Revija SRP 103/104

Lev Detela

 

ZAPLETI V VIJUGAH CHASA

I

Predramite se,

zakaj vashe sanje so slabe.

Bodite neprijetni,

bodite pesek in ne olje

v kolesju sveta!

 

Günter Eich

 

Temna stran mesca ali chlovek brez vrednosti in svet brez vrednot

 

Na zachetku enaindvajsetega stoletja se dogajajo nenavadne rechi. Chez zamejeni in konchni svet se razrashcha privid vechne, neskonchne in brezmejne gospodarske rasti. Za realno politiko, ki je vedno bolj ujeta v lovke globalnih velekoncernov, postaja vechno kopichenje in brezmejno narashchanje profita edini dokonchni cilj. Istochasno se nevarno ozhi prostor svobodnega razmishljanja in delovanja, ki je mogoch le v odprti, svobodni, demokratichni in tolerantni druzhbi. Prenasicheni s preobilico ponudb, povabil in trzhnih prevar, se premalo zavedamo, kako se pred nashim pragom ob kopichenju materialnega kapitala v rokah maloshtevilnih dobichkarjev cefra skozi dolgo chloveshko zgodovino oblikovani duhovni kapital osnovnih vrednot, katerega uresnichevanje je terjalo velikansko shtevilo idealistichnih zhrtev. Zdi se, da chlovek v danashnjem svetu nima vech – razen potroshnishke vrednosti kupca trzhnih produktov – nikakrshne vrednosti, saj je tudi svet oziroma sodobna druzhba vedno bolj brez vsakrshnih vrednot, ciljev in vizij. Edina vrednota je dejstvo, da v chasu, ko se religiozno dozhivetje svetosti in presezhne vrednosti zhivljenja umika in zapira v odmaknjene in prezrte katakombe, drzhave z Evropsko unijo vred dvoumno »demokratizirajo« deficit svoje gospodarske in politichne usmerjenosti. Sredi kriz banchnih in financhnih sistemov »socializirajo« (in privatizirajo) z denarjem zvestih davkoplachevalcev shpekulacije bank in velekapitala.

Vech kot ochitno je, da etichne vrednote in spoznanja o pomenu demokratizacije druzhbe in kulture, ki so jih v svet vnesli francoski enciklopedisti in razsvetljenstvo, niso posebno primerna sredstva za dosego zdravih trgovinarskih bilanc, kot jih nachrtujeta polashchevalni zagon kapitala in birokratski pogon z njim povezane aktualne politike. So trzhno neprimerna in neuspeshna. Novim razmeram prilagojeni politiki zato ukinjajo ali pa bistveno zmanjshujejo sredstva, ki so bila do sedaj namenjena podpiranju duhovnih vrednot in ved (filozofije in kulturne zgodovine, filologije, zgodovine in umetnostne zgodovine itd.), ker v nasprotju z gospodarskimi znanostmi in tehnichnimi veshchinami ne povechujejo produkcije in ne prinashajo dobichka. Sodobnost je zasichena s potroshnjo, s potrebnimi in nepotrebnimi predmeti in s pomnozhenim denarjem kot she nikoli v zgodovini chloveshtva, toda novi kadri v vzponu mladosti, okuzheni z virusom globalnega internetskega sindroma, ki kot chebele iz panja neumorno rojijo iz univerzitetnih tovarn za serijsko izdelavo tako imenovanih praktichnih specialistov, prevechkrat ne najdejo primernih sluzhb, she manj pa ciljev in vrednot, ki bi jih vodili v polno zhivljenje. Do blizhnjega chloveka vodi vedno manj poti. Blizhe je do Lune kot do chloveka v sosednji ulici, kot je nekoch zapisal ruski nobelovec Boris Pasternak. Tudi mlad chlovek postaja osamljen posameznik pred vedno prizhganim rachunalnikom, pomikajoch se v svetu brez ljubezni in dejanske solidarnosti k virtualnemu nadomestnemu hrepenenju po ljubezni in tovarishtvu med ljudmi.

Ne smemo biti presenecheni, da zlasti na nestabilnih podrochjih »drzhav v razvoju« druzhba poka po vseh shivih in na vseh frontah. Tam zhe desetletja na milost in nemilost avtoritativno vladajo nezmotljivi »dosmrtni« diktatorji, ki niso omogochili zhivljenjskih mozhnosti novim, shtevilchno mochnim generacijam. Toda prav to koristi vojnim dobichkarjem in generalom. Zaradi vojn, revolucij in kontrarevolucij, ki jih taka stanja radodarno omogochajo, se vechajo nesoglasja med ljudmi in shirijo prepadi med razlichnimi druzhbenimi sloji. V zakulisju politichnih nesrech narashcha povprashevanje po oborozhevanju in bojni opremi, to pa pospeshuje razrast nasilja in vojne industrije. Optimalno se vecha profit izdelovalcev in prodajalcev orozhja oziroma drzhav, ki imajo produkcijo in prodajo bojnih sredstev v zakupu.

 

 

Ozkost zaprtih sistemov in zamejenih zgodb

 

Resnichnost zhivljenja z vzponi in padci bivanja, chez katere se osamljen kritichni posameznik prebija kot skozi neizprosno cedilo, zadobi v literaturi paralelno obliko, v kateri se dejanska stvarnost spaja z umetnikovimi ustvarjenimi podobami in vizijami. To je she posebno ochitno in izrazito pri pisatelju Kocbekovega kova, ki je stvarnost in nadstvarnost zdruzhil v enkratno izoblikovano umetnishko celoto. Seveda je bil pri tem otrok svojega chasa. Ta je bil prenapolnjen z najrazlichnejshimi nevarnimi politichnimi eksperimenti. Z njimi so tedanji vprashljivi voditelji narodov in ljudstev na levi in na desni strani vse prevech nasilno skushali predrugachiti narode, ljudstva, drzhave in druzhbo. Toda Edvard Kocbek, naiven ali pa tudi ne, je hotel eni od takih »velikih« pa tudi nasilnih vizij o »napredni« preobrazbi sveta in chloveka pridati human in duhovni pridih. Ta slovenski pesnik in mislec je sredi slovenskega narodnoosvodilnega boja oziroma vojne in revolucije namrech sanjal o popolnoma drugachnem, izboljshanem svetu in chloveku. Z ozirom na sedanje stanje sveta se take sanje morda zde vech kot naivne. Danashnji realistichni politik bo hitro preprichan, da s Kocbekovim prenoviteljskim nacionalnim, socialnim in duhovnim programom iz druge svetovne vojne v sedanjem globalnem svetu trdih trzhnih dejstev nima kaj pocheti. Mislil si bo, da je s Kocbekovim projektom nekaj zelo narobe. Ne bo mogel razumeti, da chlovek in druzhba potrebujeta zagon pa tudi tveganje, cheprav je treba negativne posledice na premishljen nachin chim bolj omejiti z odlochno javno kontrolo.

