Revija SRP 103/104

Silvio Cumpeta 

MED ELEGIJO IN SATIRO

 

Lichtung*

 

Ti, preden zagazish v barje

med trstenike in blato,**

se tule odpochij, na jasi,

kjer jeznoritezhi,

siti prepira,

utrujeni, lezhejo

in chakajo ...

 

* Lichtung v nemshchini pomeni jasa.

** Dante, Vice, V, 82-3.

 

 

 

*

 

Che se obregnejo ob tvoj vamp

in ti rechejo: debel si,

pomislish, koliko

bi se moral raztegniti,

da bi lahko pogoltnil svet

in popil vse, kar se da popiti,

in se polastil vsake smrti

in jo na koncu iztrebil,

da bi se potem lahko spet lotil

kakshne slastne jedi

za nenasitne zveri.

 

 

 

*

 

Med kljuchnimi skrajnostmi

in utopichnimi blodnjami

obupanec skusha

osamiti uro,

skusha jo iztrgati dnevu,

mesecu in letu – in,

cheprav brez vsake

erotichne tolazhbe,

se vanjo zlekne,

in si predstavlja, da ga

zob chasa ni poshkodoval.

 

 

 

*

 

Ne vem. Ne razumem.

Strmim. Na potrebo hodim.

Gre za chisto spodobno

in dobro dejanje.

V skladu s tem, kar

imenujejo narava.

 

 

 

*

 

Ljudje kot mi,

ki opletajo med knjigami,

trepetajo in hrepenijo,

da bi jih spodnesel

kakshen papirnat plaz.

In med smrtmi se zdi

ta skrajno neprimerna,

skoraj nesnovna.

Ne bosh verjel, a

zadnje chase videvam,

kot v prividu, vsepovsod

debele bukle in potiskan

papir lebdeti kot meso

in rahel kruh nad mojim

she kako odvratnim in

neprikupnim telesom.

 

 

 

*

 

Multos, iuvenes, carmen decepit

Satyricon, 118

 

Nich hujshega ni,

Petronij, kot da se poezija

starcem izneveri.

Mladenich poshilja slabe

verze svoji ljubici.

Ona se raznezhi in

ga povabi v svoj objem.

She vech – zadostuje mu, da zagruli.

 

 

 

*

 

Norost pesnikov,

verjeti, da je beseda

odreshilna – in ko jo

zagledajo negibno,

jo kar naprej uporabljajo,

dokler se ne

zaljubi vase,

zaprta v sanje,

ki se sesujejo vsako

jutro, ko svetloba

zalije ulico, polno

vreshchavo sprtih senc,

med seboj pomeshanih

in posutih s krvavim pepelom.

 

 

 

*

 

Nihilist nikoli

ne dosezhe vrhunca

svojih zhelja.

Je vedno nekaj

– v zapravljenem dnevu –

kar je treba she postoriti.

Prekladati se iz sobe v sobo,

si ogledati she nezaceljeno rano

ali pipo, ki pushcha, nato

kar tako premishljevati, kdaj

neki ga utegne doleteti

vsaj kakshna poplava ali pozhar,

ki naj bi ga konchno spravila

iz zares muchnega mrtvila.

 

 

 

*

 

Pluli smo v dokaj kalnih

in pregretih vodah.

In che nas je zeblo,

smo se pokrili.

Che je bilo vroche, smo se slekli.

Odigrali smo igro s telesom.

V tisti nedosegljivi drugam

pa nas noge niso vodile.

V neshteto voda smo stopili.

Vendar ne v tiste prerojevalne

in chiste vode reke Lete.

 

 

 

*

 

Oche, she vedno

vidim ochi

tistega psa,

ki sva ga ubila

pred petdesetimi leti.

In bilo je – mislim –

najvechje hudodelstvo,

ki sva ga storila.

Bil je bolan, garjav,

pes kot vsi mi umrljiv – in

sva ga nato pokopala,

kot se je zgodilo tebi

in bo doletelo mene.

Ko je izginil v chasu,

so najini mali zlochini

postopoma

izginjali.

