Revija SRP 105/106

Andrej Lenarchich

 

NAMESTO IN MEMORIAM

Odsotnost vsake zgodovinske (samo)zavesti

 

Dne 4. julija 2011 je v 98. letu zhivljenja po daljshem bolehanju zaradi padca na svojem domu v vili Austria v kraju Pöcking na Bavarskem umrl Oton Habsburshki, sin cesarja Karla I., zadnjega suverena slovenskih dezhel Avstrijskega cesarstva in kralja Kraljevine Ogrske, ki je moral po koncu I. svetovne vojne, po skoraj osemsto letih od prihoda grofov s shvicarskega Habichtsburga v dezhele nekdanje Karantanije, zapustiti svojo domovino in polozhaj, ter je umrl 1. aprila 1922 v izgnanstvu na portugalskem otoku Madeiri, kjer so ga 5. aprila pokopali v cerkvi Nashe Gospe na Gori (tam je she vedno pokopan). Na njemu namenjeni prostor v dunajski habsburshki kapucinski grobnici ga niso prenesli na zheljo druzhine zaradi hvalezhnosti do prebivalcev Madeire, ki so pokojniku izkazali veliko dobrega v chasu bolezni in v njegovem uboshtvu ter so mu tudi ob smrti izkazali izjemno sposhtovanje.

Oton Habsburshki je o svoji usodi povedal nekaj bistvenega: Kdor se je rodil kot cesar, je s tem usodno zavezan. Rekel je tudi, da je zadovoljen, ker mu je bilo namenjeno politichno delovanje v demokratichnih telesih, in ne vladanje suverena, ker je to nepopisno naporen poklic, hkrati pa je bilo politichno delo njegova prava strast. Kot evropski poslanec dezhele Bavarske in kot voditelj ter na koncu chastni predsednik Paneuropske unije se je mochno udejstvoval v politichnem zhivljenju »posthabsburshke« Evrope. Opazni sledovi so ostajali za njegovimi protinacistichnimi prizadevanji, za obnovo Avstrije po Anschlussu, za povezovanje evropskih narodov, ob rushenju berlinskega zidu in v chasu balkanskih vojn v 90-ih letih.

V ponedeljek, 11. julija, se je v Münchnu od pokojnika poslovila Bavarska s slovesnim rekviemom, ki ga je koncelebriral münchensko-freisinshki nadshkof, kardinal Marx. Slovesnosti so se udelezhili poleg shtevilnega sorodstva she sedanji in nekdanji vodilni bavarski politiki, nekateri zvezni ministri, nekdanji avstrijski kancler Schüssel, predsednica slovashke vlade Radichova in mnogi drugi iz vrst politike, chlani razlichnih zdruzhenj, viteshkih redov, domovinskih organizacij in pripadniki starih plemishkih rodbin.

Med prapori, ki so popestrili prizorishche pred Theatinersko dvorno cerkvijo v sredishchu Münchna, je najbolj izstopala zastava Republike Hrvatske. To dejstvo zasluzhi nekoliko poglobljen pogled in oceno.

 

Pokojni sin monarha je sicer odlozhil vsa dinastichna bremena in zadolzhitve praktichnega znachaja na teritoriju habsburshke Dvojne monarhije. Simbolne konotacije seveda ostajajo, ostaja pa tudi dejstvo, da se ne njegov oche, zadnji cesar in kralj, niti Oton, njegov pravni naslednik, nikoli nista odpovedala vojvodskim polozhajem v Dednih dezhelah Notranje Avstrije, ki so dejansko vojvodine – dezhele (drzhave), na katerih je dinastija zgradila svojo skoraj tisochletno dinastichno vladavino, potem ko je njihov prednik Rudolf najprej v prvi vojni premagal vojvodo teh dezhel, cheshkega kralja Otokarja, nato pa ga je  po zmagi v drugi vojni pri Dürnkrutu leta 1278 dal umoriti in na ta nachin dokonchno postal vojvoda Otokarjeve »Karantanije«.

 

SLIKA: Otokarjeva Karantanija

 

 

 

Tako je bil uresnichen nachrt prevzema karantanskih dezhel iz rok Cheha, ki jih je zdruzhil pod svojo oblastjo in ustvaril ogromno »slovansko« drzhavo od Shlezije do Benetk. Nemshki volilni knezi so ta dogajanja opazovali s skrajno nezaupljivostjo in namesto Otokarja, ki je to chast prichakoval kot samoumevno, za »rimskega kralja« izvolili manj pomembnega Habsburzhana, shvabskega grofa, chigar naloga je bila ustaviti »shiritev slovanstva« na vzhodu. Po zmagi in unichenju Otokarja je Rudolf dodelil svojim kumanskim pomagachem (iz Ukrajine) mnoga posestva v karantanskih dezhelah, odkoder so izgnali Otokarju lojalne stare rodovine. Leta 1282 pa je Rudolf stanje v osvojenih dezhelah uredil tako, da je oblast v njih razdelil med svoja dva sinova. Tako se je zachela habsburshka cesarska avantura, ki jo po 723 letih dokonchno zakljuchuje pogrebno obredje te dni na Bavarskem ter konec tedna v Avstriji in na Madzharskem.

