Revija SRP 105/106

Jolka Milich

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XIX)

 

1. Francoshchina, kdo bo tebe ljubil?

 

Kot sem zhe omenila v junijskem Srpu na koncu svojega XVIII. nadaljevanja, ga pravopisno zhe na sploshno lomchkamo vsevprek, kot da tekmujemo med sabo in se potegujemo za kakshno prvo ali drugo nagrado v shlampariji. Primer:

V rubriki Ocene in vpogledi v Delu-KL z dne 11. maja 2011 se je recenzentka Gabriela Babnik pod naslovom Opisovanje tishine kar obshirno razpisala o romanu Napev o lakoti francoskega pisatelja in nobelovca za leto 2008 Le Clézioja, ki je izshel lani (2010) pri radovljishki zalozhbi Didakta v prevodu Mojce Medvedshek. Njegovo ime pa ji je povzrochalo same preglavice in tezhave, domala nepremostljive vrste. Le na zachetku, ko ga je z naslovom vred prepisala iz knjige, ga je napisala pravilno, potem pa – ochitno teshcha francoshchine – ga je zachela sklanjati ... menda kar po slovensko, brez naglashevanja konchnega o-ja, in za navrh, razen enkrat (roman Le Clézia), je vedno opushchala prvi del (Le), kot da gre za zanemarljiv privesek ali odvechen dolochni chlen. Skratka: Clézio ujame (namesto Le Clézio), Clézijev namen (namesto Le Cléziojev), in tako dalje: che bi Clézia opredelili, Clézijev portret … Chakala sem do danes (konec julija 2011) na korekturo v KL, preprichana, da se bo oglasil kakshen frankofil ali kar recenzentka sama, chesh pomotoma sem vam poslala predzadnjo verzijo z napakami, ne zamerite. Nich. Niti lektor(ica) ni rekla nobene. Kot da ni bilo napisano niti objavljeno, kaj shele prebrano; kakor da je za bralce kulturne strani in Knjizhevnih listov vse dobro in prav, tudi ko je narobe.

Pri nas v Sloveniji, kjer razsaja le angleshchina, bo treba znanemu refrenu »slovenshchina, kdo bo tebe ljubil?« dodati she: »francoshchina, ne drzhi se tako shtorasto ob strani kot kakshna kmechka nevesta, za bozhjo voljo, postani bolj vidna in glasna in vsiljiva, ko pa imash tako lep glas in stas! In she do nedavna te je obdajal zavidljivo visok sloves!«

V premislek, kaj je z nami narobe.

Pa she to: Niti dobro nisem napisala gornjih vrstic, ko me je pesnik, esejist in lektor SRP-a Ivo Antich, ki sodi med tiste, ki smo jim z obchudovanjem pravili nekoch, da znajo eno stran vech kot knjiga, prijateljsko opozoril o obravnavanem pisatelju, ki je – navajam – »prav poseben fenomen v vsakem pogledu, tako osebno (ima vech drzhavljanstev – angleshko, francosko, mauritius, sam pa izrecno poudarja, da se ima za Bretonca), pa tudi s priimkom, zlasti za jezike, ki imajo sklanjatev, torej tudi za slovenshchino. Priimek je bretonski, ne francoski, tudi zato podaljshana sklanjatev z naglashenim konchnim vokalom ni absolutna.« Che sem prav razumela, je recenzentka pisala pravilno Le Clézia, Le Cléziu itd., napachno le, ko mu je odvzemala zachetni Le. Jaz pa se morda nisem pregreshila, ko sem pri sklanjatvi priimek z naglashenim samoglasnikom podaljshevala, ker je mozhno oboje. Upam, da sem razumela prav, che nisem, pa naj me Ivo popravi. Pojasnilo se mi zdi vech kot zanimivo za vse, zdelo bi se mi shkoda, ko ga bi zadrzhevala samo zase.

 

 

2. Aj, aj, tudi parishki zalozhnik Gallimard je popustil!

 

Ni vech to, kar je bil, saj si je v svoji zhepni vechjezichni antologiji Les Poètes de la Méditerranée, ki jo je izdal novembra lani – poblizhe sem si ogledala le razdelek, kjer nastopa italijanska sodobna poezija, potemtakem jezik, ki je blizhnji sorodnik francoshchine, ne pa kako stransko sorodstvo v petem kolenu ali kak pritepenec kdove odkod, z afrishkih savan ali azijskih step – privoshchil toliko napak in shkratov, da bralec kar onemi. Zlasti chlovek moje bazhe, ki najvechkrat sam izbira in ureja svoje eno- ali dvojezichne prevajalske zbirke (pa jih she lektorira korigira), in potem ob njih izidu nechloveshko trpi, ko odkrije, da ni zmetal ven vse tiskarsko oporechne share, marvech je v njej ostal (za seme?) kakshen tak nebodigatreba plevelchek, ki pa ima tako gromozansko moch, da mu zhivljenje prav zagreni in knjigo malodane zapriskuti. Odslej bom do svojih kiksov bolj prizanesljiva. Che ga lahko kida prestizhna francoska zalozhba s spremno besedo nich manj kot Yvesa Bonnefoyja in z uvodom egiptovske pisateljice in pesnice Eglal Errera, potem se lahko brez kazni in grizoche vesti kaj malega ponesrechi tudi kakshni zakotni Krashevki, ki se gre na brezupnem podezhelju literatinjo in prevajalko slovenskih sublimnih lirskih izlivov pa srchnih in dushnih izpovedi …

