju, v vseh javnih uradih, drzhavnih zavodih in podjetjih, dalje vsa ta vzgoja nashega chloveka, da naj gleda na svet skozi nemshko okno in da bodi informiran samo o nemshki kulturi, in sicer tako, kakor da je to glavna in najvelichastnejsha kultura sveta, vse to je v nashem chloveku vzbudilo chustvo izrazitega prvenstva nemshchine. Ker sta mu ves ta nemshki duh in vzgoja vedno govorila o ogromni oblasti nemshkega jezika in o njem kot svetskem jeziku, se je nashemu skromnemu Slovencu, zaprtemu v ozke avstrijske politichne meje, politichno umetno lochenemu od svojih juzhnoslovanskih bratov Hrvatov in Srbov, zdelo samo po sebi umevno, da je nasproti nemshchini njegova slovenshchina skrajno skromen jezik, globoko podrejen nemshchini.

Poleg chustva podrejenosti slovenshchine pod gospodujocho nemshchino so vrednostni prepad med tema jezikoma poglabljali she drugi tokovi. Ko je 19. stoletje s svojim romantizmom okrepilo narodnostni razvoj malih slovanskih narodov, je habsburshka Avstrija imela bistven interes v tem, da je tem zadrzhevala narodnostni razvoj. Pravilno je chutila, da bi rastocha okrepitev in osamosvojitev narodnega zhivljenja slovanskih narodov mogla ogrozhati cel njen drzhavni obstoj. V slovenskem zhivljenju sta bili dve struji, katerih ena, po shtevilu slabotnejsha, je izrazito poudarjala narodnost, medtem ko je druga struja, katere najmarkantnejshi predstavnik je bil ljubljanski shkof Misja, postavljala temu razvoju, poudarjeno v interesu habsburshke dinastije in drzhave, vse mogoche filozofske, doktrinske in pa politichno praktichne ovire, sklicujoch se pri tem na katolishke perspektive narodne strpnosti, in je zaradi tega pushchala svoje pristashe v hoteni narodni mlachnosti.

Drugi idejni tok, ki je zabranjeval v Slovencih mochno narodno-skupnostno chustvovanje, je bil liberalizem 19. stoletja, katerega naravni izliv je bil poudarjani individualizem. Taka individualistichna usmerjenost slovenske inteligence in na drugi strani politichno gojena mlachnost v narodnostnem pogledu sta bili dve mochni sili, ki sta zavirali, da cena nashega narodnega jezika ni rasla ne pri slovenskem inteligentu, she manj v shirokih plasteh naroda. Tako se v predprevratni dobi nikakor ni moglo razviti dovolj mochno narodno-skupnostno chustvo v nas Slovencih, in tako nujno tudi slovenski jezik kot najvidnejshi izraz takega skupnostnega chustvovanja ni mogel dosechi popolne veljave.

Tik pred izbruhom svetovne vojne se je shirila govorica, da je Nikola Chrnogorski baje izjavil, da se Chrnogorcem ni bati nichesar, chesh: nas in Rusov je 150 milijonov.

Ta izrek je izzval obchi posmeh, chesh, kako se napihuje mali Chrnogorec.

Ni se zablisnilo takrat nashemu chloveku spoznanje, da je imel prav Nikola, ne pa tisti, ki so se Nikoli smejali.

Zakaj Nikola je gledal stvari z vidika svobodnega chloveka, kateremu pomenijo druzhbene in socialne zveze najrealnejsho realnost. A do takega spoznanja se nash chlovek ni mogel povzpeti, ker mu je nesvoboda branila skupnostno chutenje. Slovenski chlovek je takrat zhivel, druzhbeno pogledano, v atomiziranem, desagregiranem stanju, chutech se individualno osamljenega. Kolikor pa je zavestno chutil narodnostno – takih je bila manjshina – je chutil tudi to, da je njegov narod popolnoma osamljen. To chustvo individualne in narodne osamljenosti – strupeni sad stoletne zasuzhnjenosti – ni dopushchalo nashemu chloveku, da bi videl in chutil v izreku svobodnega chrnogorskega kneza globoko upravichenost.

