Revija SRP 105/106

Andrej Lenarchich

 

SLOVENSKI »POCHENI LONEC«

(K predlogom SDS na rob)

 

Iz vabila SDS k dodatnim predlogom oz. komentarjem vzpodbudno izstopa zlasti stavek: »Slovenska demokratska stranka zaupa podjetnikom in bo storila vse za razmah njihove ustvarjalnosti in uspeha na trgu.« Ta stavek obeta, da utegnejo v slovenskem politichnem prostoru pochasi odmreti ostaline zavozhene ideologije in rezhima, katerega usodno premoch v nashi sedanjosti razkriva ugotovitev amerishkega ambasadorja ob drzhavnem prazniku Zdruzhenih drzhav, da je v Sloveniji mnogo prevech socializma. Diplomatova izjava ne presenecha, presenetljivo pa je, da ljudje pri nas v nasprotju z zdravo pametjo prichakujejo, da bodo moderno drzhavo vodili in za propulzivne druzhbene okolishchine skrbeli ljudje, ki so se »kalili« v razlichnih »kumrovcih«. Kako naj – za bozhjo voljo – dedich kardeljanskega »odmiranja drzhave« ali »komunalnega sistema« ustvari in vodi drzhavo!? Stvar je she bolj zapletena tudi zaradi tega, ker take sorte »kadri« zelo radi oblechejo nov kozhuh oziroma obrnejo plashch po vetru, saj so tudi v propadlem rezhimu rinili v ospredje najvechkrat zaradi osebnih ambicij, toda potem ni povsem jasno, ali bi bilo bolj shkodljivo njihovo vztrajanje pri prezhivelih vzorcih ali hlapchevanje novim »modelom« (gospodarjem?). A vendar navedeni stavek vnasha optimizem in prichakovanje, da drzhava ne bo vech gospodarila namesto ljudi, mislila namesto njih, upravljala z njimi in kar je she biserov iz zakladnice dosezhkov proslule ideologije Edine Resnice in propadlih inzhenirjev dush, ter da bo morebiti vendarle nekoch iz nashega besednjaka izginila raba »republishki«, kadar gre za pojem drzhavni, pa da nashih ushes ne bodo vech muchili komentatorji s TV zaslonov s svojimi »druzhbenimi proizvodi«, katerim se je v zadnjem chasu (kot neka nova podvarianta?) pridruzhil celo »bruto drzhavni proizvod«! Kot da bi vse prishlo prav, da le ni tisto res pravo … Tako nekako so v neki zgodbi oslu natikali zelena ochala, da je bil zadovoljen z oblanci. To in ono, vsekakor pa prevech vsega takega, dokazuje, kako globoko tichimo v nekih prezhivelih, propadlih vzorcih. In vsaj rahlo komichno, che ne zaskrbljujoche tragichno je, da s svetilniki in napotki za »izhod iz egiptovske suzhnosti« v znatni meri opletajo sotrudniki propadlega suzhenjstva in njih »izdelki«.

Ni dvoma, da kriza opominja in da tu navedeni predlogi sprememb ustave razkrivajo, da problemi so. Je pa vprashanje, ali je v pochenem loncu mogoche skuhati karkoli uzhitnega. She tako dobro premishljeni posamezni ukrepi – recepti – ne pomagajo, che je lonec neuporaben. Zgodovina in realno zhivljenje okoli nas izprichujeta, da so recepti lahko razlichni, jedi pa vseeno dobre. Da pa pri nas nikakor ni mogoche skuhati okusnega obroka zhe dvajset let, cheprav receptov mrgoli, kazhe na to, da je po vsej verjetnosti nekaj narobe z loncem. Ker je v tukaj obravnavanem primeru lonec drzhava, je ochitno ta napachno sestavljena. Jo je treba »resetirati« (kakor smo pred chasom lahko slishali), che naj stvari delujejo.

