Revija SRP 105/106

Iztok Vrhovec

 

BOZHICHNA VECHERJA

(dve zgodbi)

 

BOZHICHNA VECHERJA

 

Shtiriindvajsetega decembra, malo po tretji popoldne, je iz daljne Sevnice v chrnem fraku, z zlatim cilindrom okoli vratu in she krvavo pechenko med zobmi pristopical v Ljubljano nihche drug kot sam volk Korenjak.

Zapodil se je v bozhichno jelko, ki je pred Preshernovim spomenikom sramezhljivo chakala, da v spremstvu postavnega hrasta Snoba Robide odide k polnochni mashi in tam svojemu ljubemu dahne pod lubje svoj nezhni da, jo podrl na mrzla snezhena tla, da je revica prestrasheno zaklicala uuuuh, in zapihal: »Ljubljanchani in Ljubljanchanke, le dobro si me oglejte! Volk Korenjak iz Sevnice pri Trojanah sem! In kdor me ne uboga, ga zataknem med chekane, prezhvechim in pozhrem, prav tako kot sem to storil s tole okusno pechenko, ki se mi she vedno cedi iz korenjashkega gobca!«

Babica Bodica Trn, ki je nagovor sevnishkega korenjaka ni najbolj preprichal, je nejeverno zamahnila z roko in bevsknila: »Gobec volchji!« – nato pa zagrabila veliko kepo snega in jo zaluchala v bahacha.

Volk je za trenutek presenecheno obstal, potem pa uzhaljeno stekel v lekarno in se skril pod krilo dezhurne usluzhbenke Tabletke Zdravich.

»Ne bodi no tako predrzen, volkec,« ga je nagovorila Tabletka. »Saj vesh, da je pod kiklo komaj dovolj prostora za moje krive noge, kaj shele za tvojo kosmato glavo in zasvinjane tace.«

»Pa jo sleci,« se je znashel volk, »potem se bo moja kosmata glava brez tezhav skrila vanjo.«

»Ja kaj bodo pa rekli ljudje, ko me zagledajo v samih spodnjih hlachah stati za pultom?« je bila v skrbeh Tabletka.

»Nich ne skrbi, Tabletka,« jo je tolazhil volkec. »Saj vendar vesh, da si v nedeljo vechina vashih strank zhivchno grize nohte ob gledanju najnovejshe nadaljevanke Rabar­bare, greje prezeblo rit na babichini krushni pechi ali pa lachno stoji na zheleznishki postaji in chaka v vrsti za sirov burek! Je morda danes zhe prishel kdo po zdravila?«

»She nihche,« je priznala Tabletka.

»Evo, tochno tako, kot sem dejal. Zdaj pa sleci to presneto krilo, da bo zhe enkrat mir!« se je razhudil volkec.

Tabletka si je prestrasheno odpela pas, se bojeche ozrla proti vratom lekarne, in ko se je preprichala, da res ni nikogar, si je odpela she zadrgo in krilo je padlo na tla.

Sramezhljivo si je poskushala prekriti gola kolena, potem pa nejevoljno pihnila: »Si zdaj zadovoljen, mrcina?«

»Kako ne bi bil, Tabletka, ko pa vidim, kakshna sochna bedra si skrivala pod tem dolgochasnim krilom, presneta rech!«

»Kaj pa govorish, baraba!« se je razhudila Tabletka. »Za krilo te vendar sprashujem, ne pa za svoja bedra! Sploh pa, kdo ti je dovolil cediti sline ob mojih krivih nogah, te vprasham?«

»Si morda pozabila, s kom imash opravka, da se takole pogovarjash z mano, a, lekarnarka golonoga?« se je razjezil Korenjak. »Jaz sem vendar strashni volk iz Sevnice pri Trojanah, in che se mi zahoche, ti v sekundi ali pa she prej pregriznem vrat, razvezhem tistole rdecho mashno, ki jo tako vzvisheno nosish pripeto na lobanjo, ali pa popishem prazne recepte, ki jih skrivash pod pultom! Me imash za norca ali kaj?!«

»Oh, saj res, Korenjak. Neumna tepka sem chisto pozabila, kdo si. Oprosti, prosim,« se je opravichila Tabletka in ponizhno sklonila zardelo glavo.