In se je sesedla

kopica prsti

perros-ov apagados.*

 

*Lorca, Llanto por Ignacio

 

 

 

*

 

Kdor je zagreshil

male lopovshchine

– nekaznive neumnosti –

jih skusha povechati.

In zakaj neki naj bi se

odpravil na sodishche?

Neobtozhen

in neobtozhljiv.

Gre za usodo vechine.

Zhiveli so slabo,

dopushchali zlo

in strahoma chakali

konec zla.

 

 

 

*

 

Za B. S.

 

Tudi sinochi, Bozhidar,

sva si trmoglavo

pravila – in videvala

najine skupne korenine

v ocheh, v kretnjah,

v spominih velikih umrlih,

nanje sva se lahko

naslanjala – ironichno –

in domnevala, da sva

dedicha – pa cheprav nevredna –

njihovega bogastva.

 

 

 

*

 

In – vchasih – sem se

postavil pred kamnom,

da bi videl, kako umira.

Dolgo je bilo njegovo chakanje,

moje pa zelo kratko.

Je mar opazil, kako trohnim?

Samo moje vlazhne ochi so videle,

kako se razkrajajo.

 

 

 

*

 

Decrepitude is wisdom

Yeats

 

Seveda, ko smo ostareli,

Yeats, nam ni zadostovala

pomanjkljiva modrost,

da bi se znebili

spomina na ljubezen.

Meso ne vpije vech,

le bedno jechi, moleduje

za poslednjo zdruzhitev.

V nas rasteta tishina

in molchanje – blagodejna

nekoch – zdaj strashljiva, saj –

da bi si lahko predstavljali,

da smo she zhivi – se moramo

dotikati s hladnimi rokami,

se zazirati v ogledalo,

prositi za pozdrav

le videzom in izmishljijam.

 

 

 

*

 

Nuja in nakljuchje

se sovrazhno spopadata

in chas – s temno

zvijachnostjo – ju

pripravi do trchenja.

Prenehata se bojevati,

che ju zavede ljubezen.

Tedaj sva si – gola –

privoshchila odlog

zachasnega miru

v nochni sobi.

 

 

 

*

 

Stare Muze,

izsushene in stiskashke,

nam bolj malo

lahko she ponudijo.

 

Kakshno kvartino,

vegasto rimo,

obichajne zavore

– glejte! – nebo ...

 

neposvojeno nebo,

ki se – obsceno – daje

vsemu tistemu, kar

na zemlji shviga in teche.

 

 

 

*

 

Le kdo bo zaustavil blodnje pesnikov?

Wo aber Gefahr

wδchst das Rettende auch.*

Et contra: Una salus victis

nullam sperare salutem. **

Malce le povesite peruti,

hodite z nami

brez tveganja in odreshitve!

Zublji nashih grmad

plapolajo v daljavi.

Nismo imeli niti chasa,

da bi nas bilo strah.

 

* Hφlderlin

** Vergil

 

 

 

*

K. je zachel techi ... bili so prevech

izchrpani, da bi tekli ...

Proces, 10. poglavje

 

I.

 

Bi lahko poskusili

zbezhati, Franz,

v notranjost

kamnoloma in med

vijuganjem pripravili

ona dva pajaca, da

neprichakovano obnemoreta –

in nato potegnemo najdaljshi

nozh, nabrushen in chist kot

je nasha nedolzhnost,

in zamahnemo in zadenemo

njuna votla trebuha.

 

II.

 

Vemo – proti nashi

obsodbi ni nobene

mozhnosti priziva.

In na razlichnih stopnjah

so bili prizivi

vlozheni neobstojechim

sodnikom ali

prav tako pogubljenim.

In rablji so bili samo

prikazni, ki so zamahovale

in udarjale tjavdan, s tezhkim

in smrtonosnim orozhjem.

 

 

 

*

 

Na neki nachin (a kakshen?)

je lepo ruvati se

z nerodovitnostjo.

Jutranji nachin

se zdi najbolj privlachen,

che stvari zaprosish

za namig, pozdrav pa

onim, ki ti

prihajajo naproti.

