Revija SRP 103/104

Lev Detela

 

TRZHASHKA LJUBEZENSKA RAPSODIJA V NAVZKRIZHJU DVEH NARODOV

 

Bojan Pavletich: Zvoki barv.

Roman. Mladika, Trst 2010

 

Leta 2009 v Trstu umrli shportni pedagog Bojan Pavletich je 43 let svojega zhivljenja posvetil pouchevanju telesne vzgoje na trzhashkih slovenskih srednjih sholah. Poleg tega osnovnega poklicnega dela se je ukvarjal tudi s chasnikarstvom in publicistiko. Izdal je vech publikacij s shportno in zgodovinsko tematiko, med drugim pri Slovenskem planinskem drushtvu v Trstu knjigo Vrhovi v megli, v kateri je opisal gorska srechanja z raznimi osebnostmi javnega zhivljenja. Pri zalozhbi trzhashke revije Mladika je objavil poleg publikacij Pomen sokolskega gibanja na Trzhashkem in Prarealci iz Ulice Starega lazareta o nastajanju prvih slovenskih shol v Trstu tudi spominsko knjigo Devet velikih jokov o svoji mladosti, ki jo je prezhivel v Jugoslaviji kot otrok druzhine, ki je pobegnila iz fashistichne Italije. Za to delo je prejel trzhashko nagrado Vstajenje.

Roman Zvoki barv je Pavleticheva prva in ochitno tudi zadnja leposlovna knjiga. Zhe bolan in v visoki starosti osemdesetih let je rokopis po daljshem prigovarjanju izrochil uredniku Mladike Mariju Maverju, ki je v kratki spremni besedi zapisal, da Pavletichev »tekst izhaja postumno kot labodji spev chloveka, ki je gorel za slovenstvo na zahodnem robu nashe domovine«.

In res je shkoda, da Pavletich ni napisal she vech ozhje literarnega. Roman Zvoki barv je namrech zanimivo napisano besedilo. Na psiholoshko utemeljen nachin nam avtor ponuja vpogled v dramo zhivljenja, ki se razpleta med starejshim moshkim in mlado zhensko. Ta ljubezenska drama pa je hkrati metafora za veliko dramo neuravnoveshenega sobivanja trzhashkih Italijanov in Slovencev, ki bi lahko zhiveli v vzajemnem sozhitju.

V ospredju dogajanja sta neimenovani starejshi slovenski trzhashki slikar, nekdanji partizan, ki ga z nenavadno mochjo privlachi mlada glasbeno nadarjena Italijanka Anna iz malomeshchanske in desno usmerjene trzhashke druzhine. Njenega fashistichnega starega ocheta so »Slovani zhivega vrgli v fojbo«, kar jo je travmatiziralo, cheprav ji slikar skusha pojasniti vzroke za to dejanje.

Na spreten nachin nam Pavletich v dramatichno oblikovanih krogih priblizhevanja in odbijanja predstavi mochno erotichno pogojeno razpolozhenje obeh protagonistov, ki pa se nikoli popolnoma ne uresnichi. Avtor je svojo zgodbo postavil v trzhashki kontekst, v katerem zhivita dva naroda v skeptichnem odmiku drug od drugega. Toda chloveshki faktor vedno znova pozhene protagoniste chez zablokiranost, kar sprozhi pozitivne pa tudi negativne posledice. Te pogojujejo tudi dogajanje Pavletichevega romana.

