Revija SRP 103/104

Milenko Strashek

 

NESPECHNOST

 

Nisem she pripravljen

 

 »Nich ni resnichno, vse je dovoljeno!«

Vladimir Bartol, Alamut

 

sprehod po brezumnem vesolju zelene zavisti,

po robovih nochi,

brezen, ki se jih nehote dotikash,

privlachnih in grozljivih hkrati,

je betezhen in tezhak,

zmuzljiv,

kredastosrhljiv

zatrdno sem na dnu

in hoja vrtoglava ne koristi

na skalah mokrih me zebe do kosti

 

morali bi poravnati robove,

zgladiti svet

in zbrusiti chashe, zvrhane naslad,

vendar ne hodite po drachju nochi

kaj vam che svaja z luno

primezh drobnjakarskih ljudi

pustite pri miru rechni prod

globoko vdihnite umirite korak

ne pustite, da vas goni vrag

v reber zeleno

 

bestialnosti me je strah

povedal sem, kar mi na dushi spi

neznanec sem in med plotovi sam

med mejashi sem mejash

komajda she verjeten

vchasih grob in vchasih kot trhlo rozhje,

ki se razkroja veseli

saj ne zhdim rad v poltemi

na planem postanem razigran

za krajce grabim

luno tavajocho nad dolino

 

nisem she pripravljen

grizljati robove kraterjev

nisem zbran

povelj neslanih se na dalech izogibam

na stare vlozhke ne igram

ptica nad glavo

tik nad globino

kjer prha srnjak

se vracha na vecherno dobravo

tegobno je, strah pred vishino

 

(marec 11)

 

 

 

Na plachilni dan

 

Na ulici razdrapanih meshchanskih bajt

zakrnelo, plesnivo prekletstvo visi.

Umazana okna, sivkast omet,

grapaste luknje v preperelem asfaltu

in v shpranjah shranjen spomin

na lokostrelce mavrichnih nochi

pod napushchi preperelih streh.

Grlica se golobu dobrika na veji,

pod starim kostanjem odvechnik sloni.

Zlozhnih let,

prashen, prepoten,

razgret in razpet do vratu,

v tegobju razodet,

uzhaljen in bled,

preplashenozmeden

zre mezhikajoch v svetlobni napis.

Psovka kot bozhanski cvet

se bohoti v blazhen mir.

Upnik in dolzhnik.

Utrujenec, na smrt zaspan.

Prevaran in izdan,

zapushchinski svat,

se jutra ne boji

pod napushchi preperelih streh.

Na plachilni dan.

Kaotichnost privajene negibnosti.

Izbran

za potovanje v neznano.

 

 

 

Presezhek sem

(prvi maj 2011)

 

Oglodana prevara v dezheli sleparjev sem,

vendar vihtim bandero,

trdno oprijemajoch se droga,

v prste shchemita srp in kladivo,

s katerim se dobro mikasti

na prvi majski dan,

spomine izziva, prihodnost s kresom ravna.

 

Utrujen sem in suvam drzhishche v zrak.

Bandero ceneno je mokro,

chrke izbrisane,

toda »mene ne boste utajili«,

pojem, kaj pojem, krichim,

orjak z zherjavico v rokah

in govorcem s prizhnic napotnik.

 

Presezhek sem,

mislec nemira,

ki pogresha bobne, trobente, glasne chinele,

poln nebogljenega, otrplega ponosa

suvam zastavo v mokrino neba,

da bi me videli, slishali

in skushali umeti tam naproti.

 

Tetoviran mozh na plochniku

se mi pritakne, ves bikast,

zagnano za drog zagrabi,

pobezhnik iz mrakovja,

»zmorem to, zmorem to,«

brbra in po potu zaudarja,

za banderom steguje trshate roke.

 

Greva. Bodeva se. Ves bikast je.

Meshchanov ni. Prihodnost spi.

Tetoviranec koraka vrochichen, neuglashen in razborit.

»Lego svet se podira, od belega kruha presiti bezhe,«

obadasto vame brenchi.

Ne more biti res, grozi roka s kocko granitno.

Visoko v cvetni prah sem dvignil bandero.