V nasprotju z nekdanjim Kocbekovim odprtim druzhbenim pa tudi literarnim konceptom se danes nahajamo v majhnem svetu brez velikih razgledov. Kocbekov dialektichni razpon in ustvarjalno napetost med realno danostjo in velikim prichakovanjem novega je zamenjala ozkost zaprtih sistemov in zakljuchenih zgodb.

Ne vem natanchno, kako vechinski del nove digitalne generacije she razume klasichno pa tudi novejsho in novo literaturo ter kako bere (che sploh she bere) literarne tekste. Zdi se mi, da ne bere vech literature v tradiciji nekdanje literarne dedishchine, temvech se naslanja na kratkorochne praktichne vzorce iz filma in digitalnih obchil. Zato, kot se zdi, skoraj ne zmore vech  razvozlavati asociativnih namigov med vrsticami, paralelnih presezhnih metaforichnih in poetoloshkih dodatkov, priblizhevanj k razlichnim kljuchnim tekstom iz zakladnice svetovne literature. Manjka vpogled v razumevanje kljuchne zgodovinske in ontoloshke osi literature. Vse je zdaj pravzaprav izven konvencij klasichnega branja in izrazito preprosto. Che bi bili zlobni, bi lahko pristavili, da je vse linearno vechernishko, le da je vsebinsko obrnjeno na glavo, povechini antiklerikalno, navidezno liberalno do tistega, kar se razume pod oznako amerishke »politichne korektnosti«. Za novo generacijo berilo brez pravega »plota« skoraj ni vech chitljivo.

Ali so Edvard Kocbek in skupaj z njim podobni »tezhki« pisatelji v takem kontekstu aktualne »duhovne« stvarnosti sploh she razumljivi? Je za mlajshe generacije, ki niso dozhivele ne vojne ne revolucije niti poglavitnih obdobij »jugoslovanske socialistichne prenove«, Kocbek sploh she aktualen? Ali she vznemirja dejstvo, da je kot eden poglavitnih znanilcev velikih druzhbenih sprememb, ki so se radikalno nakazovale od zachetka druge svetovne vojne, hotel spremeniti slovensko druzhbeno strukturo in znachaj slovenskega chloveka? Ni taka prenoviteljska naravnanost iz danashnjega zornega kota precejshnja iluzija, ki ni uposhtevala realnih danosti chloveshkega znachaja? Sicer pa Kocbek pri zhelji po spremembi slovenskega narodnega znachaja in druzhbene stvarnosti niti ni bil prvi. Tako imenovane negativne – hlapchevske, ozkosrchne, kramarske – znachilnosti slovenskega narodnega znachaja je med drugim zhe pred njim ostro ozhigosal pisatelj Ivan Cankar.

 

 

»Slovenec zhe mori Slovenca, brata – kako strashna slepota je chloveka!«

 

Vsa zhe dolgo latentna druzhbena in osebna navzkrizhja so se presezhno zgostila in istochasno radikalno zavozlala v drugi svetovni vojni v krvavih obrachunavanjih med ideoloshko in politichno razlichno usmerjenimi Slovenci. Za nekatere veliki in zmagoslavni chas je bil hkrati grozni chas krvavih obrachunov in mesarskega klanja. Chlovek je nastopil proti chloveku, Slovenec proti Slovencu. Mladi, v shirshi slovenski javnosti malo znani in leta 1945 ubiti domobranski kritik in esejist Janez Remic je v nekem pismu svojemu prijatelju Ivanu Hribovshku, sprva pristashu krshchanskosocialistichnega gibanja in pretresljivo obchutljivemu pesniku iz vrst tedanje mlade izgubljene protikomunistichne generacije, ki je konchala svojo kratko zhivljenjsko pot v breznih in rovih Kochevskega Roga, Teharij, Hude jame, 5. aprila 1944 sredi tragichnega dogajanja uzhaloshcheno zapisal: »Postal sem skoraj brezbrizhen v misli, da nam je prej ali slej namenjen konec v medsebojnem ubijanju.«

Zhe v vishjih razredih ljubljanske klasichne gimnazije sem bil zaznamovan s to tezhko travmo slovenstva. S slutnjo prikrite velike mnozhichne smrti. Prihajala je od nekod dalech, iz dezhele senc, na pol prepovedano, v dusho mladega chloveka. Za zaprtimi vrati se je shepetalo o temnem Rogu, o pokolih nasprotnikov komunistichnega sistema, cheprav nismo imeli v rokah nichesar oprijemljivega, ker je bil tisk, ki je izhajal v tujini, v Jugoslaviji prepovedan.

Nesrecha in nezaupanje v odrasle ljudi in njihove voditelje, ki sta se naselila v obchutljivega otroka zhe med nevarnimi obrachuni vojskujochih se sil ob koncu vojne, sta zaradi »politichne« lochitve »burzhoazne« matere in »komunistichnega« ocheta vrtala tudi po psihi pubertetnika – in she pozneje. Dolgo je trajalo, da sem se more iz otroshtva zares osvobodil.

Moji prvi literarni poskusi, she pod vplivom Cankarja, Dostojevskega, zgodnjega Lojzeta Kovachicha, so zapisi o smrti in bolezni, velikokrat s primernimi vzorchnimi citati iz Svetega pisma. Chrtica Ivekov bogec, objavljena v ljubljanskih Mladih potih leta 1959 (sht. 2), pripoveduje o vojnem invalidu, ki v povojni Sloveniji, kamor se je vrnil iz nemshke vojske, samo she zhivotari. Tudi magister chrnih znanosti in pijanec iz chrtice Pot med ljudi v istem letniku Mladih potov (sht. 6, 1960) se »v novih povojnih okolishchinah ni znashel«. Skoraj vsi prvi teksti, ki sem jih napisal po prihodu v Avstrijo, govorijo o vojni in smrti – z zheljo po spravi in ljubezni med ljudmi. Pred sto leti rojeni profesor Jozhe Peterlin, veliki pobudnik in organizator povojnega slovenskega kulturnega zhivljenja v Trstu in do svoje prezgodnje smrti glavni urednik she danes izhajajoche trzhashke kulturne revije Mladika, mi je objavil kar cel svezhenj teh tezhkih zachetnishkih stvari, med drugim kratko prozo Senca nad pokrajino (sht. 8 – 10, 1961), Streli iz teme (sht. 1 – 2, 1962), Starkin krvnik (sht. 5, 1962), Strah (sht. 5, 1964), Nochna praksa (sht. 7 in sht. 8 – 10, 1964) in she mnogo drugega. V argentinskem zborniku Svobodne Slovenije za leto 1962 je na pobudo urednika dr. Tineta Debeljaka izshla moja novela Prebodena tishina o smrti tezhko ranjenega protikomunista ob koncu vojne – s svetopisemskim motom Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli (Jan, 19, 31 –37), v druzhinski reviji celovshke Mohorjeve druzhbe Vera in dom, ki jo je urejal Lovro Kaselj, pa sem med drugim objavil chrtico o otrokovem srechanju s smrtjo Dechek in vechnost (sht. 5, 1961). Tudi svoji prvi knjigi, zbirki kratke proze, sem hotel dati naslov Pripovedi o smrti, a sem ta naslov na nasvet profesorja Peterlina spremenil v nekoliko manj turobni Blodnjak. Knjiga je izshla leta 1964 v Trstu.

