Revija SRP 103/104

Matej Krajnc

 

KOMPLEKS POSLEDNJE ODVEZE

 

Timijana Fedolf je sedela na klopci ob reki in premishljevala, naj vanjo meche kamne ali rumove kroglice, ki jih je kupila kake pol ure pred tem. Imela jih je she nekaj, morda kake tri, shtiri, vse ostalo je pojedla in zhelodec ji je to dal vedeti. Rum naj bi bil domena mornarjev, reka pa je bila domena vseh meshchanov; mednje se je zdaj spet lahko prishtela Timijana Fedolf.

 

*

 

Samostan sester poslednje odveze se je dvigal nad trgom kot kak okameneli strazhar z ogromnimi mishicami na rokah in prsnem koshu. Meshchanje so vedeli praviti, da mu ni bil nihche kos, da ga naravne nesreche she oplazile niso, strashni Turchin itak ni prishel blizu, kuga pa tudi ne. Zdelo se je, da je mogochna stavba v nekakshni nevidni karanteni, ki jo prebijajo le obiski njenih varovank v mestu. Sestre poslednje odveze so bile v mestu priljubljene; nikomur niso nikoli vsiljevale Gospoda, nikoli niso nosile Biblije za pasom, pa tudi kakih hujshih zahtev niso imele v trgovinah. Sredi dneva si lahko v mestu videl sestro poslednje odveze, kako je srkala vrocho chokolado, se pogovarjala z zhupanom, che je izvolil iti mimo, kashljala, kihala in nosila vrechke s potrebshchinami. Vsaj tako je pripovedoval letak, ki so ga sestre delile nakljuchnim obiskovalcem samostana. V resnici ni bilo chisto tako. Sestre so redko kdaj zahajale v mesto, red pa je bil zelo strog. Ko so leta 1989 odpravili bichanje za greshno pochetje, so uvedli drugo sankcijo: nobene pashtete po 15. uri!

Timijana Fedolf je molche zrla skoz okence samostanske jedilnice. Naslednji teden ga bodo zazidali, se je glasila najnovejsha novica, ki jo je oznanila sestra Elizabeta. Saj ne, da bi hoteli popolnoma zatemniti samostan, v katerem niso nikoli prizhigali luchi, saj niti niso bile nameshchene, ampak tako pach je. Ko se jé, se jé, pravi stara modrost in sestre so imele rade stare modrosti; no ja, vsaj tiste starejshe in nadrejene.

Timijana Fedolf, sestra Timijana, je bila v samostanu deseto leto. Prishla je, ko je imela odmor na fakulteti. Dolg odmor, ko je premishljevala, kam bi shla. In je shla v samostan, kar ni ravno priblizhek. Ko je potrkala na vrata, je znala priblizhno pravilno napraviti krizh, spomnila pa se je tudi nekaj shal o zhupnikih in ministrantih. Ko jih je povedala materi prednici, se je ta odlochila za popolno prevzgojo, si jih je pa kljub temu zapisala.

Timijana Fedolf se je rodila v chrni skrinjici, vsaj tako so govorili. Ob rojstvu naj bi bila tako majhna kot najmanjshi Andersenov trohec domishljije. Druzhina sicer ni bila s podezhelja – bila je ugledna meshchanska druzhina.

Za nasho zgodbo sploh ni pomembno, da je bil Timijanin stric trgovec s starinami. Pa vseeno povejmo. Pravzaprav je imel antikvariat s starimi knjigami in kako znamko za povrh, ampak namesto knjig je v izlozhbe dajal stare pokale Sokolov. Nekega dne je v njegov antikvariat prishel veljak. Kupil je Poezije Simona Gregorchicha in vprashal, ali jih lahko citira brez oznake navedkov. Ko je povedal, kdo je, so mu seveda dovolili. Ko je njegova drzhava propadla, je Timijanin stric po njegovih delih iskal te navedke, pa jih ni nashel. Timijana je bila she chisto majhna, ko je bil zhe zelo star. Spominjala se ga je po bolj ubornem lasishchu in po chudnih metlastih brkih, s katerimi se ni igrala, ampak jih je grizla. Stric, star kot zemlja, je vpil od bolechin, njegova zhena pa se je smejala, o, Ivan, tamala te ima rada. Onega drugega strica, ki je bil precej mlajshi, ni grizla. Delala se je, kot da ga ni.