Ta Gallimardova antologija je zelo prikupna broshurka na 958 straneh, z reprodukcijo slike Plazha v Agrigentu Nicolasa de Staëla, in je razmeroma poceni, saj stane le 15 evrov in 19 centov. Pa na prodaj je tudi v Ljubljani, ker v njej vedrijo in jasnijo Kranjcem vreme trije slovenski pesniki: nash svetovno znani lavreat Shalamun, z dvema muzama pod pazduho – z mariborsko Eriko Vouk, zhe dolgoletno zvezdo stalnico na domachem firmamentu, in ljubljansko supernovo Meto Kushar, ki bo vsak chas s svojo pesnishko staturo zavzela pol neba in spotoma iz namerne, priuchene ali prirojene nerodnosti z enim samim zamahom roke ali noge zmetala dol kakshno legijo slovenskih zvezdic in frfotavih starletk, ne dovolj trdno in varno pripetih na parnasovski lazur, kot bi rekel Oton Zhupanchich, ki se je spoznal na te vzvishene in nebeshke krajine.

A pomudimo se nekoliko s strukturo te antologijie, ki se ukvarja s stotnijo pesnikov + eden, in sicer iz Grchije (2 zhenski in 6 moshkih), Cipra (2 moshka), Turchije (2 zhenski in 4 moshki), Sirije (3 moshki), Libanona (1 zhenska in 4 moshki), Izraela, (2 zhenski in 4 moshki) Palestine (3 moshki), Egipta (1 zhenska in 4 moshki), Libije (1 moshki), Tunizije (4 moshki), Alzhirije (1 zhenska in 1 moshki), Maroka (5 moshkih), Portugalske (2 zhenski in 6 moshkih), Shpanije (1 zhenska in 8 moshkih), Francije (1 zhenska in 8 moshkih), Italije (3 zhenske in 6 moshkih), Malte (2 moshka), Hrvashke (1 zhenska in 1 moshki), Slovenije (2 zhenski in 1 moshki), Bosne in Hercegovine (1 zhenska in 1 moshki), Srbije (2 zhenski in 1 moshki), Chrne gore (1 moshki), Albanije (2 moshka) in Makedonije (1 moshki). Moshka prevlada pade v ochi: saj med izbranci za ta sredozemski cvetober je 76 moshkih in le 25 zhensk, potemtakem slaba chetrtina. Vseeno bi kazalo poslati ta seznam, skupaj s to mini pritozhbo o she ne odpravljeni diskriminaciji zhensk, na slovensko she mnogo bolj diskriminatorno televizijo, kakemu Slaku pa urednikom raznoraznih za zhenski spol ochitno preglobokoumnih omizij s pozno ponochnimi in kot svinec tezhkimi tematikami, s prav pobozhno proshnjo, naj se zgledujejo vsaj po tej francoski antologiji, ki je vseeno povabila k debatni mizi, pardon, v notranjost knjige vech kot le kakshno zhensko pero, ko bodo ponovno izbirali sogovornike in svetovalce, kako se izkopati iz domachih obupnih tezhav in zagat. Na debate lazhje ali bolj frivolne kategorije imajo pri nas deloma dostop tudi zhenske, vendar tudi na tem parketu ob moshki prevladi ne bo odvech proshnja, naj ne bodo tako frdamano machistichni in naj pripustijo v te striktno moshke miselne kroge tudi kakshno ne prebutasto zhensko zastopnico. Ni dovolj namrech, da zhenske samo sprashujejo – jim vprashanja sestavi kakshen posebno bister urednik ali so plod (?!) njihovih lastnih glav, ki znajo celo misliti, this is a question! – in v popestritev oddaje obenem razkazujejo noge, vchasih malodane do stegen in spodnjih hlachk, vchasih v vrtoglavo zapeljivih dekoltejih tja do popka. Saj brez teh uvidevnih pripomochkov, dodatkov in pozhivil grozi nevarnost, da mnogi gledalci zaspijo, delno zaradi pozne ure, delno zaradi zhe kronichne dolgoveznosti vseh teh zhe prevech znanih eksponentov in vsevednih mozh, ki se v bistvu le ponavljajo, in to niti ne posebno domiselno, morda vsaj s kakshnim slogovno uchinkovitim inovativnim okraskom.

