Revija SRP 105/106

Lev Detela

 

NOCHNI KONCERT S TRDOGLAVOM IN MARJETO

 

... Zaspi, zaspi, nich se ne boj,

tvoje dekle je s teboj.

Nich se ne boj, zapri ochi

pod varno streho s streshniki.

 

 . . .

 

Hisha se seli sem in tja,

na shtiri strani sveta.

Kje je dekle? Dekleta ni,

na zglavju lezhe samo ochi.

 

Gregor Strnisha, Uspavanka (odlomek)

 

 ... Zhivljenje je v bistvu le senchna slika ...

 

umetnostni zgodovinar dr. Milchek Komelj

 

1./

 

Umetnishki nastop v muzeju:

Zamolkla razstava samovoljnih razpolozhenj

Na sliki: Nozh v hrbtu in zhenska roka

Srce premochno utripa

 

Skozi skrivna vrata

priropota chlovek – zhival

Razbijashko poskakuje pred obchinstvom

in z brutalnim naglasom recitira

sentimentalne verze o zhenski lepoti

Ta surovost v obeshenjashki francoshchini boli

 

Na koncu dvorane med kosi starih slik

kot na dnu izpraznjene konzerve

chaka ostanek nechesa nemogochega

razobeshenega v nevarne oblike

 

 

2./

 

Polnoch

 

S povesheno glavo nastopi

Paranoia Band

Zachenja se veseli koncert surferjev in rockerjev

Junkie Tricki Dicki dirigira nacheljuje in poje:

 

»Ni gospode v chudnem gradi,

strazhe ni, ne sluzhinchadi,

le Marjeta, mlada, lepa,

v temni kleti je ujeta ...«

 

»Oh, Marjetka, bodi moja,

ljubil te bom brez pokoja!«

 

»Ne in ne in she trikrat ne,

saj vesh, gnusoba,

da ne maram te!«

 

Chelo piska, godba vriska, boben votlo ropota,

Paranoia je gospa!

 

»Marjetica, Marjetica,

kraljica nashega srca!«

 

 

3./

 

Razvrat malomarno polzi chez marmorne stopnice

 

»Gospod moj, kam torej ob tem najslabshem chasu?«

 

»Morda kar tja skozi zid ... v nich...«

 

»Ah, gospod, to je grozno ...«

 

»No, no. Le pogum!

Ampak ker vas tako skrbi in je shest manj kot tri,

naravnost dol v noch, kjer gospodarijo strahovi

in strashijo prepovedane stvari ...«

 

 

4./

 

Mesechina se cedi kot sluzast med

skoz ozko lino v zidu

na divan in posteljo

med bluze in nogavice

 

Ljubezen, temna zhena!

Da, je neka bolechina!

 

 

5./

 

Rockerji trdijo da ne vedo

odkod je prishla devica

ki jo je trdoglavec ujel v svoje pesti

cheprav je ves chas navzocha v ostrih ritmih

njihovega glasbenega nastopa:

 

»Svoja sladka mlada leta

v pusti kleti izgublja Marjeta,

v hishi mrachni, ki ni grad,

saj brez oken je in vrat.«

 

Mochno udarjajo na boben in kontrabas

ker chutijo da je zhe slekla svojo nedolzhno obleko

med slepimi stenami podzemlja:

 

»Marjetka neusmiljena,

ali me hochesh za mozha?«

 

»Ne in ne in she trikrat ne,

Marjeta res ne mara te,

raje pogine in umre!«

 

Chelo piska, godba vriska, boben ostro ropota,

Paranoia je gospa!

 

»Marjetica, Marjetica,

kraljica nashega srca!«

 

 

6./

 

Zdaj je pravi chas za kosmati stvor

da prekine prostashki literarni nokturno

in se prebije v chudnem muzeju samotnih strasti

skozi rove in meglo globoko navzdol do svoje ujetnice –

– lepe neveste med tremi belimi blazinami

 

Saj ste izvedeli na razstavi norih slik

da chaka na pol specha na pol gola na pol zgreshena

vsako noch na svoj temni randevu z zverjo

 

 

7./

 

Polnoch

 

Slishati je, kakor da bi nekdo

potrkal na kovinska vrata:

Usoda!

 

Lahno nihajoch

se kazhe mesto v megli

pozibavajo se hishe

trese se klet

 

Krchi se prostor za svobodo in ljubezen

Pravica zakriva samo sebe

ker je ni

 

Je res ni?

