Revija SRP 105/106

Jozhko Zhiberna

 

ONSTRAN MEJE

K vprashanju nashe zapadne narodnostne meje

(prvi opomin: plebiscit v Beneshki Sloveniji 1866)

 

Eno najtezhjih vprashanj slovenskega naroda je brez dvoma njegova razkosanost. Od njega zavisi njegov obstoj, njegova enotna in skupna kulturna in politichna moch ter moch njegove gospodarske rasti. Danes je njegova politichna moch povsod strta, gospodarsko se ne more urediti, ker mu je vzeta sleherna samostojnost, kulturno le zhivotari. In to vse radi razbitosti – posledice konca svetovne vojne.

Tako mineva skoraj zhe drugo desetletje, odkar zhive posamezni deli naroda zhivljenje zase, pod najtezhjimi okolishchinami, ki so mogoche v 20. stoletju. Toda dochim bi morali skrbeti za vsakega posameznika, ki se od narodne skupnosti odtrga in izgubi v svet, stojimo pred tezhko ugotovitvijo, da se vechina slovenskega naroda svojega tezhkega polozhaja, ki ga poleg vsega ogrozhajo od vseh strani she imperialistichne sile Evrope, sploh ni zavedla. Vse svoje delavnosti in svojih sil, ki bi morale zajeti vsakega posameznika, ni o pravem chasu usmerila v svojo obrambo. Tu ne gre za prehodne malenkosti dneva, gre zhe za zhivljenje, za obstoj in rast naroda. Zbuditi bi morali v vseh zavest, da si kljub tezhkim operacijam, ki so nas oslabile, lahko opomoremo in spet dvignemo z lastno pomochjo, z mochjo naroda, ki je vseskozi v zgodovini igral podrejeno vlogo, a se kljub temu uvrstil med visoko kulturne narode Evrope.

Vprashanje nashe zapadne narodnostne meje je gotovo najvazhnejshe, saj gre za tretjino nashega naroda. O tem imamo zhe mnogo literature, od navadnih propagandnih broshur pa do znanstvenih del. Tudi v svetu je izshla vrsta knjig, ki analizirajo ta nash problem in ki po svoji kritichnosti ter po svoji sistematichni obdelavi, cheprav so maloshtevilna, dalech prekashajo nasha domacha dela. Izvzeti moramo seveda ona, ki so jih pisali nashi nasprotniki v propagandne namene. Kljub temu pa se chloveku zdi, da manjka veliki vechini vseh teh del neko vodilno nachelo: pokazati, da gre danes pri vprashanju nashih narodnih manjshin za osnovni problem slovenstva, da se ta vprashanja ne dajo razmotrivati samostojno in da je treba pri tem uposhtevati vso slovensko skupnost, pa chetudi razdeljeno na toliko delov. Res je, v zgodovini smo bili vedno razdeljeni, politichno in administrativno, kar se je godilo namenoma, da bi nas slabilo. Morda se nam prav radi tega danes ne zdi nich chudno, che je she sedaj tako. Ni chudno, che torej gledamo danes na vprashanje nashe narodne manjshine pod Italijo kot na nekaj lochenega, kar se ostalih Slovencev ne tiche. Krivda za to pa je she drugod. Skoraj vedno so imele nekak privilegij za propagiranje tega problema pri nas organizacije ali ljudje, ki chesto niso imeli zaslombe v ljudstvu, chesto so mu bili pa nasprotni. Tu ne izvzemam organizacij samih emigrantov. Njih delo je bilo chesto vse prej ko slovensko, saj so celo sprejeli v program – kot vodilno – nachelo, ki slovenskega naroda sploh ne priznava.

Iz vseh teh vzrokov je razumljivo, da she danes ne moremo zajeti vseh nashih najtezhjih narodnih problemov, da se she danes ne smatramo za narodno enoto, sposobno zhivljenja, in da gledamo na vsak del, ki je v tej ali oni drzhavi, zase. V tem je tudi velik del nashe tragichne ozkosrchnosti, pomanjkanja nacionalne samozavesti in zgodovinske razcepljenosti. Posledica tega so tudi vse pomanjkljivosti dela za nashe narodne manjshine in izseljence, ki vse doslej ni moglo zajeti vsega naroda.

