Revija SRP 105/106

Lev Detela

 

ZAPLETI V VIJUGAH CHASA

II

 

Strah – razpoznavni znak 20. stoletja

 

Poglavitna literatura prejshnjega stoletja je povezana s travmatichnimi dozhivetji njenih protagonistov. Je odsev obeh agresivnih svetovnih vojn pa tudi razlichnih odtujitvenih procesov v obdobju industrijsko-tehnokratske razrasti sveta. She posebej je izraz strahu, kakor so ga zakolichile raznovrstne represivne ideologije. Mnogi literarni teksti in likovne umetnine ter filmi iz ne she tako oddaljene preteklosti se zgoshchajo v metafore sploshne ogrozhenosti zaradi nedonoshenosti chlovekovih dejanj in snovanj.

Danashnji chlovek je brodolomec, ki je po srechnem nakljuchju prezhivel neko vsesploshno politichno, druzhbeno in kulturno katastrofo. Ta je unichila na desetine milijonov nenadomestljivih in enkratnih chloveshkih zhivljenj. Nekaterih najboljshih zhe desetletja ni vech med nami. Chlovek, podrejen osebnim strastem in zapeljan v kontekstu mnozhichnih druzhbenopolitichnih histerij, je postal muchitelj, rabelj sochloveka. Kot prispodobno pove zhe svetopisemski ubijalski dogodek o Kajnu in Abelu, je chlovek sam zasejal seme nasilne smrti, ki je obrodilo obilen sad.

V romanu Kuga je Camus prek svojega protagonista zdravnika Rieuxa oznanil, da »kuzhni bacil nikoli ne izumre, da v sobah, kleteh, v kovchkih, robcih in v svezhnjih starega papirja potrpezhljivo chaka ...«

Kuga je pri Camusu metafora strahu prav tako kot v romanu Poljaka Andrzeja Szcypiorskega Masha za mesto Arras. Toda che je tu »kuga« odsev ogrozhenosti in strahu, ki je v letu 1458 dejansko netila grozo v severnofrancoskem mestu, je obenem tudi simbol za strah 20. stoletja, za kugo nacistichnih in stalinistichnih represij, ki niso prevech oddaljene od tistega, kar je kugi v Arrasu 15. stoletja sledilo. Takrat so izbruhnila preganjanja charovnic, pogromi nad drugachnimi ljudmi, chistke med mestnimi veljaki.

Po drugi svetovni vojni se je ob pogledu na grozote v nacistichnih koncentracijskih taborishchih smrti med pesniki in intelektualci na nemshkem podrochju pa tudi she kje drugod razvnemala diskusija, ali je pisanje pesmi po grozodejstvih Auschwitza she mogoche (to je pravzaprav vprashanje, ki se postavlja vsakemu brodolomcu po srechno prestanem brodolomu). Da je pisanje pesmi kljub vsemu tudi po katastrofi mozhno, je v sloviti Fugi o smrti dokazal vechsmerni oblikovalec metafore »smrt je mojster iz Nemchije«, tragichni brodolomec Paul Celan. Njegova temno prelivajocha se hermetichna dikcija zveni potomcem hitlerjanskega pekla kot strashno in skorajda neverjetno porochilo o grobu, ki ga »kopljemo sredi zraka in v njem ti ne bo pretesno«.

Ko se konfliktna situacija med od druzhbe drugachnim posameznikom in druzhbeno normo, ki takega posameznika ogrozha, razshiri do nevarnega absurda, se znajdemo na obmochjih romanov Franza Kafke Grad in Proces. In zhe zaslishimo korake inkvizitorjev po mrachnih hodnikih, shkrtanje zapahov in kljuchavnic, pred nami zloveshche stojijo temne postave absurdnih sodnikov in krvnikov, prisostvujemo shkandaloznemu soochanju mashchevalcev s samovoljno individualistichnim, po krivem obsojenim nepridipravom.

 

 

Pogum – dialektichni dvojnik strahu in groze

 

Strah velja premagati z njegovim dialektichnim dvojnikom – pogumom, z vero v chloveka, z upanjem v boljshi razplet stvari. Pri tem je vsak posamezen chlovek skrivnost in vrednota, ki stoji nad ideologijami in politichnimi razmejevanji. V druzhbi s humanimi temelji je potrebno uposhtevati razlichnost mishljenj in stalishch ter to tolerirati kot prvi pogoj demokratichnega druzhbenega razvoja, ki temelji tudi na sposhtovanju drugachnega – na primer vernega oziroma verujochega – chloveka. S pomochjo dialoga, ki druzhbene probleme diferencira in jih ne poenostavlja za ceno ene same absolutizirane, edino pravilne poti, je mozhna rast v bolj odprto in bolj pozitivno narodno in chloveshko skupnost.

Problem je na samosvoj nachin zhe leta 1951 obelodanil Edvard Kocbek v zbirki shtirih novel Strah in pogum. Po nakljuchju sem njegovo tabuizirano knjigo dobil v roke zhe kot shestnajstletni gimnazijec. Kocbek me je takoj zachel zanimati kot chlovek drugachnosti, ki se v svojih literarnih sporochilih bistveno lochi od tistega, kar so tedaj uradno tiskali in pridigali v sholi in javnosti. Zanimal me je kot pisatelj, ki utira nove poti ter pishe in razmishlja na nachin, ki je za odprtega kritichnega chloveka zavezujoch. Prevzeli so me Kocbekovi opisi vojnega dogajanja, she posebej prikazi vedenjskih nachinov pri protagonistih v Strahu in pogumu.

