Revija SRP 105/106

Matej Krajnc

 

MOZH

(I.)

 

0.

 

Lepo je vedeti, da imash potomce. Ludvik bo kmalu shodil, zdaj lahko zhe tudi sedim s spomini, ali kako se zhe temu reche. Ne spominjam se, da bi ga bil spochel, veste. Ampak njegova mama menda zhe ve. Njegova mama ve marsikaj, pa she hudichevo dobra etimologinja je, vsaj tako pravijo tisti, ki se na to spoznajo. Jaz se ne, nekaj chasa sem shtudiral, potem skrbel za vashko zhupnijo. Zdaj drugi skrbijo zame, kar tudi ni tako slabo. Imam svojo sobo, skoraj vsak dan vidim ta malega, dajejo mi zdravila z vech okusi ...

Lepo je vedeti, da imash potomce. Tudi bog naj bi to vzpodbujal. V Mojzesovi knjigi 1,28 pishe: »Bodita rodovitna in mnozhita se, napolnita zemljo ...« To je dobro povedano. No ja, jaz zemlje ne bom napolnil, sem pa nekaj malega dopolnil. Cheprav se ne spominjam, ampak pri meni je tako, da mi vchasih kaj izgine. Tudi svojim zhupljanom sem vedno govoril, naj polnijo zemljo. In so umirali, revezhi, in potem sem stal na tistem britofu in jih spremljal k zadnjemu pochitku. Narobe so me razumeli, nisem mislil, da morajo zdaj cepat kot insekti. Na pogrebih mi je sicer vedno shlo na smeh, moral sem se prav zadrzhevat, she posebej na smeh mi je shlo, che so imele mamce tiste grozne ogromne chrne rute, cel avto bi lahko pokril z njimi. Ampak sem se zadrzhal. Ponavadi sem mislil na kaj neprijetnega, na kako zastrupitev, ali pa na kak prizor iz Lassie, na tiste zhalostne odlomke, ko se ne ve, ali bo Lassie uspelo ali ne ...

Vechkrat sem mislil tudi na ogenj. Tisti pogrebi so bili she posebej svechani in mrki. Solze zhalujochih bi sicer lahko pogasile ogenj, ampak ... Mojega tezhko ... Tako silen je bil. Ampak najbolje, da zachnem od zachetka ...

 

 

I.

 

Ko sem bil star osem let, je izbruhnil pozhar. Kar naenkrat se je zgodilo; s teto sva bila pri sosedi in skoz okno videla, kako je puhnilo. Hisha se je kar sesedla. Ne plin, nekaj drugega. Nikoli si nisem zapomnil, kaj. Gasilci so sicer prishli, a iz ostankov privlekli zoglenelo mamo, ocheta in deda. Stara mom, kot smo jo klicali, je shla kako leto prej, zbil jo je kolesar in potem je tako nesrechno padla, da jo je dobil she kombi. Takrat sem si nehal zheleti, da bi kdaj vozil kombi.

Stric nas je spomladi, ko so grede zachele rojevat, vechkrat peljal v kak rastlinjak. Celo druzhino, od tamalih mene; stric in teta nista imela otrok. Pravili so, da so stricu med vojno nekaj odrezali, a mi niso hoteli povedati, kaj. Sprasheval nisem, to so osebne stvari.

Ko sem bil star osem let, me je k sebi vzela teta. Stric je bil takrat prvich v bolnici, nekaj mu je raslo na hrbtu in ga schasoma tudi preraslo. Takrat se je she vrnil, nekaj chasa she delal, naslednjich pa ga ni bilo vech nazaj. Teta se je potem odlochila, da bo iz mene naredila chloveka. Tako se je zachelo.

 

Prechastiti Lutecij Holt je ravnokar shel z vashkega obhoda, pisalo se je zhe zvecher. Iz oblizhnjih hish so mu dishale vecherje; sprasheval se je, kakshnega vraga je zvarila Mina Kastrolca, dvanajsta pomochnica, ki jo je najel na rachun vashchanov. Toliko hrupa za nich, si je zamrmral, a vendar ... nobeni od prejshnjih ni bilo jasno, da ne mara, da krompir plava v omaki. Iz cheshpljevih cmokov morajo cheshplje nujno ven, da ostaneta samo testo in sok. Z mesa je treba porezati vse kite in zhile. A je to tako tezhko razumet? Ena od babur je celo imela manjshi zhivchni zlom – »Ampak gospod, kaj pa bo ostalo od mesa?« – takoj jo je nagnal.