Na nashi zapadni narodnostni meji smo zhe zelo zgodaj stopili v stik z Italijani. Zato je treba posechi nazaj, vsaj v leto 1866, ko se je s te strani oglasil prvi opomin na italijansko nevarnost: plebiscit v Beneshki Sloveniji. Bilo je 22. in 23. oktobra 1866. Okolnosti so bile sicer take, da nam tedaj she niso omogochale nikakega skupnega dela, ker se je v nas samih narodna zavest shele budila. Tudi je shlo le za to, ali naj se prikljuchijo Beneshki Slovenci Italiji ali pa naj ostanejo pod Avstrijo. Rezultat plebiscita ne zadene v toliki meri nas oz. nasho starejsho generacijo. Toda greshili smo pozneje, ko se 70 let, vse do danes, nismo zmenili za to dejstvo. In she danes nam je vse tako dalech, kot bi se nas sploh ne tikalo. Kdo bi se torej chudil, che so Beneshki Slovenci, ki so zhe prej (od chasa, ko so jih Longobardi zhe v 8. st. potisnili v danashnje hribovite kraje, kjer so si ustvarili svojo upravo) zhiveli v demokratichni skupnosti s samosvojo ureditvijo uprave, ostali nam tuji. Ves ta chas je le redko kdo prichel z delom za to ljudstvo. Drugi so se pa med tem zadovoljili z objokovanjem po chitalnicah in gostilnah, v zavesti, da smo skromen, boguvdan, celo lirichen narod.

To je bilo v chasu, ko se je bilo she mogoche znajti v polozhaju in si ustvariti svojo narodno politiko. Z vzgojo ljudstva in z delom bi do vojne dosegli zhe marsikaj in bi danes tudi politichno vech pomenili.

Med tem je postajala nasha zapadna narodnostna meja iz dneva v dan bolj ogrozhena. Saj je shlo za borbo med vstajajocho velesilo in malim narodom. Nova Italija, zdruzhena v celoto, si je polagoma prichela ustvarjati svoj imperialistichni program, k chemer jo je silil notranji gospodarski razvoj. Prichela se je uvrshchati med odlochujoche sile Evrope in hotela naglo nadoknaditi, kar je bila zamudila, saj je zadnja izmed danashnjih velikih kapitalistichnih drzhav, ki so nastale z meshchansko zdruzhitvijo naroda in se zdruzhile v nacionalno enotno drzhavo. V tem njenem razvoju se je izvrshil za nas vazhni plebiscit, s katerim smo izgubili Beneshko Slovenijo. V novi Italiji je vrelo mlado gibanje proti zastareli Avstriji, ki se je ravno obmejnemu ljudstvu najbolj zamerila. Nashi zgodovinarji so to dobo in razmere podrobno opisali, toda politiki so prezrli njih delo.

Che zasledujemo razvoj Italije po zdruzhitvi, vidimo, da je bila sprva zadovoljna zhe s samo zdruzhitvijo. Proglashala je kot svojo mejo proti Slovencem Socho. Nekateri, med njimi Cavour, pa so se celo zavzemali za pravice Slovencev. Toda zhe v istem chasu so se pricheli oglashati novi glasovi. Notranje sile, ki so prignale do zdruzhitve, zlasti gospodarska koncentracija, so se polagoma uveljavljale tudi na zunaj. Tu bi se morali seznaniti z naglim razvojem italijanske industrije, opazovati rast vseh gospodarskih panog (kapital, banke, kmetijstvo, industrija itd.), narashchanje shtevila prebivalstva ter nastajajocho potrebo po surovinah. Slednjich se je vsemu temu pridruzhila she zavest, da meje na Sochi niso strategichno dovolj varne, in da je potrebno, da postane Jadransko morje »mare nostrum«, kot je bilo za Benetke. »Se all' Italia togliete l' Adriatico, essa moria di tisi« – »che Italiji odvzamete Jadran, bo umrla od jetike,« je izraz tega hotenja. (Le giuste rivendicazioni deli' Italia, Trst 1917) Shele po tem moremo razumeti ves razvoj Italije in si razlozhiti njeno danashnje stanje.

