Revija SRP 105/106

Leonard Cohen

 

ZGODBE Z ULICE

 

ZGODBE Z ULICE

 

Zgodbe z ulice poznam in smeh shpanskih glasov.

Skoz noch in plin strupen se avti plazijo domov.

In jaz slonim na oknu v hotelu, ki sem ga izbral –

z eno roko bi se ubil, z drugo vrtnico drzhal.

 

Vem, slishala si: konec je, zdaj vojna bo prishla.

Mesta so shla na pol, posrednikov ni nich vech doma.

A naj vas vprasham she enkrat, o otroci mrachnosti:

vsi ti gonjachi, ki vreshche – mar njih glas za nas vreshchi?

 

Kam grejo vse te avtoceste, zdaj ko smo prosti spon?

Zakaj chete she kar naprej uganjajo pogrom?

O dama z nogami za pet, o tujec, sred cest zgubljen –

zaklenjena sta v muko, a slasti pechat so njen.

 

Vek sle bo ravnokar rodil in starsha prosita

sestro, naj jima kar naprej pravljice shepeta.

In zdaj se dete kakor zmaj v zhivljenje zavihti

eno oko iz nachrtov ima in drugo iz nochi.

 

O pridi z mano, mala, saj kmetijo greva iskat,

travo in jabolka gojit, zhivali vzdrzhevat.

Che pa ponochi se zbudim in vprasham, kdo sem, kdo,

me pelji v klavnico, tam bom pochakal z jagenjchkom.

 

V eni roki heksagram, v drugi pa deklico –

tako po robu hodim, ki ga »svet« imenujejo.

Kako smo majhni sredi zvezd, veliki sred neba!

In v podzemni v gnechi izgubljena – se bova nashla?

 

 

 

 

ZHE DOLGO JE TEGA, NANCY

 

Zhe dolgo je tega,

Nancy je osamljena bila,

zrla v oddajo na zaslonu

iz kamna poldragega.

In v Hishi Odkritosrchnosti

ochetu je za nohte shlo,

v Hishi Skrivnosti pa nikdar

nikogar ni bilo,

nikogar ni bilo.

 

Zhe dolgo je tega,

ko je shibkost vladala.

Nancy v zelenih nogavicah

je chisto z vsemi shla.

Na nas nikdar ni chakala,

chetudi sama je bila,

leta 1961 pa se je

v vse nas zaljubila,

v vse nas zaljubila.

 

Zhe dolgo je tega,

Nancy je osamljena bila,

pishtola poleg njene postelje,

slushalka odvrzhena.

 

Vedela je, da je prelepa,

in da svobodna je,

a kaj, ko v Hisho Skrivnosti

ponjo ni shel nihche,

ponjo ni shel nihche.

 

Zdaj pa povsod lahko jo uzresh,

che jasno imash oko –

mnoge njene lase imajo,

premnoge nje telo.

In ko noch se izvotli,

ko gluh bosh in brez glasu,

jo bosh zaslishal govorit,

srechna bo, da si tu,

srechna bo, da si tu.

 

 

 

 

MORAM RES PLESAT CELO NOCH?

 

Luna je polna, staram se,

ljubish me vsa vrochichna.

Dotikash se me prav skrbno,

vshech si mi, gospodichna.

 

Tako si svezha, mlada si,

uzhivam, damica.

S teboj najraje sem, che se

tako premikava.

 

Moram res plesat celo noch?

Moram res plesat celo noch?

O Rajska Ptica, daj povej –

mar moram plesat celo noch?

 

Kaj si zares mislish o meni,

ni treba rechi mi.

Sem v redu. Pa bom moral res

vso noch preplesati?

 

Moram res plesat celo noch?

Moram res plesat celo noch?

O Rajska Ptica, daj povej –

mar moram plesat celo noch?

 

Tale korak obvladam zhe.

Vadil sem ga, ko je vechina v snu chemela.

Celo zhivljenje chakam te,

nisem prichakoval, da bosh sprejela,

zdaj pa stojish tu pred menoj,

shepechesh: »Da! Da! Da!«

 

Moram res plesat celo noch?

Moram res plesat celo noch?

O Rajska Ptica, daj povej –

mar moram plesat celo noch?

 

 

 

 

HOTEL SEM ITI

 

Hotel sem iti, ne bom tajil,

vsaj stokrat zhe sem se pripravil, da bi te pustil,

a vedno znova se ob tebi prebudil.

 

Leta minevajo, ponos zgubish,

ne hodish ven, ker je doma otroshki vrishch,

in v nos te bode vse, kar naredish.

 

Najdrazhja, lahko noch, upam, da ti je prav tako  –

postelja je ozka, a moj objem shirok,

in tukaj sem, she vedno tvoj zelo.

