Revija SRP 105/106

Lev Detela

 

ZVONOVI ZHALOSTNO POJO

 

(Na Dunaju pokopali zadnjega avstro-ogrskega prestolonaslednika Otona Habsburshkega)

 

16. julija 2011 je Dunaj she enkrat in mogoche zadnjich v zgodovini dozhivel »cesarski« pogreb. Ogromna mnozhica ljudi iz Avstrije in drugih drzhav se je poslovila od nekronanega »cesarja« in zadnjega avstro-ogrskega prestolonaslednika Otona Habsburshkega, ki je na zachetku meseca umrl v 99. letu zhivljenja v svoji vili na Bavarskem. Tako kot leta 1989 ob pogrebu njegove matere, cesarice Cite, zhene zadnjega cesarja Karla I., ki je umrl v izgnanstvu na portugalskem otoku Madeira, so se she enkrat zhalobno oglasili zvonovi vseh glavnih cerkva v sredishchnem delu Dunaja, mimo katerih se je pomikal zhalni sprevod s pokojnikom po svechani mashi zadushnici, ki jo je v katedrali sv. Shtefana vodil dunajski kardinal Christoph Schönborn, ob somashevanju shkofov iz vseh obmochij nekdanje avstro-ogrske monarhije. Slovence je zastopal shkof Anton Jamnik.

Na trenutke se zazdi, da je imel dunajski pogreb simbolichen pomen. Udelezhili se ga niso le razmeroma maloshtevilni tradicionalisti in legitimisti, visoko evropsko plemstvo in korporacije monarhistichnih skupin, tudi predstavnishtvo mesta Trst (ki A-O monarhiji dolguje zahvalo za svoj razvoj in razcvet) z velikim napisom TRIESTE, temvech poleg shtevilnih radovednezhev tudi nekdanji najvechji nasprotniki monarhije – avstrijski socialisti, ki so she pred nekaj desetletji delili po Dunaju in sploh po Avstriji protihabsburshke chrno-rumene sramotilne protestne letake z zapisom »Nash moto je cesar Otto!«

Med masho za pokojnika v katedrali svetega Shtefana sta bila med drugimi navzocha sedanji predsednik avstrijske republike dr. Fischer (svoje dni hud nasprotnik Habsburzhanov) in sedanji avstrijski socialnodemokratski kancler Faymann. Oba sta skupaj z mnogimi domachimi in tujimi udelezhenci pogreba celo sodelovala pri petju nekdanje cesarske himne. Ob tem je opazovalec dogodka moral nehote pomisliti na zhe skoraj celo stoletje obstajajochi mit o nekdanjem vzorno urejenem avstrijskem cesarstvu ter njegovih pravichnih in dobrih vladarjih, cheprav je jasno, da je bilo v tej veliki multinacionalni drzhavi tudi veliko neurejenih politichnih in socialnih problemov z vidnimi napetostmi med razlichnimi skupinami. Toda zaradi tistega, kar je A-O monarhiji sledilo v vseh usodnih negativnostih z vojnami in marsikod s primitivnimi diktaturami vseh vrst, ni chudno, da she vedno obstaja nekakshno hrepenenje po »Kakaniji«, kot je cesarstvo ironichno ljubeznivo imenoval znani avstrijski pisatelj Robert Musil, in po chasu dobrega starega cesarja Franca Jozhefa, ko je vselej in povsod staroslavno zadonela Radetzkyjeva korachnica, kakor to imenitno opisuje nesrechni avstro-ogrski monarhist in pomembni pisatelj Joseph Roth v romanu z ustreznim naslovom (Radetzkymarsch, 1932). Mit stare Avstrije se je od njenega konca skozi vse premene chasa razlival in sloveche prelival chez nekdanje avstro-ogrske dezhele, ki so postale samostojne drzhave, posebej vidno sodobno podobo pa mu je v svojih razmishljanjih o povezovalnih razsezhnostih multinacionalne Srednje Evrope dodal she trzhashki italijanski pisatelj Claudio Magris.

Pokojni Oton Habsburshki je po smrti cesarja Franca Jozhefa I. leta 1916 postal s shtirimi leti prestolonaslednik velikanske drzhave, ujete v temnem chasu prve svetovne vojne. Njegov oche in zadnji cesar Karel I., ki ga je papezh Janez Pavel II. razglasil za blazhenega, se je takoj zachel truditi za mir in chimprejshnjo sklenitev premirja, vendar se strasti v vojno zapletenih sil niso umirile. Vojna se je konchala s katastrofo za Avstro-Ogrsko, pa tudi za Evropo in svet, ki ju je dve desetletji pozneje zajel drugi svetovni spopad.