Vzporedno se je zhe tedaj prichelo takoimenovano »iredentistichno gibanje«, ki je izraz tega notranjega razvoja in ki je doseglo po vojni svoj vishek. Preshlo je zhe v pravi imperializem. Zhe l. 1861 je izdal neki Pacifico Valussi, ki ga je Avstrija izgnala iz Trsta, »iredentistichni manifest«, ki je izshel kmalu tudi v Parizu. V tem manifestu zahteva za Italijo vso Julijsko Krajino »na podlagi nacionalnega prava, gospodarskih in vojashkih potreb Italije«. Valussiju so bili Slovenci namrech le »raztreseno ljudstvo, nezmozhno zhivljenja in razvoja, katerega edina zhelja je njegovo lastno unichenje v smislu poitalijanchenja«. Njemu so sledili she drugi, kakor Carlo Condi, Sigismondo Bonifiglio, Konstantin Resman, ki je smatral Slovence za »amalgam starih etnografskih usedlin, ki se morajo odslej smatrati za del italijanskega naroda«. To gibanje se je ustrezajoche notranjemu razvoju Italije kmalu povzpelo do zahteve: anektirajmo najprej Istro, Gorico in Trst; Slovani, nepripravljeni, hladni v narodni zavesti, ne bodo teh pokrajin kmalu poslovanili. Nastale so zhe prve italijanske »iredentistichne« organizacije (npr. l. 1877: »L'associazione pro Italija iredenta«, pod preds. generala Avezzane), ki so imele v programu propagando za aneksijo Julijske Krajine do »strategichno varnih mej«.

Toda to so le drobci iz vedno vechje delavnosti, ki se je razvijala na italijanski strani in ki bi morala zbuditi nas vse k delu za obrambo. Toda z nashe strani she dalech ni bilo tako mochnega odgovora. Vsa nasha gospodarska, politichna in kulturna organizacija ni bila osnovana tako, da bi lahko zajela vse ljudstvo. Pozabili smo celo na Beneshko Slovenijo. Plebiscit v l. 1866 bi nam moral biti prvi in veliki opomin in bi nam moral pokazati na nevarnosti, ki nam prete, in na njihove vzroke. Toda eno in drugo nam je ostalo prikrito in gibanju nismo mogli zoperstaviti sile, ki bi ga vsaj na nashih tleh zatrla, che bi zhe ne bila kos njegovi zunanji, – vojashki mochi. Razumljiva je zato izjava dr. H. Turne, ki je na nekem predavanju o Beneshki Sloveniji l. 1932 dejal: »Slovenci nimamo danes niti pravice reklamirati Beneshko Slovenijo zase. Bila nam je vedno tuja, sama je chutila, da je Italija njena domovina« (po stenogr. zap. Z. V.). Izrekel je te besede s tezhko skrbjo in trpkostjo, zavedajoch se njih resnosti, saj je bil eden izmed zelo redkih, ki so Beneshki Sloveniji posvetili svojo zhivljenjsko skrb in nas nanjo – brez uspeha – opozarjali.        

Kakshno je danes stanje v Beneshki Sloveniji, lahko najbolje razberemo iz pisma dr. Trinka-Zamejskega, ki she danes zhivi v Beneshki Sloveniji: »Razumni so she precej, toda izobrazbe imajo malo, ker malo berejo. Slovenskih knjig sploh ne znajo chitati in sedanja knjizhna slovenshchina jim dela tezhave. Vechina tudi lashkih knjig ne razume, torej jih tudi ne bere.« (27. febr. 1932) Edina knjiga v njih domachem jeziku je bil katekizem, ki so ga pa pred letom pobrali celo po hishah. Domache petje v cerkvah je bilo prepovedano in poje se le she italijansko ali latinsko. Dezhelica je preprezhena z raznarodovalnimi ustanovami, sholami in organizacijami. Ves drzhavni in cerkveni ustroj je naperjen proti ljudstvu. Isto je z dolinico Rezijo, ki se po navadi omenja v zvezi z Beneshko Slovenijo in je po svoji usodi z njo povezana, cheprav je v prometnem pogledu zaprta.

Danes je vsako delo tu popolnoma nemogoche. Da smo pa zamudili pol stoletja, je za generacijo, ki je to zakrivila, neodpustljiv greh. Udarci, ki smo jih dozhivljali poslej, izvirajo iz istih vzrokov.