 

 

 

 

JOD

 

Potreboval sem te, slutil sem, da grozi mi

izguba tistega, nad chemer naj imel bi moch.

Pustila si me k sebi, dokler nisem klonil,

pustila si me k sebi, dokler nisem klonil –

tvoja lepota je bila na rano jod.

 

Vprashal sem te, ali sem vreden odpushchanja.

Je razocharanje v ljubezni mar zlochin?

Rekla si: daj no, ne skrbi, dragi.

Rekla si: daj no, ne skrbi, dragi,

trpish lahko she na kak drug nachin.

 

Peljala si me tja, kjer sem pogrnil,

nisem zaprl ochi, bilo je presvetló.

Pa sem bil s tabo, o sladka milost,

pa sem bil s tabo, o sladka milost,

milost, ki je pekla kakor jod.

 

Sveti poljubi tvoji so zaudarjali kot jod.

Tvoj vonj na meni bil je kakor jod.

V sobi pa usmiljenje, kot jod.

 

Sestrski prsti so zazhigali kot jod.

Vsa moja divja strast bila je jod.

V zaupanje oblechena poshast, kot jod.

In vsepovsod se je razlezel jod.

 

 

 

 

PAPIRNATE STENE

 

Stene v hotelu so papirnate,

sinochi slishal sem, da sta ljubila se,

boj ustnic dveh, telesa na telo,

hropenje harmonije, ko mu je prishlo.

 

Stal sem ob steni in prislushkoval,

zachuda chisto miren sem ostal;

kamen se pravzaprav mi je zvalil s srca:

ljubezen konchno je po svoje shla.

hud kamen se mi je zvalil s srca:

ljubezen konchno je po svoje shla.

 

Ko je odhajal, slishal sem poljub,

svet se mi zdel je lep in chist in ljub,

ko shla si v kad in si prepevala,

sem srechen bil, da she nikdar tega!

 

Stal sem ob steni in prislushkoval,

zachuda chisto miren sem ostal;

kamen se pravzaprav mi je zvalil s srca:

ljubezen konchno je po svoje shla.

Hud kamen se mi je zvalil s srca:

ljubezen konchno je po svoje shla.

 

Komaj zhe chakam, da bi rekel ti v obraz –

da bi bila, kjer sem nocoj bil jaz.

Zame si Nagi Angel,

zame si Zhenskica, Ki Rada Da.

Hotelske stene govorijo, vesh:

shele ko v peklu bil si zhe, v nebesa smesh.

 

Hud kamen se mi je zvalil s srca:

ljubezen konchno je po svoje shla.

 

 

 

 

KJER SKRIVAJ ZHIVIM

 

To jutro sem te videl,

zelo hitra si bila  –

preteklost me, kazhe,

ne bo obshla.

Tako te pogresham,

nikjer nikogar ni,

in she vedno se ljubiva,

tam, kjer skrivaj zhivim.

 

Smejim se, ko sem jezen,

lazhem in goljufam,

moram naprej,

in drugache ne znam.

Vendar vem, kaj je narobe,

in vem, kaj drzhi,

in umrl bi za resnico,

tam, kjer skrivaj zhivim.

 

Ne predaj se, ne predaj se, brat,

sestra, nikar se ne predaj!

Konchno sem dobil ukaze!

Korakam skozi jutro,

skozi noch korakam zdaj.

Shel bom onkraj meje,

kjer zhivim skrivaj.

 

V chasopis pogledam –

kar zajokal bi!

Che ljudje zhivimo ali ne,

to vsem dol visi!

Preprichujejo nas, da je svet

chrno-bel, se bojim –

Hvala B-gu je vse manj enostavno

tam, kjer skrivaj zhivim.

 

V ustnico se ugriznem,

kupujem, kar ukazhejo:

od najnovejshega hita

do resnic starih mozh.

A vedno sem sam,

v prsih pa ledenim.

Hladno je in vse gomazi,

tam, kjer skrivaj zhivim.

 

 

 

 

LEONARD COHEN (1934) je kanadski pesnik, pisatelj in glasbenik. Po vech pesnishkih zbirkah in dveh romanih (Najljubsha igra, 1963, in Lepi zgubljenci, 1966) je leta 1967 izdal prvo ploshcho Songs of Leonard Cohen in ustvaril antipod tedanjemu psihadelichnemu toku v rockovski glasbi. She vedno aktivno snema in nastopa, v slovenshchini pa imamo prevedenega vechino njegovega opusa. Prichujoche pesmi so she neobjavljeni prevodi nekaterih njegovih pesmi s ploshch, ki niso bili vkljucheni v antologijo Stolp pesmi (2004).

 

Izbor, prevod iz angleshchine in opomba Matej Krajnc