Smrt je gotovo ena osnovnih tem knjizhevnosti in umetnosti na sploh, saj se ves chas tudi v realnem zhivljenju nahajamo v dialektichnem pogovoru z mrtvimi, ki pa v paralelnem svetu literature she vedno zhivijo. Tudi v moji literaturi je imela smrt pomembno vlogo, ker je ontoloshko na skrivnosten nachin povezana s kljuchnimi vprashanji zhivljenja. In seveda, ker je v luchi temnih zgodovinskih in politichnih dogodkov povezana z zlochinom in blaznostjo. S patologijo druzhbe kot take. S patologijo svetovnega in jugoslovanskega komunizma. S patologijo radikalnega fashizma. Povezana je s smrtjo kot z zlochinom nad posameznikom in narodom ter posledichno s strahom storilcev pred kaznijo. Zato je pri storilcih poglavitno vprashanje, kako po mozhnosti prikriti zlochin. Ga zamolchati, da bi ostali z zatajitvijo zlochina – brez kazni. Prastari problem. Znan zhe iz starega Rima – in she od prej. Oblastniki svetovno slavne drzhave Imperium Romanum so znali narochiti policiji in zgodovinopisju za vse vechne chase preventivno modrost: »Quod non est in actis, non est in mundo« (Kar ni zabelezheno, se /nikoli/ ne izve). Vprashanje je torej, ali iz avtoritativnega uradnega zgodovinopisja zares izvemo dejansko resnico dolochenega chasa. Kako naj lochimo ljuljko od semena, kako naj diferenciramo, da bi z razlochevanjem med resnico in lazhjo ugotovili »krizis« chasa (grshka beseda izrazha v prvotnem pomenu raz-lochevanje), che manjkajo odlochilni sestavni deli, ki so bili ochitno nachrtno odstranjeni? Konchno je bila tudi druga svetovna vojna kriza med razlichnimi politichnimi in druzhbenimi pozicijami. V kontekstu zamolchevanja sprava in odpushchanje seveda nista mogocha.

Ja, te smrti. To grozno medsebojno ubijanje! Znano zhe iz slovenske stare zgodovine in iz znamenitih verzov v Preshernovem Uvodu h Krstu pri Savici: »Slovenec zhe mori Slovenca brata – kako strashna slepota je chloveka!«

 

 

Nepremagane vijuge preteklosti

 

Trde vijuge polpreteklosti se nepremagano iztezajo v danashnji slovenski chas. Spomin starejshih generacij na razmejevanja sredi druge svetovne vojne, ko se je slovenski narod znashel kot Kristus na krizhu med levim in desnim razbojnikom (kot se je v nekem intervjuju nedavno izrazil pomembni slovenski starejshi razumnik), namrech she vedno vznemirja aktualno sedanjost. Ponuja snov za plejado grenkih zgodb, ki so zaznamovale psiho slovenskega chloveka in jo prevechkrat boleche travmatizirale. Kljub temu je predlog nekaterih »optimistichno premochrtnih« sodobnih politichnih praktikov, naj pustimo nekdanje dogodke umreti v krvavih jamah preteklosti, saj te neprijetne stvari mladih generacij sploh ne zanimajo, navaden oportunizem, ki vodi v relativizacijo zlochina in blokira nujno potrebno ochishchevanje. Brez katarze namrech ni mogoch vzpon k humanim odnosom v druzhbi in k prenovi v svetosti zhivljenja, ki temelji na ljubezni in usmiljenju oziroma na tvorni solidarnosti med ljudmi z razlichnimi pogledi, mozhnostmi in znachaji.

Ni bil pesnik in mislec Edvard Kocbek edini, ki je v drugi polovici 20. stoletja prelomil strashni tabu molka in spregovoril o danes vech ali manj znanih pobojih tako imenovanih narodnih izdajalcev in drugih nasprotnikov nove komunistichne oblasti. O dogodkih v letu 1945 se je na skrivaj pritajeno in pri svojcih ubitih s solzami v ocheh shushljalo vsepovsod po Sloveniji zhe mnogo prej in vedno intenzivneje. Glas o sencah polpreteklosti se je zato razmeroma hitro prebudil tudi pri nekaterih najbolj ozaveshchenih predstavnikih tedanje mlajshe slovenske pisateljske generacije. Najprej je resnica privrela na dan she zakrito, ovita v prispodobe in legende, vendar je bilo zhe tedaj jasno, da bo tisto, kar je she skrito pod prstjo molka, prej ali slej postalo ochito in vsem na ocheh.

Nepokopani mrtveci postajajo zhe na prelomu med petdesetimi in shestdesetimi leti prejshnjega stoletja izzivalna tema zablokirane slovenske zgodovinske usode. Problem je povezan s tezhkim zlochinom proti chlovechnosti kmalu po koncu druge svetovne vojne, cheprav so ga tedanji komunistichni oblastniki skushali zagrebsti v podzemske rove, o chemer dokaj pozneje (1994) ostro pricha groteskna prispodobna drama Draga Jancharja Halshtat, motiv pa se pojavi she tudi pri nekaterih drugih piscih, med drugim zhe zgodaj pri Jozhetu Snoju (npr. pesnishka zbirka Konjenica slovenskih hoplitov, 1968) in pozno pri Sashu Vugi (npr. roman Opomin k chujechnosti, 1997).

Toda Dominik Smole je z reinterpretacijo Sofoklesove antichne grshke drame Antigona zhe leta 1960 na simbolichen nachin prvi posegel v dogmatichno komunistichno stvarnost in njene nedonoshenosti, obremenjene s prikritimi dogodki iz blizhnje polpreteklosti. V svoji psevdohistorichni drami je upodobil lik chloveka, ki se ne uklanja stroju drzhavne oblasti, temvech se zhrtvuje za vechnostne ideale. Te predstavlja Antigona, ki hoche pokopati ubitega brata Polinejka, ki se je v drzhavljanski vojni bojeval na »napachni« strani. Sicer je izgubil vojno, a je kljub temu simbol zavrzhenih, ponizhanih in razzhaljenih.

Piko na i je glede tega izrekel zhe eden od velikih dramatikov stare Grchije Ajshiles, ko je zapisal tudi misel: »Ko bi zmagovalci sposhtovali svetishcha in bogove premaganih, ne bi podlegli lastni zmagi.« To je usodno svarilo vsakrshnim oblastnikom, ki despotsko zaverovani v svoj lastni prav, pozabijo na nujno potrebno demokratizacijo zhivljenja in zdrvijo v propad.

