Matej Krajnc
BLATO
Mmm, kako je dobro blato,
blato nam ugaja,
lej, iz blata na vse veke
krasen kolos vstaja.
Eno oko ima iz papirja,
drugo iz plochevinke,
krog vratu ima kosharo,
prodajal bo spominke.
Gremo mamam pet pod okno
lepe sevdalinke,
prej pa she od kolosa
pokupimo spominke.
Gremo glino zhgat na polje
in koruzo krast –
kdor nakrade vech koruze,
slava mu in chast!
Eno leto bo okoli,
eno desetletje,
gremo na zeleno travco
spet nabirat cvetje.
Gremo na pokopalishcha
marmor porazirat,
kmalu bomo vechno zhivi,
ni se za sekirat!
Mmm, kako je dobro blato,
blato nam ugaja,
lej, iz blata na vse veke
krasen kolos vstaja.
Zobe ima iz chistega
in zhivega srebra,
lej, kako lepo, prijazno
otrokom se smehlja!
Deklica pa gre po vodo
in kokoshi jare,
ko bo stara, bo gotovo
izdala memoare.
SHE ENA PESEM ZA GOSPODARSKO KRIZO
Utrujen od samega petja
sem se odlochil za molk.
Zdrzhal sem celo minuto,
odmor ni bil prevech dolg,
pogledal sem se v zrcalo,
odsev me je oslepil.
Po zemlji nashi sem hodil,
v grmovju se izgubil.
Hajd, urno pisala v roke,
chas je za aperitiv –
kdor se bo prvi obesil,
bo prvi pozhirek dobil.
Kdor bo ostal brez pozhirka,
na gavgah bo dehidriral.
To itak je bolje zanj –
kaj bi pochasi umiral!
Po zemlji nashi sem hodil,
porabil drobizh za sproti,
pobiral ga od berachev,
che se je kak nashel na poti,
spal na parkirnih prostorih,
pod shleperji olje tankal,
preshtel vse vrhove Triglava,
che bi morda kakshen manjkal.
Kako se nebo razburja!
Neurja imajo sistem!
Premokro je, da bi na oslu
pojezdil v Jeruzalem!
Prevroche je, da bi z lokom
naravnost v jabolko meril.
Wilhelm Tell ni bil stoik,
vrag se je zgolj shopiril.
Po zemlji nashi sem hodil
in shtel pasti za lisice.
Letne chase sem razdelil
na dobre in slabe novice.
Gledal sem pod kamenje,
mocheradom zavijal vratove.
Postopki so vedno isti,
samo finese so nove.
Pogledal sem se v zrcalo,
odsev me je oslepil.
Po zemlji nashi sem hodil,
CARPE DIEM
Uzhij dan,
pokoplji ga v zhari,
zberi njegov
harem na kup;
che ga pobijesh
z mladim kamnom,
bo she naprej
bruhal strup.
Che ga pobijesh
s chrnim humorjem,
bo umiral
vekomaj;
uzhij dan,
pokoplji ga v zhari,
njegovim muham
se ne daj!
Oblaki so taki
in tudi drugachni,
pljuvajo vodo
in tudi prezir;
dan jim je chudno
brezkompromisno podlozhen,
pobij ga zhe vendar,
da dal bo mir!
Slishim zvoke,
slishim chelo,
slishim citre
in pavke tudi;
na koledarju
je prepovedana smer
in Tone Selishkar
je pravzaprav Rudi.
Uzhij dan
in njegovo druzhino,
chasnik preberi,
chevlje si umij;
potem pa nad dan
dvigni krepelo
in mu pokazhi,
kdo pravzaprav si!
OBCHESTVO SVETNIKOV
Obchestvo svetnikov
se znova hahlja,
obche se sveti
in razlog ima;
in jutro dobiva
oglato obliko
in se dobrika
obchestvu svetnikov.
Ladjo stesajmo
in vkrcajmo se,
obchestvo svetnikov
to redno pochne;
v svezhe rokave
obrishimo prah
in dvajset muh
ubijmo na mah!
Kipci so lepi,
kipci so zdravi,
en kipec na dan
koristi prebavi,
dva svetnika na dan
odzheneta zgago,
ali pa ne –
kakor vam drago!
Obchestvo svetnikov
starshe zabode,
nalije si shnopsa
in zhegnane vode,
potem pa strmi
v tezhke oblake;
ne mara jih,
ker ne mara navlake!
Jutro ne ve,
kako se igra igrá,
naivno je she,
prihodnost ima.
Obchestvo svetnikov
chez kolebnico skache,
modro molchi
in si misli drugache.
GOSPODAR
Odkrij klobuk
in skrij denar,
glej, prihaja
gospodar.
Velik je
in pljuje kri,
sekira gleda
mu iz ochi.
Bodi priden
in se uchi,
okoli deklic
se ne suchi,
deklicam
daj raje mir,
gospodar z njimi
bo zvecher.
Valptom nazaj
ne jezikaj,
che rad bi govoril
she kdaj;
ne skrivaj svinje,
pokazhi zhito,
gospodar ve,
kje je kaj skrito!
Che mu grashchino
bosh pozhgal,
te gospodar
bo poiskal
in trg bosh gledal
kakor ptich,
na gavgah te
bo vzel hudich.
Ne stokaj in
nikar ne lazhi,
nocoj je gospodar
na strazhi;
velik je
in pljuje kri,
sekira gleda
mu iz ochi.
DIVJI ZAHOD
Shpica vrti se,
imena letijo,
kdo bo zabremzal
tole kochijo;
pushchice shvigajo
od vsepovsod,
menda smo prispeli
na Divji Zahod.
Izidor je
ovchice napasel,
zdaj tukajle v senci
ga chaka Jane Russell,
matere ni,
da prishla bi s potico;
smodnik narekuje
o svetu resnico.
Kirk Douglas je resen,
John Wayne pa she bolj,
che ime ti je Franci,
zdaj ni vech dovolj.
Ni vech dovolj,
che zashpilash Golico,
smodnik narekuje
o svetu resnico.
Nikar ne obeshaj
klobase nad prag,
medtem ko pred nosom
ti ropajo vlak.
Saj, skochish na konja,
zdrvish vsepochez,
a kaj, ko zhal nisi
Pony Express.
Nisi zategel
kot Billy the Kid,
pustish, da ti drugi
vlechejo nit.
Zvecher si brez skalpa
in rechesh si: shment,
zakaj tamle spodaj
pishe The End?
Igralska zasedba
se v glavnem ponavlja,
scenarij se vedno bolj
poenostavlja;
z veseljem gresh v kino
znova vsak dan
in pridesh na koncu
ven prereshetan.
ZADNJA PESEM ZA GOSPODARSKO KRIZO
Kako je lep svet,
poje Louis Armstrong,
lep svet pa na vrtu
nabija pingpong,
zmaguje, ker ve,
kako goljufat,
njegova lepota
nam diha za vrat.
In pride jesen
in pride Margot
in stikamo glave,
zijamo za njo,
dvigujemo robchke,
pa smrkamo tudi,
prijazen prehlad,
nikar se ne múdi!
Po poti navzdol
se kamenje razblini
in horizont
rahlo prej pozhivini
in medla nevihta
se razbesni –
povej, kako stopash
in povem ti, kdo si!