 

Med letoma 1866 in 1915 traja vazhno razvojno razdobje na nashi zapadni narodnostni meji. Beneshka Slovenija z Rezijo je bila torej z meddrzhavno mejo odcepljena od slovenskega narodnega telesa. Prichela je zhiveti zhivljenje zase. Ostala nasha ozemlja pa so takrat dozhivljala svojo pomlad. Zlasti Gorishka in Trzhashka. Razvoj je belezhil lepe napredke.

Potem je izbruhnila svetovna vojna. Z njo se je prichel gotovo najbolj tragichni del zgodovine slovenskega naroda. Razmetani po vseh frontah so se nashi ljudje borili – za druge. Le malo jih je bilo, ki so se zavedali, za kaj se bijejo. V Italiji je med tem imperialistichno gibanje dozorelo. Italija se je udelezhila svetovne vojne po nachrtu, za ceno nashe zemlje, ki si jo je zhe naprej izgovorila v londonskem paktu l. 1915. Hotela je imeti varne meje na vzhodu in oblast nad Jadranskim morjem.

Konec svetovne vojne nas j e postavil pred nove dogodke. Slovenci se do tedaj she nismo razvili tako dalech, da bi si ustvarili svojo trdno politiko, ki bi tudi na zunaj nashla izraza na mednarodnih forumih in bila na vse zhe pripravljena. Opajajocha ideja »panslavizma«, »samoodlochbe« in zdruzhitve na Balkanu je tako zasenchila vse, da smo zopet prezrli lastni razvoj in nismo iskali mochi v sebi. She celo pozneje, ko je ves svet vedel, kaj bo z nami, smo pochivali. Leto 1918 je nashlo nashe ljudstvo s politiki vred nepripravljeno. Vedelo ni, za kaj gre, kaj se dogaja okoli njega. In izgubili smo Trst, polagoma je shla vsa Julijska Krajina pod »antantino« varstvo. Radi pomanjkanja vsake politichne orientacije pri voditeljih in she bolj pri ljudstvu, smo zamudili odlochilni trenutek ob razpadu in bili razdeljeni, da bi bolje ne mogli biti. Zopet en nauk v zgodovini, ki bi ga morali vedno imeti pred ochmi. Vojni so sledile she mednarodne pogodbe, ki so na zunaj pravno izrazile in potrdile to nasho tragiko.

Slovenska zemlja je pod Italijo prichela zhiveti locheno zhivljenje. Vojna sama je zapustila nepopravljive posledice. Statistika pravi, da je bilo 80 slovenskih obchin v prvi bojni liniji. Od teh je bilo 33 razdejanih do temeljev, 35 zelo poshkodovanih; 8.500 domov popolnoma razdejanih, 3.500 poshkodovanih, 14.000 izropanih. To so le mrtve shtevilke. Nekoliko se je popravilo stanje gospodarstva v prvih letih pod Italijo. A to zboljshanje je trajalo le dotlej, dokler ni zajela vse Julijske Krajine kriza, ki jo je she vechal nacionalni pritisk v vseh smereh.

V podrobnosti se o tej sploshni sliki ni mogoche razpisavati. Le nekaj kratkih odlomkov, ki jih je zapisala »Istra« (sht. 49, 50, 51 l. 1934, str. 11), naj to stanje ilustrira.

 

»ni nobenega dvoma, da je ... gospodarsko vprashanje danes glavni problem nashega naroda v Julijski Krajini.«

»Danes zhe ne moremo v Julijski Krajini vech govoriti o svobodnem lastniku zemlje, niti o delavcu, ki bi lahko zadostil s svojim tezhkim delom ... svojim potrebam.«

»... mirno lahko trdimo, da ni niti enega posestva brez dolga in drugih obremenitev.«

»prosta lastnina v nashih krajih izginja, kmet, nekdaj lastnik in posestnik, postaja kolon, najemnik ali pa mora plachevati za hipotekarne dolgove visoke rente in poleg tega visoke davke.«

»V Dol. Otlici je npr. bila zarubljena koza za 80 stotink davka.«

 

