Revija SRP 105/106

Ivan Cankar

 

SLOVENSKO LJUDSTVO IN SLOVENSKA KULTURA

 

Cenjeni poslushalci!

 

Zdaj, v tem viharnem volivnem boju, je dela veliko, chasa malo. Zato mi oprostite, che to predavanje ni tako temeljito in dovrsheno, kakor bi se spodobilo za tako vazhen predmet. Smatrajte torej to predavanje le kot poskus, morda celo kot ponesrechen poskus vechjega in temeljitejshega dela. Vendar pa se mi zdi, da je ravno zdaj, ravno ob tem viharnem chasu potrebno govoriti o slovenskem ljudstvu in o slovenski kulturi, – zakaj nikoli she kakor zdaj ni bilo toliko pridigovanja, toliko, chasih jako klavrnega besedichenja o narodu in narodnosti, o ljudstvu in o kulturi! –

I

 

Dolgo je zhe, kar se ukvarjam s peresom; marsikatero bridko ochitanje sem preslishal v teh tezhkih letih, marsikatero hudo grajo in pa tudi, kar je bilo she posebno grenko, marsikatero neumno hvalo. Ampak v vsakem ochitanju, v vsaki graji in v vsaki hvali se je ponavljala pesem, ki sem se tako navadil nanjo, da mora biti zapisana tudi na mojem grobu:

»To ni za ljudstvo!«

Za par ljudi pishesh, za par ljudi se muchish, za par ljudi si stradal od zachetka do konca; kajti ljudstvo te ne razume, ono je tuje tebi in tvojemu delu, ti si tuj njemu in njegovemu zhivljenju!

Tako se je godilo meni, drugim pa se ne godi nich boljshe.

V ljubljanskem gledalishchu igrajo lepo moderno ali pa tudi klasichno dramo. Drugo jutro zhe prepevajo po Ljubljani tisto ljubeznivo pesem:

»To ni za ljudstvo!«

Nashe ljudstvo ne mara takih rechi, nashe ljudstvo ni zrelo za take rechi, ne ponujajte nashemu ljudstvu torte, ko je komaj zhgancev vajeno! In res – moderna ali klasichna drama izgine sramotno z odra, na odru pa se prikazhe domacha umetnost, ki ima na chelu zapisano geslo »ejdush« in »ga zhe 'maja! –

Tako se godi gledalishchu, drugim pa se ne godi nich boljshe. V Ljubljani razstavijo slovenski umetniki svoje slike in kipe. Da je njih umetnost velika in chista, tega jim zhiva dusha ne odreka. Ampak vsi ljubljanski zvonovi zapojo takoj tisto prisrchno pesem:

»To ni za ljudstvo!«

Nashi umetniki ne delajo za ljudstvo, ne poznajo ga in zato jih tudi ono ne pozna. Naj torej stradajo in zhivotarijo nadalje, kakor so stradali in zhivotarili doslej! Nashe ljudstvo ne rabi umetnosti, doslej je zhivelo brez nje, pa naj zhivi brez nje do konca! In resnichno: nashi umetniki so pobrali shila in kopita in so pobegnili v tujino, vsi do zadnjega, s svojo umetnostjo vred. Zakaj spoznali so v svoji modrosti, da je vendarle nekoliko prijetnejshe, che stradajo v tujini, nego da bi stradali domá, kjer imajo na prezhgani juhi she ochitanje in zasmeh v zabelo.

Tako se godi umetnosti, znanosti pa se ne godi nich boljshe.

Nekaj mladih ljudi, nekaj idealistov, je zachutilo potrebo, da pripovedujejo ljudem ne samo o antikristu in o farju, temvech da mu pokazhejo, slepcu doslej, pot do spoznanja in resnice. Ampak tudi njim je zabrnela v ushesa nasha narodna himna:

To ni za ljudstvo!

Stari gospodarji in poznavalci ljudstva se jim pomilovalno posmehujejo: Kaj treba nashemu ljudstvu spoznanja in resnice! Che bi spoznavalo, bi spoznalo najprej svoje uboshtvo in bi postalo rabiatno; che bi ugledalo pot do resnice, bi nashlo takoj pot izpod prizhnice – in kje bi ostala potem far in antikrist, te dve nashi najsvetejshi narodni svetinji, ta dva stebra slovenskega zhivljenja in nehanja tekom burnih desetletij ? –

Vsi vi tezhaki na polju slovenske kulture: obujte shkornje, nategnite jermena, povezhite cule, zakaj –

»To ni za ljudstvo!«

 

*

 

V spoznanju, da nashe ljudstvo ni kulturno, sta si edina obadva stara slovenska tabora. Tako dobe chasih celó najhujshi sovrazhniki mirno zatishje, da se poljubijo v slogi in bratstvu. Nekoch je na Dunaju vodnik naroda oznanil vsemu svetu: Nashe ljudstvo je zaostalo v kulturi za sto let, nashe ljudstvo je neumno in zabito! In takoj je zvonilo in potrkavalo tisochero zvonov na zelenih holmih prostrane slovenske domovine: Obrekovalec ljudstva! Nashe ljudstvo ni zabito in neumno, temvech nashe ljudstvo hodi v cerkev, pod prizhnico in v spovednico, nashe ljudstvo ne mara vashe tujinske kulture, nashemu ljudstvu zadostuje bozhja beseda in svetinja ochetov! ...

Tako sta si edina obadva tabora in obadva tabora ne vesta, koliko grenke resnice je skrite v tem nekulturnem kulturnem boju, v teh kulturnih besedah o nekulturi!

 

*

 

Ko sem prvikrat slishal tisto brutalno ochitanje: Ne delash za ljudstvo, vi vsi ne delate za ljudstvo! – sem bil globoko potrt. Naravno je, da chloveku ne more biti prijetno pri srcu, che mu poklican besednik narodov zaluchi v obraz: Nepotreben si, nepotreben s svojim delom vred! Pojdite in obesite se vsi po vrsti v Latermanovem drevoredu; ljudstvo bo vedelo o vashem pravichnem koncu prav toliko, kolikor je vedelo o vashem delu in zhivljenju! ... Moj obchutek je bil podoben bridkosti chloveka, ki je romal ponochi zaspan in truden, tri dolge ure; in ko se mu zdi, da zhe vidi svetlo okno svojega doma, spozna nenadoma in ves prestrashen, da stoji na tistem krizhpotu, odkoder je bil nastopil svoje klavrno romanje ...

Kaj torej ?

Dvomil nisem niti za trenotek, da govore ljudjé resnico, da pojo cerkveni zvonovi neskaljeno pesem: da je to tako imenovano kulturno delovanje izgubljeno in brezplodno, kakor voda v pesku. In da je tisti modrijan pravichno besedoval o vislicah v Latermanovem drevoredu ...