Od Kocbekove eksemplarichne in zelo hitro zaradi njene nevarne individualistichne vsebine tabuizirane zbirke novel Strah in pogum (1951 – ena od novel v tej knjigi ima naslov Temna stran mesca) se kot rdecha nit vijuga zhelja po prerashchanju chrno-belega prikaza zgodovinskih danosti. Na zachetku shestdesetih let prejshnjega stoletja, ko se iz Jugoslavije umaknem v Avstrijo, je osnovno duhovno dogajanje kljub vsemu she bolj ali manj ujeto v dvoboj velikih antagonistichnih sistemov komunizma in na liberalnem kapitalizmu utemeljene zahodne demokracije. Tedanja umetnost je v dezhelah komunistichnega bloka potisnjena v ideoloshki primezh »socialistichne revolucije in boja za novega druzhbeno ozaveshchenega chloveka«, medtem ko se zahodna umetnost razvija v pluralnem kontekstu meshchanske druzhbe, kjer ob vedno mochnejshih individualistichnih modernistichnih eksperimentih v glavnem prevladujejo liberalne konvencije in krshchanska tradicija.

Zgodovinske osebe se v Smoletovi Antigoni in v podobnih dramah podajajo na nove poti in v nove duhovne dimenzije, kjer je psevdohistorichnost varovalna barva za razlichne mozhnosti (in nemozhnosti) chloveshkega mishljenja, pochutja in obnashanja, she zlasti pa sredstvo za izpeljavo dokaza o nujnosti humanih principov, ki se dvigajo nad trenutne deformacije v druzhbi in pri njeni oblasti. Tako gledanje je pogosto nehote idealistichno, vodi pa postopoma k reinterpretaciji zgodovinskih in politichnih dogodkov ter spodbuja v slovenski stvarnosti druge polovice prejshnjega stoletja zamisel o novem humanizmu. Skozi krivulje chasa se kljub oviram zachnejo v zametkih razodevati obrisi bodoche civilne druzhbe, ki ji vtisnejo glavni pechat prav pisatelji, umetniki in intelektualci, cheprav so Slovenci tudi dvajset let po uresnichitvi slovenske drzhavne samostojnosti na osnovi demokratichne zakonodaje she vedno razdvojeni zaradi razdora v drugi svetovni vojni – kljub prizadevanjem humano ozaveshchenih, ki skushajo ukiniti napeti odnos in razpoke v druzhbi in kulturi.

Smoletova Antigona je hitro nashla nadaljevalce, posnemovalce in paralelne oblikovalce tekstov za novo kritichno gledalishche. Primozh Kozak je na primer v Aferi (1962) iz samosvojega zornega kota obdelal problem Revolucije in Posameznika. Posameznik na koncu teksta sicer propade, vendar je zmaga Oblasti (nekdanje Revolucije) le navidezna.

 

 

Visoka pesem umetnosti

 

Edvard Kocbek je v kontekstu teh literarnih spopadov z nerazchishcheno polpreteklostjo samosvoja izjema. Je svojevrsten oblikovalec lastne, ontoloshko pogojene poetike. Svojo prozo in poezijo je namrech na podlagi lastnih zhivljenjskih izkushenj in podzavestno-zavestnih osebnih stanj znal napolniti z impulzivno prenoviteljsko eksistencialno energijo, vendar je kot osnovnico svojega duhovnega sporochila ohranil krshchansko metafizichnost in socialno utemeljeno ljubezen do sochloveka. Zdi se, da se ni odmaknil od osnovne maksime, ki je razpoznavno znamenje literature Tolstoja in she bolj Dostojevskega, Andrejeva, Camusa, Pasternaka ali Grahama Greena, ki v svojih delih opisujejo tragiko zhivljenja, globoke padce uglednih osebnosti, toda problemom znajo najti chloveka vredno trajno reshitev. To njihovim delom daje nadchasovnost in posebno vrednost. Kocbekove novele Strah in pogum lahko vsaj pogojno vkljuchimo v ta kontekst svetovne literature, ki skozi razpoke v chlovekovi psihi in v chloveshki druzhbi odkriva pravo podobo sveta in ishche chez agresijo in smrt mir, srecho in luch drugachnega sveta in chloveka.

V romanu Bratje Karamazovi se je Fjodor Dostojevski prikopal do resnice, ki jo razodene na smrt bolni dechek Kolja Krasotkin: trpljenje je iskanje zhivljenja in otroci so bodoche chloveshtvo. Dostojevski je umrl leta 1881. Vendar je ruski pisatelj Andrejev junak, ki bi lahko izshel izpod njegovega peresa. Z grozo je dozhivel zachetek boljshevishke revolucije in se umaknil na Finsko. V Povesti o sedmih obeshenih, ki jo je v slovenshchino prevedel Josip Vidmar, je pretresljivo razgalil chloveshko trpljenje tistih let. V njegovih delih nastopajo chisti ljudje – idealisti, ki so prikazani kot svetniki. Nasproti jim stoji temna gonilna sila revolucije, v njej pa gredo »chista srca na pokolj«, kot je zapisal. Andrejev je tu nadaljeval preroshko napoved o mraku in smrti fashistoidnega »nadchlovekovega« terorja nad drugachnim chlovekom ter prav tako rushilnega politichnega terorizma, ki jo je izrekel zhe Dostojevski v romanu Besi. Camus je teze obeh pripeljal v absurd.

Za Dostojevskega ali Tolstoja – v neki meri pa tudi za razne nadaljevalce njunega izrochila – je umetnost novi vrh, do katerega je prispel ustvarjalec po zakonih lastne metafizike, svojega razpona med peklom in nebom. Tako je za antichnega kiparja Fidijo spodaj barbarski nered in odsotnost vsakrshne mere, zgoraj pa absolutna pravilnost oblik in bozhanski sijaj, ki seva iz njih. Za slikarja fra Angelica je mrachna globina narava brez milosti, a svetli vrh plachilo in reshitev. Pri Michelangelu je spodaj kaotichna zmeshnjava kot materija v spanju, a vrh je zdruzhitev teh elementov v vechno harmonijo. Pri Beethovnu obstaja na dnu nemorala, zloba in razocharanje, a zgoraj ljubezen in radost. Delacroixu je dno nedinamichnost, vrh pa polet vseh sil. Van Gogh obchuti na dnu strah in razocharanje (v chrnem in rdechem), a zgoraj absolutni mir (v zelenem in belem), medtem ko je zhivljenje posrednik v modrem, she bolj pa vprashanje hudicheve rumene barve, skozi katero tava zmedeni posameznik na robu blaznosti.

Vsak chlovek je pravzaprav razpet na krizhu – med dnom in vrhom. V Krstu pri Savici je France Presheren odlochilno prodrl v smisel chloveshkega darovanja in samozhrtvovanja, pa tudi Cankar se je boleche boril za odreshitev. Kdo ve, kako dalech so v svojem skrivnem, nezapisanem zhivljenju prishli vsi ti ustvarjalci? Ali so ljudem resnichno dali tisto, kar je bila njihova dolzhnost? Vsekakor nas njihova dela pouche, da je umetnost velika skrivnost, ki je najvechja prav na svojem najvishjem vrhu, tam, kjer beseda in misel postajata dejanje.