Strogo se je drzhal nachela, da intimno s pomochnicami ni drugoval. Ugodje je raje iskal drugje, v nakljuchnih obiskih ... Nekega dne je prishla mlajsha fotografinja, ki je delala reportazhe o okrozhnih farah. Bila je lepa, dishala je po boljshem milu, kako neki bi ga ne premagalo? Imel je ploshcho Mirelle Mathieu, to jo je vzburjalo, ni je bilo treba preprichevati. Ko je igla pripotovala na La premiere étoile, tisto sentimentalno pesmico, sta bila zhe med zvezdami, vsaj tako je Kristinca rada govorila. Dishala je po boljshem milu, tudi iz ust. Reportazho je naredila in prihajala she dva meseca. Potem mu je nekega vechera po nesrechi padla Mirelle po tleh in se razlomila, ne da bi ga dala svojim uchencem. Kristince ni vech bilo, stanovanjce se ji je zdelo prazno. Cheprav je prechastiti imel she vech ploshch, ni shlo. Slovenski oktet je ni zadel, cheprav so fantje silno lepo peli Mojcej, ah Mojcej, vzeme m'ne, nashel je tudi Vse manj je dobrih gostiln, a to ji ni ugajalo, vsaj ne v zhupnishki sobi. Ni je bilo vech nazaj, precej pozneje jo je videl na trzhnici v blizhnjem mestu z nekom pod roko. Nov ljubimec? Soprog? Brat? Morda celo sin? Njun??? Eh, ne, toliko let kljub vsemu ni minilo.

Pozneje je drugoval s she vech gospemi, takimi in drugachnimi, a nobena ni bila kot Kristinca. Bile so take, ki so z veseljem poslushale Mojcej, a jih pesem ni vzburila, Pavel Kernjak jim ni kaj dosti pomenil. Bile so tudi take, ki jim je vrtel Balashevichevo pesem Ratnik paorskog srca, a je niso razumele; kaj bi s takimi plehnobami! Potem je kupil nekaj kaset s pesmimi s splitskega festivala in si z njimi pridobil njihovo pozornost. Ni jih vodil na vecherje, tudi v gledalishche ali v kino ne. Nikoli ni bil z nobeno v kinu, tja je hodil sam in se navdusheval nad romantichnimi komedijami. In risankami. Zhenske pa je obravnaval izkljuchno v stanovanjcu. Po udejanjanju odlomkov iz Genesisa jim je bral zbrana dela Frana Ksavra Meshka, ki jih je zapustil njegov predhodnik.

Stari zhupnik Janez Krstnik Zavadlav je umiral, ko se je Lutecij Holt kot negoden kaplan pojavil v fari. Zavadlav je bil v zadnjih vzdihljajih, ki jih niso redile solze, pach pa zadnja stopnja raka na pankreasu, ki se je zakljuchila dva vechera po Holtovem prihodu. Stari je mochno stisnil Holtovo roko in mu s prstom preostale roke pokazal zbrana Meshkova dela na polici. Bila so svetinja. To je she zamrmral: svetinja! – in umrl. Holt je postal glavar fare.

 

 

II.

 

Ognja ne bom nikoli pozabil. Plamenchki so bili prav lepi. Dvigali so se nad mestom in se izgubljali v oblakih. Pravzaprav so jih celo ustvarjali, oblake. Sosedje so chudoma gledali, kaj se dogaja. Nihche ni imel cevi za zalivanje; pardon, Astatovi so jo imeli, a jih ni bilo doma. Tudi ne bi kaj dosti pomagalo, hisho je vrglo vkup in konec. Niso mi pustili, da bi videl ostanke starshev, to bi bilo za osemletnika verjetno le prevech. Teta me je odvlekla stran, za vodo. Tam mi je dala v roke kamenchek in rekla: vrzi ga! Potem jih je prinesla she nekaj in zabichala: mechi in me pochakaj tukaj! Takoj bom nazaj! Iz daljave sem slishal predirljiv krik: MARJANA! FILIP! Potem nisem nich vech slishal. Teta se je res kmalu vrnila, bila je nekoliko marogasta po obrazu, morda od dima, morda od pepela. Nisem pomislil, da bi bilo od chesa drugega. Nisem je niti vprashal, samo zamrmral sem, da je zmanjkalo kamenchkov. Naberi si jih sam, nadloga, je stisnila skoz zobe, a mi nekaj trenutkov zatem nezhno pogladila kodrchek vrh glave. Imel sem samo enega, precej izzivalno je shtrlel, prirochen za izrazhanje chustev, z ognjem ali brez njega.