Mimo gresh, in topotash

z nogami kar naprej,

zato, da bi te kdo slishal.

 

 

 

*

 

Moja mati je mrmrala:

boljshe bi bilo umreti, umreti ...

In zdi se mi, da ji je

Sofoklej odgovarjal: Moja

draga gospa – morda –

bi bilo bolje, da se nisva

sploh nikoli rodila.

Bila sta dva starca

– skoraj devetdesetletnika.

A jima ni bilo dovolj,

saj sta she vedno – in s

patetichno vztrajnostjo –

dvorila smrti.

 

 

 

*

 

Nevropsihologi pravijo: razum

je razklan, v kosih –

in vsak kos ima

shtevilne mozhnosti.

Vse je nato eno samo

grajenje in podiranje.

Da se nato zatechemo

v kos najslajshe pozabe.

 

 

 

*

 

Glej, Graziano, she vedno

domnevam, da

sva midva zadnja

bogokletnika

na severo-vzhodu.

Kakshen jezuit

– boljshe vrste –

bi naju lahko imel

pomotoma

– v tem svetu pobozhnjashkih

in spletkarskih ateistov –

za edina vernika.

 

 

 

*

 

Kdove, kaj obstaja

onstran dobrega in zla!

Medtem pa ta dva

plenita in si prilashchata, kar she

ostaja od nashe nedolzhnosti.

 

 

 

*

 

Che se tvoja dialektika

ne moti, Hegel,

se psi – dandanes –

grejo gospodarje,

poserjejo se samopashno,

tu in tam si na lastno zheljo

pripeljejo mlade gospode

in posebne gospe,

nekoliko pazifajevsko*

in kinofilsko nastrojene,

da se sparijo in

spochnejo novo pasmo,

she bolj pasjo.

 

* Pazifaja, Minosova zhena, mati Ariadne, Fedre, Glavka in Androgeja. Potem ko sta se z mozhem razshla, je bog Pozejdon, iz zamere do Minosa, storil, da se je ljubezensko vnela za bika in se sparila z njim, skrita v trupu lesene krave. Iz te nenaravne zveze se je rodila strashna poshast Minotaver, pol chlovek in pol bik.

 

 

 

*

 

Ustavili smo se

pri starem dinamitu

in od chasa do chasa

ga razstrelimo

med svojimi rokami.

Z gosto in utrujeno krvjo

se na vse strani razshirja

– od ure do ure –

ma longue misère*

 

* Baudelaire, Les litanies de Satan (1857).

 

 

 

*

 

Sanje imajo svoje meje.

V sebi se rojevajo in umrejo.

Onstran pa razsaja

izrekljiva resnichnost.

 

 

 

*

 

Zhenska, neskonchno lepa skrivnost

Gozzano

 

Schmitz* pravi, da nam

zhenska ugaja po kosih.

In se zadrzhujem,

da ne bi zhalil nekaterih

njenih delov, ki so

neizrekljivi ali

prevechkrat imenovani.

Prebrisani znamenitezh

jih nekaj ukrade in vtakne

med temne knjizhne strani,

da se jih tam nauzhije

kot pars pro toto.

 

* trzhashki pisatelj, bolj znan kot Italo Svevo.

 

 

 

*

 

Blagi dinamitar

in primis minira

svoj dom. Gotovo

gre za sanjacha, che

upa, da bo na ta nachin

unichil spomine. In med

brskanjem po razvalinah,

odkrije, da sodijo knjige

med tiste, ki najtezhje umrejo.

 

 

 

*

 

Zdi se, da sem

do kraja izchrpal

svoje zaloge

(kolikor sem jih sploh imel),

in tu pa tam se naslonim

na trhle lestve

retorike –

na mrtve trope in topike

pa sequentiae in kanone;

v iskanju nekakshne

pesnishke drobovine,

ki jo zhvechim in s studom

izpljunem, nenasichen.

 

 

 

*

 

Ti mi verjetno ne bosh verjel,

a jaz sem dobil od boga inercije

dar, da pishem med spanjem.