 

Prestrashenost ne zna premagati zamejenosti

 

 

8./

 

Menjavanje napetostnih stanj

je neizprosno

 

Poshast / Strast

Obup / Ljubezen

 

krepi zmagoslavje spolnih celic

 

S plenjenjem sreche drugih

ohranja stvor telesno moch

 

Za nasmeshkom se skriva okrutnost

 

 

9./

 

Z nevarno slastjo

zre zver v zhenske ochi

te zhalostne ugrabljene ochi:

 

»Nevestica neusmiljena,

 me zhe marash za mozha?«

 

»Ne in ne in she trikrat ne,

saj vesh, gnusoba,

da ne maram te!«

 

Je neka bolechina

rezka chudna strupena korenina

nabrekla luna pustolovska zarja

zelena muka gorechi grm

rumeni zvok chisto na dnu

navzkrizhni let iz nekih spodnjih sanj

razbiti upi sredi votlega gradu

 

 

10./

 

Kaj sploh pochnem tukaj?

Moja uzhaljena ljubosumnost

sredi blata groznega mesta

kjer padajo device iz pogroshnih romanov

v objem zhivalskih nashopirjencev

 

V tem napachnem kozmosu ni vitezov iz pravljice

Zato ne vem kako naj te reshim tu na stopnicah v podzemlje

pribit v vzpon in padec opazovanja

ko me muchi nesrechna zavest

da nekdo chaka

a ga ne moresh dosechi

ker v rjavi megli pod zidovi nesramno klokota voda

 

Chuti se nekakshno muchenje

bes – prezir – posiljevanje

rezka psovka – obrekovanje:

 

»Bod´ moja, vsa moja,

ti poljubchke bom dal,

te vedno bom ljubil,

pri tebi bom spal!«

 

»Ne in ne in she trikrat ne,

saj vesh, gnusoba,

da ne maram te!«

 

Chelo piska, godba vriska, boben trdo ropota,

Paranoia je gospa!

 

»Marjetica, Marjetica,

kraljica nashega srca!«

 

Voda, velika voda je spodaj sredi vechnega mraka

ki vrti ljudi in njihova hrepenenja skozi kroge pozhreshnih vrtincev

Voda nas nosi na mrzlem hrbtu med kratkimi vzdihi v bledem zraku

pod pritiskom strasti, ob naskokih skushnjave

 

 

11./

 

Okrog temnega pojava je negibno gibanje

ples ki je okamenel

Ochitno je stvor to noch she nekoliko utrujen

toda pozhelenje je neizogibno

 

Na sredini hodnika v zelenkastem mraku zaprashene laterne

kosmatoglavec mochno zakrichi

Urok ki ne prizanasha

Vsekakor je pripravljen na napad

iz zasede

Muchi ga zhgochi plamen tezhkega hrepenenja

v svetu ostrih nozhev in popadljivih zob:

 

»Bod´ moja, vsa moja,

 ti rechem mochno,

 te vedno bom ljubil,

 ne bo ti hudo!«

 

Osamljen zaradi slabih misli

ogrozhen od svoje lastne surovosti

ujet v klopchich iz verig in bodechih zhic bednega nagona

spodaj za zaprtimi vrati upa

da lahko dosezhe vse

 

 

12./

 

Potres:

 

Noch pomezhikne z levim ochesom

muzej obeshenjashko zaniha

 

Zhenska se dvoumno zaziba iz slike

gola stegna se ranljivo zalesketajo

 

V zverizheni polsvetlobi

ishche trdoglavi nozh ravnotezhje

med zhenskim in moshkim mesom

 

S prizhgano cigareto pleshe

notranji nemir po mrezhah iz nikotina

in postavlja nemogocha vprashanja:

Kaj res hochesh da sem tvoj Reshitelj?

 

Velemesto se medtem kremzhi

z napetimi ustnicami

z neonskimi luchmi in nashopirjenimi reklamami

lovi se med pozabljenimi spomini

 

Ujet sem v nevarno nerazpolozhenje:

So ti prostori pod chudnimi zvezdami

sploh resnichni?

In kdo sem jaz?

Sem tu res in zares?

Oh, ti zhena!

 

»Marjetica, Marjetica,

 kraljica nashega srca!«

 

 

13./

 

Od vzadaj spet udar radozhive glasbe:

 

»Nebogljena ti sirota

sredi krizhevega pota,

ko bi mogel te reshiti

iz jeche moshki plemeniti!«

 

Zato v ritmu naravnost naprej do skrajnih meja

in buchno vedno bolj buchno ter skrajno nemirno

 

Dobri rocker ve da ujeta zhenska

tisochkrat prekasha golo vsakdanjost

znala bo premagati nevarnost

v kozji rog bo ugnala poshast

 

 

14./

 

Spet me zhgocha bolechina stisne v srce:

 

»Ah, nesrechnica Marjeta,

v temni kleti si zakleta!«

 

V to noch je vtisnjeno njeno ime

v belih chrkah se iskri zhivljenje

 

Dvigajo se kamen drevo izvir

zvezde ribe v nebo

 

Bozha sanje godba iz rozhnate preje

napaja dusho s tihim hrepenenjem

 

Chez cvet in sad se pne smehljaj

nas vara z zmoto da je blizu raj

 

 

15./

 