 

 

Zaprtost in odprtost slovenske kulture

 

Druzhbeni in politichni polozhaj v Sloveniji je bil v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni zanimiv in zapleten. Po zachetnem obdobju strogega in ostrega stalinistichnega dogmatizma je po prelomu Jugoslavije z drzhavami vzhodnega bloka nastopila delna odjuga. V knjizhevnosti so se ideje tako imenovane revolucionarne romantike oziroma »socialistichnega realizma« zachele pretvarjati v zmernejshi dogmatistichno-agitacijski realizem, ki ga je zagovarjal tedanji partijski ideoloshki vodja Boris Ziherl. Del starejshe generacije okrog tedanjega vodilnega kritika Josipa Vidmarja se je ponovno oklepal »humanistichnega liberalizma« iz predvojnih let, polepshanega s »socialistichnim« okrasjem novega chloveka, toda mlajsha generacija, razdeljena v vech sorodnih skupin, se je zachela bolj ali manj prikrito boriti zoper dogmatizem pa tudi zoper predvojni liberalizem. Pesniki, pisatelji in esejisti Dane Zajc, Gregor Strnisha, Veno Taufer, Peter Bozhich, Dominik Smole, Taras Kermauner in drugi so z izvirnimi in kritichnimi sporochili in s svobodnejshimi, vchasih eksperimentalnimi literarnimi pristopi prestopali meje dogmatichnega in tradicionalnega ter se zavzemali za moderno mednarodno kulturno integracijo. Svoje literarne tekste so zacheli prepletati s figurami pretiravanja, z ironijo in grotesko, ki sta izrazni sredstvi protiabsolutistichnega duha, usmerjenega proti diktaturi dogmatichne oblasti, ki hoche vsa chlovekova dejanja normirati, dirigirati in kontrolirati.

Ostanki katolishkih idealistov so v tem polozhaju ostali vech ali manj sami. Toda Edvard Kocbek, ki je izshel iz krshchanskega socializma in partizanstva ter se je she vedno chutil kot del Revolucije, tudi v spremenjenih, izrazito nepluralistichnih in nedemokratichnih enopartijskih razmerah ni hotel popustiti in je v druzhbeno politichni miselni kontekst, ki ga je z zhelezno pestjo zachela krojiti komunistichna partija, zhelel kljub vsemu vnesti nujno potrebno duhovno vechplastnost in diferenciranost. Njegova ontoloshko poglobljena zbirka novel Strah in pogum o slovenskih usodah v drugi svetovni vojni mu je morda podzavestno in nehote zdrknila v neortodoksni prikaz medvojnega dogajanja. Ni chudno, da je vladajocha komunistichna birokracija, ki ji je Kocbek naivno zaupal, pisateljev poskus kvalitativnega preskoka v novo pluralno duhovno pozicijo, ki ni nastal le pod vplivom tedanjih progresivnih krshchanskih struj, temvech tudi pod vtisom eksistencialistichne filozofije Camusovega krila, drastichno zatrla. Kljub temu so Kocbekove ideje najprej podtalno in zakrito, pozneje pa vedno bolj ochitno, predvsem pri mlajshih generacijah odigrale pomembno ozaveshchevalno vlogo.

Na shtudijskih dnevih, ki jih she dandanes prireja Drushtvo slovenskih izobrazhencev v Trstu in so takrat she potekali v idilichni krashki vasici Draga, je karizmatichni Kocbek leta 1970 predaval o »zaprtosti in odprtosti sodobne slovenske kulture«. Takoj na zachetku svojih izvajanj je poudaril, da je v Sloveniji »nastal polozhaj, ki ga nihche med revolucionarji in kontrarevolucionarji ni prichakoval. Potroshnishtvo se pri nas ni pojavilo le kot neizbezhen vpliv svetovnega konzumnega idiotizma, kakor mu pravi Erich Fromm, ampak tudi kot neizbezhna korektura nashega socialistichnega modela ... Pri Slovencu potroshniku se je pokazala chudno intimna, skoraj nasladna rutina v rokovanju z novim svetom potrebnih in nepotrebnih predmetov ... Zdi se, da je slovenski potroshnik tako rekoch rojen za to dobo, njegova prilagodljivost je naravnost brezmejna ...«

Tako govori srce idealistichnega revolucionarja, ki so se mu porushile iluzije o prenovljenem, zanosno ustvarjalnem novem chloveku, ki je svoj bojazljivi pridobitnishki oportunizem in hlapchevsko podlozhnishki znachaj preusmeril v radozhivo pogumni prostor tovarishtva in prijateljstva. Razocharani govorec se zato zheli vrniti nazaj k izvirom, k pristnemu krshchanstvu in njegovemu hrepenenju po resnichnejshem, svetejshem zhivljenju na podlagi socialno utemeljene narodne in mednarodne stvarnosti, she posebej zato, ker se je tudi jugoslovanski socializem po mnenju mnogih izrodil v antihumanistichni sistem.

Kocbek je zhe leta 1970 zachutil, da se je »dosedanja oblika slovenstva zachela prezhivljati«, ker »sredi velikanske mutacije chloveshtva ne moremo ostati in obstajati she dalje kot dokonchno osmishljeno in izoblikovano rodno chloveshtvo ...« V predavanju v Dragi je zato nedvoumno poudaril, da »nam preostaja le ena sama pot, takshno prerashchanje sebe kot naroda, ki nas bo kot narod povzelo vase v narodovi polni veljavnosti in se vzdignilo na ravnino planetarnega komuniciranja.«

V koreferatu, za katerega so me zaprosili prireditelji, sem pritrdil nekaterim kljuchnim Kocbekovim mislim in menil, da je »namen nashega bivanja prav v preseganju ozkosti tega bivanja v drznih, chetudi tveganih skokih v novo, v soochenju in sozhitju s svetom, ki nas obdaja.« Kljub poskusom rasti v narodno afirmacijo pa se zhal nismo nikoli reshili mitov preteklosti, mitov o nashi nemochi in krutosti drugih do te nashe majhnosti. Ti miti preprechujejo tvorno pretakanje vseslovenskih kulturnih sil v vse smeri in ovirajo nastanek tistega, kar bi lahko imenovali slovenska evropska afirmacija. V predavanju sem se dotaknil tudi tedanje jugoslovanske diskriminacijske politike do drugega in drugachnega v druzhbi in kulturi ter menil, da pomeni odprtost kulture svobodno krozhenje kulturnih dobrin po vsem slovenskem prostoru. Pogumno sem poudaril, da danes »slovenska centralna domovina ne pozna kulture zdomstva in le delno kulturo zamejstva, slovensko zamejstvo in zdomstvo pa se velikokrat zapirata tistemu, kar prihaja iz domovine.«