»Tako je zhe bolje, punca,« je zapihal volkec. »Pa ne zardevaj, ker imam zhe prevechkrat poln zhelodec pordelih sevnishkih deklin, presneta rech! Tjale na pult sedi in se igraj z nogavicami, zapoj kakshno znano popevko ali pa si izmisli recept proti steklini!«

Tabletka je urno sedla na pult in se bojeche zazrla v pretesne holahopke.

»No, vidish, saj ti gre, che hochesh!« jo je pohvalil volkec. »Je tako tezhko malce ubogati?«

»Nikakor, gospod Korenjak,« je odvrnila Tabletka in zapela popevko o Rdechi kapici in hudobnem volku.

»Ja, kje si se pa nauchila tole bedasto pesmico?« je zapihal razjarjeni volk. »Mi mislish she pred vecherom zavreti kri, pobalinka?«

»Kje neki le? Pred dvajsetimi leti v mali sholi, ko nam je prijazna vzgojiteljica Mravljica Chopek povedala pravljico o Rdechi kapici in hudobnem volku. Che bi kdaj hodil v sholo, nevednezh, bi se bil s temi rechmi zhe zdavnaj seznanil, ne pa da zdaj tratish moj dragoceni chas s temi trapastimi vprashanji!« je jezno odgovorila Tabletka.

»Zdaj je pa res zhe prevech!« je zakrichal volk. »Sem ti rekel, da pazi, kaj in kako govorish, pa nich! Pri prichi te pozhrem, obleko pa prodam na Bolshjem trgu!«

»Nikoli! Raje se zazhgem, mrcina, kot pa da ti dovolim, da mi gresh prodajat obleko na Bolshji trg!« se je she bolj razhudila Tabletka.

»Zazhgesh? Pa saj te bo bolelo, presneto?« se je zachudil volkec.

»Che me bosh pozhrl, pa ne, glava zabita?« je togotno zavpila Tabletka in pograbila krilo, pod katerim se je skrival volkec. »Pa tudi tele mashkarade s krilom je bilo dovolj. Stori, kar hochesh, pod mojo kiklo se ne bosh vech skrival!«

Volkec je zbegano pogledal razjarjeno Tabletko, nato pa pobito zajokal. »Pa saj ti nisem hotel storiti nich zhalega, Tabletka!« je zahlipal. »Sem pach volk in vsi prichakujejo od mene, da rjovem, jih strashim, in che niso pridni, pojem. V resnici pa mi ni prav nich do tega, da bi se me ljudje bali in bezhali pred mojim strashnim gol­tancem!«

Tabletki se je jokajochi volkec zasmilil, sedla je k njemu pod pult in dejala: »Ja, potem se pa nikar ne cmeri kot kako razvajeno otroche, bucha neumna. Steci ven na sneg, povej otrokom pravljico o cheshnji Rdechki in chrvu Borisu, che pa jim sluchajno ne bo vshech, zatuli v luno!«

»Ko se me pa tako bojijo, da pri prichi zbezhijo, ko zagledajo moj kosmati gobec, Tabletka! Ali pa poklichejo zhivinozdravnika, da mi zapichi injekcijo proti steklini v zadnjo plat in se mi potem she teden dni tako vrti, kot da bi me privezali na najvratolomnejshi tobogan smrti,« je potrto odvrnil volkec.

»Se me bojijo, se me bojijo!« ga je oponashala Tabletka. »Nich bojijo! Le stori, kot sem ti rekla, pa bosh videl, da bo she vse prav!«

»Naj bo,« je nepreprichljivo odvrnil volkec. »A che ti tako pravish … « In je skrusheno odkrevsljal ven na trg, bojeche naredil veliko snezheno kepo in jo vrgel v mimoidochega policaja Kravala.

»Poglej ga, volka presnetega,« se je zachudil Kraval. »Kepal bi se, zverina.« In se je na shiroko zarezhal, she on naredil veliko snezheno kepo in jo vrgel proti sevnishkemu korenjaku.

Kmalu se je pred Preshernovim spomenikom nabrala kar precejshnja grucha policajev in drugih pobalinov, ter se kepala z razigranim volkom.

»Pa smo mislili, da znash samo renchati, tuliti in zobati nedolzhne starke, pokora!« je zaklical ciciban Pobalin.

»Kje pa, Pobalin!« mu je odgovoril volkec. »Tudi mladi cicibani mi teknejo!« In se je zagnal proti Pobalinu, ga previdno zvrnil v sneg in omavzhal.

Pobalin se je pobalinsko zarezhal in brisal mokro glavo.