She nekaj bo treba schasoma nauchiti (tudi) Francoze: pisave imen iz dezhel malce bolj tujih od tistih, ki mejijo na njihovo dezhelo. Che znajo pravilno pisati shpanska imena, pa portugalska, italijanska, angleshka in nemshka z vsemi diakritichnimi znaki in »nemimi« ali »odvechnimi« chrkami na pravem mestu, je skrajni chas, da se nehajo obnashati kolonialistichno do slovanskih imen, che se omejim le na jezike, ki zadevajo nas, ker imamo tudi Slovani – vkljuchno s Slovenci – pravico do pravilne pisave svojih imen in besed; vsako spreminjanje imen je izraz samovoljnosti in – recimo bobu bob! – vechjega ali manjshega nasilja nad nami. To sodi med omalovazhevalna in zhaljiva dejanja, ki niso v chast tistih, ki jih izvajajo, cheprav to dandanes najvechkrat pochno brez vsake misli, kaj shele zle, tako rekoch mehanichno, iz navade-zhelezne srajce. A prej ali slej pride dan, ko dozori chas, da se kakshni stari in zabetonirani navadi prav moramo odpovedati, in ni druge izbire, kot da odvrzhemo zhelezne srajce, ki bremenijo tudi tiste, ki jih ne nosijo, a so povod zanje. Skrajni chas je tudi za Francoze, da to specifichno navado odnesejo na odpad in oblechejo kaj bolj zrachnega in modernega, saj se bodo potem pochutili lazhje in brez odvechnih pez.

V tej resnichno lepi Gallimardovi vechjezichni knjigi deluje prav hecno, ko denimo beresh na levi strani z izvirnikom (kjer so vse streshice na svojem mestu) ime pesnika Tomazh Shalamun, na desni strani (s prevodom) pa Tomaz Salamun. Nekaj podobnega se je pripetilo tudi Meti Kushar, ki je postala v francoshchini Kusar (prav gotovo z naglasom na drugem zlogu, a to je zhe druga pesem, saj tudi mi beremo najvechkrat narobe francoska in angleshka imena in she druga iz tujih jezikov, ki jih ne znamo, pa she pishemo jih narobe, ker motiti se je chloveshko). Vechino drugih ex-jugoslovanskih pesnikov je prevajala Srbkinja Mirjana Cerovic-Robin, ona pa, zhivecha zhe dlje chasa v Franciji in zhe prevech navajena francoske samovoljne pisave problematichnih chrk (s streshicami et similia), je spravila ob mehki æ sebe in vse pesnike, ki jih je prevedla, tudi na straneh z izvirniki. Razen Miodraga Pavloviæa in Vlada Urosheviæa v prevodu drugih prevajalcev, ki sta ohranila konchni æ, nastopajo vsi obakrat – ob izvirnikih in prepesnitvah – pofrancozeni, kar deluje prav komichno. Ko bi se ta neverjetni kiks ali pripetljaj zgodil v Sloveniji, bi nastal vik in krik brez konca in kraja, pravi kraval z neomajno zahtevo: na gavge s krivcem, ki se je shel atentat na njihovo najbolj sveto bit ali, she hujshe, uprizoril je brezobzirno javno skopitev – kastracijo. Zdaj pa se radovedno sprashujem: se bo kdo od prizadetih oglasil? Bo napisal zalozhniku ogorcheno pismo: A che gioco giochiamo? Se mar norchujete iz vseh nas? Kaj sploh mislite dosechi s takimi zhe davno presezhenimi metodami? Bo kaj rekla »tozadevno« Dara Sekulic-Sekulic? Bo Tanja Kragujevic-Kragujevic zahtevala pojasnila? Se bo kako odzvala Ana Ristovic-Ristovic? Morda Slobodan Jovalekic-Jovalekic? Nobeden? In zakaj? Najbrzh zato, ker bodo vsi skupaj tiho kot mishke, presrechni, da jih urednica te prirochne antologijice ni prezrla. Da so prestopili domache planke in dospeli v Pariz, eno najlepshih evropskih prestolnic, in to nich manj kot k Gallimardu, ki je – cheprav ni vech, kar je bil po brezhibnosti svojih edicij – she vedno Gallimard, checché ne dica la cara Jolka. Mimogrede, kot kurioziteta: Predrag Matvejeviæ alias Matvejevich in Michel Volkoviæ alias Volkovich, ki tudi nastopata v uvodniku in v zapisu z zahvalami, sta bila v postopku francozizacije sicer prikrajshana za mehki æ, a sta dobila za namechek h. Izgubila sta potemtakem drobceno diakritichno znamenje, a pridobila sta chrko, kot mi, pisci Revije SRP – dovolite mi ta odmik oziroma pojasnilo – zaradi internetskih imperativov in drugih, od teh she pomembnejshih razlogov, ki mi jih je urednishtvo revije predstavilo takole: gre za she vechjo destrukcijo slovenshchine in izginotje shumnikov tudi drugod (SMS sporochila na mobijih, imena podjetij itd.), in tisti, ki krchevito branijo shumnike – »streshice« (pravzaprav »rozhichke«), ne branijo slovenske pisave, she manj slovensko identiteto, marvech gajico, velikohrvashko pisavo, ki smo jo mi, kdove zakaj, iz takratnih poenostavitvenih tezhenj (?), le prevzeli; Slovenci smo imeli latinsko pisavo vse od Bohoricha, Trubarja, Dalmatina … »Bohorichica« je v edicijah SRPa, zlasti v treh zbornikih, izchrpno utemeljena, morda bi kazalo vechkrat opozoriti na to dejstvo – v osvezhitev spomina.

