Revija SRP 103/104

Rajko Shushtarshich

 

NASHE RAZMERJE S SISTEMOM –

NEODVISNI SRP

 

Sejal je veliko, zhel malo, skoraj nich,

zagotovo nichesar, kar bi zhelel sistem.

 

Uresnichili pa smo: svojo neodvisnost –

svobodo misli in pisanja.

 

Naslednje leto bo dvajseti letnik Revije SRP, s koncem leta 2012 bo ali bi revija izpolnila svoj program. Devetnajst ali dvajset let izhajanja neke revije pa ni ravno majhna doba, posebej ne revije, ki ima za vrednotno orientacijo Svobodo, Resnico, Pogum; ki jo je sistem od ustanovitve naprej ukinjal, revija pa je to ukinjanje vestno belezhila in sproti objavljala v dokumentih.1 Veliko besed smo porabili, da bi obranili oziroma ohranili neodvisnost, svobodo misli in izrazhanja individuumov, se pravi individualnih umov, ki se v svojem mishljenju in ustvarjanju ne udinjajo sistemu. Formalno-pravno smo neodvisnost dosegli shele leta 2003, ko je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije revijo zavrglo oziroma diferenciralo, po shestih letih pa je sistem she potrdil ta sklep s pravnomochno sodbo Vrhovnega sodishcha Republike Slovenije z dne 10. septembra 2009. (Ta proces je she posebej natanchno opisan v e-knjigi Zhigosana ustvarjalnost.2) Svojo dejansko neodvisnost pa smo zapisali zhe ob ustanovitvi, bolj dolochno sem jo poskushal izraziti leta 1999.3 Danes jo le reflektiram (primerjam) s svojimi takrat zapisanimi ugotovitvami.

She prej pa poglejmo na zadevo z druge strani. Nekaj let je bila Revija SRP celo prejemnik subvencij MzK RS (cheprav zgolj simbolichnih, natanchneje recheno: sramotno nizkih). Sistem nam je na vsak nachin hotel pomagati, da bi se uveljavili na trzhishchu blaga in storitev. Pravi odnos pa je bil zhe od ustanovitve naprej zgolj prizadevanje, kako se s chim manj hrupa znebiti nadlezhne revije – kako jo diferencirati. Za sistem smo namrech bili le skrajno sumljivi osebki, potrebni nadzora, sistemske kontrole; zgolj neudomacheni, tj. nesocializirani individui (posamezniki), malodane teroristichna svojat (tudi to nam je bilo perfidno servirano z najavo odlochbe in s samo odlochbo, obe datirani na isti dan, in to ravno na »obletnico« – 11. sept. 2002, dokumenta pa nista bila izdelek kogarsibodi, ampak vishjega inshpektorja za chistunstvo – svetovalca vlade Republike Slovenije).4

Za nas pa je bistvo seveda ravno nasprotno: problematichen je sistem, njegova duhovna neobchutljivost za chloveka, sistemski redukcionizem individuumov na zgolj vlogo posameznikov in skrajno neutemeljena (nelegitimna) hierarhija povzpetnikov v vsakokratnem sistemu.

Potemtakem bi bilo morda she najblizhje resnici, ko bi rekli, da si neodvisnosti nismo ne priborili ne pri-svojili (ker ni bila v lasti nikogar, razen nas samih), in da je bil SRP tudi pri tem osamosvajanju svojski, se pravi samo-svoj. Sistemski vlogoslovci bodo seveda trdili, da neodvisnih revij ni, tudi Revija SRP naj bi bila odvisna, vsaj od nekoga, npr. od mene (odgovornega urednika). A jaz sam, ne kdo drug, brez sodelavcev – avtorjev, posebej ne brez aktualnega urednishtva – bi ne mogel izdajati revije. Torej smo odvisni samo drug od drugega. Taka revija je mogocha le s spontanim sodelovanjem individuumov, tj. individualnih umov.

Morda pa bodo nekoch neke druge individuume v nekem drugem sistemu she najbolj zanimala zgoraj omenjena dokumentirana dejstva, ki prichujejo, kako je v post-totalitarnem sistemu (in v kakem post-drugachnem tudi) sploh mogoche obstati kot neodvisna revija. Nasha vrednotna orientacija, objavljana na koncu vsake shtevilke revije, je okvirno vzdrzhala preizkushnjo, vsaj tako se to meni kazhe. Vsebine za nadaljevanje take revije, ki ji je okvirno vodilo svobodno in pogumno iskanje resnice o chloveku v sistemu, ne bo nikoli zmanjkalo. Tudi prikrivanih, zabrisanih in ideoloshko izkrivljenih dejstev iz nashe zgodovine ne bo mogoche kar tako na hitro izchrpati. Kajti sistem se neizmerno trudi, da bi na vsak nachin brisal zanj neprimerna dejstva iz nashega Zgodovinskega spomina in prav tako dejstva, prichujocha za nash Zgodovinski spomin (to sta bili namrech v reviji rubriki, she posebno pomembni za nashe razmerje s sistemom). Za tretjo rubriko – Chlovekov razvoj – pa je znachilna nekoliko vechja raznolikost glede njenih vsebin, zato velja biti nekoliko strpnejshi tudi pri njenem razumevanju. V tej rubriki se avtorji in nashi prispevki v njej she najbolj razlikujemo: od prispevkov o konkretnih posameznih dejstvih, indikativnih za sistem (vchasih ironichnih – po pripovednem izrazu), do takih, ki so blizu utopichnim zamislim, pa vendar to niso. Kdaj pa kdaj je bilo neizogibno tudi kaj povprashati mogochne administratorje, cheprav v nashem razmerju odgovora niti nismo prichakovali. Pa tudi sami smo se sprashevali, kajti vprashanj je vedno veliko vech kot pravih odgovorov; do slednjih se ni lahko dokopati. Hvalili in slavili smo karseda malo; hvalospevi bi bili she najbolj dopadljivi skrbnikom – usmerjevalcem kulture na Minikultu, a verjetno ni treba rechi, da taka poroka, tudi che bi jo hoteli, ni bila mozhna. Ni pa mogoche prichakovati, da bi taka revija svobodomiselnih individuumov (»frajgajstov«) imela kak skupen program v smislu uglashenosti oziroma enoumnosti ali celo jasno izrazhene cilje, posebej ne takih za danashnjo rabo. Takoj bi nas zaneslo v vode sistema, njegove ideologije. Zagotovo pa ima SRP jasno izrazhene smotre. Sicer pa, ne glede na svojskost sodelavcev-individuumov in vsebinskih sestavin revije, je bilo temeljno prizadevanje skupno:

 

Iskali smo odtenke dushe in iskre duha. Zakaj bi bilo to zavrzheno pochetje? Koliko tega smo nabrali in priobchili na svojski nachin, pa bodo, che bodo, razbrali bralci-zapisovalci chez kar nekaj let; pochakati velja vsaj dotlej, ko bo premenil sistem. Prej pa bi bilo nesmiselno, vnaprej bi bilo ujeto v zameglje(val)ne razprave sistemskih vlogoslovcev.

 

 

_______________

Tako sem razumel neodvisni SRP, nas in nashe temeljno razmerje s sistemom: kot individuum – Rajko Shushtarshich. Vsak od individuumov pa ga vidi drugache – po svoje! (Op. avt.)

 

 

V Ljubljani, 10. julija 2011

 

 

________________

1 Dokumenti urednishtva v Revijah SRP (od leta 1993)

2 Zhigosana ustvarjalnost [Elektronski vir]; Rajko Shushtarshich, Franci Zagorichnik, Matjazh Hanzhek

- Ljubljana : Revija SRP , 2003-2009

3 Vrednote socialne stratifikacije Matjazh Hanzhek, Rajko Shushtarshich;  Uvod ali predgovor  - Ljubljana, 1999 

4 Dokument 1: Najava odlochbe ; Dokument 3: Odlochba vishjega inshpektorja ; Vprashalnica, Chemu taki toni?

 

 

 

 

3 UVOD ALI PREDGOVOR

(iz leta 1999 )

 

Res nepotreben je, tale uvod ali predgovor, kakor

hochete, pa vendar, za vsak primer ...,

ker vem, da se vechina bralcev danes najprej vprasha:

 

»Kaj je zdaj to?«

in

»Kdo je za tem?«

ter

»Kaj hochejo, zhe spet?«

itn.

ipd.

 

vam bom vseeno poskusil pojasniti, pa cheprav, malo vas je,

ki bi she verjeli zgolj besedi, prevech besed je bilo

zlaganih doslej.

 

Ne, ne,

ni program kake politichne stranke,

ne njeno nabiranje glasov volivcev;

ne vodi nas kaka skrivna lozha,

ne katera od mogochnih institucij;

ne duhovni vodniki,

ne agitatorji,

ne propagandisti, nismo;

 

niti civilna druzhba ni za tem, ker njeni predstavniki so zhe razporejeni

– med Njimi so – pa saj ni chudno,

ko se danes pri nas skoraj vsi, ki dajo kaj nase, ukvarjajo z mislimi:

kako do oblasti, se ji posoditi, in zopet odposoditi,

ne da bi plachal ceno svoje zveze – zaveze;

drugi pa: kako chim vech na hitro polastniniti, ne da bi

se vprashal, kaj je z bednimi in obubozhanimi, saj eno

gre z drugim – bogastvo gre z bedo – enega brez drugega ni;

in tretji (skupaj, z zhe omenjenimi): kako chim vech potroshiti,

da se vidi »Who is Who« (kdo je kdo).

 

 

 

Ne, politika,

ne, religija,

ne, znanost,

she kultura ne;

niso za to,

 

kar hochemo, cheprav bi v slednjo naravno sodili, pa nas noche, in sama sebe tudi ne.

»Kaj pa, che nas mamite v kako novo gibanje?«

boste morda she vprashali. Zhal ne, cheprav, morda nekoch,

ne bi se branili, che bi bilo spontano, in bi ne bil animator kdo od zhe omenjenih.

Je tako gibanje sploh

mogoche?

 

Morda, nekoch.

 

»Kaj pa vrednote, ki jih prodajate?«

se boste gotovo she vprashali.

Prodajamo samo »artikel«?

 

Ne!

Vrednote niso na prodaj!

Vrednot vam nihche ne more prodati;

ne prodati, ne vsiliti,

ne vzeti, che jih vsaj slutite v sebi,

che tega sami nochete.

To je to!

Tako!

 

 

Rajko Shushtarshich

Ljubljana, februar 1999