Revija SRP 105/106

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA

(XII)

 

Budimpeshta, pomeshana s preteklostjo in sedanjostjo

 

Na trgu Deák tér zachutish neenakomerni utrip velikega mesta. Tu, sredi Budimpeshte, poka v kolesju velikega kompleksa, ki so ga navdusheno gradili ob koncu 19. stoletja. Po svetu malo znani impresionistichno barviti madzharski romanopisec Gyula Krúdy (1878 – 1933), avtor imenitnega ornamentalnega romana Rdecha poshtna kochija (1913) in she okoli dvesto drugih daljshih in krajshih literarnih del, je gradbeno mrzlico iz zadnjega obdobja avstro-ogrske monarhije opisal takole: »Podnevi so neprestano gradili, na palache so zidali stolpe soncu naproti, toda nochi so bile bolj podobne pogrebom. Neskonchna vrsta mrtvashkih vozov je tedaj odvazhala trhli material iz mesta, odvazhala je stare ljudi, stare hishe, stare stavbe in stare navade.«

Leta 1902 so ob donavskem bregu v Peshti zgradili poslopje madzharskega parlamenta, ki se ponosno in bahavo shopiri vsem na ocheh. Velikanska zgradba uchinkuje skrivnostno in neverjetno. S sedemsto sobanami ter z velichastnimi dekorativnimi slikarijami in drugim okrasjem, ki so ga polepshali z dvaindvajsetimi kilogrami najboljshega zlata, uchinkuje kot neverjeten grad iz pravljice. V palacho vodi sedemindvajset vhodnih vrat, od katerih je ostala vechina vse od leta 1902 do danes zaklenjena. Budimpeshtanski parlament je zgrajen v bombastichnem psevdozgodovinskem stilu: osnovne poteze izhajajo iz barochnega obchutja, kupola je zgrajena v renesanchnem slogu, nad vsem pa lebdi velikopoteznost in prostodushna »brezskrbnost« magnatske megalomanije – z rahlim shkiljenjem proti angleshki gotiki westminstrske palache.

Na Déak téru dozhivi madzharsko velemesto ob Donavi, ki je danes vechje kot Dunaj in ima okoli 2,300.000 prebivalcev, vsak dan svoj telesni zlom. V trenutku odpove promet. Prihaja do velikih zastojev. Avtomobilski izpuh se mesha z industrijsko umazanijo. Toda istochasno se spodaj pod zemljo krizhajo tri linije podzemske zheleznice. Velikanska reka ljudi se preliva z enega tira na drugega. Ena linija povezuje grichevnato Budo z nizhinsko Peshto, druga vodi iz juzhnega industrijskega predela Peshte do severnega, tretja, najstarejsha v Evropi, ki je nastala v legendarnem chasu nadobudnih graditeljev madzharske velemestne prestolnice v letu 1896, pelje do Trga junakov (Hösök tér), zgrajenega ob tisochletnici Madzharske v istem letu. Tu na 36 metrov visokem stebru kraljuje nadangel Gabrijel nad kipi najslavnejshih madzharskih knezov, kraljev in drugih odlichnikov. Pred spomeniki je grob neznanega vojaka, v blizhini stoji imenitni muzej upodabljajochih umetnosti (z dragoceno zbirko klasichnih umetnin kneza Esterházyja), zadaj se shiri Mestni gozdich z zabavishchi, podobnimi dunajskemu Pratru. Tu se nahajajo zhivalski vrt, zabavishcha, restavracije in kavarne.

Che ne prej, pa pred tem stebrom Slave z madzharskimi kralji zachutish, da se soochash z usodo nekega naroda, ki je kot tujek zazhivel sredi prvotno drugachne Evrope. Predvsem jezikovna drugachnost vodi Madzhare do preprichanja, da so posebnost sredi Srednje Evrope. S svojo ugro-finsko jezikovno strukturo in znachilno usodo so baje potomci desetih prvotnih nomadskih rodov, imenovanih Onogur (Deset pushchic). Od tod prihaja poimenovanje za dezhelo teh jezikovnih drugachnezhev in osamelcev v obdajajochem jo morju indoevropskih jezikov: Hongrie, Hungarus, Ungarn, Ogrska.