V tej bridkosti in potrtosti me je prijel usmiljen chlovek pod pazduho in me je vodil v krchmo. Nastezhaj je odprl duri, iztegnil je roko in je govoril téle pametne besede:

Ne zhaluj, prijatelj! Saj je resnica in pismo, da vi vsi ne delate za ljudstvo; da je vse vashe nehanje in trpljenje nepotrebno, che mislite, da darujete ljudstvu; da vas ljudstvo ne razume, kakor ga vi ne razumete! – Ampak, prijatelj: sursum corda! Ne delujete za ljudstvo, zato pa delujete za narod; ne trpite za ljudstvo, zato pa trpite za narod; narodu darujete in narod vam bo hvalezhen! ...

Nisem razumel te globoke modrosti, toda prijatelj, ki je bil usmiljen, mi je razlozhil stvar na jako prijeten nachin:

Glej to prostrano, zakajeno, slabo razsvetljeno izbo! Glej te ljudi! Njih obrazi so grobi, v njih ocheh je vech skrbi in sovrashtva, nego uchenosti, njih roké so tezhke in okorne, njih obleka je zakrpana in posvaljkana, iz ust pa jim zhganje smrdi ... Glej, to je ljudstvo! ... Njih lica so groba, ker so ozhgana od sonca, njih roké so tezhke in okorne, ker so trudne od dela, v njih ocheh je skrb in sovrashtvo, ker so ugledale krivico, iz ust jim smrdi zhganje, ker je shampanjec drag ... Glej, to je ljudstvo! ... Stopi predenj in mu beri Maeterlincka in Wedekinda, pa ti bo odgovorilo: Ne norchuj se, kanalja, zakaj dolga so tvoja ushesa ... In she boljshe ti bo odgovorilo: Plachaj, kultura, kar si dolzhna mojemu delu, nato se mi pokloni, da se ti poklonim tudi jaz ...

Tako, prijatelj, sva videla ljudstvo, poglejva she narod.

Narod je sedel v salonu in je bil zhe nekoliko pijan. Izba je bila svetla in prijazna, mize so bile pogrnjene. In za mizami je sedel chrno oblecheni, veseli, glasni narod. Njegov obraz je bil rdech in vroch; iz lic je puhtelo vino, v ocheh je gorela preshernost zhivljenja. Pa se je vzdignil izza mize lep in postaven gospod, potrkal je s prstanom ob kozarec in je izpregovoril:

Gospoda slavna! Ker smo tako lepo zbrani, je potreba, da pokazhemo kletim sovragom, kdo da smo! Kaj je slovenski narod? Slovenski narod je teptan ... Natakar, zapri duri, da ne bo smrdelo sem tisto ljudstvo s svojim zhganjem in tobakorn ... Teptan je, pravim! Ampak po krivici uzhiva nash narod to preziranje in zanichevanje: visoko se je vzdignila njegova kultura – tak zapri ... ti prokleto ljudstvo! – in nash narod je stopil v ravno vrsto z drugimi mogochnimi narodi! Zatorej zapojemo lahko s ponosom ...

In po salonu je velichastno zaorila himna: »Slovenec sem ...« Nato so hoteli zapeti she »Hej, Slovani«, toda glave so klonile in glasovi so umirali ... Ljudstvo se je razshlo zhe zgodaj, ker je bilo trudno, narod pa je ostal pod mizo in je smrchal ...

 

*

 

Moj prijatelj je bil hudoben, toda vsaka resnica je hudobna.

Pokazal mi je narod, kakrshen je v polnochni navdushenosti, ki je najbolj odkritosrchna in ki najochitneje razodeva nashe kulturno stanje ... Nashi narodni prazniki, veliki semnji nashe kulture, niso bili drugega nich, nego polnochna navdushenost ... S kakshno glorijo so pozdravljali prvo slovensko umetnishko razstavo! Chlovek bi si bil mislil, da je napochil nenadoma dan vstajenja, da je nasha umetnost reshena, nasha kultura rehabilitirana, da stopimo lahko z jasnim obrazom pred narod, ki je rodil Michelangela! Ampak komaj je zashlo sonce, so pobegnili slavnostni govorniki v krchme in so se muzali in smejali: To je bil hec! Takega pa she ne! Ali ste videli tiste packarije? Pochenega grosha bi ne dal zanje vse skupaj! Jakopich pravi, da je naslikal svetnika, pa je bolj podoben ljubljanski barabi ali pa trzhashkemu fakinu, kakor pa svetniku! Ljubshi mi je zhabji pildek za shentklavzhem! ...

– Prej si govoril o vstajenja dnevu! – se zachudi mlad poet.

Slavnostni govornik pa ga usmiljeno pouchi in okara: Vstajenja dan, kultura, umetnost, znanost – to, pesniche, so polnochni strahovi! Pameten narodnjak jih kliche podnevi, zato ker ve, da ne pridejo; opolnochi pa jih pusti pri miru! ...

She prijaznejsha je druga zgodba, ki sem jo nekoch zhe opisal. Napravili so velik shod, imenitno manifestacijo v prilog slovenske univerze. Dvorana je bila natlachena, prishel je ves chrno oblecheni, izobrazheni, navdusheni, dostojni narod; ljudstva ni bilo od nikoder in ga tudi treba ni bilo: ne sodilo bi bilo v dvorano nich boljshe, kakor delavec v »Piccolovo« redakcijo. Nastopili so govorniki drug za drugim, dolga vrsta jih je bila. Govorili so, da se je zemlja tresla in da so meni, ki sem mehak chlovek, stopile solze v ochi. Tisti vecher sem bil preprichan, da je slovenski narod enkrat za vselej reshen, ali pa da bo reshen vsaj naslednje jutro ob prvi zori.

Po dovrsheni slovesnosti sedejo slavnostni govorniki v krchmo, brishejo si potna chela in se muzajo:

Toliko dela za tako neumnost! Kaj pa nam je treba univerze! Che bi jih imeli troje: v Ljubljani eno, v Shishki eno in na Vrhniki eno, – jaz bi shel na Dunaj! –

– Pa si tako lepo govoril! – se zachudi mehkobni poet. Slavnostni govornik pa se razljuti:

Kaj govoril! Ali mislish, da bom govoril o nashi nekulturi? Saj sem narodnjak? Navadi se razlochevati med mislijo in besedo, med pametjo in navdushenjem! Mi govorimo o kulturi, zato ker je nimamo; ko bi jo imeli, bi molchali o nji! –

In osramochen je povesil glavo poet ...

Tudi tretja zgodba je prijetna v precejshnji meri.