Kar je mogoche prebrati v predlozhenem predlogu ustavnih sprememb, ne pushcha dvoma, da she imamo ljudi, ki vedo in znajo upravljati s posameznimi podrochji drzhave, citirani stavek o zaupanju podjetnikom pa tudi obeta, da bo konec zlorabljanja drzhave za klikarske interese. Torej z recepti – z dodajanjem kolichin in zachimb – ne kazhe zamujati. Predvsem zaradi lonca, ker je ta glavni problem, ki ga je treba urediti, preden se prichne s kuho.

Najprej je torej na vrsti drzhava. Razumevanje njene vloge. Njena strukturiranost. Funkcioniranje. Sprejetost. Odzivnost. In smo pri zachetku »zgodbe«.

Stanje, ki ga danes zhivimo v Republiki Sloveniji, je derivat vlozhkov in procesov, ki so kulminirali na zachetku 20. stoletja, ter so se potem kataklizmichno sproshchali in nazadnje sprostili leta 1991 v razpadu umetne balkanske tvorbe. Vmes je bilo vsega dovolj in prevech, najvech pa unichevanja in mrlichev. Zadeva ne bi bila tragichna, che bi svojo drzhavo zgradili na njenih realnih temeljih, ne pa na gomili razvalin, na ideoloshkih predsodkih in izmishljijah. Vsebina te gomile in ostalih naplavin nas tare in tezhi zhe dve desetletji, in je torej tako njena vsebina kot kolichina vsem znana. Ni pa dovolj znano oz. je skrito za podtaknjenimi ideoloshkimi predsodki, kaj tichi pod to navlako. Che naj drzhava odrazha dejansko prepletenost danosti in vzpostavlja idealno souchinkovanje dejavnikov, sluzhech dobremu pochutju, identiteti, poslovni uspeshnosti, varnosti, prihodnosti, sozhitju prebivalcev, drzhavljank in drzhavljanov, potem so prizadevanja brez smisla, dokler ne odkrijemo temeljev, ki so skriti pod navlako, a hkrati tudi nalashch zanikovani.

To zanikovanje bi lahko strnili v nekaj uveljavljenih obrazcev: Hlapci, za hlapce rojeni. Nikoli nismo imeli svoje drzhave. Nikoli nismo imeli svojih vladarjev. Nikoli nismo imeli svojega plemstva. Nasha drzhava stoji na kulturi. Nismo vojaki. (Vishek sprevrzhenosti je, da imamo v najimpozantnejshi zgradbi, izvirno namenjeni parlamentu, sedezh univerze!) Zhe teh nekaj primerov pove, da so temelji sicer skriti pod omenjeno gomilo in navlako, a hujsha od tega je sistematichna indoktrinacija, katere namen je pozaba lastne preteklosti, odrekanje lastni identiteti. Dokler to pochne tujec zaradi lastnih koristi, je mogoche razumeti, in je odpor mozhen. A opraviti imamo s katastrofo, ko postanejo taka gesla nashe vodilo, unichevanje in zanikovanje lastnih temeljev pa politichni in znanstveni progam pod zastavo domoljubja in osvoboditve.

Kljuchno dejanje, ki je dolochilo, kaj bo z nami danes, se je zgodilo ob koncu prve svetovne vojne. Do tistega trenutka smo bili Slovenci tisoch let in vech, pach vso znano, dokumentirano zgodovino, sestavni del razvijajoche se evropske civilizacije. Zhiveli smo svoje zhivljenje v obliki in na nachin, kakor je bilo to v razlichnih dobah v navadi. Vsekakor pa smo zhiveli v svoji domovini, v svojih dezhelah, ki smo jih z lastnim delom oblikovali, jih poimenovali v svojem jeziku in v tem jeziku tudi uresnichevali vse svoje druzhbene potrebe. Z jezikom in kulturo smo se seveda predstavili sebi podobnim v sosedstvu. »Zraven« smo bili pri vseh kljuchnih atributih drzhavnosti in javnega udejstvovanja – od diplomacije do vojske in drzhavne uprave. V korak smo stopili z najpomembnejsho zgodbo moderne zgodovine – z izumom tiska in s knjigo. Velikansko (za tiste chase) shtevilo knjig v jeziku »hlapcev in dekel« bi bil popoln nonsens, che jih ne bi brali tisti, ki so jih plachali – to pa je bil parlament dezhele Krajnske. Torej je bila slovenshchina nekaj takega, kot tisto, kar danashnja birokracija tlachi pod kategorijo »jezik v javni rabi«! »Zraven« smo bili tudi v znanosti in tehniki. In imeli smo svojo drzhavo – celo vech drzhav – in seveda tudi svoje vladarje.