Ravno s tem je Kocbek podrezal v srshenje gnezdo dogmatichne politike in razdrazhil tedanje oblastnishko enoumje. Obchutek dialektichne izpostavljenosti slovenskih ljudi med strahom in pogumom v boju in v ilegali sredi druge svetovne vojne je namrech predstavil prevech heretichno za tedanjo enopartijsko oblast. V kar dveh novelah te zbirke (Blazhena krivda, Chrna orhideja) je poleg tega opozoril na kochljivo vprashanje medvojnih komunistichnih likvidacij zaradi suma izdaje. V Blazheni krivdi se skusha medicinec Damjan izogniti nalogi, da bi likvidiral izdajalca iz lastnih vrst, ker hoche po Kocbekovih besedah ostati »chloveshko neodvisen in svoboden, ne samo zgodovinsko uporabljiv in koristen«, to pa je ostro nasprotovanje maksimi o priznanju zgodovinske nujnosti pod absolutnim komunistichnim vodstvom, ki se mu mora vsakdo pokoriti. V romantichno zanosni, simbolistichno stilizirani in ekspresivno privzdignjeni »ljubezenski noveli« Chrna orhideja o dveh zaljubljenih politichnih nasprotnikih pa je po mojem obchutku nekoliko prevech bolestno razpletel primer lepe neveste – izdajalke Katarine, ki jo mora likvidirati vanjo zaljubljeni partizan Gregor, cheprav bi se v normalnem kontekstu zhivljenja hotela porochiti med sabo. V Temni strani mesca je verjetno opisal svoj lastni razpon med strahom in premagovanjem strahu tudi za ceno zhivljenja; to je postalo eksistencialna dimenzija celotnega nadaljnjega Kocbekovega bivanja. Morda bi se tedanja »socialistichno realistichna« kulturnopolitichna druzhbena usmeritev she najlazhe sprijaznila s Kocbekovo novelo Ogenj, v kateri fanatichni belogardistichni kaplan Zhgur spoveduje na smrt obsojenega sodelavca partizanov, ki ga je on sam ovadil okupacijskim silam. Zhrtev, ki jo je samohotno pognal v nesrecho, razume kot primer chloveshkega trpljenja, potrebnega za zvelichanje. Na koncu umre med branjem mashe za somishljenike in za sovrazhnike v ognju granat in rafalov iz brzostrelk v cerkvi, ki so jo napadli partizani.

 

 

Metafizichna vera v velikana, ki vidi grozi prek ramena

 

Za razumevanje duhovnega in politichnega polozhaja v Sloveniji sredi shestdesetih let prejshnjega stoletja je pomembna Kocbekova zbirka z znachilnim naslovom Groza. Izshla je leta 1963 po dobrem desetletju uradnega zamolchevanja in zapostavljanja Kocbekovega ustvarjanja. Kot druga avtorjeva pesnishka zbirka (po predvojnem prvencu Zemlja iz leta 1934) je ponovno opozorila na izvirne razsezhnosti Kocbekovega literarnega in miselnega profila.

Znachilno je, da zbirka zdruzhuje pesmi treh zgodovinskih obdobij. V prvem, predvojnem obdobju se avtor bojuje z zlo slutnjo, da »se odpira prepad«. Z ekspresivnimi izraznimi sredstvi in z obchutkom »vesoljne groze« napoveduje prihod vojne in novih druzhbenozgodovinskih sprememb. Njegova vera v vishji, lahko bi celo rekli metafizichni smisel bivanja, v »velikana, ki traja … in ne hiti, v upanje, ki se utrinja na vesoljnem dnu«, pa ga spremlja skozi vso zbirko. She v drugem chasovnem obdobju sredi druge svetovne vojne, »v sredishchu nochi«, obdan z neposredno nevarnostjo (»streli, streli, smrtni kriki«), veruje, da ni nich izgubljeno. »Naslonjen na zid, ki je she vroch od dolgega pozhara«, najgloblje presunjen ponovno raste »v velikana, ki vidi grozi preko ramena«. Zelo redki so trenutki, ko bi »divje bezhal« in se mu »poderejo strani neba«. Te pesmi izpovedujejo silovito grozo bivanja, kot jo je nakazal zhe v prozni zbirki Strah in pogum (1951), ki jo more, kot je zapisala v recenziji Groze v drugi shtevilki trzhashke revije Most leta 1964 Milena Merlak, »v tej meri obchutiti samo pravi ..., z zlom nenehno se bojujochi vernik«. Medtem ko mnozhica sredi vojne goji  »bratsko sovrashtvo«, pesnik zanjo in zase sprashuje vest ter na ta nachin zdruzhi, podobno kot v Strahu in pogumu, zunanjo druzhbenozgodovinsko in notranjo individualno revolucijo.

Tudi v pesmih tretjega, povojnega obdobja Kocbek ohranja dimenzijo »neskonchnosti« in se z bolecho silovitostjo, ranjen zaradi bridkih preizkushenj v novi politichni stvarnosti, vedno bolj zhivo in odlochno sprashuje po »poslednjih shtirih stvareh« in po »neizrekljivi resnici«. To so seveda vrednote, ki so na tedanjega vladajochega ateistichnega slovenskega komunista delovale kot »klerikalna provokacija«. Za tedanji oblastnishki novi razred so bila Kocbekova spoznanja le she usedlina neke prezhivele druzhbene zavesti in reakcionarni mit. Kocbekovo moderno in dinamichno krshchanstvo, ki se je za poglobitev svoje individualno dozhivete vere zatekalo k nedogmatichni misli, je bilo za marksistichno oblast tezhko razumljiv in tezhko sprejemljiv absurd.

 

 

Ali ochetje poshiljajo sinove v smrt?

 

Prichevalci polpreteklosti so nujno potrebna vest naroda in chloveshtva. Nevarni in tragichni dogodki, o katerih porochajo, nasilno odrezane perspektive zhivljenja, odsekani udi naroda, unichene mozhnosti bivanja povzrochajo she danes fantomsko bolechino in uchinkujejo kot opomin. Bolechina je toliko vechja, che odlochujochi druzhbeni dejavniki nikoli ne ponudijo zdravila za storjene krivice in napake.