Timijana se je antikvariata rada spominjala. Ko je stric umrl, je antikvariat prevzela njegova starejsha hcherka, ki je bila takrat zhe v zelo srednjih letih. Starshi so bili proti, da bi se Timijana prevech zadrzhevala v antikvariatu. Pozneje je izvedela, da stric sploh ni bil njen pravi stric, ampak dedkov bratranec, ki se je rad izdajal za strica, saj je s tem samemu sebi prikrival grenko resnico, da pravzaprav ni imel hcherke, ampak samo posvojenko. Imel je she eno posvojenko, mlajsho, ki pa je bila zgolj rejnishka in je pri osemnajstih odshla na svoje. Stikov z rejnishko druzhino ni obdrzhala.

Ob Timijaninem prihodu so rojenice nekolikanjci zapoznelo prishle tudi v predmestje. Legende govorijo, da je bilo to prvich in zadnjich: ko so jo videle, so se odrekle podobnim podvigom. Izrastek na chelu in vzporedno zobovje so Timijani pozneje odstranili z vech operacijami; ko so rojenice prishle prvich, sploh she ni imela zob, a pogled kljub temu ni bil lep. Rojenicam se je sicer zasmilila. Zato ji niso hotele prerokovati prevech stvari; to so pochele pri ljudeh, ki so plachali dovolj impulzov za kaj takega. Povedale so samo, da bo najbolj zanimiv dogodek v njenem zhivljenju njena svatba. Kako pa naj bi se njeno zhivljenje konchalo, o tem so imele sojenice vech teorij.

Prva je bila ta, da jo bo ob prihodu iz porochne dvorane zatrpal rizh, ki ga bojo metali svatje. Druga ta, da jo bo ustrelil uradni fotograf, ko se bosta s soprogom fotografirala za porochni album. Tretja, da se bo pokotalila po hribu. Chetrta, da se bo hrib pokotalil cheznjo. Peta, da jo bojo pohodili razjarjeni svatovski muzikantje. Shesta, da jo bo pokopala glasba razjarjenih svatovskih muzikantov. In tako naprej vse do osemindvajsete teorije, da bo poroko prezhivela, naprej se pa ne ve.

Rojenice so potem seveda she nekaj pojedle in popile, se pritozhevale nad chudnim okusom paradizhnika, nakar so si zhelele ogledati staro hisho. Babica je takrat she zhivela in je bila koj za to, da jih malce popelje naokrog. Rojenice so prevech sprashevale in to je postal prehud zalogaj za staro gospo; ko je eni od rojenic razkazovala podstreshne prostore, kjer so takrat hranili predivo in preostalo tovrstno belo tehniko, jo je najprej zgrabilo v kolenih; ko se je sesedla, pa je poslushnost odpovedal she preostanek telesa. Rojenice so se namrdnile nad nepopolno predstavitvijo tako ogromne hishe na tako dobri lokaciji, pogledale v zvezhchich, zagodrnjale: morala bi zdrzhati she vsaj dve leti, in shle, ne da bi rekle nasvidenje. Malo Timijano so pustile v rokah negotove usode, ki pa si je takrat ravno umivala roke. Nekatere stvari imajo enostavno svoj prav.

Timijana je sobo, v kateri je lezhala kot majhno dete, pozneje poimenovala »moja soba«. To je bilo relativno, ker ni bila nikoli zares njena. Starshi so ji to nedvoumno dali vedeti, ko se je rodila njena mlajsha sestra, Petunija, ki bi lahko imela sosednjo sobico, che bi jih le malce uredili in vsaj na svezhe prepleskali, kar se za otroke vsekakor naredi, a bilo je odlocheno, da si morata sestri deliti tisto shpelunko. Timijanina mama je to opravichila s floskulo »zavedati se, da v zhivljenju ne dobimo vsega na pladnju«, a v tem primeru je bilo to, milo recheno, zanimivo razmishljanje.