Politichno zhivljenje Slovencev v Italiji je bilo v prvih letih po vojni she zelo zhivahno, dokler ni polagoma jelo odmirati. Po l. 1927 je bilo vse zakonito delovanje mogoche le she v okviru fashistichnih organizacij, torej nachelno nemogoche. Vzporedno z razvojem fashizma in fashistichne mochi je ponehavalo vsako nashe javno delo. Gibanje pa, ki she ni moglo biti zatrto, je povzrochalo vedno vech zhrtev. Ljudstvo je v tem polozhaju postajalo vedno bolj osamljeno. Iskati si je prichelo zaslombe. Najprej tam, kjer bi jo moralo najti in od koder jo je tudi najbolj prichakovalo, torej v mednarodnem svetu in v matichni drzhavi. Bilo je razocharano. Slovenska politika v Jugoslaviji si je med tem lomila mochi v malenkostnih dnevnopolitichnih trenjih. Pozabljala je celo na svoje najvazhnejshe naloge doma, zlasti pa je zametavala tiste, ki jih je imela glede razkosanosti slovenskega naroda. Ni chudno, che je bila ta politika v Jugoslaviji lahko daljno-jugoslovenska, ali kranjska, centralistichna ali separatistichna in bogve she kakshna. – Slovenska ni bila nikoli!

Razoracharanja, ki jih je slovensko ljudstvo v Primorju dozhivelo, pa so mu pomagala, da se je dvignilo. Od politike lojalnosti, ki so jo uchili politiki iz Trsta in Gorice, pa do danes, ko so vsi ti na varnem, je prishlo ljudstvo do spoznanja, da je njegova reshitev odvisna le od padca sil, ki niso z njim lojalne. Vezati je prichelo reshitev svojega nacionalnega in socialnega vprashanja z reshitvijo nacionalnega in socialnega polozhaja v vsej Evropi. Spoznalo je, da ga tlachijo tiste sile, ki tlachijo vso Evropo. Abesinski pohod in shpanska drzhavljanska vojna sta ga dvignila preko stare politike in politikov. Zato lahko trdimo, da delovno ljudstvo v Primorju ni bilo nikoli tako enotno kot danes. Prav tako je politichno dozorelo tudi glede ostalega dela slovenskega naroda, ki je she vedno neenoten in strankarsko razbit. Che bi ne uposhtevali nacionalnega pritiska in nachrtnega iztrebljevanja – torej zgolj gospodarsko, bi si lahko kmeta s Suhe Krajine ali Krasa podala roko, ravno tako kmetje iz vinorodne Shtajerske ali gorishkih Brd in Istre. Rudar iz Trbovelj in iz Idrije, Rablja ali Labina, jesenishki ali celjski delavec in shkedenjski plavzhar in delavci iz ladjedelnic in kamnolomov so interesno sorodni.

O kulturnem delu po vsem tem ni treba posebej govoriti. Razumeti bomo morali, da se narodna in socialna gibanja vedno zdruzhujejo.

 

Iz problema nashe razkosanosti pa je nastalo she mnogo drugih, ki se jih je treba vsaj na kratko dotakniti. Med taka vazhna vprashanja lahko shtejemo vprashanje emigracije. Iz Julijske Krajine se je prisilno ali prostovoljno izselilo v Jugoslavijo in drugam na tisoche ljudi. V primeri z onimi, ki so she ostali, je shlo tu za pravo preseljevanje. Po priblizhni cenitvi dosega shtevilo onih, ki so se izselili v Jugoslavijo, od 70 – 80.000, v druge drzhave pa, zlasti v Ameriko, tudi 40 – 50.000. Che so prejshnje shtevilke pretirane, presega skupno shtevilo vsekakor 100.000.

Zgodovina sama bo shele kasneje pokazala ta problem v pravi luchi. Danes smo mu she preblizu. Gotovo pa je, da bi bilo nashemu ljudstvu, ki je ostalo, mnogo lazhje vzdrzhati, che bi ne bile njegove vrste tako razredchene in sicer ravno vrste inteligence. Ta bi morala dlje vztrajati in deliti usodo z narodom, ki je priklenjen k zemlji in si ne more izbirati in menjati bivalishcha. Analiza tega problema bi morda zhe sedaj, ko je glavni del preseljevanja zakljuchen, pokazala marsikaj, kar bi gotovo obremenilo vso emigracijo. Ne bi pa hotel biti tu krivichen onim, ki so zhrtvovali do skrajnosti svoje sile in zhive danes tezhko zhivljenje brezdomcev tu ali kje drugod v svetu!