Moj strah zaradi tebe

pred strahom in blaznostjo

je velik

ker te ljubim

ker si prishla od tam kjer nisi

zato ker je edino

kar imash ta ostri pasjeglavi mozh – nozh

 

Presneto, to terja pogum od nas vseh

in zheljo, da je zlo mogoche premagati z Ljubeznijo

 

Smem rechi, da nochem rechi, da si bolna, perverzna, ranjena

Hochem rechi, da si ujeta

To povzrocha drget in izgubo

Nenavaden obchutek Morda zhivchni zlom

Ali pa she dosti slabshe

 

Tu se morda skriva vzrok

s katerim bi bilo mogoche razreshiti uganko

Vprashanje je jasno, odgovor

... glede na raven premikajoche se emocije ...

brez odgovora

 

 

16./

 

Nikoli prej nisem pomislil

da se bova srechala

 

She ena stopnica

Vsekakor se priblizhujem

Ta polom vsenaokrog poudarja scenerijo

ki si jo je nekdo

izmislil za sliko v muzeju z nerazpolozhenimi gosti

obsedenimi z nochjo in blaznostjo

 

Vendar vzadaj za temnim zidom tli upanje

Samo korak v drugo smer je svet rahlo rozhnat

in ves sinji

 

»Kar poglejte! Beli metulji!

In mesec kot iz najdragocenejshe rumene svile.

Kako se nam smehlja nad goro! Obracha se v nebo

in leti proti zvezdam! Aleluja in angelsko chashchenje!«

 

 

17./

 

Toda otozhnost vsekakor zavaja

Svit proti jutru povzrocha neprevidnost

Tisti trenutek ne prichakujesh nevarnosti

Avto z napachno registrsko shtevilko

 

Zhivalski moshki s privihanim ovratnikom

in kosmato glavo zhe chaka za vogalom

da te popelje v svojo muchilno klet

polno pogroshnih sanj

 

Prekletstvo

Chasopisi porochajo da je neznanec

ugrabil dekle kar sredi ulice

 

 

18./

 

Temni se vdrugich:

 

Nevidna klet

v kateri je zaprta zhe sedem let

gospoduje

 

Slishi se dvoumni krik

razprtih spolnih celic

Za nasmehom lebdi okrutnost

 

Na meso skrchena ljubezen

mezhika s pozheljivimi ochmi

Zver zna naskochiti kot plaz

ki se utrga nad hisho

in pokoplje pod seboj nedolzhnost:

 

»Ah, Marjeta, ne brani se,

prishla je ura, zdaj vzamem te!«

 

»Ne in ne in she trikrat ne,

saj vesh, gnusoba,

da ne maram te!«

 

»Nich ne pomaga ti jok in stok,

saj nisi vech nebogljen otrok!«

 

»Nehaj, nesramnezh, tega pa ne,

dobro vesh, da ne maram te!«

 

»Nich ne pomaga, zdaj sem te vzel,

te strastno objemam, zelo sem vesel!«

 

Chelo piska, godba vriska, boben chudno ropota,

Paranoia je gospa!

 

»Marjetica, Marjetica,

 kraljica nashega srca!«

 

 

19./

 

Svet se sesuva vase

Reka zamolklo butne ob bregove

 

Vrata v muzej so odprta na stezhaj

rockerji igrajo uzhivashko in ponorelo

 

Zvezde vrtoglavo svetijo v steklena okna

Magnetna luch, velika in okrogla,

divja za oblaki

 

Mesto jechi v megli

Krchi se prostor za svobodo in ljubezen

 

 

20./

 

So vecheri ko tiho hodim po zaspanem mestu

Nesrecha me zaboli v grlu

Staram se – in te povaljane hlachnice

 

Ti si medtem vrgla odejo s postelje

zaprla ochi, prislushkujesh prisluhu

 

Toda bil je samo privid

za zaprtimi vekami:

Neko srechno znamenje

Trenutek pred tisoch leti

v domachi hishi

ki je zdaj she enkrat zazhivel

 

Kot da hoche spomin ponuditi

pozabljenim stvarem

nov zachetek

cheprav je to konec

sredi poka tujih ulic

ostra past brez zlatih jabolk

stara bolechina

 

Tako se zgodi

da se neusahljivi tok polnochne reke

peni brez pojasnila v prepade nochi

Chas prehitro bezhi

 

 

21./

 

Strmish v praznino in ne vesh

zakaj se je oglasilo vse to

na dnu tvojega srca?

 

Kaj naj bi bilo?