Pred ochmi se mi zaiskri nekaj podob iz otroshtva: stric, ki se – preden je v zadnjih dnevih vojne postal partizan – skriva na podstreshju nashe hishe v Sredishchu, vedno v strahu, da ga odkrijejo Nemci; letalo, ki strmoglavi v gozd ob Dravi in pri tem kot apokaliptichna kosilnica poseka mlada drevesa; jezni sovjetski oficir, ki nastavlja revolver na chelo mojega dedka, drzhavnega tozhilca, ker brani zhensko, ki jo hochejo pijani vojaki posiliti; kepe chloveshkega mesa na blizhnji cesti, pokrite s slamo in muhami kot ostanek sovjetskim chetam pridruzhenih bolgarskih vojakov, ki jih je vrglo v zrak ob eksploziji pri nepravilnem nakladanju min na lojtrski voz. Mama me aprila 1945 drzhi za roko, ko iz domache sredishke hishe pred sovjetsko-bolgarskim napadom na Sredishche bezhiva v klet v sosednji vasi. Skacheva chez mine, ki jih je umikajocha se nemshka vojska nastavila po cesti. V krvavi pomladi 1945 se skrivamo v kleteh Prlekije, medtem ko granate treskajo v jablane v sadovnjakih in jih unichujejo. Kljub ognju v pokrajini v srcih ljudi tli upanje na mir ter na boljshe, vse ljudi povezujoche zhivljenje. Vechina she ne ve, da se je zmotila.

Druga svetovna vojna s slovensko revolucijo in kontrarevolucijo je zhal do metafizichnih razsezhnosti povechala nasho zhe od nekdaj prisotno latentno polemiko drugega proti drugemu, nastalo zhe v liberalno-klerikalnih razprtijah ob koncu avstro-ogrske monarhije. Slovenska podtalna drzhavljanska vojna zhe od nekdaj nikomur ne prizanese. Zakaj strojnice sovrashtva do drugachnosti tiche pri nas na vsakem seniku in kozolcu. Oziroma, kot sta znala v privatnih pogovorih o kritichnih posameznikih vechkrat povedati nekdanja socialistichna voditelja Ivan Machek-Matija in Franc Leskoshek-Luka: »Mafija je to! Najraje bi vzel v roke mashinco in jih vse pobil!« In tu je seveda kaj hitro tudi nekdanji krshchanski socialist in partizan Brejc alias Jozhe Javorshek, ki ob tragichni smrti svojega sina leta 1969 pripishe v izpovedni knjigi Kako je mogoche Edvardu Kocbeku vlogo »zapeljevalca in zvodnika slovenske mladine« in ga posredno – neposredno obdolzhi za smrt svojega sina.

Ob tem pa vsekakor ni zanemarljiva misel nobelovca Eliasa Canettija pa she koga, da v resnici ochetje izrabljajo in ubijajo sinove za svoje egoistichne namene. V chasu politichnih kriz morajo sinovi braniti interese svojih ochetov na daljnjih in blizhnjih bojishchih. Velikokrat jih poshiljajo v vech kot gotovo smrt za nekaj praznih fraz, za nekaj votlih nacionalizmov, za nekaj patetichnih egoizmov.

Maja 1970 sem v nekdanjem londonskem liberalnem mesechniku Klic Triglava ob polemiki, ki je nastala zaradi Javorshkovih ochitkov, da je Kocbek kriv za smrt njegovega sina, in v kateri je sodeloval tudi Taras Kermauner, zapisal v chlanku Tudi tako je mogoche naslednje besede: »Toda, Jozhe Javorshek, kaj je Edvard Kocbek res tisti edini in resnichni krivec te nesreche? ... Kaj pa, che si ti, oche, posebno kriv smrti ubogega sina in se tvoja nesrechna podzavest upira, da bi to krivdo ... priznala?«

Vedeti moramo, da je Javorshkov sin pri svojem ochetu, nekdanjem krshchanskem socialistu in partizanu, prichakoval pokonchno kljubovalno drzho, ki se upre oportunistichni lazhi in politichnim pomankljivostim. Namesto tega pa je dobil, kot pishe februarja 1970 v istem Klicu Triglava Javorshkov nekdanji prijatelj in poznejshi emigrant, pesnik in publicist na Bavarskem in v Avstraliji Jernej Roj, ocheta, nekdanjega revolucionarja, ki se je po zachetnih razocharanjih po drugi svetovni vojni vrnil iz komunistichnega zapora prepleskan s partijskimi parolami, in to potem, ko so ga bili predchasno izpustili na svobodo z njegovim podpisom, da bo vse zhivljenje delal za komunistichno tajno politichno policijo.

 

 

Nevarna razmerja

 

Socialni zagon se pri Kocbeku vedno znova na kompliciran nachin mesha in bojuje z mitom brezchasne, izvenzemeljsko naravnane zavesti krshchanskega vernika. Skozi vijuge in zanke chasa se zaradi Kocbekove vidne izpostavljenosti sredi slovenske stvarnosti bolj kot pri povprechnem posamezniku zrcalijo karakteristichni kulturnopolitichni pa tudi eksistencialni zapleti, sprostitve, premiki in zamiki. V trpkih premenah zhivljenja (ki segajo od objave Premishljevanja o Shpaniji, v katerem se je uprl uradni liniji tedanje katolishke Cerkve in konservativnim politichnim nachinom reshevanja nacionalnih in drzhavnih kriz, do njegovega delovanja v partizanskem gibanju in Osvobodilni fronti, kjer ni mogel uveljaviti svojega pluralistichnega druzhbenega koncepta) je namrech (p)ostal predvsem pesnik in mislec, she posebej tudi kritichni opominjevalec in globljo resnico ishchochi posameznik Kot tak je po drugi svetovni vojni uveljavljenim komunistichnim oblastvenim strukturam ponujal dobro prilozhnost za odstranjevalne ukrepe.