Madzhari, ki so ob koncu 9. stoletja zacheli s priblizhno 20.000 oborozhenimi konjeniki in s pol milijona nomadov zasedati nizhinska in tedaj mochno slovanska obmochja med Donavo in Tiso, so veljali do bitke na Leshkem polju za strah in trepet Evrope, vendar so se kot potomci za preostalo Evropo vech ali manj nerazumljivega jezika nekdanjih Onogurov tudi sami vedno znova chutili ogrozhene in odrinjene iz poglavitnega in sredishchnega dogajanja. Cheprav se ob koncu avstro-ogrske monarhije, ko so dobili shiroko drzhavno avtonomijo, niso izkazali v razmerju do njihovih v isti drzhavi zhivechih sonarodov, Slovakov, Hrvatov, Srbov, Romunov, nemshkih Shvabov, kot strpni demokrati, ki uposhtevajo drugo in drugachno, tudi njim zgodovina ni prizanashala. Dolga obdobja so jim vladali kralji tujih rodov. Mongolski vpad v letu 1241 je opustoshil velike predele Madzharske in Hrvashke. V 16. stoletju so nato glavne predele madzharskega kraljestva zasedli Turki. Po zlomu njihove mochi so drzhavo z Dunaja nadzorovali Habsburzhani in jo izkorishchali predvsem kot zhitnico za ves imperij. Poskus osvoboditve v letu 1848 se je krvavo konchal. Vsekakor nudi pestra in krvava madzharska zgodovina obilno snov za shtevilne zgodovinske romane.

»Vstani Madzhar, domovina te kliche! Prishel je chas, zdaj ali nikoli! Bomo suzhnji ali svobodni? To je vprashanje, izbiraj!« se je tedaj glasilo geslo zanosnega romantichnega pesnika upora Sándorja Petöfija, s katerim je predramil rojake, cheprav je sam padel v boju.

Po pobudnikih tega nacionalnega odpora in temu – kljub zachetni avstrijski represiji – sledeche emancipacije in drzhavnega vzpona so poimenovali glavne budimpeshtanske ulice in inshtitucije. Tem so dali imena Lajos Kossuth, Ferenc Deák, István Széchenyi, Józef Eötvös, general Bem. Leta 1849 so Avstrijci v Peshti usmrtili prvega madzharskega ministrskega predsednika iz leta 1848 Lajosa Batthyányja, v trdnjavi Arad pa trinajst generalov uporne madzharske vojske.

Dobrih sto let pozneje se je zgodovina na tragichen nachin ponovila. Po neuspelem uporu proti komunistom in sovjetskim okupatorjem so upornega ministrskega predsednika Imreja Nagya leta 1958 usmrtili in na zakotni parceli 301 budimpeshtanskega mestnega pokopalishcha skupaj z eksekutiranimi somishljeniki zagrebli kot navadne pse z obrazi v zemljo. 

Poleti 1989 se je »socialistichni zashchitni obroch« okoli drzhav z »napredno druzhbeno usmeritvijo« zrushil najprej na Madzharskem. Chez mejo z Avstrijo so zacheli na veliko bezhati zlasti mlajshi prebivalci tedaj she obstojeche Nemshke demokratichne republike in tudi Cheshkoslovashke. V istem chasu je tedanji madzharski komunistichni rezhim odredil, da Nagya vnovich pokopljejo na svechan nachin.