Na begu noch za nochjo tisto hrepenenje

po zhenski

ki sredi pomladi silneje zagrabi

A zdaj je zima

 

Takrat v vijolichasti uri

ko she nisem vedel da si zhe

zakleta na postelji s tujim moshkim

so nochi lepshe dishale

 

Moje oko tedaj she ni videlo

erotichnega prizora s stvorom

 

 

22./

 

Tisti tip v kleti

je pravkat postavil na mizo kruh in ribjo konzervo

se razkorachil pred steklenico s pivom

 

Na divanu razgaljena chakash

da jeznorita zhival

po spolnem druzhenju zapove chishchenje, ribanje

in obeshenjashki ples ringaraja

 

Ozhgana noch

Sredi kleti copate, modrc, bluza, nogavice

Ti slechena s poveshenimi ochmi pred kosmatim gospodom

v prichakovanju ponizhujochega prizora

Ali se to lahko imenuje Ljubezen?

 

 

23.

 

Za gluhim zidom se spet oglasi godba

z okrasnimi pridevki

Junkie Tricki Dicki uzhiga prostashke korachnice

Med muzejskim poslushalstvom gospoduje nashopirjeno veselje

seks in zariplo dihanje

 

Mozoljasti pasjeglavec s sezutimi sandali

medtem preverja tvojo garderobo

si pritiska tvoj modrc na svoje shchetinaste prsi

 

Pravijo da je ushel iz umobolnice

Zato se zateka v te rove ob reki

v skrivalishche ki ga je pripravil zate

ko te je ugrabil na predmestni cesti

 

Jezno premika

zlikana krila na obeshalnikih

Zadihano poskakuje po kleti

Postavlja nagradno vprashanje

za odvrzheno bluzo, slechene spodnjice

in razdrazhene dojke

 

V ozadju kikirika

obsedeni petelin

 

 

24./

 

Kaj dela zhensko lepo?

Zhenske so skrivnost, uganka,

predrznost, chudezh in vechna neznanka

 

Opolnochi zhivalski gospodar

poljub v kleti podeli

To zoprno stoletje, srd in kri:

 

»Ah, Marjeta, ne brani se,

vem, kaj si zheli tvoje srce.

 

To noch te bom ponovno vzel,

ljubil te bom do skrajnih mej.

 

Razgalil ti bom sladki zaklad,

ga prebodel dvakrat bom tisochkrat!«

 

Poshast se iz nochi rezhi,

nesramnost se breza v temi

 

»Marjetica, Marjetica,

 kraljica nashega srca!«

 

 

25./

 

Nich ni posebno jasno

Nekakshno renchanje se shiri z leve na desno

Kdo si ti?

 

Ampak spodaj je voda

s shtirimi krapi in tremi pishkurji

 

Ja, spodaj je chrna voda

od severa do juga

in to zlobno nebo na dnu

ne pozna milosti

 

Ja, tezhka voda je spodaj,

velika voda je spodaj, pravijo

 

Zato nekaj cvrchi pod pazduho

kot v pechi ali chebeljem panju:

 

»Meni se zdi, meni se zdi,

ker zvon tako hudo doni,

da se Marjeti sila godi!«

 

Verjetno je postalo nenadoma zelo vroche

in sploh – ta parishki muzej izgubljenih dush

s prepovedanimi igrami swinger-cluba

– ta stalni hrup in sprenevedanje pod Eifflovim stolpom:

 

»Meni se zdi, meni se zdi,

ker zlata veriga trdo zvenchi,

da se Marjeti sila godi!«

 

Ne, ne!

Nihche naj ne napoveduje nashe usode!

 

Pariz naj zhivi!

 

 

26./

 

Menjavanje ohranja naravo svezho in zhivo

trdi ucheni filozof

vendar prestrashenost

ne zna prebiti zamejenosti:

 

»Oh, Marjeta, v jechi skriti –

 prepushchena si porogu

 pri zverinskem polsoprogu

 v razbojnishkem brlogu!«

 

Nora godba divja skozi noch

Privid prikriva resnichnost

ki boli

 

Pasji mozh sedi na stolu sredi kleti

samovshechno kadi cigaro

se porogljivo smehlja

pred svojo nago plesalko

 

Rutica z rdechim srchkom

zakriva razdrazheno spolovilo

 

 

27./

 

Voda ogenj kri

v urah strahu

 

Pasja glava se zabliska sredi teme

z blagoslovljeno vodo umita kost

pripoveduje obeshenjashko komedijo

 

Nagi mozh s trdo roko zapoveduje:

 

»Silo ti spet storim, Marjeta,

ti pri meni si zakleta.«

 

Trdoglava predrznost z lazhno monshtranco v roki

blagoslavlja pogubo:

 

»Pleshi, zhenska, ostro pleshi,

in s poljubom me poteshi!«

 

Chelo piska, godba vriska, boben grdo ropota,

blaznost je domov prishla

 

»Marjetica, Marjetica,

kraljica nashega srca!«

 

Norci v muzeju vreshche in se kregajo

Paranoia Band veselo udarja na boben

noch je pretrgala vse verige

bo romantika vseeno iz groba vstala?