Homer – so pravili – vchasih

dremlje, a che odpre ochi,

vidi vse in

pre - chu - do - vi - to.

Moj skopushki bog

v kratkotrajnih sanjah

mi je dovolil, da vidim

pochasne in slovesne

oblike nicha ...*

 

 

 

*

 

Ko umre kak chlovek,

se zemlja smeje.

In tudi pogrebci

– medtem, ko nas pokopavajo –

se hahljajo v svojem srcu,

ker mislijo, da so zhivi.

 

 

 

*

 

Ti farji – trdi – so nam

zakuhali zhe vse sorte.

Poskakovali so okrog

grmad, ki

so spekle krivoverce

in so pozhrli surovo

meso svojih vesti.

 

 

 

*

 

In kdor ima kaj povedati,

naj vstane in molchi.

K. Kraus

 

Kraus pravi ... kaj pravi Kraus?

Na vsem lepem

je vstal – pravzaprav

so ga dvignili

in polozhili v krsto

med chrno svilo, in

odtlej ni vech

izustil besede.

 

 

 

 

 

 

O avtorju

 

Silvio Cumpeta, italijanski esejist, filozof in pesnik romunskega rodu, ki ga bralci revije SRP deloma zhe poznajo, se je rodil na Gorishkem – v Fari (Farra d’Isonzo) – leta 1933, zhivi pa v Shtarancanu (Staranzano). Doslej je izdal devet pesnishkih zbirk, in sicer: Questo corpo in fuga (To telo v begu – zanjo je leta 1980 prejel prvo nagrado Biella), 1979; Stazione e moto della signora (Gospejino postajanje in gibanje), 1988; Accostanze e oltranze (Priblizhevanja in chezmernosti – s fotografijami Riccarda Toffolettija), 1989; zbirko z naslovom 1994, ki je izshla leta 1997 v Vidmu pri zalozhbi Kappa Vu s posvetilom »Prijatelju, prijateljicam, prijateljem ... in ljubezni – celo!«; nato Il tramonto dell’ira (Zaton jeze), 1998; Un giorno per tutti (En dan za vse), 1999; dvojezichno zbirko Poèmes choisis (Izbrane pesmi – v francoshchino jih je prevedla Michèle Lorgnet Torri), Pariz 2001; Breviario iracheno (Irashki brevir), 2003, nagrada Dino Menichini. Chez nekaj let (2006), ker je bila prva izdaja »brevirja« razprodana, je pri isti napredni videmski zalozhbi, na katero je navezan, izdal to zbirko dvojezichno, z mojim prevodom v slovenshchino in s spremno besedo Cirila Zlobca; leta 2009 pa je izshla njegova deveta, najbrzh ne zadnja pesnishka zbirka Tra elegia e satira (Med elegijo in satiro). V shestdesetih letih je objavil tudi vech esejev o italijanski filozofiji med obema vojnama, leta 2001 pa filozofsko delo I dialoghi dell’ego (Pogovori o egu) in leta 2002 zbirko kratkih proz Ovviamente o delle futilità (Samo po sebi umevno ali o nichevostih), kot moto pa ji je dodal Parmenidovo misel Mishljenje in bit je isto. Pishe tudi gledalishka in pripovedna dela. Dokaj redno objavlja chlanke in premishljevanja v revijah, pogosto na straneh znane trzhashke revije Arte & Cultura, ki je shiroko odprta tudi za slovenske prispevke.

Cumpeta pishe v posebnem, klenem in izbranem jeziku, ki ochara stilsko, ne le miselno. Njegov danashnji pogled na staranje in posledichno na zhivljenje kot tako skozi chas ni ravno rozhnat, je bolj dramatichen, vendar zachinjen z dobro mero avtoironije in smisla za humor, zato so njegovi sicer odcharani verzi she bolj privlachni. Izbrane pesmi so iz zbirke Tra elegia e satira (Med elegijo in satiro).

 

Prevod iz italijanshchine in belezhka Jolka Milich