Nato se je vse odvijalo z vrtoglavo naglico. Na prvih svobodnih volitvah je zmagala koalicija Demokratichnega foruma. Prebivalstvo je naivno prichakovalo nagel gospodarski vzpon. V naslednjih letih so mochno obogateli le redki, shirshe, zhe prej neprivilegirane delavske pa tudi revnejshe kmechke plasti pa so zashle v socialno tezhak polozhaj.

Med kapitalistichno bleshchavo osrednjih delov Budimpeshte in kakim zakotnim predmestnim okrajem so she danes velike razlike. V sedmem (Elizabetinem) okraju, kjer je nekoch zhivelo veliko Zhidov in velja za predmestje malih ljudi in kjer po drugi svetovni vojni ni ochitno nihche popravljal hish, she vedno mnogo starih stanovanj v notranjosti nima stranishch in kopalnic. Toda Madzhari znajo kljub razpokam v zidu ponosno nategniti vajeti. Tudi zhe prej omenjeni pisatelj Gyula Krúdy se je, podobno kot v zgodovini mnogi madzharski plemichi in magnati, rad »postavljal«. Tako ni chudno, da je v chasu vzpona zheleznic in avtomobilizma najel kochijo in se z njo vozil na madzharsko »morje« Blatnega jezera »na lepshe«.

Velika melanholichno vrochekrvna chustvenost bezhi chez slovite mostove prek Donave, ki povezujejo obe prvotni mesti: starodavno in hribovito Budo (z imenitnim barochnim gradom Marije Terezije, ostanki avstrijske trdnjave na Gelertovem hribu ter rimskimi najdishchi v Aquincumu Obude) z na levem bregu lezhecho nizhinsko in industrijsko Peshto. Tu je v 19. stoletju vech kot tretjina prebivalstva govorila nemshko, she danes pa je v mestu veliko predstavnikov manjshin, tudi Hrvatov, Srbov in Slovencev.

Bolj kot v nekaterih drugih nekdaj komunistichnih drzhavah se na Madzharskem mesha vse z vsem: ostanki socialistichne mentalitete se povezujejo z radikalnim turbokapitalizmom, s protizhidovstvom in zariplim bojem proti »umazanim Ciganom« in neprijetnim tujejezichnim manjshinam. Vsepovsod se srechash z navdushenjem za cesarja oziroma madzharskega kralja Franca Jozhefa in she bolj za njegovo povsod po Madzharskem strastno obozhevano in sposhtovano soprogo Elizabeto – Sisi, pa tudi za zadnjega habsburshkega avstro-ogrskega monarha Karla in njegovo zheno cesarico – oziroma na Madzharskem kraljico Cito.

 

Pomembnost zgodovine lahko konchno zares obchutish v Matijevi cerkvi v Budi na grichu nad Donavo, kjer so kronali madzharske kralje, med drugim tudi oba zadnja – Franca Jozhefa in sredi prve svetovne vojne leta 1917 she Karla. Cerkev je zgradil zhe kralj Bela IV. v 14. stoletju, kralj Matjazh (Matija Korvin) pa je dal dodatno postaviti jugozahodni visoki stolp. Gotsko cerkev so Turki, ko so v 16. stoletju zasedli Budo, zazhgali, vendar so zgradbo pozneje popravili in uporabljali kot glavno moshejo. V cerkvi so pokopani stari madzharski kralji iz prve dinastije Arpadov. Pred stavbo in v neposredni blizhini slikovite Ribishke utrdbe stoji kip svetega Shtefana, madzharskega kralja, ki je v dezhelo uvedel krshchanstvo.

Na sosednjem Gelertovem hribu se razkazuje veliki kip svetega Gelerta, ki so ga na tem strmem kraju, kot pripovedujejo redki viri, razjarjeni pogani pahnili v smrt v Donavo, ko jim je oznanjal krshchansko vero. Leta 1083 je papezh Gregor VII. razglasil kralja Shtefana (madzh. Istvána) skupaj z njegovim zgodaj umrlim sinom Imrejem in shkofom Gelertom za svetnike in »shchite krshchanstva« proti poganskemu Vzhodu.