Po razmeroma uchinkovitem pesnishkem vzponu v letih 1963 – 1974 (med drugim je tedaj objavil zbirke Groza, 1963; Porochilo, 1969; Zherjavica, 1974; dnevnik Listina, 1967; prichevanja Svoboda in nujnost, 1974), s katerim je bila prekinjena Kocbekova izobchenost iz javnega in duhovnega zhivljenja, ki je nastala na zachetku petdesetih let prejshnjega stoletja ob objavi novel Strah in pogum, se je namrech sprozhil nov usodnostni konflikt s komunistichno oblastjo zaradi njegovega intervjuja v publikaciji Edvard Kocbek, prichevalec nashega chasa, ki jo je leta 1975 v Trstu izdal Boris Pahor skupaj z Alojzom Rebulo.

V tem konfliktu, prepletenem z napadi na Kocbeka s strani razlichnih komunizmu zvestih uradnih slovenskih protagonistov, ki mu je sledilo ogorchenje shirshe mednarodne javnosti s posegi nemshkega nobelovca Heinricha Bölla v zashchito preganjanega slovenskega pesnika, sem sodeloval tudi sam s shtevilnimi prispevki v avstrijskem, nemshkem in shvicarskem tisku, v drugi polovici novembra 1975 pa tudi z govorom o preganjanju Edvarda Kocbeka na dunajskem 40. kongresu mednarodnega PENa. Toda o tem nekaj vech pozneje.

Dejstvo je, da sta se ob teh dogodkih pojavila v Sloveniji z novim demagoshkim zagonom zhe tradicionalna Kocbekova nasprotnika Josip Vidmar in Jozhe Javorshek kot generalna obtozhevalca in sramotilca njegovih duhovnih dejanj, to pa gotovo ni nakljuchje, temvech ima shirsho, iz tedanjega politichnega zakulisja dirigirano ozadje.

Leta 1978 je Javorshek pri mariborski zalozhbi Obzorja objavil delo Nevarna razmerja, ki je nedvoumen napad na nekonformistichne pisatelje tedanjega aktualnega kulturnopolitichnega trenutka. Za svojo ne prevech daljnovidno razmejitev z »nasprotniki socializma« si je avtor izbral posebno metodo. Spominjala naj bi na trike kakega hudichevega advokata, zapeljivca in preshushtnika, chigar osnovni namen je zavajanje, zaslepljevanje in ochitna demagogija. Choderlos de Laclos je zhe leta 1782 v Liaisons dangereuses pokazal ta neprijetni zhivljenjski nachin, ki je nashel pot v kabinete najrazlichnejshih politichnih pisarn vsega sveta, najvech pa seveda v delavnice tistih, ki ga najbolj potrebujejo: v kabinete tajnih policij najrazlichnejshih obarvanosti in demonichnih stopenj.

Javorshek se v omenjeni publikaciji dela, kot da skusha pogledati resnici v ochi in povedati njeno pravo ime. Ustvariti namrech hoche vtis posebno poshtenega in pravilnega pisanja. Pri tem pa je tak kot junaki iz Laclosovega romana v pismih, namrech kot vicomte de Valmont, ki trdi, da so vsi ljudje »enako hudobni in slabi«, vendar svojih slabih pozheljivosti ne znajo uresnichiti, ker so prevech navezani na moralistichno tradicijo, katere se bojijo.

Poleg za Javorshka skrajno negativnega anarhistichnega pisatelja Vitomila Zupana, o katerem ve povedati, da »mu je zhal, da ga niso ubili« (Nevarna razmerja, str. 13), je glavna tarcha seveda spet Edvard Kocbek:

»Res je sicer, da se je (v partizanih) nekajkrat ojunachil in javno izjecljal nekakshne protestne stavke, resnici na ljubo pa naj bo povedano, da so bili ti stavki podobni otrochjemu blebetanju. Na primer, che kdo v pravljici srecha leva pa mu pravi: ´Ti si pa hud, kajne? Saj me bosh pozhrl, kajne?´ In nato zbezhi.« (Nevarna razmerja, str. 70 – 71).

»Che sem v partizanih gledal Kocbeka, kadar je govoril na mitingu ali se motal med mnozhico kot visok predstavnik politike, nikdar nisem mogel razumeti, zakaj mu taka vloga tako godi. Sprehajal se je, kot da bi imel mitro na glavi in shkofovsko palico v roki, kot bi bil ogrnjen v dolg zlat nebeshki plashch.« (Nevarna razmerja, str. 113).

»Z grozo sem opazil, da je Edvard Kocbek, tedaj she podpredsednik prezidija LRS in velmozhichek chudne slave, v bistvu v popolnem sporu z Revolucijo. O Kocbeku – partizanu ni bilo vech ne duha ne sluha. O vsem tem bi bilo treba "znanstveno" pisati, bila bi klinichna shtudija "o prehajanju intelektualcev z revolucionarnih pozicij v nazadnjashke".« (Nevarna razmerja, str. 175).

»Kocbek je pach nove vrste divji petelin, ki na jutranji veji poje hvalnice samemu sebi in svojemu svetu, zato sploh ne slishi, kaj se okrog njega dogaja ...« (Nevarna razmerja, str. 387).

»... Je pach chisto navadna metafizichna kislica ... Ljudi ne priteguje zaradi svoje filozofije (ki je nenavadna meshanica oziroma zbirek raznih eksistencializmov), k njemu hodijo poslushat pojocho obredno melodijo ideoloshkega tenorja v abstraktni operi ...« (Nevarna razmerja, str. 388).

»Kocbek je spet pravi Kocbek postal shele takrat, ko je moral zapustiti politichno polje zaradi svoje knjige Strah in pogum. Od takrat se je legalno spreminjal v pomembno negativno silo na Slovenskem.« (Nevarna razmerja, str. 389).

Kar me je in me pri Javorshkovem nachinu pisanja in druzhbenega vedenja najbolj moti, je bistveno pomanjkanje vsakrshne tolerance. Je namrech janzenistichno strog in neprizanesljiv, z navlako iz krshchanske miselnosti, a brez uvida v krshchansko ljubezen in usmiljenje. Iz krshchanstva, kakrshno je obstajalo pred drugo svetovno vojno, si je prisvojil le najslabshe: klerikalizem, ozkosrchni napad, enosmerno, vchasih celo slepo akcijo v resnici le navideznega »pravichnika« v boju s pokvarjenim svetom.

