Revija SRP 105/106

Matej Krajnc

 

PESMI ZA GOSPODARSKO KRIZO

 

BLATO

 

Mmm, kako je dobro blato,

blato nam ugaja,

lej, iz blata na vse veke

krasen kolos vstaja.

Eno oko ima iz papirja,

drugo iz plochevinke,

krog vratu ima kosharo,

prodajal bo spominke.

 

Gremo mamam pet pod okno

lepe sevdalinke,

prej pa she od kolosa

pokupimo spominke.

Gremo glino zhgat na polje

in koruzo krast –

kdor nakrade vech koruze,

slava mu in chast!

 

Eno leto bo okoli,

eno desetletje,

gremo na zeleno travco

spet nabirat cvetje.

Gremo na pokopalishcha

marmor porazirat,

kmalu bomo vechno zhivi,

ni se za sekirat!

 

Mmm, kako je dobro blato,

blato nam ugaja,

lej, iz blata na vse veke

krasen kolos vstaja.

Zobe ima iz chistega

in zhivega srebra,

lej, kako lepo, prijazno

otrokom se smehlja!

 

Deklica pa gre po vodo

in kokoshi jare,

ko bo stara, bo gotovo

izdala memoare.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SHE ENA PESEM ZA GOSPODARSKO KRIZO

 

Utrujen od samega petja

sem se odlochil za molk.

Zdrzhal sem celo minuto,

odmor ni bil prevech dolg,

pogledal sem se v zrcalo,

odsev me je oslepil.

Po zemlji nashi sem hodil,

v grmovju se izgubil.

 

Hajd, urno pisala v roke,

chas je za aperitiv –

kdor se bo prvi obesil,

bo prvi pozhirek dobil.

Kdor bo ostal brez pozhirka,

na gavgah bo dehidriral.

To itak je bolje zanj –

kaj bi pochasi umiral!

 

Po zemlji nashi sem hodil,

porabil drobizh za sproti,

pobiral ga od berachev,

che se je kak nashel na poti,

spal na parkirnih prostorih,

pod shleperji olje tankal,

preshtel vse vrhove Triglava,

che bi morda kakshen manjkal.

 

Kako se nebo razburja!

Neurja imajo sistem!

Premokro je, da bi na oslu

pojezdil v Jeruzalem!

Prevroche je, da bi z lokom

naravnost v jabolko meril.

Wilhelm Tell ni bil stoik,

vrag se je zgolj shopiril.

 

Po zemlji nashi sem hodil

in shtel pasti za lisice.

Letne chase sem razdelil

na dobre in slabe novice.

Gledal sem pod kamenje,

mocheradom zavijal vratove.

Postopki so vedno isti,

samo finese so nove.

 

Pogledal sem se v zrcalo,

odsev me je oslepil.

Po zemlji nashi sem hodil,

v grmovju se izgubil.

 

 

CARPE DIEM

 

Uzhij dan,

pokoplji ga v zhari,

zberi njegov

harem na kup;

che ga pobijesh

z mladim kamnom,

bo she naprej

bruhal strup.

 

Che ga pobijesh

s chrnim humorjem,

bo umiral

vekomaj;

uzhij dan,

pokoplji ga v zhari,

njegovim muham

se ne daj!

 

Oblaki so taki

in tudi drugachni,

pljuvajo vodo

in tudi prezir;

dan jim je chudno

brezkompromisno podlozhen,

pobij ga zhe vendar,

da dal bo mir!

 

Slishim zvoke,

slishim chelo,

slishim citre

in pavke tudi;

na koledarju

je prepovedana smer

in Tone Selishkar

je pravzaprav Rudi.

 

Uzhij dan

in njegovo druzhino,

chasnik preberi,

chevlje si umij;

potem pa nad dan

dvigni krepelo

in mu pokazhi,

kdo pravzaprav si!

 

 

OBCHESTVO SVETNIKOV

 

Obchestvo svetnikov

se znova hahlja,

obche se sveti

in razlog ima;

in jutro dobiva

oglato obliko

in se dobrika

obchestvu svetnikov.

 

Ladjo stesajmo

in vkrcajmo se,

obchestvo svetnikov

to redno pochne;

v svezhe rokave

obrishimo prah

in dvajset muh

ubijmo na mah!

 

Kipci so lepi,

kipci so zdravi,

en kipec na dan

koristi prebavi,

dva svetnika na dan

odzheneta zgago,

ali pa ne –

kakor vam drago!

 

Obchestvo svetnikov

starshe zabode,

nalije si shnopsa

in zhegnane vode,

potem pa strmi

v tezhke oblake;

ne mara jih,

ker ne mara navlake!

 

Jutro ne ve,

kako se igra igrá,

naivno je she,

prihodnost ima.

Obchestvo svetnikov

chez kolebnico skache,

modro molchi

in si misli drugache.

 

 

GOSPODAR

 

Odkrij klobuk

in skrij denar,

glej, prihaja

gospodar.

Velik je

in pljuje kri,

sekira gleda

mu iz ochi.

 

Bodi priden

in se uchi,

okoli deklic

se ne suchi,

deklicam

daj raje mir,

gospodar z njimi

bo zvecher.

 

Valptom nazaj

ne jezikaj,

che rad bi govoril

she kdaj;

ne skrivaj svinje,

pokazhi zhito,

gospodar ve,

kje je kaj skrito!

 

Che mu grashchino

bosh pozhgal,

te gospodar

bo poiskal

in trg bosh gledal

kakor ptich,

na gavgah te

bo vzel hudich.

 

Ne stokaj in

nikar ne lazhi,

nocoj je gospodar

na strazhi;

velik je

in pljuje kri,

sekira gleda

mu iz ochi.

 

 

DIVJI ZAHOD

 

Shpica vrti se,

imena letijo,

kdo bo zabremzal

tole kochijo;

pushchice shvigajo

od vsepovsod,

menda smo prispeli

na Divji Zahod.

 

Izidor je

ovchice napasel,

zdaj tukajle v senci

ga chaka Jane Russell,

matere ni,

da prishla bi s potico;

smodnik narekuje

o svetu resnico.

 

Kirk Douglas je resen,

John Wayne pa she bolj,

che ime ti je Franci,

zdaj ni vech dovolj.

Ni vech dovolj,

che zashpilash Golico,

smodnik narekuje

o svetu resnico.

 

Nikar ne obeshaj

klobase nad prag,

medtem ko pred nosom

ti ropajo vlak.

Saj, skochish na konja,

zdrvish vsepochez,

a kaj, ko zhal nisi

Pony Express.

 

Nisi zategel

kot Billy the Kid,

pustish, da ti drugi

vlechejo nit.

Zvecher si brez skalpa

in rechesh si: shment,

zakaj tamle spodaj

pishe The End?

 

Igralska zasedba

se v glavnem ponavlja,

scenarij se vedno bolj

poenostavlja;

z veseljem gresh v kino

znova vsak dan

in pridesh na koncu

ven prereshetan.

 

 

ZADNJA PESEM ZA GOSPODARSKO KRIZO

 

Kako je lep svet,

poje Louis Armstrong,

lep svet pa na vrtu

nabija pingpong,

zmaguje, ker ve,

kako goljufat,

njegova lepota

nam diha za vrat.

 

In pride jesen

in pride Margot

in stikamo glave,

zijamo za njo,

dvigujemo robchke,

pa smrkamo tudi,

prijazen prehlad,

nikar se ne múdi!

 

Po poti navzdol

se kamenje razblini

in horizont

rahlo prej pozhivini

in medla nevihta

se razbesni –

povej, kako stopash

in povem ti, kdo si!