Dogodki ob prvem velikem prevratu na obmochju nekdanjih karantanskih dezhel, kar v resnici je ta prevzem (dedne) oblasti s strani potentne habsburshke rodovine, so odlochilno zaznamovali potek zgodovine Slovencev, ki so prebivali v dezhelah Shtajerski, Koroshki, Kranjski, Furlaniji in Slovenski marki. Zhe Otokar je v dinastichnih previranjih z Madzhari trgoval z ozemlji in je prepustil del Shtajerske (Slovensko krajino – Totszag, danashnje Pomurje in Porabje) prek Mure Madzharom. Dinastichna matematika je schasoma izoblikovala dezhele, kakrshne so dochakale razpad habsburshke vladavine pod njeno neposredno oblastjo (Slovenski krajini so Habsurgi vladali kot kralji Ogrske). S Slovenci poseljene so bile do novejshe dobe vojvodine Shtajerska, Kranjska in Koroshka ter Primorje, ki je bilo sestavljeno iz poknezhene grofije Gorishke, mesta Trsta in mejne grofije Istre z otoki. Onkraj juzhnih meja Primorja, Kranjske in Shtajerske je bila enovita in celovita kraljevina Ogrska, fantazijsko srednjeveshko hrvashko drzhavo znotraj nje pa sta v svojih politichno-oblastnishkih igrarijah veshche zlorabljala tako habsburshka kot papeshka politika z namenom omejevati moch Madzharov, za poskuse prodora prek Srbije proti Bosporju in hkrati za slabitev slovanskega bloka. A to ne more spremeniti naslednjih temeljnih dejstev:

Madzharska drzhava je bila od vsega zachetka zasnovana drugache kot Sveto rimsko cesarstvo. Ustavni akti ogrske kraljevine poudarjajo to drugachnost, ki se kazhe v tem, da drzhava ni sestavljena iz bolj ali manj avtonomnih vojvodin, kaj shele iz suverenih, kakor so bile vojvodine in kraljestva v Svetem rimskem cesarstvu. Vsa oblast na Madzharskem je bila v rokah kralja. Bani razlichnih »kraljevin« in podobnih teritorialnih enot so bili navadni drzhavni usluzhbenci. Habsburgi pa so svoje napore, da bi oslabili Budim in se polastili absolutne oblasti v Ogrski, spretno preigravali na relaciji Zagreb – Budim in drazhili Madzhare s shchuvanjem Hrvatov. No, temu so Madzhari napravili konec s Poravnavo leta 1867. Povrh so od Franza Jozhefa izsilili she primorsko Reko, ki so jo kot gubernijo podredili neposredno Budimu. Celovitost – nedeljivost kraljevine Ogrske je vedno znova prihajala na dan. Tako je bila nepremostljiva ovira pri poskusih uvedbe trializma (»slovanska stran« – Slovenci, Hrvati, Srbi znotraj KuK – se ni mogla zdruzhiti, ker Budim ni dovolil cepitve svojega drzhavnega teritorija); tudi Karl je moral nedeljivost Ogrske uposhtevati pri svojem oktobrskem Manifestu – zadnjem veljavnem ustavnopravnem aktu, ki priznava dezhelam/vojvodinam njegovega »cesarstva« vse dotlej obstojeche atribute: suvereniteto in pravico svobodnega zdruzhevanja, nikakor pa ni mogoche deliti enovite Ogrske.

Vech kot sedemstoletno dinastichno-politichno epopejo Habsburgov je doletelo zadnje dejanje v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so se spopadli imperialistichni globalni interesi in je okostenela dinastichna struktura pokazala, da se ni zmozhna prilagajati. Nemshkonacionalistichne sile in juzhnoslovanski projekt so ob koncu prve svetovne vojne sesuli drzhavo A-O. To dejstvo je bilo prava katastrofa za Slovence, ker so tik pred koncem Dvojne monarhije dobili »na mizo« ustavni akt, ki je predvideval ustanovitev Zedinjene Slovenije. A slovenska politika – zlasti njeno klerikalno vodstvo – je bila popolnoma ukleshchena v program Jugoslavije, to pa je takoj povzrochilo popolno razkosanje slovenskega nacionalnega teritorija med shtiri tuje drzhave, in Slovenci so v njih postali  zatirane manjshine. Nasprotno pa so dezhele oziroma tisti deli dezhel, ki so imeli nemshkogovorecho vechino, v skladu z Manifestom takoj vzpostavili zvezo teh dezhel kot »DeutschÖsterreich«, danes Zvezno republiko Avstrijo. Slovenska drzhavnost – drzhavnost dezhel – je ostala zapushchena v jarku, stoletno suzhenjstvo v balkanski tvorbi pa je unichilo vsaj polovico nacionalnega bogastva, tradicijo, tisochletno vpetost v evropsko kulturo, znanost in politiko, ter je pomenilo tudi pomor in begunstvo stotisochev Slovencev.