Prav iz tega chustvovanja osamljenosti se je nujno razvilo nadaljnje chustvo o majhnosti in manjvrednosti tako naroda kakor njegovega jezika. Tako chustvo manjvrednosti je dalo svojo posebno barvo temu, kako je slovenski katolishki duhovnik v narodnostnem pogledu pridigal, da moramo biti ponizhni in skromni, kar je nash verni chlovek enostavno prenashal tudi na jezikovno polje.

Nemshki chlovek je kot chlan gospodujochega naroda seveda krepko izkorishchal tako zadrzhanje slovenskega chloveka in je v vsaki dotiki s slovenskim chlovekom poudarjal gospostvo nemshtva in nemshkega jezika. Nash chlovek se je temu tako uklanjal, da se mu je zdelo kar izzivanje, che bi s takshnim Nemcem skushal govoriti slovensko. Kdor pa je to storil, je veljal za izjemo, za prenapetezha, predrznezha in rovarja.

Pritisk nemshke drzhave, nemshke kulture v sholah, gospodarski pritisk bolje situiranih nemshkih krogov v slovenskih krajih je imel poleg slovenskega chustvovanja podrejenosti, inferiornosti, majhnosti in osamljenosti nujno posledico, da je imel tudi slovenski chlovek svoj jezik za podrejen in manj vreden, predvsem nasproti nemshkemu jeziku, in v konsekventni posledici tudi nasproti vsakemu drugemu tujemu jeziku.

Le iz takega chustvovanja inferiornosti je mogoche razumeti uvodoma omenjeno naziranje nashih inteligentov, da naj she celo zdaj v svobodni drzhavi in celo v kulturnem centru slovenstva chuti nash chlovek potrebo obchevati po nemshko v podjetju, ki mu je posestnik Nemec, dasi je ochitno, da zhivi tako podjetje nujno le ob kulturnih potrebah tukaj domachega slovenskega naroda.

 

*

 

Stopili smo v politichno svobodo, nismo se pa osvobodili vsega onega chustvovanja o manjvrednosti in nepomembnosti samih sebe in svojega jezika, chustvovanja, katero smo po zakonu vztrajnosti ali, drugache recheno, po tezhnosti konservativizma, ki je temeljna sila vsake druzhbe, prinesli s seboj iz starih v chisto spremenjene nove razmere in ga tu gojili dalje.

Nismo she prishli do dovoljshne zavesti, da nalaga svoboda na vseh poljih nashega duhovnega zhivljenja fundamentalne izpremembe tudi v mishljenju in chustvovanju. Zdelo se nam je, da nam za svobodo ni treba nich vech delati in skrbeti, brzh ko je dan formalni okvir svobode z obliko svobodne narodne drzhave. V stari nashi malobrizhnosti za narodne in javne zadeve, v tej zli in tezhki dedshchini nashe suzhenjske preteklosti, smo prichakovali, da bo »drzhava« reshila vse te stvari, ali che ne »drzhava«, pa »zhivljenje«. Torej vsekakor, da se bodo te stvari reshile ne z nashim naporom, temvech da jih bo reshila neka nejasna sila izven nas.

In vendar, kaj je bila socioloshka nujnost za ureditev razmerja nashega jezika do jezikov tujerodnih ljudi na nashem ozemlju?

Vzemimo preprost primer: Srechata se Slovenec in Nemec, zhivecha na nashem ozemlju, oba iste socialne pozicije, iste starosti, oba popolnoma zmozhna slovenshchine in nemshchine. Kaj naj sedaj odlocha o tem, kateri jezik naj ima prednost?