Krik, da nikoli nismo imeli svojih vladarjev, postane smeshnica takoj, ko pogledamo chez planke. Veliki Rusi so imeli zelo malo »svojih« carjev/caric. Vechinoma so bili Nemci. Nemec je bil celo prejshnji moskovski patriarh! Pa ni zaznati, da bi Rusi zaradi tega imeli kak problem. Chehi so imeli za kralja Habsburzhana. Madzhari tudi. Bolgari so imeli Nemca iz rodbine Sachsen-Coburg, Romuni prav tako Nemca. Angleshki kralji so hannoverskega rodu in so si le »zaradi lepshega« (ko so se igrali vojne z bratranci) izmislili kamuflazhni naslov »Windsorski«. Shvedom je kraljevsko dinastijo dostavil Napoleon – chistokrvnega Francoza. Shpanci so »prenashali« ali Habsburzhana ali kakega Bourbona. Slednjega imajo she danes chisto za svojega. Fraza »lastni vladarji« in lamentiranje s tem v zvezi je torej napaka v razumevanju sistema. »Lasten« je tisti vladar, ki ga ljudstvo izbere ali potrdi »na krajevno obichajen nachin« (kakor danes predsednika ali parlament). Slovenci smo zhe v pradavnih chasih svoje vladarje potrjevali na celo posebej zanimiv/odmeven nachin. In Habsburzhani, vladarji vse do omenjenega »kljuchnega dejanja« v letu 1918, so bili tolikokrat potrjeni kot vojvode v dezhelah, v katerih smo zhiveli in kjer so zhiveli tudi oni (!), da so v stoletjih pach dobili dedno pravico in je bilo potrjevanje zgolj formalnost. A bilo je!

Krik, da nikoli nismo imeli svoje drzhave, je nich manjsha smeshnica kot tozhba glede vladarjev. She hujsha, do neke mere zaradi posledic tudi tragichna smeshnica je manipulacija »prorachunskih zgodovinarjev«, ki zavzeto razlagajo, da ne gre zamenjavati drzhave danes z drzhavo nekoch, v isti sapi pa odrekajo Slovencem lastno drzhavo, ker nekoch nismo imeli take, kot je obichajna danes. Kakrshnakoli zhe je bila drzhava nekoch, prej ali kasneje, dejstvo je, da so bile to nashe dezhele, v katerih smo zhiveli in zanje pocheli marsikaj, tudi umirali, ko smo jih branili. Da so bile te nashe dezhele drzhave, pove zhe etimologija, saj beseda dezhela v slovenshchini pomeni drzhavo. Beseda drzhava je prishla v nash jezik od drugod. In so imele te nashe dezhele/drzhave tudi vse atribute, ki dolochajo drzhavo. Imele so ozemlje, mejo, drzhavljane in oblast. Vedno znova so se pojavljala dejanja z dokumenti, ki so izpostavili to drzhavnost. Francoske vojne v chasu Napoleona so prinesle mirovne sporazume (torej dokumente internacionalnega prava), v katerih so nashe dezhele v francoshchini poimenovane états héréditaires (dedne drzhave!). V cesarskem patentu iz leta 1804, s katerim je Habsburg z uvedbo dinastichnega naslova »cesar Avstrijskega cesarstva« nadomestil izgubljeni naslov rimskega cesarja, ki ga je ukinil Napoleon, natanchno pishe, da ta naslov v nichemer ne zadeva zgodovinske avtonomije dednih drzhav/vojvodin. Ob znameniti Poravnavi leta 1867, s katero se je zachelo zadnje dejanje habsburshke vladavine na ozemlju Avstrijskega cesarstva in Kraljevine Ogrske, se je izkazala tudi internacionalnopravna subjektiviteta nashih dezhel/drzhav. V tem dokumentu je namrech zapisano, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska ter vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Drzhavni subjekti, ki stopajo v odnose z drugimi drzhavnimi subjekti, so brez dvoma subjekti mednarodnega prava.