 

 

 

ne bodi kot drugi

 

v vrsti ne bodi enak

opreznik ne in gotovec vsak

ne vlachi metulje za krila rumena

in ne hodi ob potoku zaman,

kjer raste bogatozelena vrbina

 

v vrsti ne bodi enak

drugachnost je v tebi

podari jo v pesem prelito

naj slishi mehkobo trdobuchni glavan

zapreden v rechno korito

 

v vrsti ne bodi enak

k nebu zresh vedra soncu draga

tvoja je zmaga tvoje so sanje

ne odlashaj stopi na ravan

ochi zatopi v branje

 

v vrsti ne bodi enak

potiho predejo oponashalke

na gnev pozabi na mashchevalke

na keltski avalon se spomni v bran

pokonchno se postavi ne bodi vsak

 

v vrsti ne bodi enak

hitro se chlovek utrudi

saj ni kot reka v strugi

 

avalon / keltsko / otok blazhenih dush

 

(julij 10)

 

 

 

Onkraj jastrebovega kraljestva

 

»Lepshega na svetu ni,

che na srechi dom sloni.«

(ljudska)

 

Z rushevjem blagoslovljena steza,

mah na shkarpi

za starim zhupnishchem

in togi ritem shkripajochega voza

v blatnem kolovozu

pred bozhichem.

Za ped snega

v mrtvoudnem popoldnevu

nehotene zaupljivosti

pokriva raztreseno grichevje,

umikam se na rob,

umikam pred prshichem,

sproti lomim si vejevje,

prebral sem se,

pobalinsko se rezhim,

prevzeten in ves grob

ubiram trpko vizho:

»enkrat pa vse mine…«

 

Kot da slishim fanfare

na teh chudnih poteh:

presherne skomine

izkushenj s tujimi ljudmi,

tuje mi vdirajo v sanje,

bivanje mi tujstvo postaja

v dneh pred bozhichem.

Prgishche vozlato nakljuchij,

pod nogami shkripa saninec,

gaz proti gozdu zavija,

razkoshno otresa se smreka bremena.

 

Orgelska glasba se razliva v bolecho tishino:

prometejska bolechina kljuje,

ruje, trga,

muchi drob,

vpijem »vech luchi«,

ko zrem v lica tuja,

v dobrohotnost, ki zamuja,

ki je ni,

ki odide,

ko se zazdi, da se stisnila je k meni.

Na grajskem grichu

ivje ledeni na listichih hrastichev,

besede brezbrizhno padajo

v bozhji svet na dlani pod menoj.

In vem,

da zhiveti s teboj je privilegij.

Da sem dobro in zhlahtno spochel.

Kako zhe dobrichina Miklavzh Breugnon:

»Bilo pa je tako kakor pri spovedi:

chlovek sam pri sebi sklene,

da bo naslednji dan spet znova zachel…«

 

Mili glas pishchali se spushcha nekje od nishe

s kamenitim kipom blage gospe.

Previdno: led poklja na nashem potoku.

Rakom ni vech tesno.

Odshli so rakom zhvizhgat,

za njimi je odkrevsala bozhanska veselica.

Po poledeneli cesti, v chasu pred bozhichem,

vriskajoch se spushchajo drobljanci v dolino,

toda bregovi mojih voda so tujci postali.

Tesen mrazi, breg se rushi,

plaz pod sholo trga staro zgodbo,

na Rdechem bregu melovje burka sanje.

Ves mladichen skache resasti ochanec,

zvija se,

nori po poledeneli travi,

po zmrzali, drgne si kolena,

vpije:

»Memento mori,

bozhjak, ne nori,

ne razsajaj in se ne pojaj,

v chast ti ni pochetje tako,

zresni se in se pod zatrep odpravi

domache hishe!«

 

Shkant zacvili, tako se zdi in tesno poje

v stekleni volni popoldneva,

v zapushchenih, dolgih dnevih pred bozhichem.

Le en gvant, poreko ta stari,

so mi zashili,

za petek in za svetek,

za vse bozhje dni,

za grobost nochi robacho …

Radi povedo popotnemu,

da slepi se,

kdor se vase izgubi,

molchechnost postavlja na oltar

in ni mu mar

za veseljashko norenje razgretih ljudi.

 

Komaj slishno, strashno nezhno slishim v daljavi harfo:

naj ne pishe chlovek po nareku

hvalnice chloveku.

Saj bi,

godrnjajo sitno adventne strune,

a je zmanjkalo luchi.

Pojdite, konchano je …

Zabredel sem v brezpotje.

»Joj, kam bi del …?«

Po gazi stopiclja previdno vran,

privid kot hrushka zrel:

stopil je chez prag, ves vroch, zazhgan,

drgetal v suho, prepoteno dlan,

dejal: »Dom je prodan!«

Saj, zidovje she drzhi in je rusht mochan,

globoko v kleti shtern, dovolj je izb

in ganku sile ni na tramovju chvrstem.

Kostanj, bog te zhivi.

Oskubili so te kot kuro.