Po uradnem delu shtudijskih dni v Dragi sva se s Kocbekom umaknila na rob dogajanja in se zatekla v pogovor na jasi izven vasi. Z njemu lastno zhivahnostjo in pristno vzhodnoshtajersko ljubeznivostjo se je pesnik zahvalil za pomoch in solidarnost, ki mu jo v njegovem boju za prenovo druzhbe in kulture nudijo njegovi zamejski in zdomski prijatelji. Na trenutke se mi je zazdelo, da kljub udarcem, ki so mu jih zadali njegovi nekdanji partizanski sotovarishi in kljub osamitvi zaradi njegovih za komuniste nesprejemljivih tez o krizi socialistichne druzhbe in kulture ter nujnosti druzhbenega pluralizma, she vedno sanjajoche upa na zgodovinski premik, ki mu bo omogochil uresnichitev vsezhivljenjskih sanj o novi podobi chloveka in sveta. Morda je dobro, da ni dozhivel razkroja Jugoslavije in zachetkov slovenske samostojnosti, ki ni prinesla chloveka vrednega premika k veliki medsebojni narodni toleranci in solidarnosti, temvech je nasprotno stopnjevano povechala absurd materialistichnega egoizma in nesocialne tekmovalnosti med razkrojeno atomiziranimi sestavnimi deli druzhbe; to je na svoj nachin preroshko dokumentiral zhe v 19. stoletju idealistichni Janez Mencinger v utopichnem romanu Abadon.

S Kocbekom sem ostal tesneje povezan tudi v naslednjih letih predvsem prek moje pokojne zhene Milene Merlak, ki ga je obiskovala v Ljubljani, saj sam nisem imel dostopa v domovino. Vznemirljivo zanimivi slovenski pesnik in mislec, ki je bistveno vplival na mojo zhivljenjsko in duhovno pot, nama je v naslednjih letih z dobrosrchnimi posvetili vedno znova poshiljal knjizhne izdaje svojih literarnih del, ki so vsaj v selektivnih izborih in kljub najrazlichnejshim tezhavam zachela izhajati v Sloveniji.

Vsekakor se je zhe tedaj senzibilnim in daljnovidnim opazovalcem druzhbenega dogajanja zachelo svitati, da se postopoma in skorajda nevidno zachenjajo nakazovati pomembne politichne spremembe, cheprav si skoraj nihche – razen drznega, v Trstu zhivechega bojevnika za svobodno in neodvisno Slovenijo Franca Jeze – niti v sanjah ni upal pomisliti, da se bo bombastichni faraonski kult okoli Titovega marshalata po predsednikovi smrti z Jugoslavijo vred sesul kot zakleto prekleti grad iz peska, to pa bo omogochilo nastanek samostojne slovenske drzhave.

V Dragi smo zhe tedaj – pred poznejshimi dogodki ob izidu Kocbekovega trzhashkega intervjuja z omembo povojnih pobojev tisochev protikomunistov – v zasebnih razgovorih nacheli etichno oziroma moralno plat problema teh pobojev, ki so bili predvsem v katolishkih in liberalnih krogih v zamejstvu in zdomstvu po vojni zhe ves chas vseprisotni kot velikanska rana in travmatizacija na slovenskem narodnem telesu. Spominjam se, da smo v razgovor zapletli tudi pesnika in politika Cirila Zlobca, ki je na isti prireditvi v Dragi predaval o »danashnji slovenski idejno kulturni stvarnosti«. Kot chlan centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije je bil pri moralistichnem pogovoru o umorjenih domobrancih v precejshnji zadregi, vendar je istochasno pokazal dobrshno mero liberalne odprtosti. Zdi se mi, da se je zavedal krute in neizprosne tezhe problema, vendar je rekel, da »nashih tovarishev ni mogoche pripraviti do tega, da bi spremenili stalishche do dogodkov v preteklosti.«

 

 

Povechane protislovnosti svetovnega utripa

 

Dejstvo je, da so se protislovnosti v desetletjih po drugi svetovni vojni stopnjevale in vechale. Tudi Kocbek je govoril o duhovni krizi sodobnega sveta, o tem pa se je iz drugega zornega kota razpravljajo tudi v slovenskem katolishkem zamejstvu in v emigraciji. Zlasti mlajsha generacija je zachela vedno odlochneje iskati nove smeri delovanja, ki bi naj bilo adekvaten izraz novega chloveka in nove, she nastajajoche pluralistichne in demokratichne druzhbe. Svetovni utrip se je kljub razdvojenosti sveta na dva ideoloshko sprta bloka vedno bolj preveshal v chas tehnike in potroshnishtva, novih izumov, postopne kompjuterizacije, poletov v vesolje, razpada kolonializma, drugega Vatikanskega koncila in reform v Cerkvi, ki so netile v zavesti shtevilnih vernikov upanje na odlochilne spremembe, ki bodo preusmerile krogotok bivanja.

Vsekakor je bilo zaradi dogmatichne zablokiranosti obeh svetovnih ideoloshkih taborov v njun edino zvelichavni zadnji prav dovolj razlogov za iskanje novih poti in reshitev. Kot danes je bila tudi tedaj najnevarnejsha oblika vedenjskega nachina brezbrizhnost. Oportunizem. Umik v potroshnishko zasebnost. Obdelovanje lastnega zelenjavnega vrta. V tem pa so nekateri filozofi in misleci, na primer zhe Michel de Montaigne, videli pravo bistvo chlovekove sreche, zadnjo zhivljenjsko modrost sredi pasti politichnih kriz in despotskih rezhimov, model za srechno zhivljenje izven velikih druzhbenih dogodkov in vzponov. Montaigne je celo zapisal, da si zelo zheli, da bi ga smrt doletela sredi domachega vrtichkarstva pri zeljnatih glavah. To je iz dolochene perspektive morda celo modro in razumljivo, saj  bi marsikomu – med drugim tudi Kocbeku – prihranilo pezo tezhke usode.

Kocbek se seveda v nasprotju s shtevilnimi malodushnimi in kljub pritiskom oblasti ni hotel vdati. Ni zhelel zdrkniti v nekreativno zasebnost. Kljub nevarnosti take odlochitve. Kajti kje pa sploh smo? »V svetu, kjer se prepiramo in pobijamo,« je na to retorichno vprashanje odgovoril glavni junak Belphegor iz istoimenskega staronemshkega barochnega romana iz leta 1776, ki ga je napisal Johann Carl Wezel in z njim pozhel ostre kritike pri tedanjih treznih urejevalcih literarnega okusa. Kocbek je vsekakor do zadnjega veroval v vizijo prenovljenega chloveka, v novo obdobje bratske vzajemnosti na demokratichnih principih, v ochishchevalno poslanstvo duhovne osvoboditve. Poleg Dushana Pirjevca in Tarasa Kermaunerja je bil zagotovo poglavitni predpripravljalec slovenske civilne druzhbe in narodove preobrazbe iz enostrankarske diktature v demokratichno vechsmernost. Zato je bil nevaren.