V Ljubljani so postavljali Preshernu spomenik in so napravili veliko slavlje. Kdo je bil slavljen: ali Presheren, ali njegov spomenik, ali oche Janez Bleiweis, ali zhupan Hribar, she ni natanko dognano; dognano je le toliko, da je bilo tako veliko in imenitno slavlje, kakrshnega narod she ni dozhivel; vse je bilo brez mere navdusheno, posebno zategadelj, ker ni vedelo zakaj. O Preshernu je vedel tisti narod le toliko, da je rad vino pil, da je zhivel v divjem zakonu in da je zaljubljene pesmi pel; o spomeniku je vedel toliko, da je neizrecheno neokusen – ampak slavlje je bilo lepo in lep je bil dan. Lep je bil dan, she lepshi je bil vecher. Toliko cvichka se she nikoli ni stochilo v Ljubljani, toliko slovesnih govorov se she nikoli ni govorilo, celi potoki najglasnejshih fraz so curljali po ulicah in so se stekali v Ljubljanico. Narod je bil navdushen in je na velichasten nachin dokazal svoje neomajno rodoljubje – in praznik je bil semenj motovilastega slavokrichanja in bobnastega vseslovanstva. Zakaj na semnju je bil Preshernov spomenik, Preshernovega duhá ni bilo; na semnju je bil narod, ljudstva ni bilo! –

Popoldne shele je prishlo ljudstvo. In ljudstvo ni slavilo praznika, ljudstvo ni bilo navdusheno, ne za Preshernov spomenik, ne za vseslovanski boben, ne za fraz curljajoche potoke. Ljudstvo je prishlo pozdravit tistega chloveka, ki je pred petdesetimi leti v svojem obupu in v svoji bridkosti slutil, kar vidi danes ljudstvo samo – svetel cilj na gori: »Najvech sveta otrokom slishi Slave, tja bomo nashli pot –«

Takrat se je jasno pokazala silna razdalja med ljudstvom in narodom. Morda sta chutila to silno razdaljo obadva, ljudstvo in narod – morda sta videla obadva tisti brezmejno shiroki, brezdanje globoki prepad, ki ju lochi od nekdaj in ki je do vrha napolnjen s smradljivo vodo smradljivih fraz ...

 

*

Stvar je tedaj taka: ljudstvu je kultura tuja, narodu pa je znana samo po imenu in mu je le pretveza za pijano navdushenost. Na tak nachin visi nasha kultura v zraku, zhivi sama svoje zhivljenje – in kadar nekoch pogine, se nobeno oko ne bo solzilo za njó, narod in ljudstvo bosta zhivela svoje zhivljenje v miru in nemiru dalje, kakor sta zhivela doslej. Ljudstvo ima svojo cerkev in svojo prizhnico, kakor je imelo cerkev in prizhnico pred tristo leti; kar se naroda tiche, je pa za njegovo navdushenost Marko Pohlin tudi dober; – in imenitnih imen imamo naposled zhe toliko, da jih je zadosti za tisoch narodnih praznikov ...

Resnico oznanjata obadva tabora: kultura je nepotrebna tako ljudstvu kakor narodu! –

 

*

 

Kaj je kultura? Kateri pojem izrazha ta beseda, ki je nam vsem tako domacha in hkrati tako strashno tuja? Literatura, umetnost, znanost – to je le zunanji izraz, je le dokument narodove kulture, je dokument narodovega dushevnega in materialnega blagostanja. Nasha slovenska kultura, kakor je na danashnji stopinji, je rezultat vsega nashega dushevnega in materialnega dela od zachetka zavednega narodovega zhivljenja do danes. – Zgodovina narodove kulture in zgodovina naroda samega je zgodovina njegovega politichnega, druzhabnega in gospodarskega razvoja.

 

*

 

She pred nedavnim chasom je bilo sploh nespametno govoriti o slovenski narodni kulturi. Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina tlachana, hlapca, ki je sluzhil na vekov veke in ki se je tako korenito navadil sluzhiti, da mu je preshlo suzhenjstvo v meso in kri. Stoletja je sluzhil politichno in druzhabno tistemu gospodarju, ki mu je bil najblizhji; stoletja je romal v nochi in mraku njegov zasuzhnjeni duh po cesti, ki vodi v Rim. Prvo veselo znamenje mlado vzklile kulture se je pokazalo v reformacijski dobi. V drugi polovici shestnajstega stoletja sta Primozh Trubar in Jurij Dalmatin postavila prvi in velichasten spomenik slovenski kulturi. Omejena in nerazumna je trditev, da je bilo tisto veliko gibanje samo in edino versko gibanje, da ni torej pomenilo za slovenski narod nich drugega, kakor malopomemben korak iz ene cerkve v drugo, iz enega dushevnega suzhenjstva v drugo. V tem kakor v vseh znamenitih kulturnih bojih si je dalo dushka mogochno, v masi ljudstva dremajoche hrepenenje po svobodi. Verski reformatorji so bili buditelji tega hrepenenja, so bili njegovi voditelji proti cilju. V tem boju proti tradiciji suzhenjstva so se prvi posluzhili orozhja literature in so tako napisali prvi dokument kulture slovenske: prvi dokument hrepenenja po svobodi, po vishjem dushevnem in telesnem blagostanju. –

In ker so to storili, jih je doletela usoda velike vechine kulturnih delavcev: izgnani iz domovine so poginili v temì, njih delo pa je unichila rimska cerkev z ognjem in mechem ... Slovenski narod se je pogreznil v hujshe tlachanstvo, upognil je hrbet pod tezhjim jarmom ...

 

*

 

Drugo veliko kulturno gibanje so bili kmechki punti v shestnajstem in sedemnajstem stoletju. Vsaka ped svobode, ki si jo pribori ljudstvo, je korak naprej v kulturi. Tisti obupani, v svojem obupu do blaznosti pogumni kmetje, ki so pozhigali grashchine in ki so se upirali cesarski vojski s kosami, cepci in vilami, tisti kmetje, ki so obeshali valpte in gnali grashchake pred plug, niso bili manjshi delavci na polju slovenske kulture, nego Trubar in Dalmatin. – Matija Gubec, ki so ga posadili v Zagrebu na razbeljen tron ter mu dali na glavo razbeljeno krono in mu potisnili v roko razbeljeno zhezlo, zasluzhi v vékomen spomin tron od brona na Markovem trgu in krono od zlata. – Trubar in Dalmatin sta zapisala v knjigo spomenik slavnega svojega dela, puntarski kmetje so ga zapisali v kamenito slovensko zemljo s svojo vrocho krvjo ...

Zakaj doletela jih je tista usoda, ki je usoda velike vechine kulturnih delavcev: poginili so v sramoti, njih delo pa so pokonchali z ognjem in mechem! ...