Toda ne le za slovensko ljudstvo v Italiji, ampak tudi za Slovence v Jugoslaviji pomeni emigracija nov in velik problem, ki je chesto odjeknil v javnosti, zlasti v chasu gospodarske napetosti in pa od tedaj, ko je viden del emigracije posegel v notranje politichne razmere, chesto na nachin, ki je bil nasproten slovenskemu ljudstvu. Toda v tem primeru ne gre za celotno emigracijo. Politichni spori slone na neenotnem gledanju na slovenske skupne in temeljne politichne probleme, ki bremene vso politichno generacijo »voditeljev« nashega naroda in ne samo emigracije ter njenih voditeljev. Che so se tu uveljavljale osebe s te ali one strani, to prav nich ne spremeni na nashi trditvi. Tudi tezhkega gospodarskega stanja v sploshnem ni toliko zakrivil pritok iz Julijske Krajine, kot pa sploshne gospodarske razmere pri nas in po svetu. Slovenskemu kmetu ne bo nich bolje, che se vsi priseljenci vrnejo domov, ravno tako ne delavcu ali intelektualcu. S tem pa seveda ne zanikamo vazhnosti vprashanja emigracije.

Gotovo ne bo brez potrebe kratka analiza. Slovensko Primorje je postajalo prej vedno bolj in bolj sredishche slovenskega nacionalnega gibanja, zlasti Trst. Trst je bil obkrozhen od slovenskega ljudstva, ki je segalo zhe v samo sredishche mesta. Trst je bilo mesto, kjer je prebivalo najvech Slovencev, saj jih je bilo nad 100.000. Josef März pravi: »Toda she danes je Trst najvechje slovensko mesto; v njem biva vech Slovencev kot v Ljubljani«. (»Die Adriafrage«, str. 156, Berlin, 1933.) Gospodarski razvoj je tu dosegel tudi najvechji razmah. Trst je pozhiral ves prirastek in presezhek delavnih rok s Krasa in Gorishke, pa tudi iz ostale Slovenije. To gotovo ni ostalo brez vpliva na slovenske nacionalne, gospodarske in politichne razmere. Na eni strani je shtevilo slovenskega meshchanstva narashchalo in se tudi vedno bolj radikaliziralo, saj se je moralo boriti z mochno nasprotno nacionalno in gospodarsko skupino. Nich chudnega ni torej, che so bili skoraj vsi slovenski chlani »Jugoslovanskega odbora« iz Trsta. Na drugi strani pa se je ustvarjalo v Trstu sredishche slovenskega delavstva in slovenskega delavskega gibanja.

Na italijansko okupacijo in zmago fashizma je slovensko, politichno neenotno ljudstvo odgovorilo v skladu s svojim druzhbenim polozhajem. Meshchanstvo in malomeshchanstvo sta po vechini »emigrirala«, ali pa se prilagodila novim razmeram. Najbolj se je delilo malomeshchanstvo – svobodni poklici in trgovci –, ki je ali emigriralo, shlo med renegate, ali pa se pridruzhilo ideji individualne sile ter si postavilo v program medlo geslo iredentizma. Vazhen del tvori tudi gorishka klerikalna grupa, ki je do danes prezhivela zelo velik preokret v stari, nam znani smeri. Na dnu teh plasti ostanejo delavci in kmetje. Teh je najmanj emigriralo; kar jih je, so le povechali shtevilo onih, ki se iz Slovenije stalno izseljujejo, vechji del v evropske ali prekomorske drzhave. V Jugoslaviji so jih skushali kolonizirati, kar je pa le deloma uspelo. O vprashanju kolonizacije slovenska javnost ne ve mnogo, cheprav bi lahko upravicheno izvedela resnico od odgovornih ljudi, zlasti odkar se javljajo vesti o slabih razmerah kolonistov, katere so baje zakrivili kolonizatorji.

Iz tega prereza si lahko sami ustvarimo vse nadaljnje zakljuchke in razlozhimo marsikatero danashnje nasprotje, ki smo jih v zachetku nakazali.