Po smrti Karla I. na Madeiri, kjer je pokopan, je Oton z materjo zhivel nekaj chasa v Belgiji; tam je doshtudiral pravo, zelo veliko pa se je ukvarjal tudi z bojem proti nastopajochemu nacionalsocializmu. Veljal je za ostrega nasprotnika diktatorja Adolfa Hitlerja; ta ga je dvakrat povabil na pogovor, a je mladi Habsburzhan ostro zavrnil vabilo. Besni Hitler je cesarjevega sina oznachil kot najvechjega politichnega kriminalca in nacisti so zanj izdali tiralico. Oton se je prek Francije in Shpanije umaknil v ZDA; tam se je potem trudil za ponovno vzpostavitev samostojne Avstrije, ki jo je bil Hitler prikljuchil svojemu »tisochletnemu« Nemshkemu Rajhu.

Pred drugo svetovno vojno je Oton she upal, da bo mogoche spet vzpostaviti zdaj federalno preoblikovano monarhijo, vendar se mu te zhelje, kljub sicershnji naklonjenosti predvojnega avstrijskega rezhima, niso izpolnile zaradi nasprotovanja velesil in shtevilnih drugih drzhav. Ob tem je menil, da bi bilo monarhijo na zachetku 20. stoletja she mogoche reshiti, ko bi se takrat v Avstriji in v svetu uveljavili sposobnejshi politiki. Kljub temu pa se (podobno kot njegov oche Karel) vse do leta 1961 ni odpovedal opciji prevzema vladarske oblasti. Pozneje se je postopoma spravil z avstrijsko republikansko ustavo in politiko. Karizmatichni socialistichni kancler Kreisky mu je leta 1972 ponudil roko in nekdanji prestolonaslednik je zachel prihajati na obiske v Avstrijo celo s svojo strogo materjo Cito, ki se ni nikoli odpovedala prestolu in se je do zadnjega pochutila kot legitimna avstrijska cesarica. Ob svojem obisku leta 1981 z masho v stolnici sv. Shtefana je med drugim izjavila, da vsak dan moli za svoje narode, od katerih je med prvimi omenila Slovence.

Po drugi svetovni vojni se je Oton Habsburshki zachel vidno zavzemati za idejo zdruzhene Evrope. Postal je glavni pobudnik shiroko razpredenega panevropskega gibanja. V Evropskem parlamentu se je kot poslanec Zvezne republike Nemchije dinamichno vkljucheval v evropski zdruzhevalni proces. Vidno se je zavzel tudi za samostojnost Slovenije. Prihodnost Evrope je doumel v shirokem zgodovinsko utemeljenem okviru, ki se je dvigal dalech chez danashnjo pragmatichno kramarsko politiko, s katero je evropsko zdruzhevanje zashlo v tezhko krizo. Zavzemal se je za duhovno Evropo, temeljecho na humanizmu in krshchanskem izrochilu, s katerim bo mogoche zagotoviti trajni mir in vzajemno ravnotezhje med narodi.

Iz svoje neugodne usode – pravzaprav bi bil moral postati vladar ene najpomembnejshih svetovnih drzhav – je Oton Habsburshki naredil nekaj najboljshega. Cheprav je bil rojen v eni najstarejshih evropskih aristokratskih druzhin, iz katere so stoletja prihajali vladarji t. i. Svetega rimskega cesarstva in pozneje Avstrije, ki so bili kot vojvode Kranjske, Shtajerske in Koroshke obenem tudi slovenski dezhelni knezi, ni po izgubi habsburshke politichne mochi brezperspektivno sanjal o slavni preteklosti, temvech se je premishljeno vkljuchil v novi druzhbeni in politichni kontekst ter skushal – cheprav po srcu visok aristokrat in legitimist – sodelovati pri preoblikovanju Evrope v demokratichnih strukturah novega chasa.

