Vanja Strle
DREVO NAD OBLAKI
DREVO NAD OBLAKI
Med odjugo in chermi
sem te iskala in brez ochi,
zato si prishla zdaj,
ko sem slepa
od vseh poti, od vseh
ljubeznivih macheh
ljubezni;
to je tako drobna ptica meglic,
drobna glinena srchika
iskalcev,
skoraj bi verjela v tvoj
zhamet,
kakor verjamem
v tvojo brezdanjost,
v drevo, ki raste nad oblaki,
in ponuja polna ramena
sonchnih gnezd.
STEZICE OBCHUTKOV
Misel, ki te nisem klicala,
ki si kar prishla,
ne iz globokih premishljevanj,
ampak sama od sebe:
ko stojim tu, pod drevesi,
in se prepushcham igranju senc,
spet prihajash s svojo rahlo sulico.
Zdaj zhe vem. Me tvoje rojstvo
premaga, she preden vznikne jutro
in te utelesi;
tako grejo tudi nezmotljivo
v svoje smeri
stezice mojih obchutkov:
mirne, che je moja dusha mirna,
pekoche,
che jim ne sledim,
blatne,
che jim ne pustim, da spregovorijo.
NASLONJENA NA TRAVE
Naslonjena na trave,
bochi se tvoje chelo,
prsi poshiljajo
sporochila zraka:
nekaj, kar je v tebi,
je v vetru,
njegov migljaj
hod tvojih ochi,
pripetih na jambor sveta,
se peni
njegovo nebo,
ker toplota sili navzgor,
sili v pore poldneva, v srce,
in iz njih mezi:
vsa si modra
do neba, od njega
klicana
podcenjevana klica
zelenkaste ljubezni.
TI SI, ZATO
Ti si, zato je tu ta svet.
In ne neki drug svet.
So zharki tvojega hrepenenja
biti,
biti ta svet,
viden, chuten, slishan,
prepoznaven.
Ta pish vetra.
To si bil ti, atom
tvojih misli v mojih laseh.
In zhe brzijo dalje.
Tvoje misli, kakor plazma
sedanjika,
kakor krizhishche, na katerem
se spajajo z atomi misli
drugih ljudi.
In ko pogledam skozi okno,
vidim, da je danes
nedelja krizhishch,
hip, ki skozenj padam
v proshnjo, da opazujesh svoje misli
in da doumesh vech in vech
o sebi, prizhigalec
arene sedanjika,
ki te vidim,
chutim,
slishim.
SONCE
Ljubim te, je reklo
okroglo sonce,
zato ne bom nichesar
storilo,
samo ljubilo,
samo
ljubilo.
NEKO ZHIVLJENJE
Nasmeh, ki je zrasel iz sence,
je postal
smejocha se senca,
jaz, ki mi sledi,
ki stopa tudi pred mano
in ki ga ni,
kadar se opoldne hladim v reki.
Ona pa, ki se brez sramu
spogleduje z dezhjem
in izdajalsko hlapi v nich,
vendarle pushcha,
da ji oblikuje strugo,
ko premagujem
samo sebe,
a se ne zatajim
in ne izgubim
nich.
ZHENSKE STOPINJE
Zhenska s koshatim krilom
se obrne, poblisne,
rdechi pav
v njenih trepalnicah.
Kdo bo napisal pesem
njenim stopinjam?
One hitijo v moje otroshtvo.
Drobna gobanka,
ki te pishem z belimi chrkami,
chrke pa drsijo skozi zhile
kakor moj spol
skozi sito chasa.
Polozhim zrcalo na tla
in podlozhim
z zherjavico posteljice.
Zhenska naraste
kakor neomejenost.
Potem naravna stopinje
v srce
in izostri vid
med nochjo in vechnostjo.
LJUBEZEN JE STRASHNO LEPA MANDOLINA
Tvoja ljubezen
je strashno lepa mandolina,
ki je tudi mila,
kadar spregovori z jezikom neba,
ki je tudi strashna,
kadar utrip mojega srca vrzhe
v resonanco s struno,
ki hoche pochiti v nich,
kjer pochiva luch.
TAKO DALECH SI IN TAKO BLIZU
Tako dalech si in tako blizu;
v plahem jutranjem zharku
glas bele kukavice
obvisi v vejah,
zhvenkljajo sape
ali morda brstichi najine ljubezni,
vse blizhji si mi, v blizhnjem
potochku, ko gresh,
te pogledam,
si mnoshtvo ochi, me poljubljash
s poljubi navzochnosti;
vzdignem roke, ko grem
skozi tebe, dishish …
… in zvenish …
Zadrgechejo zrachne strune.
Tako blizu si.
In tako dalech …