Toleranca, humanitarna spodbuda, toleranchni patent, odprava muchenja in smrtne kazni so pojmi in dejstva, ki izhajajo iz Voltairjevih in Rousseaujevih filozofskih naporov ter koreninijo v znanih politichnih reformah avstrijskih vladarjev Marije Terezije in Jozhefa II., bila pa so merilo tudi za nash slovenski prostor. Javorshek te tolerance ne pozna. Rechi bi mogli, da je plachal davek razvoju, ki je sledil zachetnemu utripu francoske revolucije pred vech kot dvesto leti, saj ta ni znala realizirati duhovnih vizij o dobi, ko bo »razum zlomil moch teme nevednosti, ko bo rastocha demokracija izboljshala stanje druzhbene morale in bo sonce sijalo na svobodne ljudi brez poglavitnih grehov, zakaj zlochin in greh sta posledica ignoriranja«, kot je izjavil Antoine-Nicolas Caritat de Condorcet,  eden od tedaj kljuchnih utopichnih francoskih vizionarjev, katerih hrepenenja se v praksi niso uresnichila.

Javorshek svoje zasebne interese bistveno stilizira, patetizira in seveda (le kako bi moglo biti drugache?) »ritualizira«. Aktualne dogodke vedno znova povezhe s svojo zasebno stisko, za katero pa so zmeraj krivi drugi – predvsem tisti, ki so se sami znashli v stiski in izpostavljenosti ter se zato ne morejo braniti. Javorshek namrech nikoli ne vidi svojih lastnih napak in slabosti. Raje ravna po nachelu klasichnega oblastnika – tirana in njegovih hlapchevskih izvajalcev: Morilec ni kriv, ker je ubil zhrtev; ta je za svojo usodo sama kriva, ker je poniglava, neprisebna, podla in bistveno slaba. Zhrtev je hudodelec, medtem ko je oblastnishki aparat, ki jo je pahnil v nesrecho, po marksizmu zapovedano »priznanje nujnosti« naprednega obnashanja in plemenita krepost. Javorshek se v bistvu vede kot virtuozni fashistoidni italijanski futurist Marinetti, pri katerem je znani nemshki literarni teoretik in filozof Walter Benjamin zasledil hedonistichno-uzhivashki estetski princip, ki »unichevanje drugih ... dozhivi kot estetski uzhitek prve vrste«.

 

 

Rdeche prepleskana chrna mentaliteta

 

Eden osnovnih problemov, ki zaposlujejo tako Javorshka kot tudi njegovega akademskega zashchitnika Josipa Vidmarja, je gotovo tako imenovani boj za polozhaje. V eseju O univerzi zhivljenja, objavljenem v knjigi Dnevniki (1968), ta pojav Vidmar zelo hitro omeni, cheprav hoche ostati »vzvishen« do negativnih strani chloveshkega vedenja: »Ostali pa so na svojih mestih samo tisti, ki so bili pripravljeni na klecheplashtvo, na neposhtenost in ki so bili dovolj spretni v bojih, kakrshnim se na svojih mestih niso mogli izogniti. Okrog njih je teklo nenehno spletkarjenje, klevetanje, izpodkopavanje in neizprosno tekmovanje njihovih najblizhjih med seboj in celo zoper lastne pokrovitelje, na katerih mesta je stalno pretendirala truma ljudi, spet pripravljenih na vsakrshno izdajo in lopovshchino.«

Cheprav hoche biti Vidmar dvignjen nad »moralno podlostjo« negativnih elementov, jo vseeno uporabi v svojo korist, a tako, da ostane »nevidna« za svet. Sodi namrech v kategorijo izrazitih karieristov posebno nevarnega tipa, ki napetosti v druzhbi izkoristijo tako, da jih v senci nadvse potentnih vladajochih sil »nevidno vrzhe strmo navzgor«, v elitnishko »resnichno izbranstvo«, med »homeride«, ki so nasledniki visokega homerskega pesnishtva. Eden takih Homerjevih naslednikov je za Vidmarja na primer Goethe.

Jernej Roj v eseju Odprto pismo Jozhetu Javorshku ali pripombe na rob knjige Kako je mogoche, objavljenem v februarski shtevilki londonskega Klica Triglava za leto 1970, trdi, da je bil Vidmar s svojo burzhoazno pozo na »socialistichnem« prestolu Slovenske akademije znanosti in umetnosti kot poslednji predstavnik stare predvojne Ljubljane, obdan z vsem udobjem ljubljanskih knezoshkofov (pa tudi drugih slavnih velmozh), »teh oblikovalcev ljubljanske mentalitete, ki se je, chrna v dushi, po letu 1945 rdeche prepleskala«, za kritichnega opazovalca pravzaprav smeshna figura. Toda v danih razmerah je bil tudi nevarna figura, ki je shirsho kulturno javnost znala vedno znova pouchiti, da je »vrsta nashih umetnikov ubrala drugachno pot, kakor bi bilo treba« (spis O smislu nashe literature). K takim »nepravilnim« umetnikom je po Vidmarjevem mnenju sodil tudi Edvard Kocbek.

 

 

Spredaj zlato, zadaj pajchevina  

 

Sprva optimistichni, potem pa tem bolj travmatichni politichni in kulturnopolitichni dogodki s shtudentskimi revoltami shirom po svetu in z vdorom vojashkih sil varshavskega pakta v Cheshkoslovashko, ki si je hotela z vidnimi demokratichnimi reformami sredi komunistichnega sistema oblikovati chloveka vreden obraz, so zaznamovali leto 1968 in vtisnili obdobju rezek pechat.

