Revija SRP 103/104

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA

(XI)

 

Bratislava – obdonavsko mesto z razgibano vechjezichno preteklostjo

 

Nekdanja bratislavska melanholija, znana iz depresivnih chasov »realnega socializma«, ki jo je obiskovalec glavnega slovashkega mesta she posebno mochno obchutil v sivini tihih dezhevnih predpomladanskih vecherov, se je dvajset let po razpadu cheshkoslovashkega komunizma sredi novodobnega buchnega turbokapitalizma umaknila med odrochne ulice pozabljene in zhe skoraj »izginule« Bratislave. Z njo pa se zagotovo srechamo nedalech za Zhidovsko ulico na Beblavéhovi poti, ki se strmo vzpenja proti mogochnemu gradu ogrskih kraljev, ki gospoduje nad Donavo in mestom. Ta »ulica« je tako ozka, da po njej ne morejo voziti avtomobili. Majhne stare enonadstropne in dvonadstropne hishe, ki jih vchasih krasi pridih gotike ali renesanse, se neenakomerno gnetejo ob zachudenem peshcu, ki se mu zachenja dozdevati, da se je znashel na zakletem obmochju Kafkovega Grada. Zazdi se ti, da bosh na vogalu srechal dve glavni komichni figuri avstro-ogrske Bratislave, nemshko govorecho teto Fritzi in madzharkega strica Bácsija pri zlobnem opravljanju njunih sosedov. O obeh je v nekdanji Bratislavi ali po domache Preshporoku v chasu, ko je bilo mesto s cesarskim Dunajem povezano kar s tramvajem, krozhilo veliko anekdot. Toda stiki med obema mestoma so bili po drugi svetovni vojni popolnoma prekinjeni, tako da je bilo iz avstrijskega glavnega mesta lazhje priti v avstralski Sydney kot v blizhnje slovashko mesto pod obronki Malih Karpatov.

Z razglednih tochk na vrhu grajskega hriba, kjer se nahaja v posebni stavbi slovashki parlament, lahko popotnika preplashi pogled na zdolgochasena zhelezobetonska satelitska naselja v Petrzhalki na drugi strani Donave, ki jih je nekdanji stalinistichni sistem z veliko doslednostjo zgradil kot »varovalni delavski obroch« ob meji z gnilo in nevarno »kapitalistichno« Avstrijo. (Zato ne zachudi, da nova slovashka literatura vedno znova porocha o zhivljenjskih krizah v tem turobnem socialistichnem betonu.)

Danes lahko z Dunaja dosezhesh Bratislavo na zelo romantichen nachin po Donavi v pichlih petinsedemdesetih minutah z moderno hitro ladjo »twin city liner«, ki pristane ob starem delu slovashkega mesta v blizhini stolnice in kraljevskega gradu. Zhe na Donavi se ti je odprl pogled na polmilijonsko mesto in njegovo vinorodno okolico na juzhnih grebenih Malih Karpatov. Donava je zhe od nekdaj glavna vez danashnje slovashke in she do nedavnega tudi vech kot tristoletne madzharske prestolnice z dvema blizhnjima obdonavskima sredishchema Dunajem in Budimpeshto.

 

Malokdo ve, da je nekdanji bratislavski grad, ki je izprichan zhe iz 11. stoletja, pogorel leta 1811 v velikem pozharu, vendar so ga v shestdesetih letih prejshnjega stoletja obnovili na osnovi starih nachrtov in risb. Pod gradom stoji gotska stolnica svetega Martina, v kateri so med leti 1526 in 1830 okronali enajst ogrskih kraljev in osem njihovih zhena. Po za Madzhare izgubljeni bitki pri Mohacsu so namrech Turki zasedli vzhodne in osrednje madzharske predele z Budimpeshto vred in je Bratislava pod imenom Poszony postala glavno mesto drzhave, ki so ji v zadnjih stoletjih vladali Habsburzhani. 25. junija 1741 so v bratislavski stolnici kot edino zhensko okronali za ogrsko kraljico Marijo Terezijo, kot zadnji tu okronani (ogrski) kralj ji je sledil Ferdinand V., sicer tudi avstrijski cesar Ferdinand I., predhodnik znanega Franca Jozhefa I.