 

*

 

Nobeno delo, ki ga je izvrshil chlovek v prilog svobode, torej v prilog kulture, ne izgine za vekomaj, ne ogenj ga ne more za vekomaj pokonchati, ne mech! – S krvjó tistih nashih delavcev prvorojencev je bila pognojena njiva vse nashe poznejshe kulture. In kadar bo zhetev dozorela, kadar bodo kose pripravljene, se bomo spominjali muchenikov! –

 

*

 

Sto let in dalj je lezhal na tleh slovenski narod, suzhenj tujinske gospode. Vzhivel se je pod suzhenjstvo kakor konj pod komat. Tako se je vdal in ponizhal, da si ni mogel misliti vech ne sebe ne svojega soseda brez valpta z bichem v roki. Zelo pravichna in resnichna je tista lepa Trdinova povest o Petru in Pavlu (...........). (Da bi ta suzhenjska slov. zemlja oskrunila podplat svobodnemu chloveku!) Vzdramil se je narod shele pod vplivom svezhe sape, ki je dihala s Francoskega, tudi slovenskemu narodu se je zableshchalo v ocheh, ko je vzplamenela v Parizu luch velike francoske revolucije ... in Vodnik je navdushen pozdravljal zhezlo Napoleonovo ... No, ta preporod je bil kakor hipno [prebujenje], ko se chlovek strese in se mu zalesketajo ochi ... Napoleon je shel – in che je bilo ljudstvo tepeno prej z bichem, je bilo tepeno zdaj s shkorpijoni.

Kako se je godilo Slovencem od Napoleona do Franca Jozhefa, popisuje dr. Lonchar v svoji broshuri Politichno zhivljenje Slovencev:

»Obupen je bil socialni, kulturni in politichni polozhaj Slovencev v predmarchni dobi. Domache plemstvo so bili izgubili popolnoma; kar je bilo plemstva, je bilo odtujeno narodu in je delalo za nemshke, lashke in madzharske koristi. S slovenskimi zhulji je bogatelo na shkodo slovenstvu. Tudi meshchanstvo je bilo neslovensko po duhu in deloma tudi po krvi. Mali trgovci in obrtniki, o katerih bi se lahko reklo, da ni doma meshchanov, kadar gredó kmetje na polje, so bili odvisni od tuje gospode in tujih uradnikov in so se jim zato prilagodovali v mishljenju in vedenju ... Kmet ni bil svoboden, temvech podlozhen svojemu grashchaku. Trli sta ga tlaka in desetina kakor tudi veliki davki ... Tlachanstvo pa je slabo vplivalo na moralo slovenskega naroda, ki mu je vzgojilo servilizem, hlapchevsko ponizhnost pred gospodo, kar je umevno, ako se je med grashchinskimi uradniki nahajal oskrbnik, ki se je bahal: “Jaz sem chetrta bozhja oseba na zemlji!” –«

 

*

 

Zhe v drugi polovici teh zhalostnih chasov je zhivel in pisal najvechji slovenski pesnik, Presheren. V kakshnih politichnih in druzhabnih razmerah je zhivel, kako je zhivel, izginil in poginil on sam in njegov najozhji prijateljski krog, to je prvo in strashno znamenje nove dobe. Presheren je zhivel kakor proletarec in se je hotel obesiti, predno ga je reshila smrt; Andrej Smole, idealen chlovek, je zhivel viharno zhivljenje in je klavrno umrl; Chop se je utopil.

Zhivljenje, nehanje in smrt teh ljudi je zhaloigra, ki jo bo treba she napisati in ki odpira duri nastezhaj v preteklost nashega naroda in v njegovo prihodnost do nashih dni.

Zakaj nikoli poprej kakor v Preshernovi dobi se ni tako jasno odprlo brezno med narodom in ljudstvom. Presheren je bil velik pesnik in ljudstvo ga ni vech razumelo; njegove pesmi, iz srca pete, so zvenele in izzvenele brez odmeva – ljudstvo jih ni slishalo. Ljudstvo ni vech poznalo tistih, ki so darovali na njegovem oltarju svoje telo in svojo dusho. Zachela se je dolga vrsta tragedij, grozna vrsta, ki ni zakljuchena do danashnjih dni. Vsa strma cesta nashe kulture je oroshena in pognojena s solzami in s krvjó.

Vsi ti nashi veliki in pravichni pesniki, umetniki in znanstveniki, ki so s poshteno mislijo in mochno voljo zidali dalje in vishje na zgradbi nashe kulture – vsi so plachali svoje pochetje s svojo srecho in s svojim zhivljenjem. V narodu, ki so ga ljubili, so bili tujci, v najboljshem sluchaju nepoznani, v navadnem sluchaju zasmehovani in zanichevani. Ne z zlatimi, s krvavimi chrkami je pisana knjiga slovenske kulture.

Zakaj se je tako godilo in zakaj se je moralo tako goditi – o tem jutri! –

 

*

 

Cenjeni poslushalci!

 

Kakor so mi povedali nekateri drugache zelo razumni in prekanjeni ljudje, sem govoril vcheraj na tak nachin, da me ljudstvo ni razumelo. To je naravnost prokletstvo, ki lezhi na meni. Prishel sem, da bi svechano protestiral proti temu, da mi slovenski kulturni delavci ne delamo za ljudstvo, da nas ljudstvo ne razume – in glej, zdaj zhe spet protesta ni razumelo. To je res velika zhalost in bridkost in verjemite mi, da sem se razjokal, ko sem tisto slishal in bral ... Zatorej vas prosim, cenjeni poslushalci: che je med vami kak diplomiran in uchen narodnjak, ki bi mojih besed ne razumel, naj se oglasi in blagohotno mu bom razlozhil, kar bo treba ...

In ker je ravno prilika tako lepa, naj omenim she neko chisto posebno kuriozno stvar, ki me je doletela v Trstu. Neki narodnjak je govoril in pisal, da jaz ne razumem trzhashkih razmer in da Trzhachani ne razumejo kranjskih – da bi bilo potemtakem boljshe, che bi jaz ostal v Ljubljani (Ljubljanchani bi spet rekli, da naj ostanem na Dunaju) – kar se pravi po domache: kakshen hudich pa te je klical sem, pojdi, odkoder si prishel. – V enem oziru je imel tisti narodnjak prav, da ne poznam trzhashkih razmer. Nisem namrech vedel doslej, da so trzhashki narodnjaki vrgli Zedinjeno Slovenijo v morje adrijansko in da imamo zdaj spet sedem slovenskih provincij. Jaz ponizhni slovenski pisatelj in vseslovenski socialist sem si mislil, da sem povsod domá, kamor postavim svojo nogo v slovenski domovini. Zdaj vidim, da so narodnjaki ukrenili drugache in jemljem to stvar na znanje. Kar se pa nas socialnih demokratov tiche, izjavljam, da ostanemo vseslovenski, kakor smo bili in da se drzhimo trdno svoje narodne avtonomije, ki ne bo obsegala samo trzhashko okolico, temvech vso Slovenijo od Adrije do Drave! –

Sinochi sem govoril o narodu in o ljudstvu, o strashni usodi nashe dushevne kulture in o bedi nashih kulturnih delavcev. Dovolite, da nadaljujem o tej zhalostni stvari! –

 

 

II

 

Ni dolgo tega, da sem videl delavce, ki niso ne strokovno, ne politichno organizirani. Sedeli so v gostih gruchah, zhenske in moshki, v umazani, zatohli krchmi; pred vsakim parom steklenica zhganja. Nikoli she nisem videl tako izpitih, upalih obrazov – izpitih in upalih od tezhkega dela, od slabega zhivljenja in od zhganja. Peli so narodne pesmi – hripavo krichanje brez melodije in brez besed ... Ko sem jih gledal in poslushal, mi je bilo slabo – slabo ne od zatohlega vzduha, ki je puhtel iz krchme kakor iz apnenice, tudi ne od alkoholnega smradu – temvech slabo od srama in srda.