Slovenci smo torej od nekdaj in vedno imeli svoje drzhave in svoje vladarje. To dejstvo toliko bolj izstopa, che – le kot ekskurz – pogledamo k juzhnim sosedom, kjer se s svojo drzhavnostjo postavljajo mnogi, pod istim prividom pa so tudi nashi politiki, ki so navdusheno ignorirali lastno drzhavnost in tako Slovencem gradili neko prihodnjo usodo.

Juzhni sosedje so morebiti imeli neko drzhavo v nekem davnem chasu nekje bolj juzhno kot danes. Kar pa je dovolj natanchno dokumentirano, je dejstvo, da so oblast, in to absolutno, »na madzharski nachin«, ki ni dovoljeval suverenih vojvodin, kakrshne so bile v navadi v Svetem rimskem cesarstvu, v zgodovinsko dokumentirani dobi prevzeli madzharski kralji, ki za svojo vladavino nad temi ozemlji niso potrebovali nobenega soglasja/potrditve. In so obravnavali svojo kraljevino kot celovito in enovito. Tako celovito in nedeljivo je bilo ozemlje kraljevine Ogrske do konca KuK. Zaradi te celovitosti ni uspel poskus trializma nadvojvode Ferdinanda, in to celovitost je zapisal v svoj Manifest zadnji cesar Avstrije in kralj Ogrske – Karl I., kjer je posebej poudaril, da ne more dopustiti razkosanja celovite kraljevine Ogrske. Na celovitost je namrech prisegel, ko je prevzel madzharsko krono. Od neke lastne drzhavnosti onkraj juzhnih mejnih rek v neki sivi davnini torej ni ostalo dosti. Nasprotno pa je drzhavnost slovenskih dezhel trajno in dokumentirano dejstvo od zachetkov zapisane zgodovine do vkljuchitve teh dezhel v juzhnoslovansko tvorbo decembra 1918.

Slovenske dezhele z lastno oblastjo in vsemi drugimi drzhavnostnimi atributi so se na podlagi obstojechih dejstev, ki jih je evidentiral Karlov Manifest z dne 16. oktobra 1918, lahko legalno, legitimno in svobodno zdruzhile med seboj in z drugimi subjekti mednarodnega prava. Tiste dezhele Avstrijskega cesarstva, v katerih so bili drzhavljani nemshkega jezika v vechini, so se zhe 21. oktobra zdruzhile v Nemshko Avstrijo. Tudi slovenske dezhele in vechinskoslovenski del Shtajerske in Koroshke so se zdruzhili pod oblastjo ljubljanskega Narodnega sveta, a ne z namenom sestaviti – konchno (!) – samostojno Zdruzheno Slovenijo, marvech so domachi politichni voditelji s sumljivim mandatom (dejansko ga sploh niso imeli) skupaj z zagrebshkim Narodnim vijećem 1. decembra 1918 v Beogradu razglasili zdruzhitev s Kraljevino Srbijo. Srbski regent Aleksander je na Pavelićevo (ni istoveten z ustashkim vodjem) adreso, v kateri je ta izjavil, da se drzhava SHS zdruzhuje s kraljevino Srbijo, odgovoril, da ga veseli, da se DEZHELE DRZHAVE SHS zdruzhujejo s Kraljevino Srbijo. S tem je na diplomatsko obichajen nachin dezavuiral Pavelićevo izjavo, saj drzhava SHS ni bila nikakrshna drzhava, slovenske dezhele v njej pa so bile drzhave, in le z njimi se je, kot enaka z enakimi, smela zdruzhiti Kraljevina – drzhava Srbija. Hrvashko in Slavonijo pa je obravnavala tako, kakor jima je dejansko shlo – kot okupirano madzharsko ozemlje (to je Vojvodino in Slovensko krajino), katerega usodo je kasneje dolochil sporazum v Trianonu.

