Revija SRP 105/106

Lev Detela

 

PETINDVAJSET LET PO AVTORJEVI SMRTI: OBSHIRNA IZDAJA ZBRANIH PESMI VALENTINA POLANSHKA

 

Valentin Polanshek: Karantanske pesmi.

Zbral, uredil in spremno besedo napisal Emil Cesar.

Izdajatelj Slovenska prosvetna zveza v Celovcu.

Zalozhba Drava, Celovec 2010.

 

Leta 1985 umrli koroshki slovenski pesnik in pisatelj Valentin Polanshek je slovensko koroshko javnost presenetil zhe leta 1963 s svojo prvo pesnishko zbirko Grape in sonce, tej pa sta za chasa Polanshkovega literarno zelo aktivnega zhivljenja sledili she dve zbirki, Karantanske in Lipov bogec. Zdaj, petindvajset let po avtorjevi smrti, je Slovenska prosvetna zveza v Celovcu v povezavi z zalozhbo Drava she enkrat prisluhnila Polanshkovemu pesnishkemu opusu in izdala v posebni knjigi pesmi iz vseh treh njegovih zbirk, skupaj z nekaterimi she neobjavljenimi teksti in recitali, ki jih je pesnik napisal za proslave ob razlichnih spominskih obletnicah.

V svoji poeziji Polanshek raste iz globoko narodnostno rodovno determinirane koroshke ruralne atmosfere. Vendar se zhe v prvi zbirki Grape in sonce ne zadovolji z narodnobudnishko lirichno idiliko in kmechko folkloristiko, temvech jo v mnogih verzih presega s socialnokritichno angazhiranostjo. To zhe v prvi pesmi Kdo sem, ki je objavljena na uvodnem mestu v nedavno izdani zbirki Karantanske pesmi, povezhe s svojim kmechko-proletarskim izvorom in z izobchenostjo nezakonskega otroka sredi protislovenskega germanskega potujchevanja. V bolj ali manj tradicionalnem slogu, vendar velikokrat v svobodnih verzih brez rim, izpoveduje osebne obchutke in chustvena stanja, ki jih zna spretno povezati z naravo in letnimi chasi na podezhelju.

Nova celovshka izdaja vseh Polanshkovih pesmi, ki jo je uredil in z obshirnim spremnim esejem dopolnil Emil Cesar, sicer ne spreminja avtorjevega dosedanjega pesnishkega profila, vendar ga dopolnjuje z nekaterimi doslej manj znanimi teksti in utrjuje dosedanje mnenje o znachilnostih in vrednosti Polanshkovega pesnishkega sporochila.

Vsekakor se Polanshek tudi s svojimi verzi iz obeh naslednjih zbirk razodene kot pomemben predstavnik novejshe slovenske koroshke manjshinske poezije. V nekaterih tekstih skusha iz zaprtega, ozkega polozhaja, ki mu je prinesel mnoga razocharanja, pobegniti v sanjski svet neoprijemljivega upanja, drugod pa skusha melanholichna obchutja in trpke obchutke nemochi preglasiti z optimistichnim upanjem v pozitivno prihodnost.

Ochitno je, da se je Polanshek korak za korakom vedno bolj odmikal od preprostejshih pesnishkih zachetkov sredi s soncem obsijanih domachih grap k ostreje zachrtanim kritichnim zarisom politichno nedonoshene koroshke stvarnosti in boleche preteklosti. Zlasti njegova tretja in hkrati zadnja zbirka Lipov bogec iz leta 1974 vnasha v zadnjem, petem ciklu, ki je dal zbirki ime, v Polanshkov pesnishki svet mochno narodnostno angazhirane stihe, polne zhalosti in sarkazma. Te pesmi odsevajo ponotranjeno bolechino obchutljivega koroshkega Slovenca. Dezhelo ob Dravi prikazhe Polanshek kot »zbiralishche nashih nevidnih in vidnih solza skozi dolgo, dolgo dobo evropske zgodovine«.

V dolochenem smislu je Polanshek svoje pesnishke izpovedi povezal s svojimi vzporedno nastajajochimi proznimi teksti. Prve, ki jih je objavljal v nekdanji reviji celovshke Mohorjeve druzhbe Vera in dom, je napisal v domachijsko obarvanem ljudskem slogu, pozneje pa je skushal ta slog prerasti v treh shiroko razvejanih romanih o koroshkem chloveku sredi druge svetovne vojne.

Vojno dogajanje je namrech mochno zaznamovalo Polanshkovo mladost. Motivi iz druge svetovne vojne se prepletajo zlasti skozi obe zadnji zbirki. V ciklu Preshtevanje prezhivelih, ki je dodan novi izdaji, pa polozhi Polanshek »komemoracijski venec« na grobove svojih v drugi svetovni vojni tragichno ubitih prednikov. O teh je porochal v svojih treh vojnih romanih, v prvem romanu Krizh s krizhi pa je v dodatku objavil tudi pesmi v spomin pobitih sorodnikov. Polanshek pove, da so nacisti 18. januarja 1944 nad »mojo rojstno bajto zverinsko pobili mojega pradeda Florijana«. Sledijo pesnishki zapisi o drugih druzhinskih zhrtvah nemshkega nasilja. Posamezne pesmi posveti stricu Janezu, stari teti Angeli, bratrancema Francu in Jozi, bratranki Mariji, ochetu Luki, bratu Stanku in sestri Adelici ter zapishe: Moja dusha je krik pobitih, ustreljenih, doma sezhganih, v kacetih upepeljenih, padlih za svobodo! (Karantanske pesmi, str. 83).

Urednik Emil Cesar je na koncu dodal she nekaj prilozhnostnih recitalov, ki jih je Polanshek napisal za razlichne spominske protifashistichne slovesnosti. Ti so bolj ali manj deklarativnega znachaja, vendar se tu in tam iz njih zaiskri tudi kaka pesnishka metafora. Shkoda pa je, da ni urednik v knjigo vkljuchil tudi Polanshkovih pesmi za otroke. Te je namrech pesnik objavil pod naslovoma Chinchek in Chinchek in Chopka v dveh zbirkah, ki sta utemeljili slovensko koroshko literarno pisanje za mladino.

Pri Cesarjevem obshirnem spremnem eseju o Polanshku nekoliko moti vidno poudarjanje Polanshkovega sodelovanja pri levo usmerjenih koroshkih organizacijah, cheprav je kot chlovek humanega povezovanja vsaj obchasno – sicer s kritichnimi pridrzhki – sodeloval tudi pri katolishkem taboru. Medtem ko je na primer omenjena zalozhba Drava kot zalozhnica obeh zadnjih Polanshkovih vojnih romanov Bratovska jesen in Sla po svobodi, manjka pri omembi Polanshkovega prvega romana Krizh s krizhi, ki je najprej kot podlistek izhajal v katolishko usmerjenem Nashem tedniku, navedba, da ga je izdala celovshka Mohorjeva zalozhba. Cesar poleg tega navaja, da je ob branju rokopisa Krizha s krizhi avtorju povedal »nekaj nachelnih pripomb«. Vsekakor se uredniku zdi prvi Polanshkov roman manj preprichljiv kot naslednja dela te koroshke vojne epopeje v treh knjigah. Zdi se mi, da bi tudi na avstrijskem Koroshkem konchno morali prerasti ideoloshko-politichno razdvojenost vsaj pri vrednotenju literarnih besedil.