Del slovenske in hrvatske emigracije se je organiziral in drushtvom stoji na chelu »Zveza jugoslovenskih emigrantov iz Julijske Krajine«. Organizirana emigracija naj bi postala s tem iniciator vseh problemov, ki zadevajo v tem vprashanju slovenski narod. Toda do tega je danes she dalech. Namesto da bi zavzela zlasti v politichnem pogledu mesto, ki ji gre, je postala organizacija sama sebi namen in konchni smoter ali pa sredstvo za posameznike. Drushtva se skoraj niso dvignila nad nivo chitalnic, druzhabnih krozhkov in prilozhnostnih objokovalnic, razen chastnih izjem in naporov posameznikov. Od tako velikega shtevila emigrantov je radi tega v drushtvih vchlanjenih le okoli 7.000 (Zveza jug. emigr. shteje v letu 1937 6.935 chlanov, po statistiki iz koledarchka »Socha« za l. 1937), torej komaj desetina vseh emigrantov in she to s Hrvati, ki si pa poleg vsega doslej nismo mogli ustvariti skupne ideoloshke koncepcije. Posebna anketa, ki jo je razpisala sama »Zveza« 16. II. 1933 v sedmi shtevilki »Istre« in ki naj bi obsegala vse probleme emigracije in slovenskega naroda, se ni izvedla. Ostali so tako neresheni celo glavni problemi in vsa organizacija hira. Ni skupnega pogleda na fashizem kot druzhbeno doktrino, ne na druga vazhna vprashanja. She do danes ni nobeden izmed vodilnih emigrantov jasno opredelil stalishcha zlasti do fashizma.

Emigracija sama je del slovenskega naroda. Kot taka bi morala biti vkljuchena v njegovo politichno formacijo, zasledovati bi morala cilje vsega naroda in delati pod njegovim nadzorstvom. Njene posebne naloge bi le tako prishle do svojega pravega izraza. Sicer ni mogoche oporekati, che se sama organizira in stalno opozarja na najtezhje vprashanje slovenskega naroda, vendar more pravilno vrshiti vse te naloge le ob sodelovanju vseh. Danes tega ni. She vech: emigracija se je s samovoljno politiko in naziranjem, ki pa sta le izraz posameznikov ali manjshe skupine, oddaljila od slovenske narodne skupnosti in stoji v vsem ob strani, osamljena. Kritika je tu potrebna, zhe zato, da bi se razmere zboljshale. Treba je, da se s sodelovanjem vseh skupin ustanove narodni sveti, da se vprashanje spravi s slepega tira ter se slovenskemu ljudstvu prikazhe ves problem v pravi luchi in vse delo podredi njegovemu nadzorstvu. Prvo bi bilo, da bi se vse dosedanje delo v tem pogledu dalo pregledati in preiskati, da bi se javnost pravilno pouchila o vsem, kar sedaj meche sence na ta problem.

Danes, po 20 letih od prevrata, stojimo torej pred dejstvom, da organizirana emigracija niti za vse emigrante, niti za ljudstvo v Primorju, she manj pa za Slovence sploh ne pomeni politichno tega, kar bi morala. Nashe ljudstvo v Primorju gleda na organizacijo kot na nekaj, kar mu ni blizu, slovensko ljudstvo tu pa je proti njej hladno.

Posebno vlogo in nalogo ima v tem polozhaju glasilo »Istra«, ki si je znalo ustvariti in pridobiti poseben polozhaj, cheprav je formalno glasilo Zveze jugoslovenskih emigrantov.

Samo mimogrede se je treba she dotakniti vprashanja slovenskega ljudstva iz Primorja v tujini. Vsiljuje se vprashanje, ali nastopajo nashi politiki, ko reshujejo probleme slovenskega ljudstva, v imenu tega ljudstva ali v svojem? Kdo jim daje legitimacijo in komu odgovarjajo za svoje delo? So si ti ljudje s svojim delom do sedaj zasluzhili tako zaupanje, da se jim lahko mirno prepusti razpolaganje z usodo nas vseh? Ali jih ni morda chas prerastel in razmer, ki danes vladajo, ne razumejo vech? Tega vprashanja javnost doslej she ni podrobno razmotrivala.

 

Vsa ta vprashanja stoje pred nami in she mnogo drugih. Zlasti vprashanje Trsta, radi katerega vlada med nami najvechja nejasnost. Trst je sredishche Julijske Krajine in vse gospodarstvo Slovenije po naravi tezhi tja. Gospodarske in socialne, pa tudi politichne in kulturne zveze ima le z zaledjem, ki je slovensko. Na drugi strani pa je Trst v teku zgodovine dobil italijansko lice, italijansko vechino in prishel gospodarsko pod njen vpliv. Naravni razvoj je bil sicer nam v prid in che bi ne bilo svetovne vojne ter dogodkov po njej, bi o Trstu danes lahko z vechjo mirnostjo govorili.