Slovenski slikar je sicer porochen, toda zakon mu je, kot zapishe pisatelj, »zhe po nekaj letih zdrknil v statiko konvencionalnosti ... Brez ljubezni in brez chustva.«. V svoji osamljenosti se zateka v umetnost in v razne dejavnosti, vendar mu vse to ne more nadomestiti mochne eksistencialne praznine. Sprashuje se o smislu in pomenu bivanja – podobno kot mlada svetlolasa Anna, ki jo zanimanje za umetnost zanese v slikarjevo zhivljenje. Lahko bi bila njegova hcherka, vendar mu Anna odvrne, ko slikar nachne ta problem, da »zanjo to sploh ni vazhno«. Za slikarja je bolj neprijetno, ko mu zachne desno usmerjena prijateljica pridigati, da je »italijanska kultura vrednostno neprimerljivo mochnejsha ... od vechine kultur drugih evropskih narodov ...« Toda slikarjevo moshko chustvo preraste vse racionalne in nacionalne pomisleke. Zanj je Anna predvsem chlovek in zhenska.

Obshirni deli romana so prepleteni s filozofskimi disputi privlachevanja in odbijanja. Slikar bi rad mlado italijansko nacionalistko preprichal o slovenskih vrlinah, ta pa obozhuje predvsem neko njegovo temno abstraktno sliko. Mlada zhenska ugovore svojega starejshega prijatelja skorajda preslishi. V slikarju vidi predvsem chloveka in umetnika – in ne Slovenca. Sicer pa je tudi slikar travmatiziran z raznimi dogodki, she posebej s tistimi iz chasa partizanstva, ko je njegova skupina brutalno likvidirala ujete nemshke vojake, velikokrat she ne dvajset let stare mladeniche: »Ni hotel gledati eksekucij. Ni hotel iti dol, k jami. Skushal se je izmakniti nekam v ozadje, toda vodnik ga je opazil, mu s prostashko opazko naprtil dva ujetnika in ga napotil v globacho. Postopek je bil tam enostaven in hiter: nagi Nemec je pokleknil na rob jame, oni za njim mu je poslal strel v tilnik, ga sunil z nogo v hrbet in truplo je zamolklo padlo na dno ...« Tudi slika, ki jo Anna obchuduje in skusha razvozlati njeno skrivnost, je rezultat te partizanske groze in teme, partizanskega upanja in obupa.

Starega slikarja preganjajo temni spomini. Nerazchishcheni problemi na moralno problematichna dejanja. Partizanskih shtabovcev, ki so si lastili privilegije, nedostopne navadnim borcem, namrech ni maral. Zato enemu od teh tudi ni reshil zhivljenja, ko se je znashel na dometu nemshkega ostrostrelca, saj bi, ko bi mu pomagal, moral verjetno sam umreti.

Vechino pripovedi sestavlja opis avtomobilskega izleta na podrochje slikarjevega partizanskega bojevanja, ki ga je Pavletich prepletel s spominskimi refleksijami in miselnimi reminiscencami. Z avtomobilom se neenaki par odpelje iz Trsta chez mejo v gozdove h krashkim grapam in vrtacham. Izlet se vedno bolj sprevracha v na pol zakriti ljubezenski dvoboj, poln ljubosumja, negotovosti in strahu. Slikarjevo nelagodje zaradi negotovega razmerja z Italijanko se stopnjuje ob sprashevanju vesti zaradi spominov na pretekle dogodke, kar spominja na Kocbekovo analizo chlovekove razpetosti med strahom in pogumom v kljuchnih trenutkih zhivljenja. Medtem ko si slikar zheli vech kot le prijateljevanje s pogovori o glasbi in slikarstvu, pa je za Anno prav to »dushevno prijateljevanje« s starejshim in obchudovanja vrednim umetnikom bistvo njene zveze. Ko mu proti koncu izleta s tezhavo zaupa, da se bo porochila z mlajshim moshkim, se v slikarju na mah zrushijo vsi upi. Skrusheno odtava, notranje prazen, kot je zapisal pisatelj, »v temno, brezzvochno in brezbarvno noch«.

Lahko nezaupanje med narodi premagamo s tvorno ljubeznijo? Pavletichev tekst, ki avtentichno obkrozha komplicirani narodnostni polozhaj na Trzhashkem, pushcha to vprashanje brez odgovora, cheprav nakazuje misel, da je nesporazume med ljudmi mogoche presechi s pomochjo zrele chlovechnosti.