Majhno vprashanje mojim pesnishkim juzhnim bratom in sestram, ki so zashli v francoski florilegij: Kakshna bistvena jezikovna razlika je med Tanjo Kragujevic ali Ano Ristovic in Predragom Matvejevichem? Ob tej francoski dandanes skoraj nezaslishani manipulaciji – kdo je manj izgubil in kdo vech pridobil? Che manipulirani ne bodo sami terjali od Velikih bratov sposhtovanja do izvirnosti svojih imen, ga ne bodo – prmejdush in krizhana gora! – nikoli dosegli. Torej?

 

 

3. Verde que te quiero verde. / Zeleno, ki te hochem zeleno. / Ljubim te, zeleno, ljubim.

 

O tem zelenju (?), ki nam ga radodarno podarja mati narava, pa o zeleni barvi (?) brzhchas v vseh mogochih in nemogochih odtenkih in she o marsichem drugem mozhnem zelenem (?) sem zhe pisala in povprashevala pred leti, a brez odziva. Pri nas, ki se radi delamo gluhce na vseh podrochjih, ne samo na literarnem, je dobro, da povemo in zastavljamo vprashanja vsaj dvakrat, tako kot v mlinu, in ker obichajno ne dosezhemo nich niti s ponovitvijo, je priporochljivo, da ne vrzhemo pushke prehitro v koruzo, marvech da trmasto vztrajamo in si ne zapravimo nobene prilozhnosti, ki se nam ponudi, da ponovno vprashamo – pa cheprav desetich ali stotich – tisto, kar bi navsezadnje radi zvedeli, in kot kakshne techne lajne vnovich nanizamo vprashaje. Morda bo kdo zgubil potrpljenje in se le oglasil. V tem mojem danashnjem primeru bi kazalo, da zapis poshljem v KL, ki ob sredah izhajajo v Delu; v njih se je namrech neki recenzent bolj kot o »zelenem, ki te hochem zeleno« rajshi zavzeto sprasheval, kateri pomen je dajal Lorca glagolu te quiero: te hochem ali te ljubim ?

Na to vprashanje naj mi, prosim, odgovori Igor Divjak, ki se je s samoumevnimi omejitvami le na nekaj primerov kar razpisal v zhe omenjenih KL z dne 20. julija 2011 o prevajalskem dvojchku Borisa A. Novaka Salto immortale, ki ga tudi jaz z velikim zanimanjem prebiram. In sicer:

Zakaj se tudi on kot pred njim skoraj vsi slovenski prevajalci, ocenjevalci in esejisti tako zavzeto sprashuje le o mozhni vechpomenskosti shpanskega glagola querer, niti malo pa mu ni mar zdalech obsezhnejshe vechpomenskosti izraza verde, ki je tako v shpanshchini kot v italijanshchini lahko pridevnik ali samostalnik in v tej vedno enaki obliki pomeni marsikaj, kar mi posebej in na razlichne nachine oznachujemo, odvisno o chem teche beseda. Le od Lorce dalje opletamo vsevprek z izrazom zeleno, v tem slovenshchini v bistvu tujem razshirjenem pomenu. In to malo jezikovno pohujshanje je prishlo v dezhelo skozi ugledna usta Gradnika in Udovicha, ki sta – kolikor je meni znano – shpanshchino znala, kolikor sta jo pach znala. Na uho zashepetano: mislim, da bolj slabo, tega ne povejte naprej, da se nam ne porushi in sesuje v prah she en krasoten obelisk, beri: zhe umetelno zacementirana in zabetonirana napaka. Saj mi se na napakah ne uchimo, ker smo tako prebrisani, da jih s svojo neomajno avtoriteto potem tudi uzakonimo in iz njih nato skujemo ustrezno pravilo, obvezno za vso srenjo. Glavno je, da »greshniki«, ki so kakshnega kozla velichastno ustrelili, ohranijo brezmadezhnost, zazheleno je celo, da se jih kasneje zaradi te enkratne pogruntacije primerno nagradi. Tako kunshtno potekajo stvari pri nas, pa she z Butalci nas shpotajo, namesto da bi nas uradno razglasili za genijalce.

Nekaj vrstic za poznavalce shpanshchine: Kaj je pravzaprav to zeleno, ki ga v svoji zhe znameniti pesmi Federico bodisi hoche ali ljubi, morda le zheli, ali pa vse troje hkrati? Vse sorte, kolikor je meni – predvsem italijanistki – znano, hispanistka pa sem tudi le malo boljsha ali slabsha od zgoraj omenjenih odlichnih slovenskih pesnikov.

Kot samostalnik je lahko zelenje, zelenina in zelenilo. In she kaj bi lahko dodali. Shpanci substantivizirajo zeleno – pa rdecho in modro in chrno itd. – tudi ko gre za navadne barve, to pa pri nas ni obichaj, ker moramo besedi dati barvo ob bok ali vsaj v neposredno blizhino; morda pa se vseeno uveljavi, saj se na vse kriplje trudimo in naravnost muchimo chim bolj in chim prej bastardizirati svoj jezik, med sabo prav tekmujemo in se gremo na debelo ukinjanje domachih pomensko razlichnih izrazov, ki nekako shtrlijo ali visijo iz evropskega povprechja, krvavo se zavzemamo za nekakshno uravnilovko z evropskimi jeziki … Saj veste, katero Evropo mislim, ne gre za vsakrshno, vsekakor ne za tisto z domicilom na vzhodu; che ni doma v Parizu ali Londonu, (naj dam zraven she Berlin, ali naj ga pustim she v chakalnici?), pach ne sodi zraven.

