Revija SRP 105/106

Lev Detela

 

V KOTLU

 

(Nagrada »Ingeborg Bachmann« za odlomek iz prvega romana Maje Haderlap)

 

Letoshnje, doslej zhe petintrideseto celovshko bralno tekmovanje za nagrado, ki je poimenovana po v Celovcu rojeni in v Rimu umrli avstrijski avtorici Ingeborg Bachmann, je prenashala tudi televizija, zakljuchilo pa se je 10. julija 2011 z razveseljivim presenechenjem. Nagrado, za katero se je potegovalo skupaj shtirinajst avtoric in avtorjev, je namrech prejela v Zhelezni Kapli rojena koroshka Slovenka Maja Haderlap, ki je bila petnajst let glavna dramaturginja celovshkega Mestnega gledalishcha in je na slovenskem literarnem podrochju znana predvsem kot pesnica. V slovenshchini je objavila dve pesnishki zbirki, leta 1983 Zhalik pesmi in leta 1987 Bajalice, v obeh je na zanimiv pesnishki nachin zdruzhila osebna dozhivetja z elementi starega slovenskega narodnega izrochila. Za Bajalice je v Ljubljani prejela nagrado iz Preshernovega sklada.

Tekst, ki ga je Haderlapova tokrat prebrala v Celovcu, je napisala v nemshchini, kot zahtevajo dolochila celovshkega tekmovanja z uradnim naslovom: Dnevi literature v nemshkem jeziku. Gre za odlomek iz njenega proznega prvenca, romana v nemshkem jeziku z naslovom Angel pozabe (Engel des Vergessens), ki je pravkar izshel pri zalozhbi Wallstein v Göttingenu v Zvezni republiki Nemchiji in o katerem bo treba she porochati.

Nagrajenemu odlomku iz romana je avtorica dala nekoliko vojashko zvenechi naslov V kotlu (Im Kessel). Pravzaprav je to spominski zapis iz avtorichinega otroshtva: o sprehodu z ochetom skozi temni koroshki gozd, ki ga spretno povezhe z nevarnim dogajanjem med drugo svetovno vojno, s partizanstvom in s trpljenjem koroshkih slovenskih ljudi v chasu nacionalsocialistichnega nasilja.

Lahko bi rekli, da je priznanje, ki ga je po daljshi diskusiji in razlichnih nasprotnih predlogih izrekla Maji Haderlap celovshka zhirija pod vodstvom Burkharda Spinnena, obenem tudi priznanje slovenskemu prebivalstvu avstrijske Koroshke, ki je trpelo in se kalilo skozi tezhke dni druge svetovne vojne, o kateri se v nagrajenem tekstu mlada deklica pogovarja s svojim ochetom.

V zadevnem avtorichinem besedilu je ves chas prisotna tudi nekakshna drugachnost, namrech posebna lirichna melodija, poetichni podton, ki izdaja avtorichino prvotno literarno izhodishche, globoko zasidrano v metaforichni govorici slovenske izpovedne lirike. S tako liriko je Maja Haderlap, ki je bila nekaj chasa tudi urednica nekdanje koroshke slovenske literarne revije Mladje, sploh stopila v literarno zhivljenje.

Vechkrat pravijo, da je lirichnost posebna znachilnost slovenskega melosa, s katerim je pretkan tudi literarni svet nagrajenkinega uchitelja na osnovni sholi v Lepeni pri Zhelezni Kapli – znanega pisatelja Florjana Lipusha. Z lirichnostjo pa so prepojeni tudi teksti nekaterih znachilnih nemshko pishochih avtorjev z juzhnega koroshkega podrochja, na primer Petra Handkeja, pa tudi nagrajenca prvega tekmovanja za nagrado »Ingeborg Bachmann« leta 1977, zdaj zhe pokojnega Gerta Jonkeja; to daje slutiti, da se v dolochenem kontekstu slovanska melodija lahko prelije v psiho blizhnjega tujejezichnega soseda.

To lirichnost je Maja Haderlap v nagrajenem odlomku, opisujoch sprehod skozi gozd chez nekdanjo avstrijsko-jugoslovansko mejo na matichno slovensko stran, povezala s pripovedmi in osebnimi izpovedmi razlichnih ochetovih znancev, ki vedno znova poglobijo osnovnice teksta. Vse poti skozi gozd tako rekoch vodijo globoko v notranjost zgodovinskega spomina, kot se razodeva iz pripovedi deklichinega ocheta in drugih v tekstu nastopajochih oseb. Pred ochmi bralca ali poslushalca se plastichno zvrstijo dogodki iz vojne preteklosti, ko so se nekateri domachini prikljuchili partizanom v boju proti krivicam in nasilju. Lovci, drvarji, partizani, sosedje so svojevrstni razpoznavni znaki pripovedno mirno tekochega, a chustveno mochno razvejanega teksta.

Seveda bi bilo mozhno temu tekstu ochitati tudi dolocheno mero konvencionalnosti. Cheprav je z ozirom na dogajanje v otrokovi dushi zaris strahu v temi gozda psiholoshko utemeljen, zveni ochetov namig, s katerim hoche pomiriti otrokove negativne obchutke strahu (»Che te v gozdu zagrabi strah, morash prepevati partizanske pesmi!«), vendarle nekoliko patetichno in pretirano, za chloveka, izsholanega v trdi sholi »realnega socializma«, pa tudi kot apoteoza edino pravilnega vedenjskega nachina, kakor smo se tega dovolj nagledali v sovjetskih in drugih socialistichnih filmih ter prebirali v slavilni literaturi o herojski preteklosti in optimistichni prihodnosti.

Tekst je kljub dolochenim pomislekom, ki so jih o njem izrekli nekateri chlani zhirije, vsekakor napisan spretno in jedrnato, v kratkih stavkih, delno z romantichnim pridihom temnega gozda, ki z zarisi nedolochljive nevarnosti, zbujajoche strah v otrokovi dushi, spominja na literaturo avstrijskega klasika Adalberta Stifterja, pa tudi na temne globache v Solzicah Prezhihovega Voranca.

 V slovenski literaturi se je s podobno partizansko tematiko ukvarjalo precejshnje shtevilo avtorjev, med katerimi so nekateri, na primer Ciril Kosmach, ustvarili trajne umetnine. Vseeno pa je pomen nagrade, ki so jo podelili Maji Haderlap,  velik, ima skorajda prestizhno vrednost. Nagrada vabi bralce, da sezhejo tudi po  nagrajenkinem romanu Angel pozabe, iz katerega je bil med drugim v sobotni prilogi dunajskega chasnika Die Presse 25. junija 2011 objavljen zanimiv odlomek o avtorichinem skorajda arhaichnem starokmechkem otroshtvu z babico.

Poleg Maje Haderlap, ki je ob priznanju prejela tudi 25.000 evrov, so stranske nagrade podelili she shtirim nemshkim avtoricam in avtorjem: Steffenu Popu (nagrada KELAG – 10.000 evrov) za zgodbo iz nemshkega provincialnega zhivljenja, Nini Bussman (nagrada televizijske zveze 3 SAT – 7.500 evrov) za pripoved o napetem odnosu med nekim uchiteljem in njegovim uchencem, Leifu Randtu (nagrada Ernsta Willnerja – 7.000 evrov) za tekst o »/s/lepem« kozmetichnem svetu nashe danashnjosti ter Thomasu Kluppu (nagrada obchinstva – 7.000 evrov) za besedilo o raziskovalcu pornografije.