Drzhavnost in avtonomija slovenskih dezhel v trenutku vstopa v balkansko tvorbo, ki je razpadla leta 1991, je torej na dlani. Razlogi, da so se slovenski voditelji odlochili, kakor so se, in Slovencem odrekli drzhavno samostojnost v Zdruzheni Sloveniji, ki je bila po stoletju krchevitega boja konchno na mizi in utemeljena na isti ustavnopravni podlagi, kot so jo imele »nemshke« dezhele, ki so ustanovile Nemshko Avstrijo, pa so dosti manj jasni. (»Maiestät, zu spät«, je rekel Koroshec cesarju; »posel« je bil ochitno zhe sklenjen in usoda Slovencev zapechatena z genocidno-idiotsko farso »troedinega plemena«.)

Notranjo logiko oz. mehanizme, ki so na delu v tej zvezi, lepo ponazarja najnovejsha iznajdba vodilnega nacionalnega zgodovinarja, specialista za to obdobje, ki jo je zapisal v obliki: Che bi ne ustvarili Jugoslavije, bi nas razkosali. Ta dosezhek chloveshkega uma je fenomenalen. Tvorba je namrech nastala na tako popolnoma in vsestransko razkosanem »slovenskem truplu«, da si popolnejshe razkosanosti ni mogoche niti predstavljati. To razkosavanje se je zachelo in se razdivjalo shele po iznajdbi in uresnichenju balkanske tvorbe. Do zadnjega trenutka A-O je bil Trst najvechje slovensko mesto in sredishche slovenskega delavstva, Gorica pa kulturno, cerkveno in politichno sredishche vse slovenske Primorske z izdatnim uchinkovanjem tudi v ostalih slovenskih dezhelah. Celovec je bil srchika slovenske knjige in zalozhnishtva brez primere. Kranjska in juzhna Shtajerska sta bili nemudoma okupirani s tujo vojsko, to je z vojsko tujega jezika in tuje pisave, ki je preplavila dezhelo nich manj kot italijanska okupacija Primorsko. Razlika je bila le v tem, da so se Primorci smeli upirati, Kranjci in Shtajerci pa ne, saj so bili »osvobojeni« … Chesa? Lastne drzhavnosti in identitete! Ne univerza ne akademija znanosti nista smeli nositi slovenskega imena. »Nepodobni uchitelji« so se chez noch znashli globoko na Balkanu, obchutljivo podrochje zgodovine pa so na univerzi prevzeli tuji profesorji. Bilanca pobojev in usmrtitev v seshtevku po skoraj sto letih nasilja in destrukcije nacionalne samobitnosti skoraj ne pokazhe razlike glede na »cono« tako italijanske kot jugoslovanske okupacije.