Ko se je rodila Petunija, je bila Timijana stara tri leta in pol. Starshi so bili nekako domala veseli, Petunija je bila krepka dojenchica, precej globoko je dihala, bila je ravno prav tezhka, malo je manjkalo, da ji niso shivilje koj vzele mere za kroj. Spricho tega se je druzhina vrgla v krajshe praznovanje. Pri Timijani niso praznovali, kaj pa she. Za namechek je bila chisto shibka, skoraj jo je pobralo zhe po prvem letu zhivljenja. Vodene koze. V chrni skrinjici se je rodila, tako bodi. Oche, ki je bil viden mestni odvetnik, je zhe vedel. Mama, ki je bila psihologinja, je zhe vedela. Babica je bila tiho.

Timijanina starsha sta se uradno porochila shele kak teden po tem, ko sta se vrnila domov s Timijano, in to zelo na hitro, na matichnem uradu, brez zakusk, rizha in drugih pritiklin. Za odvetnika Fedolfovega kova bi bila to jaka sramota, che ne bi zares in iz srca sovrazhil rizha. Obe sestri je pozneje krstil chastiti Sitovshek, zelo zgodaj zjutraj in zelo na skrivaj. Chastiti Sitovshek je pozneje tudi nekaj spil na ta rachun. Takrat je zinil, da je od nekdaj rad videl gospo Fedolfovo, a so vsi rekli ha ha ha, oche Sitovshek so pa za hece! in to je bil najtesnejshi Fedolfov priblizhek nemeshchanski mentaliteti.

Babica, ki je edina v druzhini gojila nekakshno afiniteto do Timijane, cheprav o tem ni govorila na glas, je hotela, da bi po smrti njeno srce dali v farne namene, a so jo lepo pokopali z njim vred, bilo je zhe prevech drugih udarcev. Kdo bo vzdrzheval to ogromno hisho? Babica je imela precej denarja, od kod, tega ni vedel nihche. Kolikor je bilo znano domachim, v sluzhbo ni hodila. Ded je bil drzhavni uradnik, eden manjshih sicer, a denarju ni bilo videti konca. Sicer je nekaj chasa delal tudi kot urednik v neki zalozhbi, v prostem chasu pa je rad pisaril »prigode«, kot je temu rekel, in precej objavljal. Potem je umrl, kot se to rado zgodi. Njegove knjizhne in revijalne objave so se ustavile, druzhina pa je she neizdane rokopise zmetala na kup in skurila na vrtu.

Ko je bila Timijana stara dvanajst let, se je oche odlochil, da bo hisho prodal. Pozhirala je tezhko prisluzhen odvetnishki denar, tisto, kar je pustila babica, pa je pozhrla hishica na nekem vsaj osem ur vozhnje oddaljenem mediteranskem otoku; to je bilo pochitnishko zavetje Fedolfovih, kot se spodobi za kleno meshchanstvo. S preostankom denarja, kar ga je ostalo na teh in onih rachunih obeh pokojnih starih, je druzhina Fedolf kupila stanovanje v primestnem bloku.

Za Timijano je bil to hud udarec. Sestrama je pripadla sobica, velika bornih petnajst kvadratov, vechino tega prostora pa je zasedala Petunija s svojo zbirko punchk. Timijana je imela nekaj legokock, ki jih je zasegla Petunija, ko pa je pri shtirih letih prosila za punchko, so rekli, da je zhe prevelika za take shtose. Ko je Petunija pri shestih prosila za Barbiko, kar je bil zhe takrat standard za odgovornosti zheljna dekleta, jo je dobila s sanjsko hishico vred. Timijana je takrat morala igrati klavir.

Ko je po treh letih prisilnega igranja vprashala, ali lahko neha, starshev to sploh ni vech zanimalo. A so rekli ne, chesh, treba je vztrajati pri nalogi, ki si jo zadash. Niso pomislili, da si Timijana ni sama zadala te naloge, da so ji jo namrech zadali oni. Torej bi morali pravzaprav oni konchati osnovno iz klavirja. A Timijana jim takrat ni predlozhila teh logichnih zakljuchkov, ker jih je she prej dobila okrog ushes; drznila se je namrech chisto malo poigrati s Petunijino Barbi. Pravzaprav se niti ni poigrala, samo prestavila jo je, ker je rozhnata prasica sedela na njenih ochalih. Ko je to povedala mami, jih je she dodatno fasala. Potem se je odlochila, da bo tiho, ko pa bo velika, bo vozila bager in spodkopala blok spod riti svojih starshev.

