Revija SRP 105/106

Luka Hrovat

 

MRTVINA

 

1.

 

Bezhechi obrazi viharjev se spotikajo ob stopnicah zapushchenega

liceja. Vlazhnega, polnega prahu, ki se useda na tlakovane

hodnike, kjer so hodili in tekali koraki uchechih nevednezhev.

V balzamu skritosti so krichali nauchene vednosti, a hkrati

 

v bojazni pred brezbesednostjo iskali prepletenost v molku,

v nagrobnikih in spomenikih, ki so jim kazali bodochnost. V

tem lovljenju vetra jih je premetavalo kot orehove lupine,

ki so bile spushchene ob rechnem pritoku kanalizacije. Smrad

 

se je shiril vsepovsod in mishi in podgane so njeni zadnji bralci,

ki si utirajo poti v neizbezhnost. Zato ob mraku in v nochi zhivijo

kot pozabljeni duhovi, ki se znova uchijo pisati besede ljubezni.

 

 

 

2.

 

Sepijasta barva zubljev lushchi telesa. V svoji trdi bridkosti kliche

spomine, ko je chas rodil povrshine, ki so postale znanilke smrti. V

jamicah ochi, teh kazalcev teme, in v tegobah ognja prosilci svetlobe

predstavljajo prostore begajochih silnic, ki kot jadra chakajo vetra, da

 

jih ponese v vishave upanja. A pihanje je mrtvo; po dnevih chakanja

pa, ko zrtje v nebes prinasha gube vrochine, odstopijo ushesa, spolovila,

nosovi, podplati ... Ta zmes zherjavice, kamenja in pepela chaka pokop v

breznih podzemlja, kjer mrtvi gnijejo, smrdijo in trohnijo. Pred chasom,

 

v preteklost dejanj tako prinashajo darove visechih plamenov, ki se

sklanjajo nad pozhganimi jerobi, ki brez mochi jochejo v toplinah doma,

ko njihove glave zahtevajo luchi, kjer bi se igrali varuhe povozhenih dush.

 

 

 

3.

 

Barvaste ozhine jezika stiskajo glavo v svoja narochja. Mrtvina

ozhivi in v sprehajanju polzi po poteh chrnih vrelcev, ki v

svojih nasadih spominjanj ishchejo hrup izgovorjenih abeced.

V objemih rok se plazijo trni usode hlipajo in jochejo pri

 

dnevni svetlobi, ki noche zaiti. Prsti so kot verige ladij, ki

pochivajo v lukah tihih voda nich jih ne strashi v njihovih

velichinah tehnik topotanj in udarcev. V velikosti zlomov pa

lezhijo mrtvi udje pregrizenih teles, ki so ostala brez imen

 

kot tekoche vode, ki stremijo k nichesu in ne poznajo ne dneva

in ne nochi, kamor se zatekajo na smrt obglavljeni kriki. V tej

glasnosti teme se ob polnochi iztisne molk predrtih besed.

 

 

 

4.

 

V tishinah razbeljenih zidakov pesti drzhijo zlomljene dlani,

ki v trenutkih udarcev pokleknejo na pozhgana in razrushena

tla. Kolena se prepognejo, noge zlomijo in zobje zashkripajo

nad lastno nemochjo. A ochi zazharijo v svoji besnosti in kriku

 

in se ne uklonijo. Ishchejo svoj zadnji pogled groba, pochivalishcha,

ki ne bo nikoli zaznamovano, vselej pusto in prazno, brez

rozh in ognja, ki bi spominjal na vechno temo. Te pozabe se

iztekajo v brezna in jame, v molk in tishine, ko zavese padejo

 

in zagrnejo oder: takrat, ko se tudi luchi vech ne prizhgejo,

smrt pochiva. V velichini, v svoji beli zhalosti jo solzna tanchica

prekriva: kot bi jokala za molitvami, ki ne smejo molchati.