Revija SRP 103/104

Matej Krajnc

 

NOCH DOLGIH NOZHEV

 

 

KRIK (MUNCH BO ZHE VEDEL)

 

Munch bo zhe vedel,

obstal bo odprtih ust

s spachenim obrazom,

razkrechenih nog.

Sulica mu bo prebodla stran,

iz nje bosta pritekla kri in voda

in tisti, ki je bil dolga leta vdovec,

bo znova soprog.

 

Munch bo zhe vedel,

krasil bo drevce,

spotikal se bo v kashchi,

brisal stopnice,

gledal bo levo,

gledal bo desno

in pod chopich lovil

svoje spacheno lice.

 

A Munch bo zhe vedel,

za to je bil rojen,

vlekel je dreto,

se smehljal slehernikom,

ponochi pa vdiral

v tuje sobane

in ugashal luchi

s spretnim dvoklikom.

 

Huda kazen je to,

v koshu prenashati zlo,

ko se jesen izbosi

in umre blaznih ochi.

 

 

 

 

GOSPA BREZ VSTOPNICE

 

Gospa brez vstopnice

zheljno gleda,

kam se bo usedla,

kje tichi zajec.

Gledalishche bo pogorelo

in sedla bo v taksi

in se z njim odpeljala

do prve avtobusne postaje.

 

Zvonik je izbochen,

chudno mu je pri srcu,

gleda drobne postave,

poslusha krikanje ptichev.

Zanj je vse dobro,

tako oni spodaj trdijo,

nihche, razen zvonov,

ga nikdar ne pokliche.

 

Gospa brez vstopnice pa

se razgleduje po trgu,

pozno je zhe,

pleda ni vzela s seboj ...

Smehlja se in pozno

v noch premishljuje,

kako visok je zvonik

in od kod kaplja znoj ...

 

 

 

 

KUMINA

 

Kumino v chaj,

zjutraj pa prestopiti prag,

videti, kaj se mora

in chesa se ne sme,

pretuhtati noch,

obriti si obraz,

namiliti roke

in tudi srce ...

 

 

Bravo bravissimo,

gospod iz Sevilje,

trop ovac dam

za vashe ime,

prestopam prag,

pretuhtal sem noch,

namilil sem roke

in tudi srce ...

 

A dol nekam pod prag

kumina pada,

padajo dnevi,

padajo leta,

drevesa zavpijejo

v chast lastnih kroshenj

in guba na licu

bolj malo obeta ...

 

 

 

 

PATROLA ZAVIJA NA DESNO

 

Patrola zavija na desno,

meshchanom pa se zdi smeshno,

prevech listja je na tleh,

prevech vetra, ki preglasno diha.

Shakespeare se je vrnil,

na verandi sedi,

a odkar je prishel, ni napisal

she niti enega stiha.

 

Vse mesto diha

z eno samo nozdrvjo,

nihche se nikoli ne vprasha,

chigav je bil mrtvi krchmar;

patrola zavija na desno,

meshchanom pa se zdi smeshno;

prej so ga zmerjali z revo,

zdaj mu gradijo oltar.

 

Kmalu bo letni chas

obrnil obraz k bratu,

pljunil mu bo v lice

in zahteval opravichilo;

patrola zavija na desno,

meshchanom pa se zdi smeshno;

a njihov nasmeh se bo prehladil,

she preden se bo zdanilo.

 

Patrola zavija na desno,

meshchanom pa se zdi smeshno,

prevech listja je na tleh,

prevech vetra, ki preglasno diha.

Shakespeare se je vrnil,

na verandi sedi,

a odkar je prishel, ni napisal

she niti enega stiha.

 

 

 

 

KLEPSIDRA

 

Klepsidra se obrne

in na trgu je noch

in mesec zapija

tuje denarje.

Nobenih korakov

ni pod luchmi.

Kdo bo nocoj

zamenjal strazharje?

 

Za prvo zaveso

rodi se ljubezen,

za drugo zaveso

ljubezen umre;

klepsidra se obrne,

vodnjak se odkashlja

in tema zavzdihne

in je, kakor je.

 

Blazheni mutci

in vasha zvestoba,

blazhene strehe,

ki vas nochijo!

Klepsidra se obrne

in na trgu je noch

in novi strazharji

nemochno stojijo ...