Revija SRP 103/104

Vanja Strle

 

DREVO NAD OBLAKI

 

 

DREVO NAD OBLAKI

 

Med odjugo in chermi

sem te iskala in brez ochi,

zato si prishla zdaj,

ko sem slepa

od vseh poti, od vseh

ljubeznivih macheh

ljubezni;

 

to je tako drobna ptica meglic,

drobna glinena srchika

iskalcev,

 

skoraj bi verjela v tvoj

zhamet,

kakor verjamem

v tvojo brezdanjost,

 

v drevo, ki raste nad oblaki,

in ponuja polna ramena

sonchnih gnezd. 

 

 

 

 

STEZICE OBCHUTKOV

 

Misel, ki te nisem klicala,

ki si kar prishla,

ne iz globokih premishljevanj,

ampak sama od sebe:

 

ko stojim tu, pod drevesi,

in se prepushcham igranju senc,

spet prihajash s svojo rahlo sulico.

 

Zdaj zhe vem. Me tvoje rojstvo

premaga, she preden vznikne jutro

in te utelesi;

 

tako grejo tudi nezmotljivo

v svoje smeri

stezice mojih obchutkov:

 

mirne, che je moja dusha mirna,

 

pekoche,

che jim ne sledim,

blatne,

che jim ne pustim, da spregovorijo.

 

 

 

 

NASLONJENA NA TRAVE

 

Naslonjena na trave,

bochi se tvoje chelo,

prsi poshiljajo

sporochila zraka:

 

nekaj, kar je v tebi,

je v vetru,

njegov migljaj

hod tvojih ochi,

pripetih na jambor sveta,

se peni

njegovo nebo,

ker toplota sili navzgor,

sili v pore poldneva, v srce,

in iz njih mezi:

 

vsa si modra

do neba, od njega

klicana

podcenjevana klica

zelenkaste ljubezni.

 

 

 

 

TI SI, ZATO

 

Ti si, zato je tu ta svet.

In ne neki drug svet.

So zharki tvojega hrepenenja

biti,

biti ta svet,

viden, chuten, slishan,

prepoznaven.

 

Ta pish vetra.

To si bil ti, atom

tvojih misli v mojih laseh.

 

In zhe brzijo dalje.

Tvoje misli, kakor plazma

sedanjika,

kakor krizhishche, na katerem

se spajajo z atomi misli

drugih ljudi.

 

In ko pogledam skozi okno,

vidim, da je danes

nedelja krizhishch,

hip, ki skozenj padam

v proshnjo, da opazujesh svoje misli

in da doumesh vech in vech

o sebi, prizhigalec

arene sedanjika,

ki te vidim,

chutim,

slishim.

 

 

 

 

SONCE

 

Ljubim te, je reklo

okroglo sonce,

zato ne bom nichesar

storilo,

samo ljubilo,

 

samo

ljubilo.

 

 

 

 

NEKO ZHIVLJENJE

 

Nasmeh, ki je zrasel iz sence,

je postal

smejocha se senca,

jaz, ki mi sledi,

ki stopa tudi pred mano

in ki ga ni,

kadar se opoldne hladim v reki.

 

Ona pa, ki se brez sramu

spogleduje z dezhjem

in izdajalsko hlapi v nich,

 

vendarle pushcha,

da ji oblikuje strugo,

ko premagujem

samo sebe,

 

a se ne zatajim

in ne izgubim

 

nich.

 

 

 

 

ZHENSKE STOPINJE

 

Zhenska s koshatim krilom

se obrne, poblisne,

rdechi pav

v njenih trepalnicah.

 

Kdo bo napisal pesem

njenim stopinjam?

One hitijo v moje otroshtvo.

Drobna gobanka,

ki te pishem z belimi chrkami,

chrke pa drsijo skozi zhile

kakor moj spol

skozi sito chasa.

 

Polozhim zrcalo na tla

in podlozhim

z zherjavico posteljice.

 

Zhenska naraste

kakor neomejenost.

Potem naravna stopinje

v srce

in izostri vid

med nochjo in vechnostjo.

 

 

 

 

LJUBEZEN JE STRASHNO LEPA MANDOLINA

 

Tvoja ljubezen

je strashno lepa mandolina,

ki je tudi mila,

kadar spregovori z jezikom neba,

 

ki je tudi strashna,

kadar utrip mojega srca vrzhe

v resonanco s struno,

ki hoche pochiti v nich,

kjer pochiva luch.

 

 

 

 

TAKO DALECH SI IN TAKO BLIZU

 

Tako dalech si in tako blizu;

 

v plahem jutranjem zharku

glas bele kukavice

obvisi v vejah,

 

zhvenkljajo sape

ali morda brstichi najine ljubezni,

vse blizhji si mi, v blizhnjem

potochku, ko gresh,

te pogledam,

si mnoshtvo ochi, me poljubljash

s poljubi navzochnosti;

 

vzdignem roke, ko grem

skozi tebe, dishish

in zvenish

Zadrgechejo zrachne strune.

 

Tako blizu si.

 

In tako dalech