Poti pod starodavnim gradom, po katerih se je spushchal kralj k svechani mashi v cerkvi sv. Martina, so kot zanalashch po drugi svetovni vojni presekali s hitro cesto, pri chemer je bilo potrebno unichiti tudi tamkajshnjo staro sinagogo, ki je vzdrzhala celo hudi chas druge svetovne vojne in fashizma. A vechina zhidovskega prebivalstva ni dochakala konca druge svetovne vojne. O tem pricha tudi pomnik o tistih groznih dneh v mavzoleju Cham-Sofer. Popotnik se mora od gradu prebiti mimo umazane avtobusne postaje chez cesto, da lahko dosezhe stolnico. V njej se nahaja kip svetega Martina, ki ga je v 18. stoletju izdelal tudi na Dunaju vidno uveljavljeni Raphael Donner.

Kronanje vsakega novega ogrskega kralja je bilo povezano z pompoznim ritualom, ki ga od leta 2003 naprej poleti obnovi na bratislavskih ulicah kot velikansko gledalishko predstavo vech kot dvesto igralcev. Dostojanstveniki avstrijskega dela nekdanje habsburshke monarhije so pri tem oblecheni po dolochilih shpanske dvorne etikete v popolno chrnino, medtem ko se madzharski aristokrati razkazujejo v razkoshnih oblachilih iz hermelina, pretkanih z zlatom in srebrom ter polepshanih z dragocenimi kamni.

Po obredu v stolnici se je moral kralj skupaj z nadshkofom in najvishjimi dostojanstveniki v tezhkem plashchu in s krono svetega Shtefana na glavi pesh pomikati okoli cerkve in skozi mestne ulice do Glavnega trga in Mestne hishe, kjer so se mu poklonili mestni ochetje. Pri franchishkanski cerkvi, ki je she danes odeta v imeniten gotski slog, se je sprevod za trenutek zaustavil. Kraljevi spremljevalci so iz vreche zacheli radodarno metati med ljudi zlatnike in srebrnike, za katere se je zadihano tepla mnozhica podlozhnikov. Obenem je kralj tu dodelil nekaterim zasluzhnim podanikom viteshki naslov. Sprevod se je nato vil prek Bele ulice, kjer je kralj spet smel zajezditi konja, skozi Mihaelova mestna vrata na plan proti Donavi. Tu je bil postavljen svechano okrashen oder, kjer je vladar prisegel pred navzochimi, da bo chuval drzhavo in ljudstvo. Tam kjer je danes Trg (námestie) L´udovíta Shtura ter so se nekoch raztezale loke in mochvirni travniki, se je nahajala vzpetina, sestavljena iz zemlje vseh predelov kraljevine. Vladar se je moral pognati na konju na vrh te gomile in z mechem zamahniti na vse shtiri strani sveta v dokaz, da bo branil dezhelo pred vsakrshnim sovrazhnikom. Zadnjikrat je bil na ta nachin leta 1917 spet v Budimpeshti kot ogrski kralj zaprisezhen poslednji avstrijski cesar Karel I.

Bratislava ima posebno usodo. Okrog mesta se je skozi dolga stoletja shirila domovina Slovakov, toda narod je bil brez lastne drzhave, Bratislava pa je bila vechjezichno madzharsko-nemshko-zhidovsko mesto s slovashkimi predeli na obrobju. Mesto se je krasilo z madzharskim imenom Pozsony (Pozhonj), shtevilno nemshko prebivalstvo in nemshko ali jidish govorechi Zhidi, ki so sestavljali deset odstotkov prebivalstva, so mu pravili Pressburg, nekdanji preprosti slovashki kmetje, obrtniki in delavci na mestnem obrobju pa Preshporok. Toda kolo zgodovine se je obrnilo na drugo stran. Nekdanji podlozhniki so postali gospodarji.

O multikulturni mestni preteklosti prichajo shtevilni spomeniki, she posebej palache nekdanjih vodilnih plemishkih rodbin Zichy, Esterházy, Pálffy, v nekdanjem barochnem dvorcu svetovalca Marije Terezije in enega najvechjih magnatov nekdanje Ogrske grofa Grassalkovicha (ki je zgradil tudi znameniti madzharski barochni grad Gödöllö) pa se nahaja rezidenca slovashkega drzhavnega predsednika. Posebnost te stavbe, v kateri je bil v chasu komunizma osrednji dom cheshkoslovashkih pionirjev, je njena preteklost: v chasu druge svetovne vojne in tedanje od Hitlerja odvisne »neodvisne« republike Slovashke se je v njej nahajal sedezh Tisovega klerikalnega nacionalistichnega rezhima.