Koroshka in madzharska »okupacija« in stanje ondod pa je sui generis. Dezhela Koroshka in del Slovenske krajine (tj. Prekmurje in Porabje) sta namrech ostala v okviru svojega dotedanjega shirshega drzhavnega okolja. Pri tem se je vsaj na Koroshkem silovito razmahnil protislovenski sentiment, prisoten seveda zhe oddavna, le da je tokrat dobil krila na podlagi nespornega dejstva, da so nekateri sodrzhavljani slovenskega jezika pomenili tistim nemshkega jezika in ostalim »koroshko razpolozhenim« ochitno »nevarnost za enotnost in celovitost tisochletne drzhave/dezhele«, ki so jo hoteli Slovenci (»Chushi«) poriniti pod tujo balkansko monarhijo. Najprej shtajerska (Maistrova) in kranjska, potem pa she srbska vojska so bile za Koroshko vsekakor tuj agresor in »jugoslovanska« grozhnja. Da to drzhi, dokazuje Maistrov »uspeh« na Shtajerskem, kjer sta bila Maribor in Ptuj prav toliko »nemshka« kot Celovec na Koroshkem, pa je vseeno prishlo do razdelitve dezhele brez vojashkih spopadov, saj so bili akterji »domachi«, znotraj ene drzhave. »Umiritev« mariborskih nemshkutarjev ni bila vojna niti ni bila podobna silovitim spopadom, ki so izbruhnili na Koroshkem, ko so tja prishle Maistrove enote, ter kasneje, ko je intervenirala srbska vojska in povzrochila »dokonchno izgubo Koroshke«. Ta je bila dejansko in dokonchno izgubljena zhe tisti hip, ko je Koroshec zavrnil Karlov Manifest in Slovenci na Koroshkem niso bili vkljucheni v drzhavne organe, ne pa shele s plebiscitom, katerega izid je bil logichna in neizogibna posledica ravnanj odgovornih udelezhencev. O usodi, ki je doletela koroshke »domorodce« v »zibelki slovenstva« spricho tako zavozlane konstelacije takoj po razpadu KuK, nato v chasu Anschlussa in she po vojni, zaradi chesar je obupni »poslednji boj« Slovencev na Koroshkem postal popolnoma brezupen, pa dovolj nazorno govori najnovejshi »dosezhek« na Koroshkem, ko se je nosilna nacija dezhele naposled, komaj po stoletju, znashla na ravni nekaj kvadratnih metrov »Ortstafelnov«. Slutnja, da podobna situacija kot na Koroshkem chaka Slovence tudi drugod v njihovih dezhelah, ni ravno popolnoma brez vsake osnove, che le pogledamo okoli sebe. Zhe na drzhavnih proslavah v Sloveniji je marsikaj slovenskega odvech ali pa se kot slovensko podtika »tujo uchenost«.

Raznarodovalno nasilje, ki spremlja usodo Slovencev, od nekdaj zhivechih v svojem okolju, ki she danes izprichuje njihovo sobivanje z naravo in lastnimi dezhelami tako v zunanji podobi kot v poimenovanju naravnih pojavov in sploh v marsikod she zhivi govorici, se je stopnjevalo hkrati z imperialistichno in rasistichno obsedenostjo, ki je zajela Evropo in svet v 19. stoletju. »Sovrazhni prevzem« je sistematichno radiral narodov zgodovinski spomin, njegovo istovetenje z dezhelo/drzhavo, z njenimi atributi (vojsko, oblastjo), z dosezhki od politichnih prek znanstvenih in kulturnih do drzhavnishkih ved, ter hkrati imputiral obchutek tujosti, prihajashtva, odvisnosti od »bratovske ljubezni«. Na ta nachin je slovansko sosedstvo vsaj enako, che ne morebiti celo bolj uchinkovito kot nemshki, italijanski in madzharski shovinizem, »spreminjalo narodni znachaj Slovencev« (Kocbek je tovrstno nasilje nad entiteto institucionaliziral v svoji znameniti tochki programa OF).