 

 

28./

 

V vosek je vtisnjeno tvoje ime

iz belih chrk se iskri usoda

 

Se dvigajo sonce drevo in izvir

zvezde in ribe v nebo

 

Bozha sanje godba iz zharne preje

napaja dusho s svetlim hrepenenjem

 

Chez cvet in sad se pne smehljaj

nas vara z zmoto da je blizu raj

 

 

29./

 

Polnoch

 

Trikratni udarec po rockerjevem bobnu:

 

»Meni se zdi, meni se zdi,

ker zvon tako grdo brni,

da se Marjeti spet sila godi!«

 

Vem da me chakash in prichakujesh

a kako te naj odreshim, osvobodim?

 

Po tebi noch in dan hrepenim

 

Se naj pozhenem v temo

da se spoprimem z zverjo?

 

»Meni se zdi, meni se zdi,

ker zlata veriga chudno zveni,

da se Marjeti spet sila godi!«

 

Nesrechen sem namrech zelo:

brez prijateljstva sem in kruha

na svetu je hudo

za ljubezen je ta doba gluha

 

»Marjetica, Marjetica,

 kraljica nashega srca!«

 

 

30./

 

Nemarna zver bi lahko mirno spala

v pozabljenih teminah

stoletni sen starih zidov

 

A kaj!

Rezka luch je bila na nebu in pritisk v glavi in neka groza

 

Stvoru je stisnilo srce

ko te je zagledal v rumenkasti svetlobi

ob potoku

 

Kot zapeljiva kacha si mu prishla naproti

a vsa nedolzhna

 

Ko je dvignil roko in zarjul

je bilo prepozno

 

Psu se je najezhila dlaka

v ochesu je zharela blazna zhelja

lepa zhena

 

Se zver lahko zaljubi?

 

Vchasih sta potrebna pogum in usmiljenje

tudi zaradi zveri

 

 

31./

 

Konchno ga zachutish

tik pred sabo v nemirnem krogu

Ni chasa za umik

 

Temni se vtretjich

 

Poshast v srcu je nesrecha ki te prizadene

ne bosh se tej zhenski odpovedal

zato spet tisti zatemnjeni zvok

nastavil bosh zrcalo zveri v tebi in sebi

 

Pripraviti se morash na udarec

 

 

32./

 

Stisnil si pest:

 

Stvor se je zdrznil

stegnil tilnik

se zasmejal skozi izbochene zobe

 

Chudna noch

Skozi shpranjo v zidu

polzi nemarna muzika

 

Nori band v muzeju

je ochitno she vedno

sredi prismuknjene generalne vaje

Vsekakor je zadeva nenavadna

 

Dvignil si roko:

 

Stvor je zashkrtal z zobmi

te prebodel z votlimi ochmi

 

Kocka je padla

Kosmatoglavcu je zavrela kri

jezno se je zavrtel po temi

 

Dvignil si glavo:

 

Ljubezen se z zverjo

bori

 

 

33./

 

Zgoraj nad muzejem

so oblaki sivo sito

Skozi nebesno resheto

malomarno prshi voda

Nova doba nespodobno dezhuje

 

Obchasno votlo zagrmi

Slika na steni se ponovno zatrese

Ljubezen mochno zaboli

Godba nesramno zadoni:

 

»Pridi dragi, v kraj odljudni,

v kraj samotni, kraj ta chudni,

skochi hitro k Marjeti,

v grozni kleti tu ujeti!«

 

 

34./

 

Velemesto ponochi

s tisocherimi rdechimi luchmi –

kako samota rezhe v srce!

 

Noch – chrno oko

 

Zahrbtnost vrta po zapushchenih ulicah

za zidom se oglasha nemirno stokanje

naslada se zrcali v pochrnelem zrcalu

 

Kdaj zasije sonce

in se odpre nebo?

 

 

35./

 

Na robu upanja

potem ta chudna luch

in deset zamorchkov

ki bi radi poleg tebe sodelovali

v boju za ljubezen

 

Iz ozadja nekakshen foxtrott:

Ritmichno nihanje

zhareche

hitro

pochasi

 

Zamorchki so bosi

Prizanesljivo vztrajajo sredi plesa

obliti z rdecho svetlobo

Bodo prishli v polnem shtevilu

do cilja?

 

Oblaki so se raztrgali

Ochitno smo sredi poletja

 

Sedem zamorchkom je izginilo

v vetru in ognju

 

Dva sta she tu

med verzi in besedami

prezhivela bosta vse nesreche

 

Sta dobra angela

s preprichljivim orodjem

Dve svetli chrni znamenji

na nebu

na koncu neskonchnega psalma

 

Kje je deseti zamorchek?