Kot oster nasprotnik totalitarizmov, she posebej fashizma, nacizma in komunizma, je z zadovoljstvom opazoval in podpiral demokratichne procese v nekdanjih komunistichnih drzhavah vzhodne Evrope, se pravi procese, ki so narode nekdanje monarhije spet pripeljali nazaj v jedro evropskega ustroja. Bil je tudi kvaliteten, globoko religiozen mislec in publicist, avtor shtevilnih politichnih knjig v nemshchini, francoshchini in madzharshchini (tudi slednjo je odlichno obvladal). Zhe leta 1957 je v nemshchini objavil knjigo Socialni red jutrishnjega chasa. V publikaciji Evropa – velesila ali bojno polje se je leta 1963 odlochno zavzel za novo obdobje stalnega miru. V knjigah Karel V. (1967) in Karel IV., evropski knez miru (1978) je razglabljal o dveh svojih pomembnih cesarskih prednikih. Leta 1966 je v nemshchini objavil razmishljanje Bozhja roka v zgodovini, leta 1999 pa publikacijo Panevropska ideja – vizija postaja resnichnost.

Oton Habsburshki je bil tudi chlan mednarodnega pisateljskega zdruzhenja PEN. Od leta 1969, ko sem tudi jaz postal najprej chlan PENovih pisateljev v eksilu, je bil Oton moj starejshi pisateljski kolega. Osebno izredno skromen in prijazen do vsakega chloveka, mi je iz svojega habsburshkega zornega kota, potem ko mi je Avstrija podelila avstrijsko drzhavljanstvo, ljubeznivo chestital z besedami, da spet vstopam kot Slovenec v »staro novo domovino«; iz svoje vile v Pöckingu na Bavarskem pa se mi je tudi pisno zahvalil, ko sem mu podaril svojo prvo v nemshchini izdano pripovedno knjigo Erfahrungen mit Gewittern (Izkushnje z nevihtami).

V nekem smislu si je Oton Habsburshki vsekakor zasluzhil vechurni velichastni pogreb, ki je 16. julija potekal pod zastavo Svetega rimskega cesarstva in zastavami avstro-ogrske monarhije, med chastnimi streli iz pushk in dvajsetimi poslovilnimi topovskimi streli na Heldenplatzu (Trg junakov), v sprevodu od Svetega Shtefana po glavnih dunajskih ulicah do kapucinske grobnice, kjer je pokopana vechina nemshkorimskih in avstrijskih cesarjev in cesaric. Za krsto sta med drugim stopala Otonov najstarejshi sin Karel in najstarejshi vnuk Ferdinand Zvonimir (slednjega je v Zagrebu krstil kardinal Kuharich). Pravzaprav je bil to simbolichni pokop habsburshkega cesarstva 92 let po koncu Avstro-Ogrske. In she enkrat se je pred zaprtimi vrati kapucinske cerkve odigral starodavni obred, ko je odlichnik v chrni uniformi udaril po zaprtih vratih, s proshnjo, naj jih odpro, kajti za vstop prosi »njegova cesarska in kraljevska visokost nadvojvoda Oton, kronski princ Avstrije, kraljevski princ Cheshke in Madzharske in tako dalje ...« Vendar se kljub zvenechemu naslovu vrata niso odprla, temvech se je zaslishal odgovor: »Ne poznamo ga!« She enkrat je odlichnik pred vrati skushal izprositi prestolonaslednikov vstop z »malim chastnim naslovom«. Toda tudi tokrat se niso omehchala srca strogih kapucinov. Vrata so se odprla shele ob tretjem poskusu, ko je prosilec pokleknil pred vrata in zaklical: »Jaz sem, vash ubogi brat Oton, greshnik …«

Ta odpoved vsem naslovom ob odhodu iz zemeljskega zhivljenja in prestopu v novo bozhjo Resnichnost in Pravichnost je popolnoma ustrezala Otonovi religiozni filozofiji. Do konca je tudi hotel ostati solidaren z vsemi narodi in dezhelami, ki bi jim ob drugachnem zgodovinskem razvoju, kot se zdi, izjemno dolgo in demokratichno vladal. Medtem ko njegovo truplo pochiva na Dunaju, je svoje srce – po stari habsburshki tradiciji – ob smrti daroval Madzharom; ti so izlocheno srce pokopali v posebni zhari v benediktinskem samostanu Pannonhalma.

Naj »visoki gospod«, kot je pokojnika ob pogrebni slovesnosti v katedrali sv. Shtefana nagovoril kardinal Schönborn, pochiva v miru. Naredil je veliko dobrega za mir med ljudmi in za mir v Evropi.