Bilo je tako, da se je obramba Slovencev pred plazom nemshkega shovinizma in italijanskega iredentizma sprevrgla v popolno podreditev tretji strani, ki je stisko Slovencev izrabila za lastni dobichek. Projekt Jugoslavija je bil vsekakor izpeljan na rachun zhivljenjskih interesov Slovencev in v najvechjo korist prvega (juzhnega) soseda, ki se je na rachun slovenske drzhavnosti zavihtel s polozhaja teritorija ogrske kraljevine v subjekt drzhavnega prava kot nekakshna republika znotraj Jugoslavije ter si zvijachno in z etnichnim chishchenjem prisvojil ogromno ozemlja slovenskih dezhel, ki so jih zvabili v zlokobni projekt (»Grobovi tulijo«). Namesto »narodne reshitve« smo se Slovenci znashli razkosani, zatirani, osiromasheni, pobiti, pregnani v tujem svetu, prikrili so nam nasho drzhavnost in usodno nacheli nacionalno (samo)zavest in identiteto. Zato ni bilo nobeno presenechenje, da nosilci osamosvajanja prejkone niso imeli pojma, kaj osamosvajajo. Razlichni dokumenti, celo ustavni, razkrivajo, da niso dosti vedeli niti o tem, kako. V tej luchi je pravzaprav she dobro, da je danes tako, kot je. Bilo bi lahko she slabshe, saj so imeli interesi prvega (juzhnega) soseda ochitno prosto pot in predane sodelavce med vodilnimi tostran. A to je do neke mere razreshil Sporazum o arbitrazhi.

Prichujochi premislek, izzvan z vabilom h komentiranju predlogov SDS, se mora omejiti na »lonec«, omenjen na zachetku. Vsak dan znova namrech lahko poslushamo vprashanja, kako razreshiti gordijski vozel, v katerem tichi nasha drzhava. Kot zhe recheno, ni reshitve v nobenem receptu ali kuharju, dokler lonec ni v redu, dokler v njem ni mogoche kuhati. Skuhati se pa v nashi drzhavi ne more nich uzhitnega za drzhavljanke in drzhavljane ter za druge prebivalce, dokler bo Republika Slovenija s seboj vlachila vso navlako, zaradi katere se je morala osamosvojiti. Dejansko stanje je podobno zgodbi o chloveku, ki se je znashel v kloaki, se po chudezhu nekako izvlekel, potem pa pustil na sebi vso nesnago, namesto da bi se opral.

Iz doslej povedanega je razvidno, kaj in zakaj je leta 1918 na slovenski strani vstopilo v novonastalo juzhnoslovansko drzhavno tvorbo. To so bile slovenske dezhele/drzhave pod vladavino Narodnega sveta v Ljubljani, ki je skladno z ustavnim aktom, v katerem je bilo utemeljeno tudi uradno naznanilo zvezni administraciji na Dunaju, prevzel vsa ustavna in zakonska pooblastila v slovenskih dezhelah: Primorska (Gorishka, Trst, Istra z otoki), Kranjska, povsem slovenski del Koroshke in juzhni del Shtajerske – po dogovoru z Gradcem. Naknadni sporazum v Trianonu je priznal Kraljevini SHS she vechji del Slovenske krajine prek Mure do Drave in dolochil mejo na Dravi od Zavrcha do sotochja z Muro pod Kotoribo, ki je bila vedno meja med Slovensko krajino in Hrvashko znotraj Kraljevine Ogrske. Nobena hrvashka lokalna uprava – drzhavne tako ni bilo, razen ustashke med Drugo vojno in potem od 8. oktobra 1991 naprej – nikoli ni segala prek Drave na teritorij Slovenske krajine. Prevzem drzhavne oblasti na tem ozemlju – kakor seveda tudi na ozemlju Primorske (Istre in otokov) – po razglasitvi hrvashke samostojnosti 8. oktobra 1991 je sholski primer okupacije. Obnashanje slovenske politike takrat pa, uposhtevajoch nekatere pikantne posebnosti, zasluzhi precej grobo, neprijetno oceno.

