Revija SRP 103/104

Lev Detela

 

PARALELNI LITERARNI UNIVERZUM

ZHIVIH IN MRTVIH

 

 

Gerhard Roth: Orkus. Reise zu den Toten.

(Orkus. Potovanje k mrtvim)

Fischer Verlag, Frankfurt am Main 2011, 668 strani.

 

Leta 1942 v avstrijskem Gradcu rojeni Gerhard Roth je izredno plodovit in nenavaden pisatelj, avtor romanov, novel, dram, esejev, spominskih zapisov. Svoja mozaichno oblikovana prozna dela je strnil v dva velika ciklusa, sestavljena iz daljshe vrste romanov in novel. V obeh ciklusih, naslovljenih Die Archive des Schweigens (Arhivi molka) in Orkus, se ukvarja z eno samo generalno temo – s smrtjo v soochanju z avtorjevim konkretnim zhivljenjem.

Tik pred svojo sedemdesetletnico je Roth zdaj zakljuchil oba velika ciklusa, v katera so ves chas vdirali zapisi iz njegovega konkretnega zhivljenja, pretkani z najrazlichnejshimi realnimi pa tudi fiktivnimi figurami, potopljenimi v zamegljeno skrivnost bivanja. Za slovenskega bralca je zanimivo, da se Roth vedno znova na zelo plastichen nachin soocha tudi s shtajersko pokrajino v blizhini avstrijsko-slovenske meje, ki ji je v shtevilnih proznih delih postavil trajen spomenik. V vech delih romana Landläufiger Tod (Obichajna smrt) je v mirnem pripovednem toku opisal dvajsetletnega Franza Lindnerja. Ta sin znanega chebelarja zazhivi v romanu kot del svojevrstnega mikrokozmosa, v katerem odigrajo poleg ljudi glavno vlogo tudi zhivali, rastline, kamni in kristali ter celotna pokrajina. Svoje tekste, v katere poleg skorajda fotografsko realnih zapisov vdirajo tudi sanje in fantazmagorije, zna Roth zasukati proti surrealnemu absurdu in pretkati z morjem samosvoje poetichnih podob. Na avstrijskem Shtajerskem rojeni Roth ni popolnoma neznan slovenskim bralcem. Nekaj njegovih tekstov je namrech zhe prevedenih v slovenshchino.

Prva knjiga iz Rothovega obshirnega ciklusa Orkus je izshla leta 1995 pod naslovom Der See (Jezero). V naslednjem desetletju se je v tem ciklusu zvrstilo she shest romanov. Serijo je pisatelj zakljuchil letos v aprilu z osmo knjigo, ki ima podnaslov Potovanje k mrtvim. Kot je znano, je bil Orkus rimski bog podzemlja. Ta mit o smrti je privlacheval zhe antichne pisatelje. Odisej in Enej, dva Homerjeva in Vergilova junaka, sta nam prav tako kot pozneje Dante razkrila veliko skrivnosti, ki so se tem popotnikom v neznano temo razodele na popotovanjih v dezhelo senc in smrti.

Potovanje k mrtvim je v prenesem smislu nekakshna pisateljeva avtobiografija. Pri tem je znachilno, da se Rothov realni svet ves chas preliva v fiktivni svet njegove pisateljske domishljije. Srechevanja z osebami iz lastnega otroshtva in mladosti, ko ima za otroka sprva v magichni skrivnostnosti potekajoche zhivljenje ob ochetu zdravniku in ljubechi materi v socialno tezhkih grashkih razmerah prvih let po drugi svetovni vojni morda odlochilno vlogo pri oblikovanju avtorjeve poznejshe osebnosti, vedno znova prehajajo v dokumentarni prikaz politichnih in gospodarskih razmer. V romanu se na vsem lepem pojavijo figure, realne ali pa izmishljene, s katerimi smo se srechali zhe prej v nekaterih drugih pisateljevih delih in jih moramo zdaj spet izbrskati iz spomina. Pomembno vlogo odigra tudi kritika nedonoshenih razmer, v katerih se nahaja nasha tako imenovana civilizacija. Rothov literarni svet je ujet v patologijo bivanja, za katero so znachilne tragichne zamrachitve in omrachitve, kot jih je v svojih shtudijah dushevnih bolnikov opisal dunajski psihiater Leo Navratil.

Takoj na zachetku nas pisatelj zaprede v mrezho na gosto nanizanih samostalnishkih besed, ki zrcalijo Rothove eksperimentalne jezikovne zachetke pod vplivom Wiener Gruppe, znane iz njegovega leta 1972 objavljenega prvenca autobiographie des albert einstein (avtobiografija alberta einsteina), ki pa jih zelo hitro povezhe z zheljo po pripovedovanju dogodkov in opisovanju znachilnosti posameznih oseb. Najnovejsha Rothova knjiga je pravzaprav nanizanka iz spominskih opisov mnogih mrtvih oseb, sorodnikov, prijateljev, znancev, pisateljev, z dodanimi namigi na osebnosti iz politichnega zhivljenja, ki jih je avtor srechaval, ko so bili she zhivi ali pa tudi ne in so samo zarisi nechesa iz zgodovinskega spomina, iz prebrane literature, chasopisnih porochil, she bolj pa so posledica lastnih travmatizacij, kot jih prinasha zhivljenje, da nas preganjajo iz podzavesti in v tezhkih nocheh morijo s hudimi sanjami.

Pisatelja Rotha seveda preganja – podobno kot Danteja – pekel, ki ga je dozhivel kot otrok zhe v ochetovi zdravnishki ordinaciji, polni ran, krvi, bolnikov in tudi smrti. Zhe kot otroka ga je ochetov poklic privlacheval z nenavadno mochjo, zato zapishe, da tudi kot pisatelj nikoli ni zares odrasel. V nesrechi bivanja in sveta vidi nesrecho svojega lastnega zhivljenja. Tudi sam je hotel postati zdravnik, vendar je shtudij travmatizirano prekinil in se nekaj chasa ukvarjal z rachunalnishtvom, dokler se ni popolnoma posvetil literaturi.

Zdi se mu, da mrtvi iz njegovih romanov v resnici ne pochivajo na pokopalishchih in tudi niso zaprti v knjige in v slike v muzejih, temvech da zhivijo v nas samih. Chim starejshi postajamo, tem bolj zhivi so spomini na mrtve in tem bolje jih tudi mi sami razumemo v njihovem trpljenju in v trpljenju, ki so ga prizadejali drugim. Roman Orkus – Potovanje k mrtvim zato predstavlja literarno oblikovano esenco Rothovega zhivljenja. Zrcali avtorjevo razpetost v paralelni univerzum iz zhivih in mrtvih.