Bratislava pa ni le mesto stoletnih stavb in betonskih blokov iz komunistichnega obdobja. V Sloveniji leta 1901 rojeni arhitekt Vladimir Karfík, ki je dalj chasa sodeloval v Parizu pri Le Corbusierju in v Chicagu pri Franku Lloydu Wrightu ter za znanega cheshkega tovarnarja Bát'o v Brnu zgradil vech modernih stavb, je za istega tovarnarja tudi v Bratislavi na Hurbanovem trgu uresnichil projekt moderne trgovine chevljev. Dva zhidovska uchenca velikega slovenskega arhitekta Jozheta Plechnika iz njegovega prashkega obdobja, Alojz Balán in Jiři Grossmann, ki so ju umorili nacisti v chasu druge svetovne vojne, sta Bratislavi podarila vech stavb, ki izzharevajo nekonvencionalni poetichni pristop njunega slovenskega uchitelja. Omeniti velja njuno stavbo zheleznishke direkcije in razstavishche slovashkega umetnishkega zdruzhenja. V najnovejshem chasu je ob Donavi zrasla she nakupovalna mestna chetrt z radikalno novimi kubistichnimi in eliptichnimi stavbami Eurovea, ki pa jo mnogi obchutijo kot tujek ob zgodovinsko nastalem bratislavskem mestnem osredju.

Zelo veliko bratislavskih ulic je poimenovanih po slovashkih pesnikih in pisateljih. V svojevrstnem muzeju slovashkega literarnega preporoda v mestecu Modra nedalech od Bratislave se lahko seznanimo z glavnimi potezami slovashke nacionalne pomladi, ki se je rodila v tamkajshnjem evangelichanskem liceju oziroma gimnaziji. Na njej so uchili in delovali vodilni slovashki preroditelji. Ludovitu Shtúru, ki velja za teoretika in politichnega voditelja slovashkega preporoda, se je iz protestantskega sholskega sredishcha posrechilo pridobiti tudi vechino katolishkega izobrazhenstva v pretezhno katolishki Slovashki, ko je s premishljenim jezikovnim kodificiranjem leta 1843 utemeljil srednjeslovashko narechje kot jezikovno normo in idiom. S tem je slovashchino dokonchno razmejil od cheshkega jezika in zagotovil svojemu narodu avtohtono rast – in to kljub prisili stopnjevane madzharizacije in kljub pritiskom vechjega cheshkega brata z njegovo zheljo, da naj se tudi slovashki predeli vkljuchijo v cheshki kontekst.

Kljub madzharskim nasprotnim udarcem je bil slovashki preporod iz srede 19. stoletja tista sila, ki je bodrilno delovala tudi v chasu zatiranja in stiske. Shtúrova generacija je obvladovala literarno sceno do sedemdesetih let 19. stoletja. V tem chasu se je bolj kot proza uveljavilo na ljudsko poezijo oprto pesnishtvo, kot so ga pisali Samo Chalupka, Janko Král in zlasti Andrej Sladkovich, avtor sijajnega, z elementi ljudske poezije in gorskih obichajev prepletenega epa Detvan iz leta 1853. Zelo znachilna literarna zvrst slovashkega romantichnega obdobja je bila balada, ki jo je poleg omenjenih avtorjev gojil predvsem Ján Botto. V pesnitvi Jánoshikova smrt je leta 1862 predstavil znanega razbojnika, ki so ga leta 1713 javno usmrtili v Liptovskem Mikuláshu, vendar ga je ljudstvo chastilo kot pravega junaka, ki se je kot kak Robin Hood uprl nasilju in krivicam nadutih mogochnikov. O tem razbojniku v Bratislavi she vedno prepevajo slavilne verze, vendar so nekdanje balade zamenjali shansoni.