Sprashujem se sanjavo, kaj dolochenega se skriva za tistim verde (ki ima po moje prednost pred glagolom, le pri zadnjem Bergerju, ki mu je predvsem do rim in asonanc, mu ljubezen samovoljno in nezaslishano uzurpira prvo mesto). Nikoli ne bomo zvedeli, saj bi nam le Lorca sam lahko zanesljivo povedal, kaj konkretno ga je navdihovalo. Nashe zeleno, na katero smo se s chasom hochesh nochesh precej navadili in je v poeziji (kot variacija) she vedno v rabi, vendar le med platnicami (podobno kakor Zhupanchichev »hrestach«, ki she ni stopil iz gledalishcha in sproshcheno zakorakal ali zaplesal po ljubljanskih ulicah, ali bolj trivialno, pravzaprav pritlehno: she ni trl orehov), kjer je ohranilo znachaj abstraktne skovanke, ki zaudarja bolj po chrnilu in papirju kot, recimo, po zhivljenju oz. zelenju, rastlinju, gozdni podrasti, kroshnjah in travi. Pa po zelenilu in she chem. Saj se v Shpaniji lahko skriva za to navadno vechpomensko slovarsko besedo chisto vse brez minimalnega nategovanja shpanshchine (idem italijanshchine), medtem ko v slovenshchini, ker je nesoroden jezik in se redkeje pokriva z romanskimi jeziki, pri dosedanjih prevodih brez posiljevanja in nategovanja jezika ni shlo, se zdi, in she ne gre. A to ni dovolj. Za ohranitev »chudovite forme«, in sicer »ritma trohejskega osmerca in evfonije shpanskih asonanc« (navajam Borisa A. Novaka, ki je nekakshen pristash rimane lirike), z namenom, da ne bi spet kot pred mnogimi leti Udovich povozili vse te nepopisne zvochne lepote, rajshi do kraja pohodimo vsebino – jo razstavimo kot lego kocke in chisto drugache spet sestavimo, z obveznimi dodatki ali odvzetki, in obenem Lorci tlachimo v usta besede in podobe, ki jih ni nikoli tako izrekel, napol prosto, glavno je, da se ta lirska zmes ali gmota z lahkoto odziva na metriko in se z njo spaja, po obchutju dezhurnih prevajalcev. In rezultat? Nich kaj razveseljiv: eni se namrech rajshi odpovejo formi, drugi vsebini, prikrajshani pa so po mojem mnenju chisto vsi – bralci in prevajalci z avtorjem vred. Potemtakem je vse stvar okusa in izbire. Eni navijajo za zvochnost, jaz pa sodim med tiste, ki dajejo prednost vsebini. Svoje cenjene bralce seveda vsakich poshteno obvestim: To priblizhno so rekli Lorca, Montale, Primo Levi, Dolci, Saba, Borges, Zajc, Kovich, Minatti in Kosovel, che se omejim le na nekaj (moshkih!) imen, kako so to zares rekli (neverjetno enkratno in sugestivno!), pa pokukajte v njihove izvirnike. Drugih blizhnjic ne poznam, saj najbrzh jih niti ni. Kaj pa smo drugega prevajalci kot bolj ali manj spretni razpechevalci nadomestkov, prodajalci sicer zdrave zhitne kave, proje in cikorije, ki pa se ne morejo meriti s pravo kavo niti slabshe kvalitete, kaj shele z ono (naj)boljshe kakovosti?

 

 

4. O hotelu Maestoso, vsakoletnem vilenishkem festivalu in velichastnem konjskem spolovilu

 

Tale zapis je v dveh delih. Zachetek je nujen, cheprav gre za digresijo, za dojetje konca. Morda pa je konec digresija in je zachetek resen apel.

Letos pozimi sem se v zvezi z »nonstop problematichno« Lipico med drugim sprashevala, deloma tudi javno spomladi v aprilski shtevilki revije Kras, ali Lipichani kaj skrbijo za tistih pet kar masivnih in impresivnih kipov, ki so bili izklesani pred 31 leti na mednarodnem simpoziju »Lipica 80« ob 400-letnici kobilarne, ali pa jih – kot mnogi marsikaj vsepovsod po Sloveniji – tudi oni obupno zanemarjajo in prepushchajo zobu chasa in propadu. Narochila sem celo poskochni ljubljanski umetnostni zgodovinarki, naj ob letoshnji Vilenici, che ne prej, pogleda, v kakshnem stanju so te Lipici podarjene umetnine izpod dleta Janeza Pirnata, Jakova Brdarja, Japonca Masayukija Nagasake, Italijana Villija Bossija in Avstrijca Roberta Veselyja.

