Revija SRP 105/106

Adam Shuligoj

 

MRTVA POMLAD

 

Kreta

 

Bela skala v rdechi megli.

Bela hisha

v krvavi zemlji.

Sonce mi utripa na sencah

in med kaplja tekoch

iz ust

poln rdeche zemlje.

Kamor plujem s tabo,

ne pluje nobena ladja.

V kraje, kamor me vodish,

ne vodi nobena roka.

Tvoji lasje dishijo po mirti

in oljchno olje ti umiva

golo vznozhje trebuha.

In naenkrat je mir ...

in samota

dveh chloveshkih zrcal.

 

 

 

Zlata

 

Oblezhala bova

kot zlata snopa pshenice

na rjasti njivi.

Beli konji oblakov

nama bodo dirjali skozi ochi

in sabljasta burja

nama bo grgrala zgodbe

o zlatih zhlicah obal

in belih mestih

juzhnih morij.

Oblezhala bova

kot zlata snopa pshenice.

Rosna,

godna

in usmrchena.

 

 

 

Pomlad

 

Prishla bo pomlad

s chrnimi krizhi v chrni zemlji,

s krvavimi nozhi v belem polju.

Tezhak veter jo bo nosil naokrog

z ostrim zvokom

prezhrtega grla kitare.

S chrnimi zvonchki

se bo oglasila

v suhih vrtovih

in s krvavim telohom

bo pletla grozo

v sanje ljudi.

Prishla bo pomlad.

Chrna,

mrtva pomlad.

Nato bo tishina

...

tisoch

milj

naokrog.