Majnik, ostal bom s teboj vse dni.

Kosmulja v kotu s prastaro hrushko

se iz kopriv ne vidi.

Blato nashega dvorishcha,

zlato moje mladosti,

se je osushilo, strdilo,

spremenilo v prah …

Ej, prah si in v prah se povrnesh.

Varno sem spravil skromne bozhjake

in sem shel,

skoraj bezhal

po z rushevjem blagoslovljeni stezi,

mimo z mahom obrastle shkarpe

in ni me zmotil togi ritem shkripajochega voza.

V mrzlem pishu se je majala breza nad trgom.

Brinje srebrnosivo se je zakopalo v blazheni mir

pod snegom

v chasu pred bozhichem.

Nikogar v tej zimi,

vedo povedati,

niso zasuli plazovi

tostran jastrebovega kraljestva.

 

 

 

Nespechnost

 

Tihe nochi, vrazhje nochi, privid osupljiv:

za vogalom Til Ulenspiegel tichi, Klasov sin,

flamski potepin, s kapico dechko, poredin,

a boljshih se tudi danes ta dan / nor in zaspan /

najde kaj malo: zhlahtnost je umetnija postala,

posel sposhtovan, a hitro pokvarljiv.

 

Tihe nochi, vrazhje nochi, sen se obesha na veshcho:

Zhe davno se skregal je potok z lapuhom,

Francois Villon z deklino pred jecho bezhi,

pred kutarji in birichi, prihodnostjo zloveshcho,

seli se v kraje znane, prevarantom in slamuhom

vshechne od pamtiveka in mamljivo potratne.

 

Tihe nochi, vrazhje nochi, z vodico sna se umiti ne morem,

na bistrezhe mislim, lahkozhivce in tkalce dobrin,

lahko pridobljenih, na bajanje pravljic in zgodb,

ki nihche jim verjeti vech noche: s tvojim denarjem

bom svoje dolgove odplachal, pritegne Robin

s pajdashi, zdruzhbo imenitno, ki norce brije iz pogodb.

 

Tihe nochi, vrazhje nochi, nich pametnega se iz sna ne rodi :

nich, kar prineslo bi lonce, nich, s chimer nahranil bi ovce,

nich, s chimer bi zhiveti se dalo, poliche narochevati, novce

kovati … zaman belim si glavo, nochi she prevech je ostalo,

za pametovanje mi ni, volkodlak se za mano podi;

plotov podreti ne morem, pobegniti ne muholovcem.

 

 

 

Maj je

 

Maj je, drvim nazaj, rad bi bil s teboj.

Polna luna trapi ljudi, zvezdni konvoj

mi lizhe obraz, repatich, medel in siv,

pochez se zapelje chez sanjskost vedroigriv.

Drvim nazaj, da ne pobegne mi maj,

da ne izgubish se, zatechesh v raj,

da iz pripovedke ne zgrabi te zmaj

in te odpelje.

Maj je. Chas melje.

Pokoshena trava moja ljuba dobrota.

Lapuh kipi nad mlako v chrno nebo.

Soteska je luno pozhrla,

mesechina nad grabnom visi.

Doma sem.

Pri tebi,

moja kri,

v sebi.

Tvoja samost – v duplu sovak –

kot mesechina nad grabnom visi.

Maj je, kako dishi.

 

 

 

Na Pungrtu postoj

 

Testo sem bil, kvashen ves in vzhajan,

in tichal sem zvit, ishchoch toploto, pod lapuhom,

listom, velikim kot dezhnik, z roso posejanim,

da se svetil je bohotno v tiho jutro

ob potoku, tamkaj ob dezhelni cesti,

na samem

testo sem bil, razrahljan in neskonchno dovoljen,

ker tako je velevala gmajn globoka

in nezhna postava, pobratena s porumenelim vresjem,

bukovim zelenilom, presherno rdechino

poznega dne nad prevorskimi klanci,

ko smo se odpravili spat

na samem,

testo sem bil, razvlekli so me, z rozinami potresli,

na dalech sem se izognil rogachu, ki je motovilil

navkreber in temno pogledoval proti mocheradu:

dezh bo, v zenice sili, v lase, v nosnice,

z vej kaplja zhe rosa v mojo dusho

nebogljeno, za nich prodano, polozheno na mahovje

na samem,

in vem, testo sem, kaj ne smem,

do kod naj grem, komu naj se spovem,

kakshne rozhe naj moj vrat krasijo

in kje jih zemlji oteti, koliko in zakaj,

da prav bo, da postava ne bo renchala,

na samem, proti Pungrtu gredoch.