 

 

36./

 

Ljubezen je dar Boga

Besede v pesmi zazharijo kot zvezde

Nasho vechnost oznanjajo z Neba

Vse je nenadoma rozhnato

 

Zato konchno vem

zakaj tako boli

che k moji roki njene tople roke ni

saj so se skrhale vse vezi

in zadnji vlak v gluho noch drvi

  

 

37./

 

O sladka suzhnost

Konchno slishim da mi govorish:

 

»Lahko me reshish chez osem dni,

che mi prinesesh te rechi,

mashni plashch blagoslovljeni,

zlati prstan dragoceni,

kost rdecho, cheshnjo belo,

babje psheno, hudi les,

na sveti vecher utrgano zhivo omelo ...«

 

Tri korake navzdol

strmo po stopnicah

navzdol ...

 . . .

 

 . . .

 

 . . .

 

Samo tri korake do poshasti

in lepotice v trdi pasti

ujete v izgubljeni kleti

tisochkrat zakleti

 

 

38./

 

Ziblje se noch pleshe v nebo

shumi in kipi in pada v temo

ziblje se voda pada pochez

na gluhe stopnice

pada navzkrizh

polzi skozi noch voda nazaj

ishche chez zid novi si kraj

shumi skozi noch navzkrizh in pochez

pada v nebo kipi v temo

se ziblje in pleshe

se vrti in kipi joche in moli

grchi in krichi sili naprej in sili nazaj

bo nashla pot v izgubljeni raj?

 

 

39./

 

Poshevni mrak

Zaspana cesta v praznini rojevajochega se jutra

Med oblaki nad mestom strah in sivi krogi

veter z reke utrujeno zvoni v zategli zhvizhg lokomotive

 

Stvor zdaj pochiva

Njegove noge

visijo z divana kot konjska kopita

Vzadaj v spanju razgaljeno vzdihuje devica

Leva dojka, nabrekla, drzna, she vedno izziva

 

Nevarnost je neprestano prisotna

 

Chakam na pravi trenutek

Vrata so odprta

Vlaga na hodniku se plazi v srce

 

 

40./

 

Vse je zelo neprijetno

ta noch nam je v napoto

 

Zhival se je zato obrnila na levo stran

hitro diha srce nemirno utripa

 