 

Lutecij Holt je shel mimo zadnje hishe v vasi, v njej je sama zhivela Rebeka, tako so ji pravili, hcherka tiste pianistke, menda malce ... samosvoja. Holt je vedel, da ni tako. Rebeka je bila v ravno pravih letih, nachitana in bistra. Pred vashchani se je delala noro, da bi jo pustili pri miru po materini smrti, kaki dve leti bo zdaj od tega. Zadnje chase je precej zahajala v zhupnishche, odlichno je poznala staro francosko knjizhevnost in Holta je nadvse vzburjalo, che je kaj golchala v stari francoshchini. To so bile nochi! On k njej sicer ni hodil, vsaj ne pogosto. Ni hotel govoric. Ga je sicer prijelo tisti vecher, da bi shel, ampak che kaj ve, bo ona chez kako uro pri njem. Ali pa jutri. Bilo mu je malce zhal zanjo, tako izobrazhena, pa brez sluzhbe. Prishla je s shtudija nazaj k mami, baje jo je v mestu medil nek kipar srednjih let, a se ni izshlo. Sicer ni bil porochen, je pa imel druzhino. Rebeka je nekaj chasa vztrajala, potem pa shla. Baje jo je tik pred odhodom she poshteno premikastila kiparjeva partnerka, mati njegovih shtirih detec. No ja, diplomo je imela v zhepu, sluzhbe v muzeju, ki si jo je zhelela, pa na koncu ni dobila. Speljala ji jo je prasica Dederoska, njen atan je bil po poreklu iz Makedonije, poznal je direktorja muzeja, sosholcevala sta, pa ni bilo tezhko uganiti, kdo bo dobil sluzhbo. Dederoska je bila silno ambiciozna, zhe na fakulteti, che se je le dalo, je skakala v hrbte. Ko je izvedela, da Rebeka videva kiparja, si je tudi sama omislila umetnika, samooklicanega izumitelja, ki se je zhe leta muchil z izboljshavami za proge elektrichnih vlakcev. Oba sta bila izgubljena primera, a Rebeki ni bilo mar za prasico in izumitelja, lepo je shla nazaj na vas. Dobivala je nekaj socialnega denarja in prezhivela. Nikoli se ni pritozhevala, drzhala se je zase in v vashki shtacuni kupovala med in sadje. Je pa znala precej zanimivih trikov, takih, o katerih zhupniki pravzaprav ne bi smeli kaj dosti vedeti, to je bila verjetno posledica druzhenja s kiparjem, imel je bogato zbirko raznoraznih filmov za odrasle, tudi z zheno sta jih snemala, tudi po narochilu, a o tem se ni govorilo. Holt ni nikoli slishal za noben film, v katerem bi igrala Rebeka, cheprav ni nujno, da niso obstajali. A o tem smo premalo poucheni.

Holtu se je zhe nekaj chasa zdelo, da v zakristiji zhupnijske cerkvice nekaj ni v redu; tu je bil zdaj zhe osmo leto, bes ga poplentaj, pa se mu je zhe kmalu zazdelo, da nekaj ne shtima. Ponochi je bil ponavadi zaposlen, ni vstajal, a che je bil sam, bi lahko prisegel, da je bil iz cerkvice nekaj slishal. Ne bi bil bozhji, che bi po polnochni uri hodil naokrog oprezat po cerkvi, cheprav se je tudi zgodilo, da je hodil domov ob zori, ko je bilo treba chuti ob kakem vashkem mrtvaku. To ni bilo ravno njegovo najljubshe opravilo, a kaj pa je hotel! Ni imel kaj, v tistem koncu so vashchanje she zmeraj pripravljali pare in zhupnikova naloga je bila ukvarjati se s starejshimi zhenskami, sorodniki in litanijami, ki so jih molili vso noch. Vsi, ki jih je tako pospremil h Gospodu, so bili kar poshteno mrtvi, okrog polnochi se nikoli ni nich zganilo, nobenega giba ali glasu, nobenih mashchevalnih krikov, da bi ti shli lasje pokonci. Holt v tistem predelu ni bil vech posebej bogat, cheravno she ni bil star, niti priblizhno, a lasje so se odlochili, da grejo na svoje, dovolj jim je bilo.