Nekajkrat sem v Lipico po telefonu vprashala, ali prodajajo kot razglednico, poleg onih z lipicanci, manezho, hotelov, trat za golf in Marijine dolinice, vsaj kakshno reprodukcijo teh kipov, ali nemara celo zmorejo kakshno lichno broshurko o umetnishki peterici v celoti. Odgovor je bil vedno: Nimamo nich takega na prodaj, saj niti ne vemo, kaj zhelite. Najboljshe je, da osebno pridete, si ogledate vsa razstavna in prodajna mesta in se tudi na koga drugega obrnete. Prav gotovo je kdo, ki ve kaj vech od nas, ubogih prodajalk, ki smo tukaj shele nekaj let. Poiskati boste morali pach – lastnike. Za zachetek bi lahko stopili v kakshno sezhansko turistichno agencijo ali poklicali informativni center in od njih zvedeli kaj vech. Morda so oni bolj na tekochem. Odlochila sem se, da si prej priskrbim fotografije kipov, ker so slednji le pretezhke gmote, da bi jih kdo kam odnesel, in so krajanom prevech na ocheh, da bi jih kdo namerno ali nenamerno poshkodoval. Ker so bile ob predstavitvi postavljene na lipishke travnike ob hotelih in travo tam redno pokosijo, so umetnine, vsaj za tiste, ki vedo zanje, verjetno she dobro vidne in nich zarashchene, posledichno she lepo ohranjene, le »lastniki« jih brzhchas ne znajo valorizirati, povedano v danashnjem zhargonu: zanje se brigajo kot za lanski sneg, kaj shele, da bi jih cenjenim obiskovalcem razkazovali kot dodano vrednost in z njimi – ne na shkodo njihove slave, prej v njen prid – iztrzhili she kakshen ficek ali centek, ki vedno pride prav. Che se jim ne ljubi niti klikniti na stikalo in narediti razglednice za turiste, sem pomislila, pomeni, da umetnosti ne obrajtajo, saj se visokostno pozhvizhgajo tudi na zhe omenjeni stranski dohodek. Prosila sem sezhansko znanko, znano fotografinjo, naj mi kamne fotografira ob kakshni prilozhnosti; to se je tudi zgodilo, in tako se bom lahko, ko utegnem, prav »vsevedno« razpisala o njih, torej jih ne bom le obzirno, tako rekoch »in sordina«, omenjala. Prav glasno bom apostrofirala in testirala »lastnike«, da bi natanchno zvedela, kakshna skrb zanje jih preveva. Najbrzh nikakrshna.

 

Pa je sam hudich vtaknil svoje prste ali rep vmes. Chasopisov namrech zaradi chasovne stiske ne berem sproti, le prelistam jih, ko prispejo, in odrezhem za kasneje ali za kdaj drugich tisto, kar pritegne mojo pozornost; to dajem na kup in preberem, diagonalno ali po starem chrko za chrko, chisto vse, ko je teh izrezkov zhe toliko, da je neznosno. Tedaj si vzamem prav bralno in nato odmetalno in tudi shranjevalno popoldne, ki se vchasih raztegne na vech dni. Odvisno od nakopichenega chasopisnega gradiva.

Zaradi smrti Jozheta Felca in Sashe Vegri lani – z obema sem prisrchno prijateljevala – sem shranila tudi Knjizhevne liste z dne 8. septembra 2010, ker je v prostoru za pesem vedrila post mortem Sashina pesem V rumenem popoldnevu, tik ob njej pa daljshe razmishljanje Mete Kushar o idrijskem pisatelju in psihiatru Felcu. To sem sicer prebrala takoj in vechkrat, ne brez bolechine, nisem pa prebrala nich drugega v tej prilogi. Zaradi na hrbtni strani tiskanega dolgega premishljevanja Nezhni intervali alias Vilenishko branje o branju Arisa Fioretosa, si nisem Vegrijeve in Felca izrezala takoj in ju vtaknila v kakshno njuno knjigo. Potem se je zgodilo, da sem stran zalozhila in je prikukala na dan shele danes, skoraj deset mesecev kasneje. Danes pa sem ponovno prebrala Sashino pesem iz Mesechnega konja in Metine misli v Felchev spomin. Na ta zadnji chlanek me je ob izidu opozorila tudi tolminska pesnica Anica Perpar, in mi omenila malo netochnost, ki se je Kusharjevi zapisala (oznachila sem vrstice z rdechim svinchnikom), in sicer, da so »Felca pokopali v Spodnji Idriji ... le nekaj korakov stran od groba Cirila Kosmacha«. V resnici pa je Kosmach pokopan drugje: v Rochah nad Slapom ob Idrijci, to naj si kam napishem, mi je bilo izrecno narocheno. Sem pripisala zraven in si napol resignirano in napol razigrano mislila: za vse nas, ki smo bolj slabo zemljepisno podkovani, sta Spodnja Idrija in Slap ob Idrijci eno in isto, kdove kje bogu za hrbtom, pach po svetovnem vzorcu, ki ne lochi Slovenije od Slavonije in Slovashke, marvech jih skupaj spentlja v en sam krajevni konglomerat in si – kot mi nasploh – prisluzhi cvek v geografiji, kaj pa drugega. Zaradi tuje ignorance ni treba nam (ignorantom?) delati tragedij!