Vendar so madzharski stalinisti po drugi svetovni vojni hoteli biti bolj papeshki kot papezh. Na hrib so postavili kot goro velik kip »najvechjega in najboljshega chloveka na svetu, tovarisha generalisima Stalina«; kip je tudi v svetovnem merilu veljal za izredno megalomansko, faraonsko bombastichno strukturo. V dobi »odpravljanja napak« so z najvechjo tezhavo odstranili ta velikanski spomenik.

V Budimpeshti se vse mesha z vsem: turshke kopeli z modernimi rekreacijskimi predeli, imenitni novi hoteli z grdimi zgradbami iz dobe »socialistichnega razvoja«, stare bajte in razpadajoche stanovanjske kasarne iz obdobja avstro-ogrske monarhije z mondenimi vilami. Na peshtanski strani se od glavnih mostov ( ki so bili vsi – kot tudi vechji del mesta – v bojih med Nemci in Rusi leta 1945 popolnoma unicheni ali pa vsaj zelo poshkodovani) podobno kot na Dunaju ali v Parizu shirijo notranji in zunanji cestni obrochi, kar pa ne zadoshcha novemu, vedno mochnejshemu prometu. Zato so zgradili nove obvoznice, medtem ko so notranje mestne ceste prenapolnjene z vozili in vedno znova dozhivljajo svoj znachilni kolaps. Avtobusi in tramvaji shkripajo in treskajo chez cestne kotanje. Po smetnjakih stikajo begunci in revezhi za uzhitno hrano, kriminalci pa na chrni borzi urejajo dobichkonosne ilegalne posle, ki so za udelezhence velikokrat smrtno nevarni.

Budimpeshta je izrazito srednjeevropsko donavsko-panonsko velemesto z znachilnostmi, ki se v spremenjenih oblikah pojavljajo she kje, na primer na Dunaju, v Trstu, Pragi, Zagrebu ali Ljubljani, v Münchnu, Krakowu ali Berlinu. Toda pokrajina, podnebje in posebna zgodovina so Budimpeshto in njeno zaledje preoblikovali na svoj nachin. In tu je she poseben duh ljudi, ki so v zadnjem tisochletju napolnili prostor ob Donavi s svojimi znachilnostmi. Vse to se dobro zrcali iz literature, ki pa jo madzharshchine neveshchi tujec v najboljshem primeru pozna le v posameznih drobcih. Bolj znani so mu nekateri druzhbenokritichno oblikovani madzharski filmi, she bolj pa mu je dostopno shegavo in hkrati melanholichno petje teh ljudi, s humorjem zachinjene operete in veselje do barochno poudarjene chustvenosti, ki je nashla pot vse do lepih umetnosti, do slikarstva in do arhitekture. Budimpeshtanska drzhavna opera tekmuje z dunajsko, historicistichna katedrala sv. Shtefana s 96 metrov visoko kupolo, ki se je ob prvi gradnji zrushila, se hoche meriti s podobnimi zgradbami na Dunaju ali v Berlinu.

Pisateljem pripada v tem okolju od nekdaj vidna vloga. Od Sándorja Petöfija in nacionalnega vzpona v romantiki prek klasika madzharskega pesnishtva Endreja Andyja (1877 – 1919) vse do realistichnih in druzhbenokritichnih obnov najprej preprichanega komunista in poznejshega preganjanega kritika totalitarizmov Tiborja Déryja so madzharski pisatelji do danes navzochi v zalozhnishkih programih, a tudi v zavesti ljudi.