Od vseh chujechnosti pri preminulih mu je shla najbolj na zhivce tista, ki so jo pripravili Pajtonshkovi, trdni kmetje z malce manj trdnimi potomkami, tri hchere so bile, vse tri strashno neugodne in lascivne. Holta je med chujechnostjo oblival krvav pot zaradi chutil, kajti zhenice so bile kot steklene, nepremichno so zhebrale svoje, njemu pa so pred nosom nastavljale svoje obdarjenosti vse tri od najmlajshe do najstarejshe hchere, menjale so se, se hihitale in shepetale med sabo, se nagibale pod vsemi mozhnimi koti, se vsaj dvajsetkrat v nochi preoblekle, vedno v kaj prozornejshega in krajshega, dokler ni oche zaropotal, da se med chujechnostjo ne vstaja in ne miglje z organi, ki jih je Gospod ustvaril za starshevstvo. Holt si je oddahnil, a Pajtonshkove niso zares odnehale, le uspavale so ata, odlichno so obvladale citre. To sicer ni bil obichaj, pri mrtvecu se ne poje in ne gode, ampak se moli, a je uchinkovalo; starega je odneslo, zhenice itak niso nichesar slishale, Holt pa je zjutraj prishel domov s spodnjicami, ki so bile takoj za pranje; in she poceni jo je odnesel.

Tisti vecher Rebeke ni bilo na spregled in Holtu je bilo kar malo zhal, da na koncu obhoda ni potrkal pri njej; malce ga je zhe tishchal gon. Tega je, che se je obetala samotna noch, odganjal z branjem Meshka, che pa to ni pomagalo, je poiskal Lassie; to je zhe od otroshtva prenashal v malhici; sploh se ni spominjal, odkod jo je dobil, zhe od nekdaj je bila tam. V malhici je imel tudi dve plishasti zhivalci iz svojih najrosnejshih let: medveda in lisico, oba sta imela ime in od njiju se ni lochil nikoli – ni ju odnesla nobena naravna katastrofa, tudi v semenishchu ju je imel, pa potem nekaj let v samostanu tudi. Njiju in Lassie. Ta mu je preganjala gon, che mu ga zhe ni uspelo poteshiti.

Bral je in se zabral in Lassie se je zhe vrachala, ura pa se je pomaknila chez polnoch, ko je spet zaslishal nekakshne zvoke iz cerkvice. Zavzdihnil je – osem let jih je uspeshno ignoriral. To noch pa so bili glasnejshi kot ponavadi, zhe prav zoprni. Nich, si je rekel Holt, treba bo zbrat pogum, se priporochit zavetniku hrabrih in stopit v cerkev, morda se zhe osem let po malem podira kor in bo neko nedeljo naredil samo she FLOP! z vsemi pevci na sebi. To bi bila sramota za faro, kaj pa bi rekli kmetje! Precej denarja so zdajali za nove orgle, restavriranje kipov je tudi stalo, prav tako nove shtenge na prizhnico.

