Revija SRP 103/104

Lev Detela

 

NAVZKRIZHJA SLOVENSKEGA NARODNOSTNEGA POLOZHAJA NA TRZHASHKEM

 

Evelina Umek: Zlata poroka ali Trzhashki blues.

Prozna pripoved. Mladika, Trst 2010. 160 strani.

 

Leta 1939 v Trstu rojena Evelina Umek, poleg knjig za otroke avtorica novel in romanov Frizerka in Hisha na Krasu ter avtobiografskega romana Po sledeh fate morgane o pisateljici Marici Nadlishek Bartol, posega v kratkem romanu Zlata poroka ali Trzhashki blues v razvejen splet slovenskega manjshinskega mikrokozmosa sredi izpostavljenosti v obdajajoche ga italijanstvo. Ob protagonistih dogajanja, samoljubni Jolandi in njenem pasivnem mozhu Francu, ki na zhenino pobudo praznujeta petdestletnico njunega zakonskega zhivljenja, se v ozkem okviru enega samega dne razpredejo navzkrizhja razlichnih trzhashkih bivanjskih usod. Pisateljica je zelo skrbno izrisala profile vseh glavnih nosilcev dogajanja. Ob bok zlatoporochencev je postavila krog njunih ozhjih sorodnikov, prijateljev in znancev ter s pomochjo vedenjskih nachinov teh povprechnih ljudi oziroma »malih junakov« razgalila izgubljenost sodobnega chloveka sredi vedno bolj vseprisotne globalizacije.

Na zakljuchni »praznichni« vecherji pride do nepraznichnega pranja umazanega perila, to pa izostri pogled v razrahljano strukturo ogrozhenega zamejskega slovenstva. Obchutek nekdanje navezanosti na rodni dom in vzajemna povezanost med ljudmi se izgubljata sredi zakonskih brodolomov ter narodnega odtujevanja v italijanski drugojezichnosti in zaprtosti trzhashkega mesta za drugo in drugachno.

Evelina Umek s pomochjo svojih protagonistov predstavi pestro panoramo najrazlichnejshih zhivljenjskih usod. Vedno bolj stereotipna narodnoobrambna nachela slovenske starejshe generacije vzbujajo pri nekaterih mlajshih predstavnikih, na primer pri Francovem sinu Maxu, odpor in relativizacijo slovenstva. Po drugi strani se v dvojezichnih zakonih tudi zaradi preteklih travmatizacij lomijo vezi med partnerji. Italijanski mozh Jolandine in Francove hcherke Irene, istrski begunec Fiore, je na primer chlovek brez trdnega notranjega jedra, ki se v svoji bolechi osamljenosti zateka v alkohol in nekakshno zablokirano italijanstvo, vanj pa vdirajo bolechi spomini na italijansko-hrvashko zhivljenje v nekdanji Istri. Medtem ko Fiorejeva hcherka sledi svoji slovenski materi, je sin Bruno zashel pod ochetov vpliv in se vkljuchil v italijanstvo. Pod preprogo, kamor so nastopajochi v posameznih prizorih te trzhashke pripovedi skrili svoja razocharanja, prizadetost in ranjena chustva, tli bolechina ter se razrashcha samovoljno razpolozhenje brez vzajemne naveze s sochlovekom.

Simbol nekdanjega tradicionalnega slovenstva postavi avtorica v podezhelsko okolje nad Trstom, kjer je Francov brat Jozhe she vpet v ustaljeni tok vashkega zhivljenja. Vendar je posestvo zhe prepustil svojemu sinu Iztoku, v Ljubljani diplomiranemu agronomu, ki z narodnostno problematiko nima vech posebnih tezhav. Chuti se Slovenca, vendar je hkrati praktichen chlovek sodobnega chasa modernizacij in mehanizacij, ki vdirajo tudi v nekdanji ruralni svet in ga preplavljajo z nadnacionalnimi globalizacijskimi kapitalistichnimi posegi.

Evelina Umek odslikava v svojem polifonichnem »trzhashkem bluesu« narodnostno in jezikovno meshano okolje, v katerem se razpletajo in prepletajo vezi med ljudmi z razlichno zgodovinsko dedishchino. V tekst, ki je prepleten s shtevilnimi dialogi med posameznimi protagonisti, vnasha tudi italijanshchino oziroma pogovor v specifichnem italijanskem trzhashkem dialektu, ki je v opombah pod chrto preveden v slovenshchino. Ta pisateljichin pristop povechuje realistichno avtentichnost dogajanja.

Najrazlichnejshi glasovi »trzhashkega bluesa«, ki jih avtorica predstavi s pomochjo kratkih analitichnih scen in dialogov v jasnem realistichnem jeziku, ponujajo kritichno izostren pogled v navzkrizhja chloveshkih eksistenc na zahodnem robu slovenskega narodnega prostora v prelomnem chasu nashe sodobnosti. Na koncu je v knjigi objavljen she daljshi spremni esej s podrobnejsho analizo glavnih znachilnosti in posebnosti teksta. Pod naslovom Odprtost kot izraz stiske jezika ali bega iz druzhbene osame ga je napisala Loredana Umek.