Metafizichno globoka skrivnost krshchanske vere, humanistichna naklonjenost tudi drugache mislechemu sochloveku vzporedno s socialnim bojem za izboljshanje zhivljenjskih razmer na podlagi enakopravnosti med ljudmi ter zavest vpetosti v razvejeno narodno in globalno dogajanje so ob Kocbekovem kompleksnem, ontoloshko poglobljenem pesnishkem ustvarjanju tvorili temeljni konfliktni potencial njegovega nazora ter ga v razgibanem dialektichnem loku prepletali z vedno bolj okostenelim drzhavnim socializmom in njegovimi vodilnimi oblikovalci in upravljalci, ki so postajali zamejena represivna privilegirana struktura izven realnega utripa druzhbe in drzhave.

 

 

Slovenska kriza kot odsev shirshe druzhbene krize

 

Od zgoraj dirigirani manipulativni sistem – ne glede na to, da si je nadel dekorativni pridevek »samoupravljalski socializem« – ni mogel odpraviti navzkrizhij in deficitov. Zato je bilo pomembno, da se je mlajsha povojna slovenska literarna generacija po sporu s sovjetskim Kominformom, ko se je slovenska osrednja literarna kultura skushala priblizhati znanim miselnim profilom predvojnih levicharskih revij, odlochila za prenovo literarnih oblik, povezano z vsebinskim bojem proti birokraciji in dogmatizmu. Medtem ko je postajalo delovanje uradno podpiranih duhovnih tokov kljub donechim frazam in geslom neizvirno in nenapredno, so skushali sodelavci kritichnih revij Beseda, Revija 57 ali Perspektive razgaliti »lazh nove stvarnosti«. Za tedanje razmere vsekakor drzni, a naivni namen Jozheta Puchnika, da bi revidirali marksistichne pojme razred in boj med razredi, ki so v bistvu preprechevali stabilizacijo druzhbe in onemogochali narodno spravo, je naletel na oster in izrazit odpor represivnega sistema. Ko je Puchnik v Reviji 57 objavil razpravo Nasha stvarnost in nashe iluzije, je bila revija vzeta iz tiska in je leta 1958 prenehala izhajati.

Medtem ko se je poglabljal razpon med starejshimi in mlajshimi generacijami, se je dogajalo tudi zhe tradicionalno slovensko lochevanje duhov na »levo-napredne » in »desno-konservativne«; to je postalo posebno ochitno v malih strukturah ideoloshko razdvojenih slovenskih skupnosti v Italiji in Avstriji ter v odnosu komunistichnih oblasti do protikomunistichnih in pretezhno tradicionalno katolishko usmerjenih emigrantov po svetu.

Vsekakor je bil tak vedenjski nachin znamenje resne krize, ki she danes razdvaja narod in njegove ljudi. Slovenska notranja kriza je seveda imela presezhno vrednost, ker je bila odsev shirshe druzhbene krize. V bistvu ne le krize jugoslovanskega gospodarstva, temvech krize jugoslovanske in svetovne politike, zablokirane v boj med dvema agresivnima antagonistichnima ideoloshkima blokoma. V globljem metafizichnem smislu pa je to bila in je kriza duha, ontoloshka kriza chloveka kot takega.

Iz tradicionalnega krshchanskega zornega kota se je kriza dogajala – in se pravzaprav she tudi danes dogaja – kot razvrednotenje glavnih chlovekovih idealov – Boga in vere – ter kot razkroj humanistichne zavesti. Tradicionalisti menijo, da se kriza odrazha kot brezperspektivnost, pesimizem, nesposhtovanje do zgodovine, kot so to she posebej kazala razna materialistichna socialna gibanja, zlasti radikalna komunistichna »diktatura proletariata«. Mladoletnik ostaja prepushchen samemu sebi in slabim vplivom. Povsod se pozna pomanjkanje moralno neoporechnih avtoritet. V realni politiki se razvijajo diktature in kaotichne »demokracije«, ki kazhejo na diskontinuiteto danashnjega chloveka; to je ena najglobljih korenin vsega zla. Chlovek, ki zanj obstaja le trenutek, le »zdaj«, se ne ozira ne v preteklost in ne v prihodnost. Iz takega stanja se lahko hitro razvijejo razlichne diktature in agresivna gibanja (na primer neofashizem, netolerantni nacionalizem). Za duhovno krizo je poleg tega izredno znachilno prevladovanje povprechja in podpovprechja. Kvalitetni projekti se pogosto zavrachajo kot nemogochi, napihuje pa se frazerstvo in lazh. Glavna duhovna pojava sta v taki situaciji dogmatizem in nihilizem, ki kazheta na vznemirljive napake v strukturi politike in druzhbe: na nemoch, brezperspektivnost, zmedo, hinavshchino in obup, predvsem pa na pomanjkanje trdne vere, iz tega pa sledi vse ostalo. Duhovno mrtvilo je tako globoko, da se zhe v principu odklanja vsakrshen poskus kritichnega posameznika, ki bi tako stanje skushal spremeniti. Reshitev ostaja le ena: resnichen boj za duhovno rast in osvoboditev iz materialistichnih prisil.

 

 

Obdobje sprashevanja vesti

 

Kocbek je bil seveda drugachen. Ni bil chlovek, ki bi gledal nazaj, k tradicionalnim stalishchem katolishke Cerkve, in ki bi po drugi strani zagovarjal interese kapitala in z njim povezane prisile k presezhno stopnjevanemu potroshnishtvu. Cheprav je bil udelezhenec partizanskega upora in v zachetni fazi revolucije, ki bi naj preoblikovala slovenskega chloveka in druzhbo, njen krshchanskosocialistichni sooblikovalec, je ostal samosvoje razpet med metafizichnimi, humanimi in socialnimi potezami krshchanskega etosa in socialistichno idejo. Ni bil ne »njihov« in ne »nash«. Cheprav je stal trdno v levem taboru, ni bil pravilno na levi in seveda kljub temu ni bil niti na desni. Ochitno je bil popolnoma nepravilen. To je seveda postalo v dogmatichnem totalitarnem kompleksu vedno ostrejshega komunistichnega enovladja po koncu druge svetovne vojne zanj usodno. Ni imel pravega smisla za groba razmerja v politiki. Tako je zelo hitro, ker je bil predvsem mislec, etik, moralist, umetnik, nasedel svojemu utopichnemu preprichanju, da bo lahko vplival na strukturo slovenskega komunizma in ji vtisnil duhovni pechat. Zelo hitro je postal zhrtev svojega chasa in prostora.

V nasprotju z Ivanom Cankarjem, ki je v svojih delih bichal licemerstvo doline shentflorjanske, ozkosrchno in dlakocepsko zgrazhanje nad drugachnostjo, ozkotirno intriganstvo in pehanje za polozhaj ob izpodrivanju shibkega ali drugache mislechega na stranski tir, je Kocbek hotel biti manj kritik in bolj spreminjevalec slovenskega narodnega znachaja v kontekstu nove politichne in druzhbene konstelacije, ki bo ustvarila boljsho solidarnostno skupnost pokonchnih osvobojenih ljudi, zmagovalcev nad chrednostjo hlapchevskega chloveka.