Danes je oddaljenost od dogodkov zhe tolikshna, da je slika dokaj jasna. Pokazalo se je, da je v nasprotju z vsakim pravom, mednarodnim pa she posebej, slovenska osamosvojitev potekala ob popolni ignoranci dejanskega drzhavnopravnega in internacionalnopravnega polozhaja. V nobeni obliki ni bilo uposhtevano, kaj je v Jugoslavijo vstopilo, in da mora to isto tudi izstopiti iz nje ob osamosvojitvi. Predmet eventualnih pogovorov so lahko le tista dejstva, zaveze in koristi, ki so nastali v chasu sobivanja znotraj skupne drzhave. Posebno poglavje, ki neposredno zadeva aktualno krizo in vprashanje, kako iz nje, je strukturiranost osamosvojene drzhave, pri kateri zaradi ignoriranja zgodovinskih dejstev in danosti prevladuje vse tisto nezdravo, slovenski drzhavnosti in identiteti nasprotno, kar se je nagrmadilo na slovenske hrbte znotraj Jugoslavije in je povzrochilo sploshno soglasje, da je treba ven. Ja, ven je shel spak, ki je nastal znotraj Jugoslavije, ne pa tisto, kar je leta 1918 prishlo vanjo.

Che je tisto, kar je nastalo iz slovenskih dezhel znotraj Jugoslavije, pognalo Slovence v reshilni beg, potem se je treba predvsem znebiti tega bremena! Treba je vrniti drzhavnost slovenskim dezhelam, seveda tudi drzhavnostne atribute in identiteto njihovim drzhavljanom ter drugim prebivalcem razlichnih etnij, ki od nekdaj tam prebivajo, ter vzpostaviti zvezno republiko kot uresnichitev pradavne zhelje Slovencev, ki so jo njihovi voditelji leta 1918, ko je bila »Zedinjena Slovenija« zhe na mizi, po nemarnem zapravili za skoraj sto let in s tem povzrochili nepopisno shkodo ljudstvu. Osamosvojitev je bila mozhnost postaviti drzhavnostno strukturo Slovenije na njene prave, zdrave temelje. Ker to ni bilo storjeno, nas tepejo krize in tezhave, ki jih sicer ne bi bilo. Vsaka dezhela zna sama dosti bolje prisluhniti svojim potrebam in jih uskladiti z mozhnostmi. Zvezna administracija lahko dosti bolj racionalno, a hkrati uchinkovito izvrshuje klasichna »zvezna« pooblastila in naloge na zunanjem in notranjem podrochju. Zvezna strukturiranost drzhave hkrati v celoti ustreza zahtevam EU po regionalizaciji, brez dvoma pa tudi sama po sebi pomeni neposredno pomoch, mozhnost uchinkovitega sodelovanja pri reshevanju zhivljenjsko pomembnih vprashanj Slovencev v dezhelah onkraj drzhavne meje. Usodnost stanja, ko vlade dezhel v sosedstvu pri reshevanju problemov »svojih« Slovencev nimajo pravega sogovornika na tej strani, se je v vseh svojih dimenzijah razkrila prav danes v dezheli Koroshki. Stanje na italijanski strani prav tako govori o tem. In seveda na Madzharskem – vprashanje trenutno zasedenih delov slovenskih dezhel pa glasno vpije svojo resnico. Prekinitev ignorantskega obnashanja in uposhtevanje dejanskega stanja – torej ustavna preureditev drzhave v zvezno republiko dezhel – bosta vzpostavila tudi ugodno ozrachje za to, da bodo pozitivne mozhnosti, ki jih ponuja Sporazum o arbitrazhi glede juzhne drzhavne meje, prishle do izraza, in da jih bo slovenska vlada s predstavitvijo internacionalnopravno relevantnih dejstev, kakrshna terja Sporazum o arbitrazhi in z njimi razpolaga le Slovenija, tudi v celoti izkoristila.

Popravilo »lonca« ali »resetiranje drzhave« (che slednje zveni bolj sodobno) v zvezo dezhel, s katerimi se njihovi prebivalci kljub skoraj stoletni destrukciji she vedno identificirajo, bi v trenutku omogochilo kuharjem, da bi konchno skuhali Slovencem in ostalim drzhavljankam in drzhavljanom ter prebivalcem Zvezne republike Slovenije res techno »hrano«, potrebno za zdravo sobivanje.

Vsa sprevrzhenost sedanjega stanja vsak dan znova bruhne na plano – celo na drzhavnih proslavah...

 

(6. 7. 2011)