Ne more biti dvoma – po socioloshkem stanju. Oba, Slovenec ín Nemec, zhivita na slovenskem ozemlju, v nashi narodni drzhavi, katere sluzhbeni jezik je pri nas slovenski. Slovenski narod je drzhavni narod in gospodar te zemlje, iz chesar je samo po sebi umevno, da je slovenski jezik na nashih tleh gospodujochi jezik. Tako gospostvo nashega jezika je naravni postulat tudi demokratichne ideje, s katero bi bilo nezdruzhljivo, da bi minoritetni jezik mogel biti enakopraven ali celo vazhnejshi od jezika, ki ga govori majoriteta.

Te nove socioloshke situacije bi se moral sleherni nash chlovek, ne samo vsak inteligent, temvech tudi vsak najpreprostejshi chlovek, tako zavedati in biti za chast in vrednost ter prvenstveno mesto svojega jezika tako obchutljiv, da bi imel za izzivanje, che ga katerikoli Nemec, ki zhivi med nami, nagovori drugache kakor slovensko. Dokler tega ne bomo doumeli do dna, toliko chasa bomo slabi partnerji za demokracijo v lastni drzhavi. Zakaj narod, ki ima toliko manjvrednostnega, potlachenega in inferiornega v svojem chustvovanju in mishljenju, skratka toliko slabotnega, ne more biti enakovreden soborec in sotvorec v demokraciji.

Zato je treba skrajnega napora, da potolchemo v svojem narodnem zhivljenju in chustvovanju vse one manjvrednostne inferioristichne komplekse, ki jih nosimo she sedaj kot tezhke okove iz prejshnjega nashega zhivljenja v zasuzhnjenosti.

Na drugi strani je treba, da storimo vse, da ustvarimo v nashem chloveku chustvo gospodarja na svoji zemlji. Ni se nam treba plashiti, che bi se v nas rodile struje, ki bi jih oni, katerim bi ne shle v rachun, imenovali imperializem.

Zdaj pa smo she silno dalech od tega! Ali se ne slishijo zopet iz nashih mest ob Dravi obupni klici, da izgubljamo ljudi v nemshtvo kakor za chasa Avstrije? Cena nemshchine je med nashim preprostim narodom zlasti na Shtajerskem, in she celo med inteligenti, she vedno previsoka.

Takoj po prevratu so nashi Nemci mislili, da se bo zgodilo to, kar bi vsi po pravici prichakovali od zrelega naroda, ki si ustvari svojo svobodno narodno drzhavo, da bo tedaj dobil nash jezik v vsem javnem in zasebnem zhivljenju izkljuchno veljavo in pozicijo. Zato so se mnogi izmed njih zacheli uchiti nashega jezika. Toda kmalu so zacheli ti Nemci spoznavati, da je njihov napor s slovenshchino popolnoma odvech, zakaj kjerkoli so to hoteli, jim je nash chlovek usluzhno z istim chutom podrejenosti svojega lastnega jezika ustregel v nemshchini. Stvari so tako ostale v svojem starem stanju, da nash ponizhni Slovenec samega sebe she danes ima za izzivacha, che bi nagovoril nashega Nemca drugache kakor po nemshko, in da se obratno nash Nemec chuti razzhaljenega, che bi ga ne nagovoril v njegovem jeziku!

In tu pridemo h klavrnemu vprashanju narodne zavednosti med uradnishtvom. Kar je bilo starejshe generacije, ki je za chasa Avstrije sama sebe v narodnostnem pogledu vzgojila v skrajni mlachnosti do narodnega jezika, je tudi po prevratu vozila v starih kolesnicah. Tej generaciji se je she zdelo poudarjanje slovenske narodnosti in slovenskega jezika nedopustno politichno manifestiranje, katerega se je v svojem stremushtvu za chasa Avstrije najprevidneje izogibala. Je kaj chudnega, che je dolgoletna vaja takih chustvenih in vrednotnih odnosov dusho takega uradnika preobrazila tako, da je prishel v nove razmere svobode nesposoben, da bi prav ocenil vrednoto in vazhnost svojega narodnega jezika?