Vazhen je dalje v Julijski Krajini problem Cerkve, ki je igrala v zhivljenju slovenskega naroda vedno veliko in vazhno vlogo. To velja tudi she danes. Che bi hoteli ta problem z ozirom na Julijsko Krajino razmotrivati, bi morali lochiti vishjo cerkveno hierarhijo in nizhjo slovensko ter – morda tudi – italijansko duhovshchino. Slovenska duhovshchina se v sedanjosti nikjer ni tako priblizhala ljudstvu kot ravno v Julijski Krajini, in stremi za tem, da mu ohrani vsaj stare pravice.

Ko so zhe utihnili glasovi po ulicah, ki so chesto reshevali po svoje te tezhke probleme, ko so skoraj usahnile bojne organizacije, ki so si lastile neke predpravice pri tem, je treba naposled z vso resnostjo prijeti za delo. Vprashanja, ki so tu navedena, niso nova, so le ponavljanje zhe znanega. Toda potrebno je, da morda ravno v teh dneh odpiramo boleche rane nashe sedanjosti. V tem pogledu ne smemo mirovati. Ne smemo biti kakor Cervantes, ki je za deset let pretrgal svoj roman »Don Kihot« v trenutku, ko sta junaka zavihtela meche in sta si grozila, da se presecheta.

 

 

 

JOZHKO ZHIBERNA (1910 – 2002), pravnik, publicist, aktivist primorskih emigrantov, organizator, rojen v Divachi v zheleznicharski druzhini; realka in shtudij prava v Ljubljani, diplomiral 1935, od 1931 do 1938 chasnikar pri tedniku Istra (Zgb) in vodja njegovega predstavnishtva v Ljubljani, sochasno sodelavec Jadranskega koledarja; nato delal pri odvetniku in primorskem pesniku Igu Grudnu; po vojni direktor pravne direkcije v Narodni banki, do 1971 (upok.) samostojni svetovalec v GZS; soustanovitelj Drushtva pravnikov v gospodarstvu (Lj.).

Med sholanjem je deloval v organizacijah Primorcev v Ljubljani, dokler jih policija ni prepovedala: dijashko drushtvo Zora, Organizacija jugoslovanskih emigrantov (ORJEM, vodil mladinsko sekcijo), Socha, kasneje Mlada Socha, na univerzi chlan drushtva Triglav; predaval je v ilegalnih emigrantskih organizacijah. Med vojno je bil aktivist OF in chlan Komisije za Slov. primorje pri CK KPS do aretacije 1942, nato v zaporih in taborishchih Visco (1943 pripravljal dnevni bilten) in Dachau (1945 pisal v Dachauski porochevalec).

Pred vojno je pisal uvodnike, politichne komentarje in vesti iz Slov. primorja v tedniku Istra, v reviji Sodobnost o slovenskih manjshinah, o manjshinskih kongresih, ocenil knjigo Cirila Zhebota Korporativno narodno gospodarstvo (1940; chlanek Narochena znanost). Od 1950 je bil sodelavec revije Gospodarstvo (Trst) ter objavljal chlanke in gospodarske komentarje v dnevnikih in drugod (Ljudska pravica, Lj. dnevnik, Banchni vestnik, Nashi razgledi, Pravnik itd.). Sam ali s sodelavci je napisal, pripravil ali uredil vech prirochnikov za pravo v gospodarstvu. O svojem rojstnem kraju je napisal monografijo Divashki prag (1981).

V chlanku Onstran meje … (prva objava: Sodobnost – neodvisna slovenska revija, 1937, str. 136 – 143) je zgoshcheno in kritichno predirno osvetlil problem Beneshke Slovenije, enako odrezane tedaj kakor danes, ter poudaril t. i. beneshki plebiscit (1866) kot zgodovinsko prelomnico, ki je danes v Sloveniji pravzaprav she bolj »pozabljena«, vsekakor je zlasti v primeri s koroshkim plebiscitom (1920) v popolni »zatemnitvi« (black-out), cheprav ga po svoje »preliminira«.

Izbor in opomba Ivo Antich