Toda vizija novega chloveka in sveta se je tako za Edvarda Kocbeka kot tudi za nekatere druge samosvoje in proti vladajochim konvencijam usmerjene osamljene posameznike zachela hitro sesuvati in spreminjati v deiluzijo, v kapitulacijo prenoviteljskega zanosa iz obdobja vzpona mladosti. Optimizem se je spremenil v razocharanje nad zamejeno resnichnostjo in v kritiko napachno nachrtovane politike, ki naj bi vodila k druzhbeni prenovi in k novemu chloveku.

Zachelo se je vznemirljivo obdobje sprashevanja vesti.

V shtevilki 33-34 ljubljanske upornishke revije Perspektive se je leta 1964 ponovno oglasil Jozhe Puchnik z aktualnim chlankom O dilemah nashega kmetijstva. Puchnik je tu podal zanimivo in obshirno analizo tedanjega povojnega slovenskega kmetijstva, ki bi ji sicer mogel kdo oporekati, a kljub temu pomeni zaradi svoje jasnosti in precizno postavljenih reshitev razveseljivo novost v tedanji slovenski publicistiki. Puchnik v omenjenem spisu namrech kritizira ideoloshko-politichno reshevanje kmetijskih vprashanj, ki da v Jugoslaviji prevladuje, a dosega popolnoma nasproten uchinek, kot bi si ga zheleli, saj je povzrochilo velikanske ekonomske izgube. Obdobje forsiranega ustanavljanja zadrug, v katerem je kmet odhajal v zapor zaradi neporavnane obvezne oddaje, je kmeta odgnalo v odklonilen odnos do nove oblasti, v katerem she vedno vztraja. Nepravilna komunistichna politika je poleg tega rodila nove posebnosti v kmechki mentaliteti. Kmet se upira direktivam oblasti, se spushcha v chrno trgovino in tudi zmanjshuje svoje napore pri obdelovanju zemlje in smotrnem gospodarjenju. Puchnik pobija trditev, da izvirajo jugoslovanske kmetijske tezhave iz kmetove konservativnosti. Glavne vzroke tezhav odkriva v kmetovi eksistenchni ogrozhenosti. Kajti namesto tega, da bi drzhava kmeta podpirala (kot na Zahodu), mu koplje jamo. Puchnik meni, da je potrebno kmeta bistveno razsvetliti, mu pomagati in ga podpirati, mu nuditi kredite in stroje. Shele to bo zacelilo rane, ki so mu jih prizadejali samovoljni in krivichni ukrepi, in ga bo privedlo do novih socialnih odnosov na vasi, ki se lahko rode le spontano in schasoma – in ne po kaki kabinetni direktivi.

Maja istega leta je komunistichna oblast Puchnika, ki je bil politichno najdrznejsha oseba iz kroga Perspektiv, ponovno aretirala, potem ko ga je nekaj prej po shtirih letih zapora konchno spustila na svobodo (na osnovi skonstruirane obtozhnice in najetih prich, ki so izjavile, da je shchuval delavstvo k shtrajkom in uporom, so ga bili obsodili na devet let strogega zapora). Zhe leta 1959 je namrech v polemichnem chlanku Nasha stvarnost in nashe iluzije, ki je tistega leta povzrochil konec Revije 57, zapisal za tedanji sistem usodno misel, da je »jugoslovanski komunizem degeneriral«.

Prvi proces proti Puchniku so komunisti pripravljali naskrivaj, bojech se, da zanj ne bi zvedela shirsha – predvsem svetovna – javnost. Sploh je bilo ozrachje leta 1959 napeto, saj so shtudentske demonstracije v Zagrebu oblast mochno vznemirile. Puchniku so na procesu ochitali, da je zasmehoval jugoslovanski komunizem, skushal zagovarjati kapitalistichni sistem in shchuval delavstvo na stavke, ki bi v drzhavi povzrochile gospodarski nered. Oblast je mrzlichno iskala dokaze, ki bi Puchnika ozhigosali kot kolaboranta shtevilne jugoslovanske emigracije. Vendar se jim vse to ni posrechilo. Puchnik je po izjavah tedanjih ochividcev ostal tudi pred sodishchem to, kar je bil: mlad, gorech, socialno chutech svobodomislec, ki je hotel v Jugoslaviji na podlagi jugoslovanskih zakonov pospeshiti shirsho demokratizacijo, vzpostaviti kritiko in opozoriti komuniste, naj se spremene, ker so se okuzhili z bacilom, ki ga je nekdanji Titov vodilni sodelavec Milovan Djilas tako sijajno oznachil kot izkorishchevalski »novi razred«.

Na vprashanje o tem, kaj manjka slovenskemu narodu, se je odgovarjalo le v rebusih. Cheprav je v srcih kritichnih posameznikov tlela zhelja po sposhtovanju chlovekovih svobodnih odlochitev v zadevah vere, ideologije, politike, pa tudi upanje o suverenem, neprovincialnem odnosu do drugih narodov in narodnosti.

 

 

Spoznanje o shirinah vechsmerne Slovenije

 

Tako sem chutil tudi sam, ko sva avgusta 1960 z mojo bodocho zheno Mileno Merlak prestopila tedanjo jugoslovansko-avstrijsko mejo in se zatekla na Dunaj. Chutil sem, da moram prestopiti meje na enosmerno komunistichno ideologijo zozhenega slovenskega prostora. V meni se je vedno bolj razrashchalo spoznanje o neki shirshi, vechsmerni duhovni Sloveniji, ki ni vezana na ozhje geografske in ideoloshke meje nekega chasa, prostora ali politichnega pojma. Che hochemo zrasti v vechsmerno duhovnost, se moramo nenehno soochati z vsemi vejami slovenstva v zamejstvih ter v shirinah in daljavah izseljenstva. To obenem pomeni tudi dejavno vkljuchevanje v glavne znachilnosti evropskega in svetovnega utripa. Le tako je mogoche postopoma prevrednotiti slovensko stvarnost v luchi novih pluralistichnih konceptov in spoznanj o humanem in tolerantnem uposhtevanju razlichnih protislovij, vsebinskih vechsmernosti in chloveshke oziroma druzhbene in duhovne drugachnosti.

Morda bi se taka vizija slovenske prihodnosti v narochju odprtosti v svet lahko po drugi svetovni vojni spajala s Kocbekovo krshchanskosocialistichno vizijo pozitivno osvobojene slovenske subjektivitete v pluralistichno oblikovani druzhbi, che ne bi te mozhnosti v kali zatrli profesionalni komunistichni funkcionarji, ki so podvomili o svobodnem razvoju naroda in sochloveka. Da bi si utrdili in zajamchili svojo ekskluzivno nadoblast nad vsemi in vsem, so uzakonili chashchenje edinozvelichavnega enopartijskega sistema. Vsakrshen odklon od te dogmatichno dolochene poti je bil strogo kaznovan. Pot v »svetlo komunistichno bodochnost« ni poznala za zdrav druzhbeni razvoj nujnih diferenciacij. Parola se je vedno in povsod glasila: »Kdor ni z nami, je proti nam.«

 

 

(nadaljevanje prihodnjich)