Revija SRP 103/104

Matej Krajnc

 

MARTIALIS SHE ZHIVI, MAR NE VESH TEGA?

(pushchice)

 

ZASLUZHENI POPUST

 

Bled in koshchen sem in prav zato vedno dobim, kar mi pritiche –

zadnjich so mi na zheleznishki s karto vred dali popust za mrliche.

 

JEZHI

 

So podrazhili chokoladne jezhe.

Kar nekaj grenkega, se zdi, me v grlu vezhe.

Pozdravljam v joku jezhe chokoladne;

kaj chemo – presedlal bom na navadne!

 

 

EPIGRAM, KI GA HRANIM ZA NASLEDNJO SHTEVILKO REVIJE SRP

 

(…)

 

 

 

PANORAMSKA

Friderikov stolp, Stari grad, Celje

 

Konchno gor sem, si oddahnem.

Hochem sesti in – omahnem.

 

KAM?

od Preshirna navdahnjeno

 

Ko brez miru okrog divjam,

prijatli prashajo me – kam?

No, tole dajem jim na znanje:

na Zavod za zaposlovanje!

 

DOMOVINA

Jenkova in Krajncheva

 

Bridka zhalost me preshine,

ko se spomnim domovine,

ki z jezikom lastnim dela

kakor z muho tarantela.

 

 

VREMENSKA NAPOVED

 

Pisati leposlovje pri nas nikomur ni vech tuje.

Napoved za naprej? Kako bo? Ah – she huje!

 

MATERE GROMENJE

 

So mati mi dejali, da me dovolj imajo,

da ves chas zabushavam, onν pa, da garajo.

Da sem navadno teslo, so v jezi rekli hladno –

mogoche res sem teslo, mati, a ziher ne navadno!

 

SODOBNI HAMLET

 

V roki lobanjo drzhim

in zmedeno govorim:

biti – ne biti,

Bit – Tubit,

biti – ne biti ...

In ves svet se mi smeji,

ker se mi niti ne sanja,

da je to moja lobanja ...

 

OBRAMBA

 

Mi pravijo, da sem za klosharja ta pravi –

da fuj! smrdim pri nogah in pri glavi;

no, che pri glavi, pamet jim ne shiba –

potem pach nisem kloshar, ampak riba!

 

PRED OLTARJEM

 

Delila bova dobro vse in slabo,

vsak evro, jen, vsak dolar, vsako kuno;

delila bova dobro vse in slabo,

a, draga, zhal – na lochenem rachunu.

 

PREVAJALEC

 

Prevajal sem, slabo zhivel.

Sem komajda za kruh imel.

A bi lahko zhivel kot bog,

che bi, kostur, prevajal tok.

 

PESNIK I

po Mrkaichu

 

Danes krasno se pochutim,

danes plodovit bo dan:

osem chisto svezhih kitic,

pet bolnishkih postelj manj!

 

PESNIK II

 

Na vrata muze trkam

vedno, ko sem v krizi.

Pustila mi je listek:

Danes na dializi!

 

MOJ EPIGRAM

malo iz Presherna in malo iz zlobe

 

Ochetov nashih imenitna dela

na knjizhnih so policah osivela.

A moje delo osiveti noche –

ne nameravam namrech she postati oche.