Tako se je lahko zgodilo, da je she 5 let po prevratu na nashem vishjem sodishchu podpisoval neki senatni predsednik na vseh spisih svoje ime v nemshki transkripciji in z gotico, ne da bi se bil nad tem spotaknil katerikoli njegovih kolegov in niti ne njegov shef. Tako je bilo torej na enem izmed najvazhnejshih drzhavnih resorjev v instituciji, ki je bila vodilna za pravosodstvo vse Slovenije. Ali se je potem chuditi, da je personalna politika nashega vishjega sodishcha tachas bila nacionalno toliko neobchutljiva, da je postavljala na nashe obmejne, narodnostno najbolj obchutljive kraje uradnike izrazito avstrijakantskega mishljenja in da zanjo torej vprashanje narodne zanesljivosti in agilnosti kot odlochilno za namestitev sploh ni prihajalo v poshtev?

Ob tej starejshi generaciji so zhivele nadaljnje nashe generacije in se nezavedno prilagojevale njeni mentaliteti. Strup narodnostne mlachnosti je uchinkoval dalje in uchinkuje she danes.

Zato najde Nemec v nashih krajih v nashem uradu, pri konceptnem kakor pri pisarnishkem uradniku, radovoljen odziv v nemshchini.

To se pravi, nash uradnik, dasi ima veliko moch v svojih rokah, ne daje svojemu narodnemu kot sluzhbenemu jeziku onega poudarka izkljuchne rabe, cene in vrednosti, kakor bi to po svoji dolzhnosti moral storiti. S tem odpade tudi drugim slojem nashega naroda vazhna moralna zaslomba, ki bi mu krepila zavest o prvenstveni vrednosti nashega jezika na nashih tleh, na katerih naj bi bili mi gospodarji.

Ko vidimo, kako nash narod v vseh svojih slojih trpi zaradi chuta manjvrednosti glede svojega jezika, bi bila toliko bolj dolzhnost nashega inteligenta, celo pa drzhavnega nashega uradnika, da z vso energijo in neizprosno doslednostjo v uradu in izven urada ob vsakrshni priliki daje poudarek izkljuchne cene in vrednosti svojemu narodnemu jeziku.

Toda temu nasprotno imamo celo v Ljubljani she danes za shefe raznih vazhnih uradov Slovence, ki so narodnostno tako malo obchutljivi in mlachni, da se ne sramujejo na javnih krajih z ljubljanskimi Nemci – ki znajo slovensko enako dobro – obchevati izkljuchno in skoraj ostentativno po nemshko.

Dokler se ne bomo domogli do tolike energije, da bomo z bichem nagnali vse take ljudi, jih druzhbeno ozhigosali in onemogochili, toliko chasa bo vse nashe zhivljenje revno, nas pa bo zasmehoval in izkorishchal vsak tujerodec.

 

(MISEL IN DELO – Kulturna in socialna revija; Ljubljana, 1935/4)

 

 

______________

ANTON LAJOVIC (1878, Vache pri Litiji1960, Ljubljana), skladatelj, pravnik, publicist. Po maturi v Ljubljani shtudiral pravo in glasbo na Dunaju (shtipendija shkofa Ravnikarja); sodnik v Kranju, Ljubljani in Zagrebu. Predstavnik slovenske glasbene moderne (nova romantika). V periodiki objavljal razprave s pravnega podrochja, ob tem pa tudi vrsto lucidno izostrenih esejev o politichnih in kulturnih znachilnostih slovenske druzhbe; izrazit primer za slednje je Jezikovna vljudnost slovenskega chloveka, ki mestoma zazveni z »danashnjo aktualnostjo« (seveda ob chasovni modifikaciji, ki lahko nemshchino »metaforichno« nadomesti z angleshchino). To aktualnost utemeljuje zlasti odstavek: »Da pa moremo razumeti sami sebe in oblike nashega mishljenja, se moramo razgledati po svoji neposredni duhovni preteklosti in jo za nadaljnje ravnanje premeriti z merili, ki nam jih od dne do dne z vechjo nujnostjo vsiljuje svobodno zhivljenje v svoji lastni narodni drzhavi, kjer nam s svobodo raste tudi odgovornost.« (Op. I. A.)