Mesto grchi v poshevni polsvetlobi

ochitno sanja da boli

sanja da odpada omet z zidu

sanja usnjeni jopich zhelezno pest ovna s petimi nogami

povest z ostrim nabojem ponesrecheni pornografski film

sanja klavrno stoletje in do zob oborozheno bando

vojashke korachnice tanke nacistichne oficirje v shkornjih

smrt v gramozni jami slavospev pod rafalom iz brzostrelke

muchilno klet nagachenega leva ki deli drzhavna odlikovanja

povodnega mozha na dnu zamazane ljubljanice

ostre britvice pechenega purana nesramno rdecho kapico in jeznega brdavsa

hudicha kot lovca na dushe nesrechnezhev pa dobrega jezusa in marijo

sanja le vkup le vkup ubogo gmajno tudi dravo in savo

obritoglavce kranjsko klobaso zhepni nozh

drzhavnishkega hibrida v smokingu z desetimi odlikovanji

sanja blato vodo ogenj kri chrno srajco pregled zgodovine

pokushanje vina naslednjo vojno bajeslovnega rajavca z rdechim dezhnikom

ribnishko alenchico kralja matjazha cvilimozha laketbrado

ptichje prebliske velezagato zakleto gospodichno

nepridiprava v belih rokavicah slepo ljubezen vojake korenjake

machka murija plavolaso charovnico najdihojco in mojco pokraculjo

oblak v hlachah aleksandra velikega konec druge svetovne vojne

hitlerja na vislicah debelega potoglavca kraljico miru dinamit in papriko

marshala tita na obchnem zboru komunistichne partije buenos aires

lepo vido zakleto gospodichno karla velikega in pipina malega

deset obeshencev polko in potico atomsko bombo razbiti boben

sanja da vidi krvavo pomlad 1945 in smrt na elektrichnem stolu

vidi na klinih za zakol umirajoche chloveshke zhrtve in devico orleansko

sanja picassa bunuela maxa ernsta cocteauja menage a trois

bacchanal cavallerio rusticano lepotico in zver s ptichjo glavo

goyo psa ki kadi cigareto univerzitetnega filozofa z noro divjakinjo v postelji

sanja harmoniko polko in potico razglasheni klavir krtov rilec

fizhol nochno posodo maminega sinka izgubljeni raj fatamorgano

sanja mi se imamo radi pa brez zamere ker je vedno vech mrchesa na svetu

in dober dan in kako ker je ravno tako in nam strezhejo po zhivljenju

sanja modrost neunichljive zhenske golote

in neumnost brezglavo oblechenega moshkega

sanja mrtvashko glavo rastlinskega krizhanca in opij za ljudstvo

razbito shipo nago plesalko ki hipnotizira mimoidoche

blazhenost neba blagoslov zemlje stari kurnik deveti shportni dan

tovarno celuloze ter glinice in aluminija

dvaindvajset metrov visokega kamnitega leva iz belforta

ogenj vodo chrno kri sliko groze goslacha v kopalni kadi

dürrenmattove fizike sredi raziskave o koncu sveta

sanja zhganje burek grshko solato razvrat in propad

tschuschenkappelle viagro preventivne postopke chefurje raus

predrzne device iz ilustriranih revij v objemu trdoglavih zlochincev

sanja preganjanje beg zapeljevanje muchenje kazen

in se klavrno smeji ker je vzadaj zhe poskrbljeno za ples pod lipo

zhganje iz chutarice se razliva chez irhaste hlache

aktivist s pishtolo v desnici in z aktovko v levici

deli levite in razglasha poslednji manifest

petletka se vzpenja na vrh stoletja

slishijo se brezupne korachnice

slike nesmrtnih voditeljev vstajajo iz groba

vendar pri vsem tem ne smemo zanemariti koloradskega hroshcha

smrtne kazni vrtoglavice in ljudske veselice

 

Pochasi se dani

zato v srcih tli upanje

 

 

41./

 

Zdaj je postalo nevarno:

 

Nekaj pada z neba

nekaj kot ostrizhi ali brzostrelka

nekaj kar se ves chas spreminja

spochenjajo se nove oblike

kreshejo se rumene sanje

sence legajo med travo ob bregu reke

iz daljave je zakrichal pavji glas

vse je zelo tesno

prepih in vrtoglavica sta med nami

dobri bog bi rad delal potres

 

 

42./

 

Chelo poje samosvoje,

boben sladko se smehlja,

blazheno klavir igra:

 

»Si prinesel mi rechi,

ki srce si jih zheli,

z zlato dusho v zvesti roki,

da se zdruzhiva v poroki?«

 

»Tu je vse, kot si zhelish,

zlata dusha, zvesta roka,

krasen prstan, sveti krizh,

jutri, draga, bo poroka!«

 

»Si premislil, ko si jezdil,

kaj bosh delal z mano v gnezdi?

Trdoglavova nevesta

ni nikomur zares zvesta!«

 

»Ne verjamem, kar si rekla,

ker prevech bi se opekla!

Bodi raje pridna, zvesta,

moja chudezhna nevesta!«

 

»Trudila se bom na moch,

da ti res bom v pomoch!

Ljubi me vztrajno brez pokoja,

potem bosh moj in jaz bom tvoja!«

 

»Nadeni, draga, si zlatnino,

se spustiva brzh skoz lino!

Skochiva na konja zdaj,

odhitiva v blagi kraj!«

 

»Bila sem uboga reva

v kleti hudi v dan iz dneva!

Od bridkosti sem bledela,

od strahu sem omedlela!«

 

»Dal sem konju pshenice zrele,

dal mu piti rebule bele,

brzh chez goro odbrziva,

chez tri reke odfrchiva!«

 

»Hitro, chlovek plemeniti,

 ne sme naju Trdoglav dobiti!«

 

»Ne bo naju dobil v roké,

zdaj nabrusimo peté!«

 

»Hitro, hitro, se dani,

pohitiva, se mudi!«

 

»Vse bo dobro, Marjeta mlada,

glavno je, da me imash rada!«

 

»Oh, reshitelj chudoviti,

stvor ne sme se prebuditi!«

 

»Vse bo dobro, ne se bati,

zver pustiva trdno spati.«

 

»Hitro, hitro konja v skok,

v svobodo urnih nog!«

 

»V strmem diru kar chez log,

z nama je srecha in sam bog!«

 

 . . .

 

 . . .

 

»Konj z Marjeto kot blisk drvi,

 izpod podkev mu ogenj prshi.«

 

 . . .

 

»Pozno stvor zbudi se v kleti,

z roko sezhe po Marjeti.

Ker je ni, divje zarjove,

ni Marjetice njegove.

 

Tuli, da se gora lomi,

v svojo moch prvich podvomi.

Noche dolgo vech zhiveti,

od zhalosti zheli umreti.

 

Maje zemlja se velika,

poje ptica plemenita,

ziblje se drevo mogochno,

srechno jezdita ljubimca.«

 

Melodije samosvoje

chelo radostno zapoje,

blazheno klavir igra,

srecha je pri nas doma

 

»Marjetica, Marjetica,

kraljica nashega srca!«

 

 

43./

 

Veter pljuska chez reko

 

Junkie Dickie Tricki je odlozhil kitaro in kontrabas

Muzej pochiva

Godba spi spanje pravichnega

Poshasti spijo

Kamen spi rozha kip glava lev drevo spijo

Vsi krivichni in pravichni spijo spijo spijo

Spodaj globoko spodaj spijo

kjer pod starim zidom nesramno klokota voda

 

Ja, voda, velika voda je spodaj

ki vrti ljudi in njihova hrepenenja skozi kroge pozhreshnih vrtincev

Voda nas nosi na mrzlem hrbtu med kratkimi vzdihi v bledem zraku

pod pritiskom strasti, ob naskokih skushnjave

 