Po padcu komunizma je mednarodno priznani madzharski pisatelj György Konrád (roj. 1935) izjavil, da je obdobje socialistichnega biedermeierja dokonchno minilo. Vsekakor so njegovi romani Obiskovalec, Ustanovitelj mesta ali Sokrivec odsev minulega komunistichnega chasa. Zhe z naslovi razodevajo posebno strukturo literarnega sporochila, ki ga je pisatelj odel v razlichne kafkovsko groteskne zgodbe. Madzharska oziroma Srednja Evropa je prikazana kot torishche najrazlichnejshih prisil, zaradi katerih zamirajo uporni osamljeni posamezniki. Ti se s trdimi danostmi zhivljenja spopadajo brez adekvatnega obrambnega »orozhja«, saj poznajo le subtilna hrepenenja po boljshem in lepshem ter zheljo po kritichni ozaveshchenosti poglavitnih individualnih in druzhbenih dejanj. S takimi premisleki prebadajo najezheno okolje, ne da bi ga mogli premagati. Obiskovalec je tako imenovani objektivni opazovalec druzhbene in politichne ozhine in revshchine, sredi katere postajajo kritichni posamezniki nerazumljene in preganjane zhrtve. Ustanovitelj mesta je zastopnik tehnichnega razumnishtva, inzhenir »novega sveta«, nachrtovalec in uresnichevalec dvomljivih megalomanskih projektov. Meje med objektivno potrebnim in koristnim ter vratolomno absurdnim so nenadoma zabrisane. Ustanovitelj mesta, ki gradi ceste v »nikamor« in zida v »nikakor« stavbe na rushevinah tistega, kar je brezchutno podrl, je kot romunski tiran Ceaucescu, ki se mu je nenadoma vdrlo pod nogami. Sokrivec predstavlja vrh madzharskega tavanja po letu 1945. Oglasha se iz edinega kraja, kjer je lahko nashel v drugi polovici 20. stoletja nekaj avtohtonega miru in necenzurirane samostojnosti: iz norishnice, kamor zapirajo neprilagodljive in uporne.

Nujnost sprememb na druzhbenem in kulturnem podrochju je med drugim kmalu po drugi svetovni vojni odlichno nakazal »tezhko umljivi« modernistichni pesnik Sandor Weöres.

Kritichni literarni duh je na Madzharsko pronical v chasu komunizma tudi iz razlichnih emigrantskih revij, v katerih so sodelovali shtevilni na Zahod prebegli madzharski avtorji. Posebno pomembno revijo (z imenom Irodalmi újság) je v Parizu urejal Tibor Méray, v njej pa so se oglashali vidni meshchanski in katolishki avtorji, ki so po drugi svetovni vojni zapustili domovino (na primer virtuozni romanopisec Sandor Marai). Leta 1950 rojeni in mednarodno uveljavljeni prozaist Péter Esterházy nadaljuje z modernimi stilistichnimi prijemi v druzhbi s shtevilnimi mlajshimi avtorji to zhe uveljavljeno kritichno tradicijo madzharske literature.

Totalitarizem najhujshe vrste in madzharsko sodelovanje z nacisti v drugi svetovni vojni pa je na human nachin razkrinkal predvsem nobelovec Imre Kertész. V Romanu chloveka brez usode opisuje svojo lastno tragichno madzharsko-zhidovsko usodo. Komaj petnajstletnega so ga iz Budimpeshte odpeljali v Auschwitz in zatem v taborishche Buchenwald. Podobno kot trzhashki Slovenec Boris Pahor opisuje ta za mnoge konservativne Madzhare prevech kritichni in prevech »nemadzharski« avtor muchno zhivljenje v taborishchu – z upanjem na boljshi svet brez vojn in brez sovrashtva do »drugachnega« chloveka.

 

 

 

 

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009); V – RIM (SRP 91-92 / 2009); VI – BENETKE (SRP 93-94 / 2009); VII – BARCELONA (SRP 95-96 / 2010; VIII – RODOS (SRP 97-98 / 2010; IX – PARIZ (SRP 99-100 / 2010) ; X – MALTA (SRP 101-102 / 2011 ; XI – BRATISLAVA (SRP 103-104 / 2011