Tedaj je moral Sovjetsko zvezo, kjer so se dogmatichni oblasti uprli predvsem posamezni kritichni intelektualci, pisatelji, likovni umetniki, znanstveniki, zapustiti tudi Anatolij Kuznjecov. V Londonu je zaprosil za politichni azil. Njegovo dejanje je shokiralo uradne sovjetske kulturnike in sploh vse dogmatike. To tembolj, ker se je zdelo, da Kuznjecov sodi med uradne pisatelje socialistichnega realizma. V emigraciji se je odpovedal svojemu dotedanjemu literarnemu delu in zachel objavljati pod psevdonimom A. Anatol. Vendar je zhe pred tem v nekaterih v Rusiji objavljenih tekstih dokazal, da ni oportunist. V chetrti shtevilki moskovske revije Novi mir za leto 1968 je objavil novelo Statist (v slovenskem prevodu Janeza Zora je izshla 23. in 30. avgusta 1969 v sobotni prilogi ljubljanskega Dela).

Kuznjecov v tej noveli opisuje tragedijo »malega bednega« chloveka Ilija Ilicha, ki je statist v nekem velikem sovjetskem gledalishchu. Opisovanje trpljenja malega chloveka ni seveda nikakrshna novost v ruski literaturi. Z veliko prizadetostjo sta to tematiko med drugimi razvijala zhe Gogolj in Dostojevski. V literaturi socialistichnega realizma pa ta tema ni bila zazhelena. Delovala je zelo moteche v  tem kontekstu, ki je tezhil h glorifikaciji vodilne vloge komunistichne partije, lepih strani zhivljenja in k optimistichnim vizijam prihodnosti.

Statist Anatolija Kuznjecova je v veliko nejevoljo uradne kritike postavil vse te lepe vizije na glavo oziroma jih je zmetal v kosh za smeti. Njegov mali gledalishki statist namrech dozhivi na odru neljub spotikljaj. Toda napake ni povzrochil sam po lastni krivdi, temvech jo je zakrivil glavni igralec, »zvezda gledalishcha«. Vsa krivda se kljub temu zvali na ubogega starchka – statista, ki se skusha braniti, protestirati, vendar ga nihche ne poslusha.

Statista se doma lotijo chudne sanje, gledalishche se mu prikazuje kot resnichni konec sveta in prispodoba dogmatichnega oblastnishkega sistema. V centru tega sistema je bleshchecha dvorana z lestenci, zlatom, okraski in s slavnostnim petjem, spredaj je svetal praznichni oder, obsijan od visokih svechanosti in svete umetnosti, toda zadaj so zaprashene kulise, mrak in pajchevina. Spredaj na odru gospodujejo svechane kretnje, obdane z lazhjo in hinavshchino. Zadaj za kulisami je prerivanje, nered, brce in klofute, natolcevanje, shkrtanje z zobmi. Tako gledalishche je simbol drzhavne hierarhichne ureditve. V glavni lozhi sedijo najvishji, nedotakljivi voditelji, v prvih vrstah zasluzhni drzhavljani, direktorji in »napredni« javni delavci, zadaj na galerijah pa nepomembni, brezpravni statisti.

Med take statiste je slovensko-jugoslovanska komunistichna oblast skushala poriniti poleg drugih kritichnih glasov tudi Edvarda Kocbeka, vendar se ji to k srechi ni posrechilo. Kot se Vidmarju »post festum« ni posrechilo ohraniti statusa »glavnega nezmotljivega razsodnika«, ki visoko nad vsemi drugimi akademsko nacheljuje vsej javnosti na ocheh, cheprav je sicer predvsem siva eminenca, zlobno napihnjena kot neumni puran.

Jasno pa je, da v nedemokratichnem sistemu, manipuliranem od zgoraj, »nezmotljivi velikani« nikoli ne odgovarjajo za svoja velikokrat vprashljiva, pa tudi povsem nemoralna dejanja, saj so za vse to vedno krive le zhrtve, ki so statisti v veliki druzhbeni tragediji. Zato ni chudno, da tudi nekateri »slovenski glavni umetniki« vchasih izjavijo, da si je Edvard Kocbek sam kriv za svojo usodo, chesh »zakaj ga pa tako lomi« (izjava Mire Mihelich).

 

 

Slavni mozh           

 

Za senzibilnega Kocbeka je postal Vidmar, ki se je vedno bolj razrashchal v njegovega vodilnega nasprotnika na kulturnem podrochju, »mali sivi mozh z vlazhnimi ochmi in nasrshenimi obrvmi«. V pesmi Slavni mozh Vidmarja vprasha: »Zakaj tako slovesno potujesh v svoj nich?«

Zhe v partizanskem obdobju se nista razumela. Do komunizma skrajno oportunistichni Vidmar je menil, da Kocbek rushi enotnost odpornishkega gibanja, ker noche pristati na nujno prevlado komunistov kot »vodilne in edine zares zgodovinsko upravichene mochi« nad vsemi dejavniki slovenskega zhivljenja.

Ochitno je, da Vidmar ni znal ali pa ni hotel videti realne stvarnosti z njenimi antagonizmi, razpokami, nevarnostmi, a tudi novimi upi. Ker je skushal vse estetske in duhovne pojave prilagoditi svoji iluzorni podobi lepega in umetnishko primernega in je tudi celotno slovensko kulturnopolitichno danost – podobno kot komunisti – nategnil na svoje nasilno kopito priznavanja nujnosti komunistichne oblasti, se ni mogel dokopati do spoznanja o nujno potrebni duhovni vechsmernosti oziroma pluralistichni razlichnosti na podlagi vzajemne solidarnosti med ljudmi.

Zhe v letih 1951 in 1952 je Vidmar javno, she bolj pa zakulisno posegel ob izdaji Kocbekove zbirke novel Strah in pogum v tedanjo nelepo igro razdrazhenih machk z vedno bolj osamljeno »mishjo zhrtvijo« –  Kocbekom.