V srdu in sramu sem pomislil: kaj niso celo ti ljudjé, ti neizobrazheni, neorganizirani, ki jih je dostojni kulturni narod z zanichevanjem zavrgel in ki jih imenuje pozhivinjene – kaj niso celó ti ljudje kulturni delavci? Kaj ne sloni vsa kultura na njih izmuchenih plechih, kakor je slonela nekoch grshka kultura na plechih helotov, rimska kultura na plechih vsenarodnih suzhnjev? Kaj ni delo teh zanichevanih, nepoznanih tisti temelj, na katerem zidamo svoje kulture babilonski stolp, ki se skoro dotika zhe oblakov? ... Oblakov se dotika babilonski stolp nashe kulture in tisti, ki ga nosijo na svojih trudnih plechih, ga ne vidijo, ker so njih motne ochi uprte v tlà! ...

She sem slishal njih divje, nerazlochno krichanje in sem povesil glavo in sem shel osramochen po svoji poti ...

 

*

 

Par dni pozneje sem prishel v prijazno ljubljansko rodbino in pogostili so me s chajem. Stanovanje je bilo urejeno po nenavadnem, chisto umetnishkem okusu. Tam sem videl pohishtvo, zbrano in izbrano s skrbno, chutecho roko in zrelimi ochmi, tako da so se starodavne dragocenosti: umetelno rezljane kranjske skrinje, omare, stari stoli, majolike iz razlichnih chasov in krajev, pozlacheni pasovi in z zlatom vezene avbe stare slovenske noshe – da so se vse te stvari prijetno in naravno druzhile z izdelki nove obrtne umetnosti.

Prijetna je bila izba in she prijetnejshi so bili ljudjé v tej izbi. Na mladih obrazih, v veselo smejochih se ocheh, v lahkih kretnjah – samo zhivo zhivljenje! Nich preteklosti, nich spominov, ne obzhalovanja, ne strahu; vedri pogled veselo uprt v veselo prihodnost!

Govoril sem z njimi; zhe njih chisti glas je razodeval dushevno in srchno inteligenco. Kar je lepega rodila nasha kultura, jim je bilo znano in drago, jim je preshlo v um in srce. Z lahkoto in brezskrbnostjo otroka so potrgali zlate sadove, ki jih je obrodilo drevo nashe kulture, to drevo, ki je vzraslo iz zemlje, pognojene s trudom in trupli nashih kulturnih delavcev ...

Ko sem stopil na cesto, sem se spomnil na tiste pijane, izpite in izmuchene ljudi ... Bog vedi, che ni bilo nakljuchje tako hudobno, da je bash kulturno delo tistih pri zhivem telesu mrtvih, zakopanih ljudi napravilo tako chudno pot, da se je spremenilo na poslednjem svojem koncu v prijazen smehljaj lepe, nedolzhne Melite ...

In spomnil sem se na mladoletne, prezgodaj ostarele, v prashne cunje oblechene, trudne delavke – ki se rodé in delajo in se zgrudijo v prezgodnji grob, – ki so zhivele in niso videle zhivljenja. Bog vedi, che ni hotelo hudobno nakljuchje, da je delo in zhivljenje ene izmed tistih kulturnih delavk napravilo tako chudno pot, da se je na svojem poslednjem cilju spremenilo v svetal pogled chrnooke nedolzhne Anke ...

*

 

Kultura je shla, kakor ne more biti drugache, v svojem razvoju vzporedno s politichnim in socialnim razvojem. V politichnem in drzhavnem zhivljenju se je uveljavila moch meshchanstva, v socialnem zhivljenju je zavladal kapitalizem neomejeno. In vsa kultura, kolikor se pojavlja v svojih zunanjih znamenjih, je postala meshchanska in kapitalistichna ali boljshe recheno, je stopila v sluzhbo meshchanstva in kapitalizma. Velika masa ljudstva je bila s svojim delom producent kulture, ne pa njen konsument ... Kitajski kuliji kopljejo v Transvaalu diamante, nosijo pa jih dame v New Yorku; delavke v Belgiji izdelujejo dragocene in umetne chipke, nosijo pa jih demimondke v Parizu ... Dragotin Kette je dopolnil Presherna in je pisal nesmrtne verze; on je umrl mladoleten v velikem uboshtvu, dragocenosti njegovih verzov pa ljudstvo ne pozna, polastil se jih je tisti mali del meshchanske mladine, ki je umetnosti zheljan ...

 

*

 

Kakor si je osvojila moderna kapitalistichna druzhba ljudske roke in ljudsko delo, zato ker se je polastila produktivnih sredstev, tako in natanko tako si je usuzhnjila tudi umne delavce. Pisatelj, umetnik, znanstvenik je prav tak hlapec in suzhenj meshchanske druzhbe, kakor tvornishki, zheleznishki, rudnishki delavec. Dushevno blagostanje, dushevna kultura se ne da misliti brez materialnega blagostanja, brez materialne kulture. Kdor si je osvojil sredstva za proizvajanje materialne kulture, tisti si je osvojil zhe tudi hkrati dushevno kulturo ter si jo je najel za deklo in hishno ... Kakor sluzhi naporno telesno delo milijonov in milijonov le neznatni manjshini v blagor in udobnost, tako sluzhi dushevno delo prav tisti neznatni manjshini v veselje in razvedrilo ...

Konkreten sluchaj: Grashchak stanuje v lepi vili, pol ure od mesta. Nachrt za vilo je napravil umetnik arhitekt, zidali so jo delavci zidarji, poslikal jo je slikar umetnik, kipe je postavil kipar, vrt je obdelal vrtnar. Ko so delavci in umetniki opravili svoje delo, so shli po svojih potih, grashchak pa je prishel in se je naselil tam tako po domache, kakor da je bil vilo sezidal in olepshal sam in kakor da je njegov pravichni in zasluzheni dom ... Pod vecher se obleche v chrno obleko, ki mu jo je napravil krojach, poprej she pouzhije malo vecherjo, ki mu jo je pripravil kuhar, nató sede v voz, ki so ga napravili tvornishki delavci in ki ga vodi voznik, ter se pelje v gledalishche, da poslusha dramo ali opero, ki jo je ustvaril umetnik gospodu grashchaku v chast in razvedrilo in ki jo proizvajajo dramatichni umetniki ali operni pevci; za njim v lozhi sedi livriran sluzhabnik, da ploska ali zhvizhga namesto svojega lenega gospodarja, in naposled sedé gospod grashchak morda she v restavracijo, vecherja tam vdrugich in bere morda navsezadnje she humoristichen feljton, ki sem ga napisal jaz gospodu grashchaku v boljshe prebavljanje ...