»Pa si res pojava, volkec! Jutri zjutraj, takoj ko pridem v vrtec, zaprosim tovarishico Shibo za koshchek krede, pa te nakracam na she svezhe pobrisano tablo in zaprosim cicibana Inteligenco, naj pod sliko napishe: Tu na tej sliki zali je nash volkec mladi, ki je vcheraj omavzhal junaka Pokoro tam zunaj na livadi! Potem pa jo strazhim cel dan, in che snazhilki Obilni sluchajno pade na um, da bi jo hotela zbrisati, se zapodim vanjo, jo ushchipnem v debelo zadnjico in zaklichem: Nak, gospa Obilna. Nashega volkca pa zhe ne boste zbrisali. Pri moji veri, da ne, che ne boste imeli opravka s samim cicibanom Poko­ro!«

»A prevech je le ne ushchipni,« je bil v skrbeh volkec, »da ji potem ljubosumni mozh Batina zvecher ne prisoli kakshne nepotrebne okoli ushes. Saj vesh, kako pobesni, che kdo brez njegovega dovoljenja ushchipne zheno v zadnjico.«

»Bo gospa Obilna pach morala biti previdna z mano, pa bo vse v redu, kajne, volkec?«

»Kazhe, da res,« je priznal volk, potem pa se zapodil proti Rozhniku. »Na Rozhniku bomo spekli palachinke,« je dejal, »pili malinovec in se obmetavali s torto!«

»Juhu!« so zavpili otroci in stekli za njim.

Tabletka je, presrechna, da se je vse tako dobro izshlo, pihnila v velikansko lekarnishko trobljo, ki jo je hranila v posebni omarici pod pultom, da bi v primeru potresa, pozhara, predpraznichnih popustov ali kake druge katastrofe opozorila stranke na prezhecho nevarnost, in zaklicala: »Na Rozhnik torej!« Nato je urno zavrtela telefonsko shtevilko lekarnishkega nadzornika Travice Moshta, zdrdrala v slushalko: »Saj za bozhich le redko kdo zboli, che pa zhe, stakne le kakshen nedolzhen prehladek, ozeblinico ali vnetje grla, ki ga s toplim chajem, volneno deko in prijazno besedo pozdravi vsaka babica, ki nekaj da na svoj ugled!«, zaklenila velika lekarnishka vrata, in tudi ona stekla z razigrano mnozhico proti hribu, kjer so jo chakale slastne palachinke, sladki malino­vec in obmetavanje s torto.

 

 

 

MOJCHARA, MOJCA

 

»Mojca, Mojca!«

»Kaj se deresh, Kekec?«

»Koline imam zate, Mojca, tule v nahrbtniku jih nosim.«

»Koline? Pa so svezhe tele koline, Kekec?«

»Ja, seveda, Mojca. Ravno vcheraj smo klali. Pa je mati dejala: 'Kekec, nekaj krvavic, suhih rebrc in pechenic pa kar Mojci odnesi, da jih bo revica lahko glodala s svojimi mlechnimi zobki.' In zaprmej, kakor sem Kekec, junak prenekatere debele knjige, sem tale nahrbtnik zvrhoma nabasal, stekel po ledeniku navzgor in te srechal tule ob Troglavi gazi.«

»Naj ti bo, Kekec. Evo, ustavim se tik nad prepadom, ti pa le hitro priteci in mi izrochi tvoj mali nahrbtnik, poln kolin.«

»Zhe shprintam.«

»No, saj niti nisi tako slab fantich, Kekec. Bom Bedanca nagovorila, naj ti naslednjich, ko te dobi v svoje medvedje shape, ne polomi prav vseh kosti. Naj ti le kakshno dobro primazhe, pocuka za ta sladke in v svojo chrno luknjo za kak mesec zapre! Si vesel, Kekec, da se bom takole postavila zate pri strashnem Bedancu?«

»Devet hudournikov neugnanih in flasha politega moshta, Mojchara, Mojca! Kar sneg se topi mi pod novimi shkornji in tu v prsih me zhge, tako sem vesel! Kar na Triglav bi se podal, se vode napil in zavriskal s starim Aljazhem, potem pa se prisankal sem dol, da te objamem in se ti prav prisrchno zahvalim!«

»No, le pomiri se, Kekec. Pa ne klichi me Mojchara, se strashansko ujezim, kupchijo preklichem in zagrmim kot ugrabljena machka!«

