Revija SRP 105/106

Drago Bajec 

 

PESEM PRIMORSKIH EMIGRANTOV

 

 

Kot kaplje bezhimo od dneva do dneva,

v potoke se zbiramo, v reke shiroke;

in zbogom nash vedno glasneje odmeva,

ko z morja k obali iztezamo roke.

 

Ishchemo dela mi delavci chrni,

ishchemo kruha mi brezdomovinci;

gluhi za klic smo: »Vrni se, vrni!«

 

Ishchemo sreche krepki Tolminci,

mehki Vipavci in Krashevci, Brici,

tezhko po sonchni nam je Gorici.

 

V rudnikih, v farmah nam teche zhivljenje,

mesimo kruh tam, za zhene, otroke;

kvas nam ljubezen, sol nam trpljenje,

vechno se gibljejo trudne nam roke.

 

Misel le ena je varuh med nami

vsa za plachilo trpljenju, bolesti.

»Zhena in dom nash, za morjem, gorami,

she se povrnemo k tebi, mi zvesti ...«

 

 

 

 

 

OPOMBA K DRAGU BAJCU

 

Ob veliki trojici Gradnik, Gruden, Kosovel je she nekaj pesnikov, ki so v slovensko literaturo prishli s primorske strani in jo v prvi polovici XX. stoletja bolj ali manj opazno zaznamovali tudi z glasovi in podobami tega zahodnega obrobja. Eden od njih je Drago Bajec (tudi: Carolus-Karol Baj/e/c) iz »plejade tigrovcev« (chlani TIGR, ki so tudi pesnili), chigar biografija se skoraj »pokriva« s Kosovelovo. Rojen in pokopan v Vipavi (1904 – 1928), she pred maturo v Kranju je moral v Italiji odsluzhiti vojashki rok v kazenskem bataljonu v Kalabriji. Po vrnitvi je v skrajno tezhkih razmerah (zasledovan od policije in ovaduhov, prenocheval, kjer je naneslo) deloval kot chasnikar in literat v Gorici, izredno shtudiral pravo v Padovi, kjer je bil med opravljanjem izpitov opozorjen, da bo konfiniran, zato naj bi se takoj umaknil v Jugoslavijo. Tezhko bolan (verjetno zastrupljen od fashistov) je odshel na pot, pri Biljah je omagal in podlegel pljuchnici. Pogreb v Vipavi je bil narodna in protifashistichna manifestacija. Danes osnovna shola v Vipavi nosi njegovo ime.

Bajchev pesnishki opus je skromen, pesmi so v glavnem mladostne lirichne belezhke v prostih verzih, med njimi izstopata Drevo sem in Pesem primorskih emigrantov kot znachilna, skoraj »tipichna« (avto)refleksivna opozicija primorskih pesnikov med skrajnim solipsizmom in nich manj radikalno pokrajinsko-rodovno, kolektivno-idejno identiteto, s katero se pesnik zlije do »samoizbrisa« in spregovori v prvi osebi mnozhine (npr. Gregorchich: V celici O nevihti; Gradnik: IzpovedVsi sveti v Brdih, zbirki Svetle samotePrimorski soneti; Gruden: zbirki NarcisPrimorske pesmi, oboje 1920; Kosovel: Krik po samotiRevolucija).

Pesem primorskih emigrantov (Albert Shirok, tudi tigrovec, je enakonaslovno pesem objavil v emigr. glasilu Istra, 1934) s simboliko zvestobe po svetu raztepenih Primorcev je Bajchev najbolj dodelan in celovit pesemski tekst, dosledno riman in kitichno urejen. Za zhivljenja je Bajec objavil le par pesmi; Pesem primorskih emigrantov (Primorski glas, 1929, sht. 17; ponatis: Jadranski koledar 1935 in antologija Nashi pesniki novemu rodu, 1944) je s svojo preprosto uchinkovitostjo Bajchev »canto general«, recheno po Pablu Nerudi, kot izpoved pesnika, generacije in cele etnije, presegajoch prostor-chas nastanka v smislu naslova slike Bojana Bense Primorska v srcu (»tigrovske« asociacije omogochajo tudi vizije tigra na njegovih slikah; gl. likovno prilogo prichujochega SRPa). Prvi knjizhni izbor Bajcheve poezije: Drevo sem (izbor, ureditev in spremna beseda Marijan Brecelj, zalozhba Lipa, Koper 1978).

 

Izbor in opomba Ivo Antich