Blok je sovrazhila; sanjarila je o hishi, kjer je prezhivela prvih nekaj let. Lahko se je igrala na oblizhnji bencinski chrpalki, se skrivala v vech nadstropjih, kot Sabrina zagnala vse motorje v garazhah, cheprav so imeli samo eno, v njej pa en avto, en moped in pet koles, lahko je preganjala duhove po vezhi, se zbodla na predivu in si izmishljala pravljice. Kakshne pravljice pa naj si izmishlja v bloku? O predsedniku sveta stanovalcev? Pisal se je Hoja in smrdel po nekakshnem postanem tobaku, venomer je nekaj sukal med prsti. Peter Hoja, imel je hcherko Mirno, Petunijinih let, domishljavo kroto. S Petunijo sta se dobro razumeli, nich chudnega. In tudi chednega nich. 

Stara hisha, tisto pa je bilo nekaj! Vsaj stokrat je bila v njej ugrabljena, vsaj tolikokrat pohabljena in na koncu reshena. Njeni princi sicer niso razkazovali svojega denarja, bilo je bolj kot v stari pesmi Vicky Leandros, dans le coeur d'une petite fille ... Ampak potem so se preselili in Timijana je shla drugam v sholo in tam so jo zajebavali, da je dihurka. Doma je vprashala, zakaj, pa ji ni nihche odgovoril, da zato, ker je stara zhe 13 let. Petunija se je pa smejala.

Timijana Fedolf je vedela, da mora v zhivljenju obstajati she kaj poleg neumnih starshev in pokvarjene sestre. Shla je v gimnazijo in jo tudi zapustila. Z nekakshnim sprichevalom, ki ji je dovoljeval zapustiti mesto.

Starshi so rekli, da fakulteta ne pride v poshtev. Ni denarja. Petuniji so vtem kupili stanovanje. Za prihodnost in za slabe dni. Che bo treba v dom, da bo Petunija imela kam iti.

Petunija se s tem ni ubadala. Ko je bila stara petnajst let, je namesto v gimnazijo shla na avtobusno postajo, poiskala najblizhjega shoferja avtobusa in se odpeljala. Chez kak teden je pisala, da je v Italiji. Vodi turiste po Benetkah, cheprav ne zna ne angleshko ne italijansko. Ima pa kratko krilce.

Timijana je takrat nehala misliti na Petunijo. Ko so starshi v chasopisu kakshno leto zatem prebrali, da so v enem od beneshkih kanalov nashli truplo mladoletnega dekleta v ne prevech uzhitnem stanju in zraven naklestili she, kaj vse naj bi se z njo zgodilo pred smrtjo, so se zaprli vase. Prodali so stanovanje, ki so ga bili kupili Petuniji. Oche je opustil aktivno advokaturo in precej pil. Mama je opustila ocheta in precej pila. Odgovora na Timijanina vprashanja, ali lahko gre shtudirat zgodovino, ni bilo. Sedla je na vlak in se odpeljala v Ljubljano. She prej je iz druzhinskih predalov pobrala nekaj zlatnine, kar jo je mama pustila za sabo. Najela je sobo, vpisala zgodovino s primerjalno mitologijo in stregla v enem mestnih pajzlov. Nad vrata sobe je obesila napis PESEM BOGINJA ZAPOJ O JEZI PELIDA AHILA. Brez vejic in tudi brez pike. Tako se ji je zdelo bolj imenitno. Lastnica sobe se je tega napisa bala in tako je Timijana cele tri mesece bivala brez plachila, nakar je napis padel na tla, lastnichin foksterierchek pa ga je poteptal in razgrizel.