Vidmarjevo razmerje do enega najbolj odlochilnih slovenskih avtorjev 20. stoletja razgali akademikov stanovitni neposluh za aktualne manifestacije chasa in njegove najbolj pomembne predstavnike. V spisu Pisatelji, v odlomkih objavljenem leta 1964 v knjigi Misli, Vidmar med drugim takole oceni duhovni profil Edvarda Kocbeka: »... Doslej so njegovi stihi she vedno bolj lepi kot resnichni. Njih smisel ni vedno jasen ... Njegov stil je bogat in bujen, toda kakor izgublja Kocbek kontrolo nad svojo miselnostjo, tako mu pogosto uhajajo globokoumne besede, ki v svojih zvezah nimajo jasnega smisla ali pa sploh nimajo smisla. Tako mu nastaja nekakshen meglen hiperbolizem, ki izvira iz zanesene misli in ki sluzhi ad maiorem gloriam njene vsebine, obe pa sta brez skrbne in pozorne kontrole ... Che bi chlovek podrobneje raziskoval sestavine te sploshne meglenice ali psihike kristjana, bi se kmalu preveril, da je njen bistveni element neka modna spiritualistichna miselnost, ki jo je Kocbek prevzel iz sodobne francoske literature, od nekod med personalisti in eksistencialisti Sartrove shole. In dodati moram, da je vsaj ta miselna zmes pri Kocbeku sumljivo slabo prebavljena in nekritichno prisvojena ... Vazhno ... se mi zdi ..., da se je Kocbek lotil obravnavanja osvobodilne borbe, ki je bila elementaren chloveshki in druzhbeni pojav, s to svojo slabo prisvojeno francosko aparaturo, ki je resnichno izraz meshchansko rafiniranega in nezdravo kultiviranega ozrachja ... Tu je vnovich ochitno, kam chloveka lahko privede primitivna, malo inteligentna intelektualistichna mistika, kakrshna je Kocbekova. Kot jetnik svojega mistichnega gledanja sub specie aeternitatis koraka Kocbek slepo preko vseh razlik, ki jih chloveshtvo mora chutiti in priznavati, che hoche obstati, in se prav nich ne zaveda, kako globoko zhali in skruni ne samo chustva, ki jih mi moramo gojiti do nashe osvobodilne borbe, marvech kako zhali in skruni tudi chlovechnost kot tako, zavest in voljo sveta, ki se bije za svobodo, za napredek, za popolnejsho eksistenco, za razvitje vseh mochi in za vishjo podobo chloveka, skratka kako zhali in skruni vse tisto, kar je najvishje v chloveshtvu, kar ga je privedlo iz teme pradavnosti v sedanjost in kar ga vodi in ga bo vodilo dalje ...« (Misli, str. 179 – 180).

Vidmarjev kronichni neposluh za utrip chasa ter za posebnosti in razsezhnosti 20. stoletja je sicer vsesploshen, vendar je posebno ochiten in usoden pri obravnavanju Kocbekovega prispevka k sodobni slovenski literaturi in duhovnosti. Nasploh je shel Vidmar, prepoln lepih visokodonechih besed o »vzvishenosti visoke umetnosti«, mimo najodlochilnejshih dogodkov komplicirane in vechsmerne sodobnosti, ne da bi jih odkril v njihovih pomenih in razkril v njihovih namenih.

Odlochitev za pozitivizem, se pravi za snovnost oziroma »predmetnost« tako imenovane slovenske druzhbene nujnosti (konkretno enopartijskega sistema »socialistichnega samoupravljanja«), je bila za Vidmarja obenem standardna utilitaristichna odlochitev proti disonancam, vechplastnosti in kritichnosti umetnosti, proti modernizmu, a tudi proti obsezhni spiritualistichni tradiciji, na primer proti (kljub katolishkim zarisom) dokaj samohodski duhovni literaturi Ivana Preglja (ki je za Vidmarja pisatelj za »preproste pameti«, h katerim sodijo predvsem »slovenski klerikalci in podobno obchinstvo«). Vidmar je proti »intelektualizmu« in eksistencialnim izpovedim osebne stiske, kot se uveljavlja v avtentichni, vseslovensko pomembni literaturi Mirana Jarca ali Slavka Gruma; je za Zhupanchichevo leporechnishtvo in proti integralnemu duhovnemu kozmosu Srechka Kosovela, pri katerem podobno kot varuh pesnikove zapushchine Anton Ocvirk pavshalno in shablonsko potrdi le klishe tradicionalnejshih pesnishkih dejanj. V tem smislu odklanja – podobno kot njegov oproda Javorshek – moderne individualne poetike novih avtorjev Petra Bozhicha, Rudija Sheliga, Lojzeta Kovachicha, Vitomila Zupana, Tomazha Shalamuna, Daneta Zajca, Gregorja Strnishe, Vena Tauferja, Francija Zagorichnika in she koga. Ko se odlochi za svetovno linijo »pozitivne literature« Tolstoj – Gorki, se usmerja proti bistvenim literarnim dokumentom novega chasa, kot so se uveljavili od prvih zachetkov pri Gogolju in Dostojevskem do Kafke, Camusa ali Sartra, pa tudi pri slovenskih modernih avtorjih s prikazi individualno zapletenih zhivljenjskih stanj.

Vidmar je tipichen primer inteligentnega, duhovno visoko razvitega ateistichnega in utilitaristichnega malomeshchana, pri katerem je vero v vseprisotno metafizichno bozhjo skrivnost zamenjala vera v energijo Mochi in Oblasti. Od tod izvira zame kot kritichnega sodobnika vech kot neprijetno Vidmarjevo chashchenje gospodovalnega oblastnishtva od Napoleona do Tita. Ponotranjen odnos do vsestransko razsezhnih pojavov zhivljenja, kot se kazhejo tudi v literaturi, je pri Vidmarju zdrknil v pozunanjeni »zdravorazumarski«, oportunistichni vedenjski nachin, v skladu s katerim je treba biti povezan z dejansko (politichno) mochjo chasa, ki je ontoloshki odraz zhivljenja kot manifestacije mochi. Povezanost z Mochjo je za Vidmarja moralna dolzhnost, to pa so podobno obchutili tudi nemshki nacisti v svoji slepi brezpogojni podvrzhenosti Hitlerju.