»Ah, Marjetica, Marjetica,

kraljica si nashega srca!«

 

 

 

(Pariz – Dunaj – Sredishche ob Dravi 2009 – 2010 – 2011)

 

 

 

Opomba o nastanku Nochnega koncerta s Trdoglavom in Marjeto

 

Na nastanek teksta je vplivala razstava surrealno simbolistichnih slik nemshko-francoskega umetnika Maxa Ernsta (2. april 1891 – 1. april 1976), ki sem si jo ogledal julija 2009 v parishkem muzeju Orsay (Musée d´Orsay). Na ogled je bil obshiren cikel Ernstovih grotesknih motivov, nastalih v Parizu nekaj let pred drugo svetovno vojno v chasu velike evropske politichne krize. Te risbe je Ernst oblikoval kot kolazhe na podlagi starih podob, objavljenih v ilustriranih izdajah francoskih senzacionalistichnih romanov iz 19. stoletja. Umetnik je upodobitve raznih neverjetnih dogodkov preoblikoval na izviren nachin v groteskne prikaze strahu in groze. So izraz protiavtoritativnega duha, ki se upira vojni, nasilju in krivicam.

Razstava v muzeju Orsay je bila razdeljena na vech delov. V prvem delu z naslovom Prablato se je obiskovalec srechal s ciklom fantazmagorij z motivi devic, ki padajo v temnih podzemnih skrivalishchih v objem oblastnishkih zlochincev z zhivalskimi glavami. Ernst tu opozarja na vedno aktualno nasilje nad zhenskami, na kar je desetletja pozneje politichno zavestno opozorilo svetovno feministichno gibanje. Poleg tega Ernstovi motivi ujetih zhensk spominjajo  na aktualne kriminalne dogodke iz danashnje Avstrije, na »primer Fritzl« z dolgoletnim trpljenjem na milost in nemilost moshkemu izpostavljene mlade zhenske in njenih otrok v zatohli kleti ter na podoben primer ugrabljene odrashchajoche deklice Natasche Kampusch v temnem podzemlju nizhjeavstrijske podezhelske hishe.

Ugrabljanje deklet se dogaja od nekdaj, o tem pricha med drugim antichna mitologija pa tudi slovenska narodna pesem Trdoglav in Marjetka z mnogimi arhaichnimi sestavinami, ki kazhejo, da je morala nastati zhe zelo zgodaj, morda v 13. stoletju. V Nochnem koncertu sem jo na poseben nachin preoblikoval in »moderniziral«. Motiv ugrabljenega dekleta se poleg tega pojavlja she v nekaterih drugih slovenskih ljudskih baladah, v Lepi Vidi, Kralju Matjazhu in Alenchici, Strelcu in zakleti gospodichni ter v Ribnishki Alenchici. Posebej zanimivo je ta motiv obdelal France Presheren v Povodnem mozhu.

Devica v objemu poshasti je sploh velika tema literature; pojavlja se v najrazlichnejshih pravljicah. Francosko pravljico La belle et la bete je veliki oblikovalec poetichnih surrealnih filmov Jean Cocteau leta 1950 prelil v imeniten istoimenski film Lepotica in zver. Tudi Luis Bunuel je surrealne protiavtoritativne fantazmagorije vnesel v literaturo in film. V letih 1927 in 1928 se je v pesmih in v prozi z naslovom Andaluzijski pes – ti njegovi teksti so tedaj izshli v alternativnih umetnishkih revijah – ukvarjal z nenavadnimi surrealno zasukanimi erotichnimi motivi (Bacchanal, Ménage a trois, Cavalleria rusticana itd.). Leta 1929 je Bunuel skupaj s Salvadorjem Dalijem na podlagi teh tekstov posnel tudi avantgardistichni film Andaluzijski pes, ki je vznemiril tedanjo konservativno javnost.

Politichni simbol in izhodishche Ernstovih leta 2009 v parishkem muzeju d´Orsay razstavljenih slik (pred tem so bile na ogled kot izraz protiavtoritativnega upora in svobode samo leta 1936 v Madridu tik pred prihodom generala Franca na oblast) je bil orjashki francoski, dvaindvajset metrov visoki, patetichno slavilni kip Lev iz Belforta. Ta stoji v istoimenskem trdnjavskem mestu, ki je v francosko-nemshki vojni med 3. novembrom 1870 in 13. februarjem 1871 kar 103 dni pogumno kljubovalo napadom nemshkih vojashkih sil, cheprav kljub temu ni moglo preprechiti francoske kapitulacije in zrushenja francoskega cesarstva ob sochasnem vzponu novega nemshkega cesarstva, ki je potem obstajalo do konca leta 1918. Tudi simbolistichno oblikovana umetnost velikokrat zrcali rezko nedonoshenost dolochenega zgodovinskega trenutka. (L. D.)