No, danes sem konchno le prebrala she vedno aktualno Vilenishko branje o branju, pa Voglovo Zgovornost srednjeveshkih rokopisov in Bratozhevo Brco v trebuh, pa Romaneskno uspeshnico v obliki stripa (v zvezi z Evaldom Flisarjem) in she marsikaj, na koncu pa she uvodni zapis Mihe Pintaricha Beseda ni konj. Uvodnichar je ochitno ob lanski Vilenici bolj malo hodil po Lipici, ni ga zamikal ogled vasice, zato je rajshi obsedel kar v hotelski dvoranici, she ves zatopljen v odbrenkane referate, ali pa se je odgugal kam na sprehod, zazrt le v oblake, sprashujoch se, le kam potujejo, tako gosti, mehki in beli, ali bolj prozaichno: anti se ne mislite spremeniti v dezh? naj skochim po marelo? naj tvegam, da mi kakshna kaplja kane na nos? Kajti drugache mu sploh ne bi bilo treba iskati primerjave za hotel Maestoso pri Diderotu, in to celo v italijanskem prevodu (z napako!) Rameaujevega nechaka. Tisti »maestoso cazzo« ali po slovensko velichastni kurec (konjski, da smo si na jasnem!) iz njegovih slastnih in prepovedanih sanj, po katerem se mu je malce sprenevedasto zaskominalo, saj si ga ni upal niti prevesti – je mar mogoche, ob vseh vsakodnevnih (baje chloveshkih) kurcih, ki nam jih pesniki, literati, filmarji, novinarji, zhupani, politiki, kantavtorji, policaji, igralci, kuharice, mladina, navadni, posebni in izjemni ljudje servirajo malodane nonstop v vsakrshnih omakah, zhe skoraj obvezno, che ne zhe obredno? – stoji (beri in se chudi!) na lipishki tratici ob hotelu Maestoso. V kamen ga je nich manj kot pred 31 leti, ne vcheraj ali predvcherajshnjim, umetnishko koncipiral, izklesal in postavil sloviti slovenski kipar Jakov Brdar.

Mu bo Pintarich, ko ga uzre na licu mesta ali v zborni slovenshchini na kraju samem – namrech v Lipici pod milim nebom – posvetil nov uvodnik ali pa se bo potuhnil, saj kot komparativist ni dolzhan, da se spozna tudi na kamne in da se izreka o njih? Lipica bi prav krvavo potrebovala kakshnega navijacha strokovne ali vsakrshne druge sorte, tudi primerjalne, za to Brdarjevo »velichastno konjsko spolovilo« pa za ostale shtiri prelepe kipe, ki so kot specha Trnuljchica she v stanju popolne pozabe ali dremavosti, cheprav zhe vrabci na strehah chivkajo in srake na blizhnjih vejah presunljivo vreshchavo klichejo po prevrednotenju (ne)vrednot.

 

 

She preden sem konchala svoje 19. kramljanje o prevajanju in poeziji, me je neznosna avgustovska vrochina (ker sem se prej prevech naprezala – beri: »delala kot zamurc«) pokosila in me za teden dni spravila domala v posteljo. V glavi polno idej, vprashanj, goste megle alias nerazumevanja marsichesa, kar se pri nas godi in dogaja, mochi pa nobene, da bi sukala pero (beri: udarjala po tipkah rachunalnika); sploshna mlahavost na kvadrat in na kub, v mozhganih pa same luknje, vechje kot pri edamskem siru. Najvech, kar sem zmogla, je bilo branje v strogo doziranih kolichinah. In ob branju teh krajshih koshchkov, pomislekov in komentarjev sem se vechkrat iz srca nasmejala, to pa se mi je zdelo zelo dobro znamenje za skorajshnje okrevanje. No, povedala bom, kaj se mi je zdelo in se mi zdi med drugim na moch shpasno, chetudi pravimo Slovenci o sebi, da nam manjka humorja, da smo prej chemerne kot razigrane nature, prej zavrte kreature kot sproshcheni in razposajeni osebki. Chista lazh. V sobotni prilogi Dela z dne 23. 7. 2011 je prijetno jedki in pronicljivi Miha Mazzini zelo na kratko in jedrnato – 14 vrstic! – komentiral chlanek Pesnishki Parnas osvajajo novinci. V tem komentarju je (ironichno) chestital – navajam prosto – novinarju Dela »gospodu« Petru Kolshku za izjemen »hat-trick« (ne vem sicer, kaj to pomeni, a slutim iz konteksta), ker ochitno rad sedi po vseh mogochih zhirijah, saj je letos odlochal pri Veronikini, Stritarjevi in Kersnikovi nagradi, konsekventno s tem torej vse, kar se pri nas pishe, pesnikuje in kritizira, mora biti vshech enemu samemu chloveku – Kolshku. Nato se Mazzini sprashuje o pluralizmu pa o obchutkih, ki zhiranta kot vrhovnega razsodnika najbrzh prevevajo, in kje sploh najde chas, da poleg obshirnega chasnikarskega dela lahko spremlja celotno slovensko literarno produkcijo. Zazhelel si je tudi poglobljen intervju z njim, da bi dojel to skrivnost, ki ji mi, laiki (to dodajam jaz), malce nerodno ali nabreklo lahko rechemo: misterij vsevednosti in vseprisotnosti.