Holt je torej jel napredovati proti cerkvici, precej trhljivo se je premikal in ves chas prosil vsevishnjega, naj mu bo vendar milostljiv. Saj ni nich posebnega, se je prepricheval, Gospod zhe ne bi dovolil, da bi kaj paranormalnega ali tatinskega zashlo v cerkev, si je mrmral. Naenkrat je ob potki do cerkvice, sicer vsega 50 metrov od zhupnijske hishe, zagledal temno postavo; bil je preprichan, da je, v luchi trenutnega strahu, ponj prishel sam ta rogati, in jel se je krizhati na vse kriplje, ko zaslishi gromek smeh sredi teme: pa menda ja nisi zhe presvisnil, Lutecij? Ugledal je Rebeko, ki je v samem ogrinjalu stala sred potke in se mu rezhala. »Kaj hudicha pochenjash tod ob tej uri?« je zagodrnjal, precej osramochen, ker se mu je menda videlo, da ni bil neustrashen, kot bi se mu to spodobilo. »Stopicash, kot bi te tishchalo!« je rekla ogovorjena. »K tebi sem namenjena; stavit grem, da si me chakal zhe pred kako uro, dvema!« Holt ni zanikal, res je, chakal jo je, poniglavko, kje neki hodi, ampak potem je mislil, saj je zhe poshteno pozno, ne bo je. Ha, se je zarezhala Rebeka, vidish, tu si se pa zmotil, vedela sem! Potem je opazil, da je bosa in v samem ogrinjalu. »Si nora, saj nismo sred poletja!« je vzrojil. »In napol naga hodish po vasi, a se ti je opledlo?« Rebeka mu je polozhila prst na usta. »Junijska noch menda ni ravno vrh zime!« je shepnila. »In kdo neki bi me videl, moja hisha stoji zadnja v vasi, par grmovij in poldrugi kolovoz oddaljena od trga, nihche ne hodi po tej trasi ob taki uri!« Holt je moral priznati, da ima prav.

»Spet sem slishal ruml v cerkvi!« je shepnil.

»In?« ga je zachudeno pogledala Rebeka. »Slishish ga zhe osem let, a te ni prizadelo, vedno pravish: Gospod bo zhe odgnal hudika stran od svojih duri!«

»Ne vem, che je primeren chas za ochitke!« je zagodrnjal Holt. »Pridesh z menoj?«

»Tákale?« je zamrmrala Rebeka. »V posteljo zhe, ne pa v cerkev, si zmeshan?«

»Pridi!« je odlochno rekel Holt. »Che nich drugega, bosh zmedla kake vlomilce! Odvrnila jim bosh pozornost, jaz bom pa medtem poklical policijo!«

»In kdo bi vlamljal v nasho cerkev?« se je zachudila Rebeka. »Kaj pa imamo dragocenega?«

»Saj vesh, da smo obnovili vse kipe!« je rekel Holt. »Barabe zhe kaj najdejo! Tabernakelj je iz zlata!«

»Pozlachen je in she to zelo diletantsko!« je rekla Rebeka. »Se ti ne zdi, da pretiravash?«

»Pridi!« je odlochno rekel Holt. Shla sta do cerkvenih vrat in ugotovila, da so zaklenjena, kot to pritiche vratom. Iz notranjosti se je slishalo nekakshno oglashanje, a ni bilo mogoche tochno dolochiti, kaj je.

»Chakaj,« je shepnil Holt, »nikoli ne vem, kateri kljuch je za ta vrata ...«

»Na temle pishe Cerkev – vhod!« je shepnila Rebeka. »Domnevam, da bi lahko bil pravi!«

Lutecij Holt je nekaj grdo zamrmral in odklenil. Tega, kar je zagledal, ga na teologiji niso uchili.

 

 

III.

 

Glavno, da sem imel svojo malhico; nje ogenj zhe ne bo pozhrl, sem se miril, ko sem chakal teto. Egon in Priska sta v njej lezhala v chudnem stanju, predvsem Egon; ni spal, kot bi kdo prichakoval. Zdelo se je, kot da zheli nazaj, v hisho, kjer je toliko chasa bival in ki jo je zdaj vzel plamen. Priska se ni obremenjevala, z repom je chuvala knjigo o Lassie, ki je lezhala chisto na dnu malhice.

»Ne vem, zakaj si vlekel ta drek s seboj,« je zagodrnjala teta, ko se je vrnila. »In vso obleko ti je vzelo v ognju, kaj bomo? Zjutraj bova morala v mesto, ne moresh tak v sholo!«

V ushesih sem she vedno slishal prasket ognja. Prav zavidal sem Egonu in Priski, bila sta zadovoljna z malhico, tudi o obleki nista razmishljala. She najmanj pa o sholi! Ostal sem brez druzhine, teta pa govori o sholi.