Stanje, ki v leta 1991 razglasheni osamosvojeni Republiki Sloveniji vlada vse do dandanes, pricha, da 25. 6. 1991 »osamosvojitelji« niso osamosvajali dezhel, slovenske drzhavnosti in identitete, ki je leta 1918 vstopila v Jugoslavijo, marvech Socialistichno republiko Slovenijo, kakrshna je nastala znotraj SFRJ. Osamosvojitelji so zanemarili drzhavnost, ki ne mine. Pozabili so na drzhavnostne atribute slovenskih dezhel, ki smo jih, podobno kot slovenske koroshke pesmi Nemcem, prepustili zlasti Hrvatom, ki jih niso imeli. Nashi osamosvojitelji niso omogochili vrnitve Slovencev k starim evropskim koreninam. Dogajanje na politichni sceni, javni dogodki, dogodki v DZ in she vse drugo, vpije, da smo she vedno trdno v kleshchah balkanske, z ideologijo kontaminirane umetne tvorbe. Pomagalo ni niti chlanstvo v EU. Vse ostale republike SFRJ imajo vech od nashega chlanstva kot mi sami. Prishlo ni do nikakrshne civilizacijske diskontinuitete ali vsaj do poskusa vrnitve nashe stare, domache, evropske, srednjeevropske stvarnosti. Stanje je farsichno. Bezhali smo iz umetne balkanske tvorbe, ker je bilo zhivljenje v tujem okolju neznosno. Dejstva govore, da ne le neznosno, marvech tudi unichujoche. A smo vzeli s seboj vse, kar nas je bremenilo. Nichesar se nismo otresli, nobenega nashega lastnega, trajnega upravichenja nismo uveljavili. Vse svoje drzhavnostne in kulturne potenciale she vedno prepushchamo tujcem. Svojo bogato oblozheno mizo smo prepustili v pozhrtijo drugim, sami pa se berashko plazimo pod njo in skrivoma pobiramo drobtinice s tal.

4. julija 2011 je torej umrl sin zadnjega slovenskega suverena, vojvode nashih dezhel in cesarja svojega dinastichnega Avstrijskega cesarstva, vojvode, ki je v zadnjem unichujochem vrtincu prve svetovne vojne storil svojo patriotichno dolzhnost in z Manifestom konchno prepustil svojim dezhelam/drzhavam suvereno odlochitev o bodochem zdruzhevanju. Nashi voditelji – predvsem Koroshec – so na to izjemno okolishchino in prilozhnost, da se konchno uresnichijo sanje Majarja-Ziljskega, Presherna, Cankarja in mnogih drugih rodoljubov, preprosto prezirljivo pljunili in Slovence pognali na balkanska morishcha, v zatiranje pod tujimi oblastniki in v emigracijo po vsem Planetu. Che uposhtevamo, da se je shtevilo prebivalstva okoli nas v drzhavah, osamosvojenih po razpadu A-O, v sto letih praviloma podvojilo, ter primerjamo shtevilo prebivalstva na teritoriju RS (ne da bi uposhtevali strahovito etnichno »injekcijo«!) po teh sto letih, opazimo, da se slednje praktichno ni spremenilo. Je torej slovenska etnija plachala vsaj milijon zhivljenj (polovico!) zaradi pokvarjene politike?

Pogled na nasho danashnjo situacijo, dvajset let po osamosvojitvi, pokazhe vsaj dvoje:

 

1) Nismo osamosvojili slovenskih dezhel, ki so pred nasiljem bezhale v novo drzhavno skupnost, marvech smo osamosvojili nedrzhavno, defektno, drzhavi le podobno, ozemeljsko osiromasheno, nedemokratichno socialistichno republiko znotraj SFRJ.

2) Odsotnost vsake zgodovinske (samo)zavesti med nami, kot to izprichuje tudi odsotnost nashih predstavnikov pri rekviemu v Münchnu, razkriva, da je stari poslednji monarh umrl zaman. Vsaj kar se tiche demokratichne Zvezne republike Slovenije. Tako on kot ona izginjata v zgodovinsko pozabo. Tokrat dokonchno.

 

(11. 7. 2011)