Kar zastrigla sem z ushesi, vsa nasmejana, in kot izrazita ljubiteljica popopranih polemik, chakala na odgovor v zahvalo, ki nujno mora slediti, saj je shlo konec koncev le za vprashanje chasa. Prej ali slej bo v poshtnem predalu 29 gostovala tudi zahvala; predobro poznam domache razmere, zato ne verjamem, da bi tako pomembna vizitka lahko umanjkala.

Po kratkosti je Peter Kolshek v sobotni prilogi Dela 30. julija celo prekosil Mazzinija in se za navrh izkazal kot enako duhovit. Opozoril je »gospoda« Miha Mazzinija, da je kljub tankovestni informiranosti (spet navajam prosto) spregledal, da je on (tj. Kolshek) tudi chlan interne komisije za nagrade v DSP. Javno je tudi priznal, morda s kanchkom ironije, zachinjene s shchepcem samoljubnosti, da je njegov pohlep po obvladovanju celotne slovenske literarne scene zdalech vechji, kot si dushebrizhnishko predstavlja Mazzini v svoji skrbi za pluralizem.

Zhe med branjem sem bushila v smeh in se she potem sladko smejala in se nasmejala do solz na rachun obeh, na rachun vsakega posebej, na rachun vseh nas, ki brezbrizhno stojimo ob strani. In she vedno se mi zdi vse skupaj zelo posrechena shala, zelo iskrivo formulirana, s skrajno ekonomijo besed, da ne bi v navalu gostobesednosti zdrknila v retorichnost in izgubila v uchinkovitosti, ampak ...

Ampak ker ni shala, marvech je resna zadeva, bi se resnichno kazalo zamisliti o upravichenosti tako goste zasedbe enega samega chloveka, kot da bi drugih niti ne imeli, saj bi ga lahko razbremenili vsaj za polovico funkcij, da bi tako on sam kot vsi drugi lahko prosto zadihali. Seveda kolikor to sedenje v zhirijah ni zgolj formalnost, nekaj »za lepshe videt«, kot pravimo Krashevci, za pest evrov sednine v prijetni druzhbi, vse drugo opravijo drugi ali je zhe vnaprej domenjeno.

Peter Kolshek – naj mi ne zameri, ker ga ne nazivam z gospodom, marvech ga brez te titule nagovarjam kot cehovskega kolega – je pozabil Mazziniju povedati, da je v Drushtvu pisateljev tudi chlan komisije za sprejem novih chlanov. In prav glede tega bi jaz Kolshku javno postavila majhno vprashanje, ne kot navadna publicistka in prevajalka, marvech prav uradno, kot chlanica DSP in kot chlanica nadzornega odbora Zdruzhenja primorskih knjizhevnikov; to zdruzhenje je sicer zadnja leta zapadlo v hudo krizo, iz katere se bo, domnevam, tezhko izkopalo, a mu vseeno zelo jasnogledno in poskochno predseduje Magdalena Svetina Terchon, njen mozh David Terchon pa zmerno optimistichno opravlja tajnishke posle. Omenjam ju, ker poznata tako mene kot pisatelja, o katerem povprashujem.

Jaz bi rada zvedela (sklicujem se na podatke v Biltenu DSP za leto 2010, ki pa je izshel letos) predvsem dvoje:

1) Zakaj je komisija za sprejem novih chlanov zavrnila pripovednika in pesnika Ivka Speticha Magajno iz Ilirske Bistrice in Vremskega Britofa, nechaka pisateljev Bogomira in Franceta Magajne, avtorja neshtetih knjig, nekoch dolgoletnega, delavnega in pozhrtvovalnega chlana izvrshnega odbora Zdruzhenja primorskih pisateljev? Rada bi vedela, kaj mu fali, da ga ne morete sprejeti v svojo visoko druzhbo.

2) Ne razumem, zakaj je upravni odbor predlagal, da bi k vchlanitvi v DSP povabili Ludwiga Hartingerja. Kaj je tako pomembnega napisal v slovenshchini, da bi bilo njegovo chlanstvo vsaj za silo utemeljeno? Ne razumite me narobe. Z Ludwigom prijateljujeva, celo prevedla sem v italijanshchino shtiri strani iz njegovega pesnishkega dnevnika, veliko skupnega imava, oba sva »mahnjena« na Kosovela, oba imava rada Slovenijo, oba sva prevajalca, ceniva se in se imava tudi rada; che bi ga predlagalo za chlana, kolikor ga sicer she ni, Drushtvo slovenskih knjizhevnih prevajalcev, bi se mi to zdelo nekaj povsem normalnega. Lahko mu tudi podelijo vse pri nas mozhne nagrade, ker je Avstrijec alias tujec, seveda tudi nagrado Vilenica –  nich nimam proti, nasprotno. Sem pa odlochno proti predlogu za njegovo chlanstvo v DSP, ker se mi tak predlog zdi skregan s pametjo.

Sicer pa o podobnih primerih nameravam she pisati, saj pri nas kar mrgoli nerazumljivih predlogov in uzanc.

 

(se bo nadaljevalo)