»Tako bo, kot da se ne bi nich zgodilo!« je pribila teta. »Slishish – nich! Slishish? O moj Bog, she pooblastila za dvig nimam, kako bomo vse to speljali?«

Medtem ko je teta vila roke glede pooblastila za dvig, je do reke pridishalo po dimu. Ponavadi sem bil vonja vesel, pomenilo je, da kdo kaj kuri, kdo ve, kaj, kakshne odpadke, vchasih so tudi pekli, slishala se je glasba. Zdaj pa je veter nosil duh po zadnjih trenutkih ocheta in matere. In komaj sem dopolnil osem let!

 

Shkof Inovar ali sveti Ignacij, kar je bilo ime, ki so mu ga nadeli njegovi verniki, ker naj bi bil v svoji mladosti silno pozhrtvovalen bolnishki kurat, je lezhal na oltarju in zhongliral s kelihoma.

»Dober vecher!« je voshchil zachudenima prishlekoma. »Bosta tudi vidva kaj od inventarja?«

Holt je kar zazijal; tega pach ni prichakoval. Po njegovih izrachunih in dejstvih, ki so jih jemali na fakulteti, bi moral Inovar sedeti na oblaku zhe vsaj kakih trideset let.

»Ej, ej!« je grabil Rebeko za rokav, »a ti vidish, a ti to vidish?«

Vsaj zdelo se mu je, da jo grabi; ko se je ozrl, Rebeke ni bilo nikjer.

»Kaj se rezhish kot Buddy Holly!« se je oglasil Inovar. »A ti kaj ne pashe?«

»Emmm ...« se je opogumil Holt, »che je verjeti knjigam, ste pred tridesetimi leti padli po stopnicah, si trikrat prelomili hrbtenico, udarili z glavo v zid in preminuli!«

»In vse to brez ochal!« je pokimal Inovar. »Ne dolgo pred smrtjo sem jih izgubil tochno v tejle tvoji cerkvici! Draga so bila, bemtish, pa vsaj osemkrat sem moral na pregled, da so mi nashtimali dioptrijo. Vse odkar sem jih izgubil, jih ishchem ... Ti nisi nikoli nashel nobenih ochal?«

»Che so bila, jih je nashel zhe kdo pred menoj!« je zinil Holt. »Jaz nisem tako dolgo tukaj!«

»Ziher je bil oni pankrt Chemazhar!« je zashkrtal Inovar. »Grem se stavit, kolikor me je v shkofovski kapi! Takrat je bil chisto sluzast in prijazen – vasha ekscelenca, boste she vina h krompirju, vasha ekscelenca, boste pochivali ali greste na sprehod, vam lahko poklichem prevoz, vasha ekscelenca?«

Holt ni chisto dobro vedel, kaj naj si misli.

»Pojdi spat,« je nato zarenchal Inovar, »in me pusti, da she malce zhongliram s kelihoma, to mi je edino razvedrilo!«

Holt ni natanchno vedel, kako se je kar naenkrat znashel v kuhinji zhupnishcha. Rebeke ni bilo nikjer. Odlochil se je, da stopi do njene hishe in jo pobara, zakaj je naenkrat spet shla. Vse skupaj se mu je zdelo chudno – ona v samem ogrinjalu, preminuli shkof sredi cerkve ... a je spet pretezhko jedel?

Pomislil je ... juha iz paketa, cmoki, solata ... ne prevech testenin ... kozarec vina ... koshchek smetanove torte, prelite z orehovim likerjem ... nich posebnega. Bi she pomislil, da se mu blede od prevech pitja, che bi imel kakih osem pirov v riti, ampak takole ... saj spodobnemu zhupniku ne gre nalivati se s pirom kot kakshnemu ...

