Revija SRP 105/106

Lev Detela

 

PRESEZHNA VREDNOST ZGODOVINSKEGA SPOMINA

 

Andrej Arko: Dom.

Iz spominov Ericha Schleimerja, lesnega industrialca v pokoju in posestnika z dvorca Grebenje nad Gruchno vasjo.

Slovenske vechernice. Celjska Mohorjeva druzhba / Mohorjeva druzhba v Celovcu / Gorishka Mohorjeva druzhba, 2010.

 

V daljshi pripovedi Dom, ki so jo v priljubljeni tradicionalni vechernishki zbirki izdale kot knjizhni dar za leto 2011 vse tri Mohorjeve druzhbe, posega Andrej Arko h koreninam razgibane in tragichne slovenske polpreteklosti. Pisatelj je svojemu tekstu dodal podnaslov Iz spominov Ericha Schleimerja, lesnega industrialca v pokoju in posestnika z dvorca Grebenje nad Gruchno vasjo.

Erik Schleimer je s Slovenci povezan kochevski Nemec, v chigar zhivljenjski zgodbi se istochasno zrcali tragichno razgibana in vseeno optimistichno kljubovalna usoda Slovenije. V visoki starosti osemdesetih let zachne popisovati svoje zhivljenje. V prvi osebi pripovedovana Schleimerjeva druzhinska kronika razkriva bivanjske poti shtirih generacij in v velikem povezovalnem loku sega iz ozhjega kochevskega obmochja na prostrano podrochje vseh treh Slovenij, torej od matichne rodne grude v osrednji Sloveniji v slovensko zamejstvo v Avstriji in Italiji, od tu pa tudi shirshe v svet, na Dunaj in v Kanado.

Lahko rechemo, da je Arkov Dom ozaveshchevalni vseslovenski tekst, ki opozarja na dolgo chasa v slovenski javnosti prikrite, nezazhelene, zamolchane ali celo prepovedane teme. Pripoveduje o trpki odisejadi kochevskih Nemcev, ki so zaradi Hitlerjeve politike in tej sledechega komunistichnega prevzema oblasti izgubili svojo domovino, obenem pa opozarja na povojni obrachun s tako imenovanimi kapitalistichnimi »izkorishchevalci delovnega chloveka«, trgovci, veleposestniki, industrialci, h katerim je sodil tudi Erik Schleimer.

Arkov tekst po zachetnih chastitljivih akordih, ki nekoliko spominjajo na slog Tavcharjeve Visoshke kronike in raznih klasichnih kronik, preide k samemu jedru, k razvejanim Schleimerjevim spominom, ki jih je ta she posebej napisal za svoje vnuke.

Avtor s pomochjo Schleimerjevega prichevanja vrzhe mrezho globoko k usodam svojih z domom in domovino neunichljivo povezanih junakov. Spoznamo zhivljensko zgodbo Schleimerjevega ocheta, lesnega trgovca Heinricha, in njegove slovenske dolenjske matere Vere. Idilo predvojnega zhivljenja prekinejo vojna leta, ki jih kronist delno prebije v gimnaziji v Novem mestu, kjer stanuje pri tamkajshnjih franchishkanih. Erikovo sholanje je vedno bolj povezano s politichnim nemirom in z manjshimi sabotazhami proti okupatorjem, najprej Italijanom, potem nacistichnim Nemcem, ki jim Schleimerjevi pa tudi mnogi kochevski Nemci, ki so morali zapustiti svoje kochevske domove, niso posebno naklonjeni.

8. maja 1945 pa se zachne za Erika in njegove starshe druzhinski krizhev pot. Ker izvejo, da jih zhele komunisti likvidirati, zapustijo svoj lepi domachi gradich in pobegnejo k sorodnikom v Avstrijo. Mirni podezhelski Kalsdorf na Shtajerskem postane Erikovo zatochishche za skoraj dolgih pet let, vendar tu zaradi trpljenja in prestanih naporov zhe prvo leto za pljuchnico umre njegova mati. Oche odide s trebuhom za kruhom v Kanado, sina pa prepusti v oskrbo dunajskim prijateljem. V glavnem avstrijskem mestu Erik obiskuje elitno Akademsko gimnazijo in pozneje shtudira na univerzi. Njegov oche si po trdih zachetkih v Kanadi pochasi opomore in postane druzhabnik v tovarni pohishtva.

Erika ves chas muchi domotozhje, vendar se kljub pisnim stikom s prijateljskim sosholcem ne more vrniti v domovino, ki mu je zaprla vrata. V Avstriji spozna slovensko koroshko shtudentko Milko, s katero se porochi kljub ochetovemu zachetnemu nasprotovanju. Mladi par se izseli k Erikovemu ochetu v Kanado, kjer se lesno podjetje s tovarno pohishtva uspeshno razvija. Po dolgem chakanju se jima rodi hcherka, toda zhena nenadoma zboli in umre za tezhko boleznijo. Kljub vzhivetju v novi, vedno manj tuji svet, ki postane njuna druga domovina, ocheta in sina she vedno preganja spomin na rodni dom in zhelja, da bi se vrnila v domovino. Ob velikih politichnih spremembah na zachetku devetdesetih let prejshnjega stoletja se jim ta zhelja konchno uresnichi, vendar Erikov ostareli oche ob prihodu v Slovenijo zaradi prestanih naporov in notranjega razburjenja umre ob pogledu na propadajochi druzhinski dvorec. Erik se kljub temu udarcu ne vda v usodo. Zanemarjeno poslopje z velikim naporom vzorno uredijo. V njem so ob ostarelem kronistu konchno nashli novi stari dom tudi njegova s Slovencem iz Italije porochena hcherka in shtirje vnuki.

Arko je enostavno oblikovane spominske zapise Erika Schleimerja napolnil z razgibanimi trenutki zhivljenja in prepletel s podozhiveto predstavljenim chustvovanjem protagonista. Mrezha, ki jo je pisatelj v Erikovi zhivljenjski zgodbi tako rekoch razpel chez celi svet, je polna pretresljivih zgodb, kot jih je napisala slovenska in svetovna polpreteklost in kot jih v dokumentarni obliki ponujajo tudi razna prichevanja slovenskih izseljencev.

V ospredje jasno predstavljenega sporochila je Arko postavil neunichljivo simbolno moch doma, okrog katerega se spletajo in zapletajo vse niti Schleimerjevih spominov. Pisatelj, znan tudi kot publicist, prevajalec in kulturni urednik, je razgibano pripoved obogatil s preprichljivo oblikovanim prikazom s Slovenci povezanega kochevskega »Ne-Slovenca«. Ta ni predstavljen kot izdajalec in sovrazhnik slovenskega naroda, temvech kot sooblikovalec skupnega bivanjskega prostora, ki se s svojimi potomci kljub razlichnosti druzhinskega izvora postopoma spoji s slovenstvom. V zgodovinsko in politichno porojenih disharmonijah zhivljenja se poraja nova podoba sveta in chloveka ter tli plamen, ki ponuja upanje za naprej.