»O, Mojca, le tega nikar!«

»Naj ti bo tokrat, pobalin razoglavi. A naj te le enkrat she slishim tako nesramno se pachit, pa ti tako primazhem po pobalinskem jeziku in ti jih po shpichasti riti napnem, da bosh leto in dan javkal po domachiji, tarnal ter stokal in se stiskal v kot! Zdaj pa le hitro teci po ledeniku navzdol k mamici svoji, ji zlezi v narochje in si obrishi svoj smrkavi nos v njeno umazano kiklo, ti pobalin.«

»Zhe hitim, Mojca, zhe drvim po ledeniku navzdol!«

»No, konchno, da enkrat tudi Kekec uboga!«

»Bedanca pa le mi pozdravi, Mojca.«

»Pa she kaj. Takole se pa nisva zmenila, postopach razoglavi!«

»Pa Pehto in Kosobrina.«

»Kar misli si, ti nesramni pingvin.«

»Pa Rozhleta, pa Josipa ino Vandota.«

»No, vesh kaj, nadloga ti mala! Kar je prevech, je pa mnogo! Pri svetem Slovanu in njegovi pomochnici Hozani! Koline zmechem za tabo, pa naj drvijo po ledeniku navzdol! Potem se pa zagovarjaj na nechastnem sodishchu, ti brezchutnezh, hinavec!«

»Kar mechi jih, Mojca! Le pazi, da si roko ne izpahnesh, v kolenu ne klecnesh ali pa prav shtorasto padesh na nos! Ali sem Kekec, pokojnega Kekca potomec, al kaj! Ali me je zhe bilo v kateri prigodi kdaj strah? No, morda vchasih pred podivjanim frizerjem, postanim kosilom ali prevrocho vecherjo! A nechastno sodishche? To Kekcu niti malo ni mar!«

»Uh, ti pobalin licemerski! Poglej, zhe letijo koline: rebrca suha, pa kracha debela, pechenica razklana, krvavica krvava.«

»Hahaha, Mojchara, Mojca. V zhivljenju svojem she ne polnoletnem se she nisem nikdar tako salamensko zabaval. Niti takrat, ko sem Bedancu za stavo stopil na otekli otishchanec ali pa zbasal Pehto v zaprti tramvaj pri Radovedni Kocini. Hahaha, Mojchara, Mojca! Kar po kolenih se tlesknem, nagajivo zazhmrkam z veko neugnano in se she trikrat zasmejem. Ha, ha, ha, Mojchara, Mojca!«

»Pha, kar rezhi se, shema. Jaz pa odidem na vlak pred vagoni, sedem v zakajeni kupe in shele sredi Pariza jezna izstopim! Se na Montmartru na zapeljivo zadnjico usedem, pa pochakam Van Gogha, da me naslika!«

»Mojchara, Mojca! Ravno tebe she chaka Van Gogh! Kaj ne vesh, da se je z Montmar­tra preselil v Kranj pri Madridu? Tam sedi ob mogochni mosheji, z zvonci pozvanja in se mimoidochim galantno priklanja! Ti pa v Pariz, na Montmartr! Haha, Mojchara, Mojca, gorjanka nevedna, che kdo tu med nama je shema, to si pach ti!«

»Zdaj mi je pa vsega dovolj, Kekec! Koline sem vse zhe zmetala, zdaj grem. Ti pa tozhi in jokaj za mano! Pa v Legolandu se z najnovejsho kolekcijo kockic kar sam poigravaj! Jaz bom pa obchepela za vedno tam gori pri neustrashnem Bedancu, mu kuhala repo, pekla ocvirke, pa pokvarjene mishi in netopirjeve glave, ki jih tako neznansko obozhuje, da vesh. Ti pobalin salamenski!«

»Oh, kako sem nesrechen, Mojchara, Mojca. Bedanca ti ne bi zavidal niti pijani merjasec Alfonz, kaj shele jaz, Kekec! In zdaj, ti butara stara, le she hurej in dvakrat juhej ti zaklichem in zhe me ni vech!«

»Pha, kot da to meni je mar, ti ... frkolin mlechnozobi!«

»Hahaha, Mojchara, Mojca. Hurej, juhej, pa dobr se mej tam gor pri Bedancu in njegovem tolstem goltancu. Juhej in hurej in zhe ni me vech zdej! Hahaha, Mojchara, Mojca!«