She preden je zakljuchil misel, je prishel do Rebekine hishe. Spala ni, ker je videl luch. Priplazil se je pod razsvetljeno okno in kar onemel. Rebeka je lezhala na postelji, povsem neodeta, kot bi pravkar stopila spod tusha, tja, odkoder prilezejo otroci, pa je sunkovito vtikala nekakshno gumijasto oné. Na obrazu se ji je videlo, da precej uzhiva. Ni spustil pogleda; Rebeka na postelji je s tistim onétom opletala vse hitreje, obraz so ji spreletavali krchi in Holt bi prisegel, da je slishal tudi glasove, sicer pritajene, a vendar. Naenkrat je sunkovito trznila, dvakrat, trikrat, in takrat je Holt zares slishal glasove. Nato je oblezhala, prsni kosh, Holtu na razstavi, kot ga je videl zhe precejkrat, se ji je divje dvigal in spushchal, obraz pa je imela she vedno rahlo spachen ... Holt je ta izraz poznal, saj ga je vechkrat imel prilozhnost opazovati v dolgih nocheh, ko je ostajala v zhupnishkem stanovanjcu. Kaj je zdaj to, je pomislil, najprej pride po temi napol naga, potem kar gre, ne da bi kaj rekla, na koncu se pa poteshi kar sama! Tako se pa ne bomo shli!

Jeznorito je zlezel spod okna in pozvonil. Trajalo je nekaj chasa, a je odprla, odeta v kopalno haljo.

»A ti poznash na uro?«

Holt je odlochno vstopil in kar takoj vrgel vse karte na mizo.

»Vitia erunt donec homines!« je zadonel. »Zakaj pa kar izginesh, ne da bi kaj rekla? Pustila si me samega sredi cerkve z onim ... onim ...«

»O kom ti to?« ga je zachudeno pogledala Rebeka. »A si spet zameshal malto s pudingom in zdaj ne moresh spat?«

»Ne zanikaj, da si prejle prishla k meni v samem plashchu!« je strogo vzkliknil Holt.

»K tebi? V plashchu? Kdaj?« je zijala Rebeka. »Nocoj sem imela osamljen filmski vecher, ne morem chisto vsak dan skakat k tebi!«

»Torej nisi shla z menoj do cerkve?«

»Ne!« je rekla Rebeka. »In kaj si pochel v cerkvi ob tej uri?«

»Slishal sem hrushch in trushch!« je rekel Holt. »Saj vesh, vechkrat sem zhe kaj slishal, pa nisem shel pogledat! Zdaj sem si pa rekel, klinc, grem, dovolj mi je tega razgrajanja ...«

»Ti in tvoji prisluhi!« je zamahnila z roko Rebeka. »Vedno kaj slishish, enkrat v kuhinji, drugich v cerkvi! A vzamesh lexaurin pred spanjem? Pa ono drugo tabletko? Ne! A uposhtevash zdravnikova navodila? Ne! Kaj rechesh, che te jaz silim, da vzemi tableto, preden lezheva? 'Ne ne, Rebeka, od tega ratash potem odvisen in sveti chlovek mora bit odvisen samo od boga!' To ves chas poslusham! Potem pa ne, pa imej prisluhe in zdaj celo privide, che prav razumem! A mislish, da sem nora – res je toplo, ampak chlovek si spodaj zhe kaj obleche!«

»Che pa ... saj te nihche ne vidi ...« je jecljal Holt.

»A bi rad, da pridem kdaj k tebi samo v plashchu?«

Holtu so se zasvetile ochi.

»A bi?«

»Nehaj!« ga je ustavila Rebeka. »Bosh chaj, nekaj ga je she ostalo od vechera?«

Holt ni nikoli rekel ne, che je shlo za chaj. Spominjal se je, kako ga je kot mini Lutecij pil pri teti. Edino tega ni maral, da ga je teta klicala Lutko, ampak to ni imelo zveze s chajem. Rebeka je vedno kuhala metinega. Teta je vedno varila kamilichinega. Po njem ga je nagnalo, vedno je moral iti. Po chrevesju mu je zachelo rovariti, kot bi se v njem borili trije mushketirji. Potem je sedel in listal chasopis, ki ga je na stranishchu ponavadi pushchal stric. Ko je stric umrl, chasopisa ni bilo vech. Ne na stranishchu ne kje drugje. Teta ga je odpovedala, rekla je, da ga na hitro prelista v shtacuni.

»Sprosti se zdaj!« je shepnila Rebeka, ko je Holt sedel za mizo s skodelico metinega v rokah. »Zapri ochi, pusti, da te chaj preplavi! Chaj je dober zate! Prisluhni chaju!«

Holt je ubogljivo zaprl ochi in poslushal, kako mu chaj polzi po grlu.