To je plastichen sluchaj, ampak zdi se mi, da razodeva vso smeshnost in hkrati vso krivico ustroja kapitalistichne druzhbe. Seveda pravi grashchak ves srdít in uzhaljen: Saj so plachani vsi po vrsti: arhitekt, zidar, slikar, kipar, vrtnar, krojach, voznik, tvornishki delavec, vsi do pisatelja, ki je spisal dramo, do komponista, ki je opero uglasbil, vsi do zadnjih shtatistov na odru ... in morda celo Cankar ni pisal svojega feljtona zastonj ...

Vsekakor: edinole prekanjeni Ribnichan je pripravil svojega konja tako dalech, da se je navadil zhiveti brez hrane; ampak komaj se je tega navadil, je poginil ...

Delavec in umetnik stojita v sluzhbi kapitala, hranita ga in mnozhita z mochjó svojih rok in svojega uma, kopichita neprestano in zmerom vishje materialno in dushevno kulturo ... V njih rokah, v njih umu shele je postal kapitál zhiv, so postala produktivna sredstva delujocha ... Kapitalist sprejemlje bogati blagoslov, sedi v restavraciji in prebavlja ...

 

*

 

Za slovenski narod je bil ta razvoj kulture she veliko vechja nesrecha nego za vse druge narode. Pri nas se je razvijalo meshchanstvo zelo pochasi; saj she ni dolgo tega, da je bila vechja polovica nashega meshchanstva tujerodna, slovenskemu zhivlju in slovenski narodni kulturi zhe od zachetka sovrazhna. Kar je takoimenovanega slovenskega meshchanskega sloja, je po svoji veliki vechini she jako mlad in je izshel na ravnost iz kmetskega in delavskega ljudstva.

Chudno je in premishljevanja vredno, da ta mladost in to ljudsko pokolenje nashega meshchanstva ni na korist ne meshchanstvu samemu, ne ljudstvu, in najmanj she kulturi.

V drugih narodih si je ohranilo ali pa vsaj pridobilo, ali pa tudi samo oponasha in hlini ljubezen do dushevne kulture in razumevanje zanjo ter igrá tisto vlogo, ki so jo igrali v prejshnjih vekih bogati aristokratje in shkofje, blagodarni zashchitniki in obenem kruti gospodarji dushevne kulture in njenih delavcev.

Nashe meshchanstvo pa je po svojem velikem delu podobno okornemu mesarju, ki ni znal ne brati ne pisati, ki nikoli ni slishal ne peti ne zvoniti o kaki umetnosti ali znanosti in ki nenadoma zadene v loteriji veliki dobitek. Zdaj je gospod. Kupi si kochijo z dvema paroma konj, natakne si cilinder postrani na glavo, na vsaki izmed deseterih debelih prstov si natakne po troje prstanov z briljanti, vozari se po korzu in kliche ljudstvu: Odkrijte se, jaz sem aristokrat! ...

Neki ugleden, osebno poshten in izobrazhen politik je povedal zadnjich javno v Ljubljani: Jaz sem burzhoá, mi smo burzhoazna stranka. In on sam, ki je to izjavil, je sin ubogega kmeta in od dalech se mu pozna, da nosi she zmerom chevlje na kveder.

Poznam veliko drugih, ki bi za noben denar ne sedli za isto mizo, kjer sedé delavci v delavski obleki ... v Ljubljani jih je veliko, tudi v Trstu se jih morda ne manjka. Saj sem zhe videl mladega gospoda, ki ga je bilo sram, da je shla po cesti njegova mati z njim, ker je bila po kmechko oblechena; shel je en korak pred njo in se je delal, kakor da je ne pozná.

Ti nashi parveniji, ti nashi mesarji s cilindrom postrani so burzhoazijci samo po zunanjosti, so samo po zunanjosti aristokratje. Edine chednosti drugorodnih burzhoazijcev in aristokratov, da chuvajo, pomagajo mnozhiti dushevno kulturo, ali da jo vsaj uzhivajo, te chednosti v nashi burzhoaziji ni. Poznam v Ljubljani gospoda, ki je aristokrat od nog do glave, velik narodnjak in navdushen za vseh stotero narodnih svetinj, ali koliko jih zhe je. Voljen je v razlichne potrebne in nepotrebne odbore, predseduje skoro vsak vecher tej ali oni potrebni ali nepotrebni seji – skratka, steber slovenskega naroda, eden izmed najimenitnejshih in najzasluzhnejshih stebrov ... Pa ga prasham: Ali ste brali to ali to? – Ne. Novejshe slov. literature principielno ne berem. – Ali ste bili v razstavi? – Ne, v razstave principielno ne hodim! – Ne, dram principielno ne hodim poslushat! –

– Glejte, ta principielni narodnjak je tipus teh slovenskih navdushenih narodnjakov. Na vseh koncih in krajih krichi o kulturi, razzhaljen je, che odreka kdo slovenskemu narodu kulturo, sam pa ne gane zanjo niti mezinca, on je in hoche ostati principielno zabit! –

*

 

Silno tenka je plast tiste nashe burzhoazije, ki si je ohranila ali pridobila smisel za dushevno kulturo. Tako tenka je ta plast, da sama iz svoje mochi ne more vech vzdrzhati podjetja, ki se mu pravi slovenska dushevna kultura. Odjemalci izdelkov kulturnih delavcev so dandanashnji po vechini samo she mlada dekleta iz premozhnejshih hish, uchiteljice in gimnazijci. Burzhoazija je pustila svojo dushevno kulturo na cedilu, ne placha vech svojih delavcev in slovenska dushevna kultura je napovedala bankrot.

 

*

Strashen je ta bankrot, strashnejshi in za narod sramotnejshi, kakor che bi falirale vse slovenske banke od prve do zadnje. Strashen in sramoten je ta bankrot in traja zhe dolga desetletja; brezposelni delavci tavajo kakor berachi od ogla do ogla, iz kraja v kraj.

Dalech je she dan, ko [bo] ozdravljeno in razshirjeno to propalo podjetje slovenske dushevne kulture; ozdravilo in razshirilo pa ga bo slovensko ljudstvo! –

 

*

 

Principielni rodoljub in narodnjak vprasha z navdushenim svojim glasom:

Zakaj pa vi pesniki ne pojete za ljudstvo, zakaj vi slikarji ne slikate za ljudstvo, zakaj vi uchenjaki ne pishete za ljudstvo?

Kolika hinavshchina v tem vprashanju in kolika neumnost!