Timijana je en semester zdrzhala na zgodovini, ko pa je ugotovila, da v vsem tem chasu niso napredovali od napovedi, kaj vse chaka shtudente ob koncu leta, se je odlochila, da se prepishe na samostojno mitologijo. Ravno takrat je predstojnik oddelka fasal v peto odlochilni udarec in zhivine v upravi fakultete so samostojni shtudij onemogochile. Timijana Fedolf je takrat imela zhe vsega dovolj. Odlochila se je za edino mozhno pot, ki ji je she preostala. Vsaj tako se ji je zdelo.

Ni vsak za samostan, pove staro reklo. Pove tudi film Moje pesmi, moje sanje. Sodech po tem, kako skrusheno je Timijana Fedolf sedela pri oknu, za vsemi temi metri betona ni ravno silno uzhivala, kaj shele, da bi nashla mir. Ljudje si napachno predstavljajo samostane, mislijo, da se dá tja pobegniti pred vsakdanjimi shalami in ugankami. Ampak svet dalech sezhe, pa najsi bo to zunanji ali samostanski. Pobegnesh pred enim in nabashesh na drugega.

Vprashala je Kristusa. Odgovoril ji je, da je na svetu she vedno tesarska obrt, che zhe chloveku ni do tega, da bi pustil vse drugo in se posvetil samoti in kontemplaciji. Vprashala je Marijo, ta ji je povedala, da je imela dovolj tezhav zhe s Tatum O'Neil. Odgovorov nekako ni, je dolga leta tuhtala Timijana Fedolf. Ali pa jih ne vidim, ker nimam dovolj odprtega srca. Knjige pravijo: che nimate dovolj odprtega srca, naj vam to storijo v bolnishnici.

Emerik je imel prav, je pomislila. To ni karsibodi. Takrat je she bila na fakulteti ... bolj ali manj ... manj. Komajda je dobil kak izhod, da sta se lahko srechevala. Chez celo mesto se je vozil z avtobusom in she prestopal iz primestja. O bogu ji ni kaj dosti govoril, pogovarjala sta se o starih knjigah. Emerik ... tako lepo gosto brado je imel, moral ji je biti vshech. Pa ji je res moral biti vshech? Che ga ne bi videla na fakulteti, ko se je pojavil ... kje zhe? Pojavil se je pach in ga je videla. V skromni opravi, temnih barvah, z brado ... Niti menishke pleshe ni imel. In potem je pel. Timijana ni verjela niti besedice, a Emeriku se je med petjem prav prisrchno tresla brada. Bil je imeniten, morala ga je poblizhe spoznati. Ko so ga vrgli iz reda, ji niti ni bilo zhal. Ko ni bil vech brat Emerik, ji ni bil vech zanimiv. Samo pustila ga je in se odlochila, da bo tudi sama poskusila; da bo videla, kako je to. Itak ni kaj dosti shtudirala. Si je Emerik izmishljeval, ko ji je pravil, da ga nadzorujejo? To je hotela izkusiti na lastni kozhi!

Ampak tisto popoldne se je odlochila, da je zhivljenje postalo malce prevech enostavno. Ne, enolichno. To je prava beseda. Molitve, zhebranje, kuhanje, pranje, molitve, zhebranje, kuhanje, pranje. Na te besede si je izmislila celo melodijo. Mo-lit-ve, zheb-ran-je, ku-han-je, pran-je ... Ko je to pesmico prvich slishala sestra Litispendenca, sicer glavna sestra, je Timijano za dolgo minilo do petja. Vendar pa ni mislila chakati, da bi zazidali okence v jedilnici. V mislih je imela vse kaj drugega. Celo shtudij. Celo kakshno postransko delo za drobizh. Celo obiskala bi mamo in ocheta. Vsakega posebej, ako nista she umrla. Prenesla bi ochitke, tudi to bi bilo bolje, kot chakati, kdaj bodo prishli in zazidali tisto okence. Emerik je imel prav. Konchno ga je razumela, a zdaj je bilo zhe prepozno, ker ga je tudi zavrgla. Zhe dolgo pa ni v zvezi z njim nichesar vech slishala.

Okameneli strazhar pred vhodom v samostan je zdaj konchno spregovoril. Timijana Fedolf je bila spet pripravljena na svet tam zunaj. Vsaj zhelela si je, da bi bila.