Jasno je, da je za Vidmarja Kocbekov poetichni princip, ki prek paradoksalnosti, kot jih nudi dialektichni odnos med lastnimi zavestnimi in podzavestnimi spoznanji in obchutki ter med navzkrizhji zgodovine in druzhbeno politichnega trenutka, ki se postopoma razodene v paradigmatichnih poetichnih skokih skozi velikokrat absurdno zhivljenjsko resnichnost, nerazumljiv in brez pravega smisla. Saj je za Vidmarja ochitno edini smisel pokorno priznavanje zhivljenjske nujnosti, torej v danem trenutku komunizma, ter boj starega liberalca proti zanj metafizichnim shpekulacijam, kot jih baje ponujajo Kocbek in klerikalci. Zato seveda ni chudno, da je Vidmar obchudovalec tako Napoleona kot tudi Napoleonovega chastilca Goetheja. Slednji je za Vidmarja »najumnejshi Evropejec«, ki je odklanjal mistiko in svetu kot eden velikih homeridov oziroma visokih nadaljevalcev Homerjevega duhovnega izrochila razodel, »da se je dokonchno prichela era naravoslovja in priznavanja tostranskega sveta in zhivljenja«.

 

 

Zmotna utopija velikega prichakovanja dokonchne druzhbene sreche

 

Navzkrizhja s Kocbekom so bila v resnici seveda odsev shirshe politichne in duhovne krize. V mariborski reviji Dialogi je leta 1967 pisatelj, pesnik in esejist Marijan Kramberger priobchil daljshi esej s pomenljivim naslovom Zakaj she nisem postal komunist. O nekaterih kljuchnih predpostavkah komunistichne utopije, o absolutni srechi in brezrazredni druzhbi, je povedal tudi tole: »Sprejemam prakso marksizma, ne morem pa sprejeti njenih deklariranih ontoloshko-etichnih pobud ... Temeljni etichni motiv vseh pravih socialistichnih gibanj je prichakovanje realizacije chloveshke sreche, ki bo praktichno popolna, stoodstotna, ali pa vsaj tako bistveno vechja, kot jo lahko dosezhe katerikoli posameznik v kateremkoli druzhbenem sistemu pred socializmom, da bi bila vsaka primerjava nemogocha in nesmiselna ... Mislim namrech, da je marksizem v tem svojem velikem prichakovanju v zmoti ... In resnichno je konec sedanje zgodovine chloveshtva, kakor ga predvideva marksizem, zelo zelo problematichen ... Gre za tipichen pojav eskapizma: v tej utopiji se izrazha nezavedno priznanje proletarcev, da se v bistvu sramujejo samih sebe in svoje druzhbene vloge ter si intimno zhelijo, da bi jih nekak chudezh prestavil na drugi breg, med gosposko, med izkorishchevalce, ki bi pri tem nehali biti izkorishchevalci, tako da bi negativni predznak pred njihovim nachinom zhivljenja odpadel.«

Kramberger v omenjem eseju pishe o problemu kapitalistichnega in socialistichnega sveta ter odkriva stabilizacijske faktorje kapitalizma, ki govorijo o tem, da so se zahodne liberalne drzhave mochno »socializirale«. Odlochno pristavi, da je »osrednja negativiteta socialistichnega mesijanstva skratka v tem, da se prej ali slej zachne kazati ljudem kot lagoden moralni alibi in opravichilo za sleherno lumparijo ...«

Ali ne tichi v tej ugotovitvi, ki je povzrochila ostro jezo mariborskih komunistichnih dogmatikov, eden od vzrokov za sedanjo slovensko moralno, politichno in gospodarsko krizo, ki smo jo pravzaprav podedovali iz nekdanjega komunistichnega sistema? Jasno je namrech, da je tudi danashnja druzhbena stvarnost, cheprav je ne moremo poistovetiti s chasom prejshnjega prisilnega rezhima, zelo motecha. Vendar ni motecha le v slovenskem nacionalnem okviru, temvech je taka tudi shirshe, globalno, na svetovnem prizorishchu dogajanja. Pretres aktualnega druzhbenopolitichnega polozhaja bi pokazal, da gre za razpadanje po mnogih shivih. Na razlichnih podrochjih – v gospodarstvu, financhnishtvu, ekologiji, politiki, kulturi in znanosti – so se pojavili vidni antagonizmi, ki so znamenja globalne krize. So ta znamenja pravzaprav strukturne lastnosti kapitalizma, ki se je razbohotil potem, ko se je komunistichni projekt chloveshke sreche, o katerem je pred desetletji javno podvomil tudi Marijan Kramberger, sesul kot grad iz peska? Vprashanje je, kako ocenjujemo sedanji polozhaj … Ali je mozhno oblikovanje nove druzhbene eshatologije, ki pa bi se morala izogniti nekdanji absolutizaciji sreche v raju na Zemlji? Ali je sploh she mogoche oblikovati druzhbene mehanizme, ki shchitijo koristi neprivilegiranih in jih vkljuchujejo v druzhbo, delujocho na principih solidarne vzajemnosti, ko pa se povzpetniki iz vrst baje prej neprivilegiranih brezobzirno vrivajo med kapitalistichne izkorishchevalce in tako sodu izbijajo dno? Toda naj se zavedajo, da ljudje she vedno hrepene po osvoboditvi iz prisil, ki jih muchijo in obremenjujejo. Skozi vijuge chasa in krogotoke zgodovine se namrech pne vechna zhelja chloveshtva po druzhbeni in osebni osvoboditvi.

 

(Nadaljevanje prihodnjich)

 

 

Glej tudi: Zapleti v vijugah chasa, I  (Revija SRP 103-104/2011)