Chloveshka druzhba, kakrshna je dandanes, je kratila delavnemu ljudstvu vsako izobrazbo, ga je oropala vsake vishje dushevne kulture, zakaj rabila je njegovo moch na polju, v tvornicah, na zheleznici, v rudnikih. Tako je z rokami suzhnjev, z delom suzhnjev postavila temelj kulture, gmotno blagostanje. Nato je udinjala in usuzhnjila kulturne delavce, da so na tem temelju gradili krasno zgradbo umetnosti in znanosti ... Zdaj pa, ko bi bil chas plachila, ko je zgradba zhe skoraj dograjena, pride falirana druzhba in vprasha: Kdo pa vas je najel? Zakaj pa ne delate za ljudstvo? Jaz ne rabim te vashe umetnosti, nisem je narochil! Delajte za ljudstvo! Ti, Zupanchich, skochi na zheleznico in beri tam kurjachu svoje sonete! Ti, Lajovic, vleci svoj klavir v rudnik in komponiraj rudarjem simfonijo! Ti, Groshelj, pojdi v predilnico in razlagaj delavkam Darwinovo teorijo! In ti, ljubi moj Cankar, pojdi chitat svoje novele ljubljanskim barabam! –

Kulturne delavce je primoral razvoj chloveshke druzhbe, da so se odtujili masi ljudstva; primoral jih je dosedanji razvoj dushevne kulture, da so zidali naprej, kjer so njih predniki zacheli. In ker se je danashnja kapitalistichna druzhba polastila v svoj prid vsakega dela, tako telesnega kakor dushevnega, ker je ta druzhba odrekala ljudstvu vsako kulturo, kakor mu she dandanes odreka v mnogih krajih umetnost branja in pisanja – se ni moglo zgoditi drugache, kakor da so se kulturni delavci zmerom bolj in bolj oddaljevali ljudstvu. Ljudstvu so bili odtujeni, tista druzhba pa, ki jim je odtujila ljudstvo, jih je zdaj tudi sama pustila na cedilu. Na cedilu jih je pustila in se jim smeje v obraz: Zakaj pa ne delate za ljudstvo?

 

*

 

Tako zhivé sluzhabniki bankrotne slovenske dushevne kulture dandanes strashno zhivljenje brezposelnega fabrishkega delavca.

Kako so zhivotarili nashi pesniki in umetniki od Presherna pa do najnovejshih chasov, vam je znano. Beda pa je zmerom vechja, zakaj teh dandanashnji tako nepotrebnih kulturnih delavcev je zmerom vech, odjemalcev pa ni, ker je podjetje bankrotno ... Chasih sem zhe pisal o usodi in zhivljenju umetnikov, ampak ljudjé so mi komaj napol verjeli in so mislili, da pripovedujem romantichne bajke. Toda niti besedica ni pretirana, niti besedica ni izmishljena – resnica sama je tako kruta in grda, da jo je tezhko opisati in da ni potreba zraven prav nobene fantazije.

Morda vam je znana zgodovina ljubljanske cukrarne,

(Zhivljenje tam, Kette in Murn.)

Razstava pri Miethkeju (Groharjevo stradanje).

Tratnik v Monakovem (za skodelico kave – pokrajino).

Smrekarjeva karta iz Monakovega.

Nashe zivljenje na Dunaju – v Studentenheimu.

Zupanchichevo Chez plan – polno slave, malo cigaret.

Moja knjiga – ki jo je shkof sezhgal – moja stanovanja – bolj humoristichno.

Znanstveniki ne dobé ne zalozhnika ne tiskarja. – Saj to ni za ljudstvo!

 

*

 

Zdaj pa je vprashanje: kje je izhod iz tega bankrota, iz te brezposelnosti? Na to vprashanje nam je nehoté in nevedé prav lepo in natanko odgovoril tisti principielni narodnjak, ko je zasmehovaje vprashal: Zakaj pa ne pishete za ljudstvo? –

Lepo in pravichno nam je odgovoril, povedal je tisto, kar smo zhe mi zdavnaj chutili in hoteli v svojem srcu: zgodí naj se, kakor se mora zgoditi: z ljudstvom k ljudstvu. Kadar pogine – in Bog daj, da bi se kmalu zgodilo – ta gnila, z vsemi hudimi in naglavnimi grehi oblozhena druzhba, takrat ne smé poginiti z njó, kar so zgradili v njenem okrutnem suzhenjstvu nashi kulturni delavci. Takrat se bo pokazalo, da so nashi kulturni delavci v suzhenjstvu krivichne in neposhtene druzhbe delali za ljudstvo; da bo ljudstvo, kadar postavi svojo tezhko nogo na tilnik temu zlaganemu narodu in zlaganemu narodnjashtvu, da bo ljudstvo trgalo sadove s tistega drevesa, ki so ga kulturni tlachani za svoje nehvalezhne gospodarje sadili ter ga gnojili s svojo srchno krvjó! – Vse, kar so delali in kar so ustvarili, vse, za kar so trpeli in umrli nashi delavci – od Trubarja in Dalmatina, od Matija Gubca in puntarskih kmetov – do Presherna in Ketteja in do vseh tistih, ki trpe in delajo v sramotepolni sedanjosti – vse tisto bo nekoch svobodna last svobodnega ljudstva! –

  

*

 

Takih besed se ustrashi principielno navdusheni narodnjak. Prestrashi se in pravi: Saj sem jaz tudi za ljudstvo! To pravi posebno takrat, kadar so volitve blizu. Zakaj principielno navdusheni narodnjaki imajo to chudno manijo, da neznansko radi zastopajo ljudstvo, kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli. – Saj sem jaz tudi za ljudstvo! –

Na vseh koncih in krajih mu leze izpod suknje strah pred ljudstvom in zanichevanje do ljudstva. Nekih starih zaprashenih tradicij, ki jih imenuje narodne svetinje, se drzhi kakor klòp; ljudstvo mu je she zmerom nekaj takega, kar sedi ali stojí pred njim, zakliche trikrat »zhivio« ter izgine nato kakor kafra – do prihodnjih volitev. Njemu ni ljudstvo drugega nich, kakor trobojna zastava, ki roma krizhem cele Slovenije po razlichnih narodnih semnjih, zato da listi potem lahko pishejo: »Prishli so tudi nashi vrli Trzhachani.« –

Komaj pa se ljudstvo nekoliko vzdrami, komaj zachne misliti, da trobojnica ni ne edina ne poglavitna rech, temvech da pride najprej telesni blagor in potem shele narodna slovesnost – zhe je narodnjak razzhaljen, krichi in obrekuje to svoje ljudstvo. ki se je tako nenadoma in neprichakovano izvilo iz trobojne zastave in ta koreniti narodnjak bi videl najrajshi, che bi se tisto slovensko ljudstvo, ki se mu ne ljubi vech »zhivio« klicati kakemu vodenemu programu, ker ima drugih skrbi prevech – che bi vse tisto ljudstvo dezertiralo v Ameriko, ali makár na luno. – Ob vsaki besedi, ob vsaki kretnji, ob vsakem dejanju pokazhe ocilindren narodnjak, da mu je ljudstvo zoprno, da se ga naravnost bojí. Ob vsaki svoji besedi, v vsakem svojem volilnem programu in oklicu pokazhe, da ima rad – ne ljudstvo, temvech ljudsko ponizhnost. Dokler je ljudstvo ponizhno, dokler veruje v prazne fraze, dokler nosi zastavo krizhem domovine in stavi slavoloke in mlaje ocilindrenim in ofrakanim malikom – dotlej je ljudstvo narod, dotlej se imenuje nashe dobro, zavedno ljudstvo. – Komaj se zaveda svoje mochi in svoje pravice – tedaj je naenkrat zapeljano ljudstvo, zbegano ljudstvo, z eno besedo: ljudstvo – in narodnjak se razzhaljen obrne od njega ... Zakaj to je najpopolnejsha razlaga: navdushen narodnjak je za ljudske pravice, ne pa za ljudsko pravico. Ljudska pravica je samo ena – pravic pa je zelo veliko in imajo najrazlichnejsha imena; v Trstu jim pravijo svetinje. Za te svetinje – jaz bi res rad enkrat videl, kakshne so – se navdushujejo narodnjaki; tisto edino, veliko, poslednjo pravico sovrazhijo, ker se je boje; in kadar nam pribori socialna revolucija to veliko poslednjo pravico, nam bo priborila z njó tudi mogochno ljudsko kulturo – in takrat ne bo vech prostora ne za tiste sicer vsega sposhtovanja vredne svetinje, ne za narod in ne za njegove solzave narodnjake! –

Naj se tem prisiljenim in vsiljenim prijateljem ljudstva she tako natanko dokazhe, kako puhlo je njih narodnjashtvo in da pomeni ravno nekaj nasprotnega, nego pa ljubezen do ljudstva – nazadnje vprashajo popolnoma nedolzhno: Kako da nisem prijatelj ljudstva? Saj sem! – Taki so, kakor kranjski klerikalec, ki je pravkar poljubil zhupniku roko in se na to zachudil: Jaz da sem klerikalec? Kaj pa je to, klerikalizem? ...

(Zgodba o kmetih.)

 

Kakshno sovrashtvo do ljudstva? Kaj je to, sovrashtvo do ljudstva? Jaz sem prijatelj ljudstva! – Prijatelj je – sinochi pa mu je kanalja kozhuh vzel! –

 

*

 

Ni she dolgo tega, kar sem spoznal chloveka, ki zhivi med delavci zhe petnajst let. Ko je prishel mednje, so ljudjé pljuvali nanj, gospod zhupnik sam se je toliko ponizhal, da mu je pljunil v usta – stran, brezverec, antikrist! – Ko je zachel delavce pouchevati, da jih je najprej shele privedel do spoznanja krivice, katere suzhnji so, – ni dobil prostora v celem kraju, skrivati se je moral s svojimi prijatelji o mraku na kakem travniku ali na polju. Kamor se je prikazal, se je prikazalo brzh tudi par zhandarmov. In ní se zgodilo redkokdaj, da je premishljeval o svojem kulturnem delu med shtirimi stenami ter zhivel na drzhavne stroshke. Tudi se mu je pripetilo, da je moral naskrivaj pobegniti iz domovine v svobodno Shvico – seveda se je chez par mesecev povrnil ter nadaljeval svoje delo. Danes, po petnajstih letih so tisti delavci strokovno in politichno organizirani, stojé v kulturnem oziru visoko nad mnogoterimi diplomiranimi narodnjaki; po zhganju ne smrdí vech tam, petje ni vech brez melodije in brez besed – samo ne verjamem, che bi tiste besede ugajale narodnjakom; njih knjizhnica je bogata in knjige niso nerazrezane, temvech dozhivel sem veselje, da so rabljene in posvaljkane take knjige, o katerih pravijo narodnjaki, da niso pisane za ljudstvo ... Tam in takrat sem videl, kaj je resnichno, pogumno, vztrajno kulturno delo, ki se ne prestrashi nichesar, ki nikoli ne omahuje, nikoli ne obupuje. Ob tem velikem delu se mi je zazdelo moje lastno delo zelo malenkostno in zelo malo koristno. Zakaj spoznal sem, kod vodi in kam drzhi edina pot do reshitve ljudstva iz tlachanstva, do reshitve kulture iz danashnjega bankrota, do reshitve kulturnih delavcev iz sramotne brezposelnosti, iz zanichevanja in ponizhanja! –

 

*

 

Edina pot je boj ljudstva, brezobziren boj, dokler ne pade poslednja barikada, dokler ni dosezhen poslednji cilj! Boj za popolno socialno in politichno osvobojenje – zakaj brez socialne in politichne svobode je nemogocha kulturna svoboda. Dokler bo ljudstvo suzhenj druzhbe, suzhenj tega anonimnega naroda – dotlej bo tlachanila, dotlej bo brezpravna in ponizhana tudi dushevna kultura. Boj za osvobojenje ljudstva je kulturen boj – in kdor ta boj obrekuje, kdor mu podstavlja nechiste cilje, je sovrazhnik ljudstva in sovrazhnik kulture.

 

 

 

 

OPOMBA K CANKARJU

Cheprav je minilo vech kot sto let od Cankarjevega predavanja z naslovom Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, ki ga je imel dva vechera 24. in 25. 4. 1907 v dvorani Delavskega doma v Trstu, in chetudi so v besedilu neizogibni specifichni sledovi dobe nastanka, je v njem cela vrsta kot britev izostrenih socialnokritichnih formulacij, ki nekoliko shirshemu pogledu s smislom za »tekstualno metaforichnost« she danes zvenijo osupljivo aktualno (nich manj kot Cankarjeva dramatika), she posebno v kontekstu danashnjega »neokapitalizma« kot »poante« vzhodnoevropskega socialistichnega intermezza. Razmerja ljudstvo – narod, ljudstvo – kultura, narod – kultura (narodna, danes tudi »nacionalna« in »nadnacionalna«), politika – kultura, revni – bogati, desnica – levica (Cankar ibid.: »obadva stara slovenska tabora«) so kljuchna vozlishcha neizprosno resnicoljubne (Cankar ibid.: »vsaka resnica je hudobna«) esejistichne analize slovenskega etnofenomena v »prostorchasu«. Edinost, tedanji dnevnik istoimenega slovenskega politichnega drushtva v Trstu, se je ob predavanje obregnila z ochitkom, da zaradi centralnoslovenske radikalne kritichnosti ni primerno za trzhashke Slovence, izpostavljene na obrobju. (Besedilo predavanja po ZD, k. 25, 1976)

(Op. ur. I. A.)