Po letu 1918, ki ga je zaznamoval zlom avstro-ogrske monarhije, se slovashka knjizhevnost, ki je sprva chrpala svojo moch med kmechkim ljudstvom na podezhelju, seli v nekdaj pretezhno madzharsko-nemshko Bratislavo, ki postane slovashko kulturno sredishche in postopoma vsaj delno tudi center slovashkega, od cheshke Prage premochno odvisnega POLITICHNO-UPRAVNEGA zhivljenja. Sredi prve svetovne vojne so namrech Slovaki v ZDA leta 1915 v Clevelandu in leta 1918 v Pittsburghu sklenili s T. G. Massarykom dogovor o enakopravnosti Chehov in Slovakov. V prvi cheshkoslovashki republiki so sicer dobili svoje lastno sholstvo in narodno univerzo Komenskega. Tudi knjizhna zalozhba Matica slovenská je lahko po obdobju madzharskih represij spet zazhivela, v Bratislavi je zraslo Narodno gledalishche, slovashchina je postala uradni jezik. Kljub temu so Slovaki prichakovali, da bo nova skupna drzhava izpolnila she eno vazhno tochko dogovora v Pittsburghu: ustanovitev avtonomnega slovashkega parlamenta v Bratislavi. To se ni zgodilo. Slovaki se niso mogli znebiti obchutka, da jih Chehi niso akceptirali kot kulturno in ekonomsko enakovrednih partnerjev.

To je bila voda na mlin za konservativnega duhovnika in avtoritativnega predsednika slovashke drzhave v chasu druge svetovne vojne dr. Tisa, da se je s pomochjo Nemchije lochil od Cheshke. V knjigi Roky úzkosti a vzopätia (Leta tesnobe in vzpona k odporu) sodelavka Slovashke akademije znanosti v Bratislavi Márija Bátorová porocha, da je vseeno vechina tedanjih slovashkih pisateljev kljub administrativnim ukrepom tedanje slovashke drzhave skushala zastopati zhivi utrip demokratichne kulture. Avtoritativnemu rezhimu se ni posrechilo prevzgojiti pesnikov in pisateljev po svojem okusu. Med vojno se je mochno uveljavila katolishka moderna, ki pa jo je poznejshi komunistichni rezhim unichil in popolnoma zamolchal.

Shele s padcem komunizma in she posebej s 1. januarjem 1993, ko postane samostojna drzhava, ki je od leta 2004 sestavni del Evropske unije in chlanica organizacije Nato, se Slovashka zachne razvijati neodvisno in po svojem okusu. Nova Republika Slovashka utemeljuje svojo drzhavno in duhovno identiteto – podobno kot Slovenija – tudi na literarni podlagi narodnega samoosvajanja, vendar jo obenem povezuje z davnimi dogodki, ki so zaznamovali tudi staro slovensko zgodovino. Slovaki so preprichani, da se je na obmochju danashnje Slovashke in Juzhne Moravske nahajala stara slovashka domovina. Pri tem se opirajo na razlichne latinske spise in na nove arheoloshke najdbe. Slovashka ishche svoje zachetke v dramatichnih dogodkih 9. stoletja. Leta 829 je salzburshki nadshkof Adalram na pobudo tedaj she mladega slovanskega kneza Pribine posvetil v Nitri prvo krshchansko cerkev, temu dogodku pa je ochitno sledilo she vech podobnih. Pribini, ki ga je moravski knez Mojmir pregnal iz Nitre, je frankovski upravitelj Vzhodne marke Radbod v zameno dodelil v upravo pretezhno s Praslovenci poseljeno tako imenovano Spodnjo Panonijo – z nalogo, da vztrajno in odlochno shiri krshchansko vero med ljudstvom. Ko je Pribina padel v boju z Moravsko, je njegovo nasledstvo v Panoniji prevzel njegov sin Kocelj kot tributarni knez, ki mu je bila dodeljena omejena in kontrolirana avtonomna oblast v skupnem frankovskem kraljestvu. Na shirshem panonskem podrochju je protifrankovska sprememba nastopila za krajsho dobo shele tedaj, ko je oblast prevzel Mojmirov nechak Rastislav, ki je kot gorech avtonomist ob podpori vzhodnorimskega (bizantinskega) cesarja Mihaela III. v dezhelo poklical misijonarja Cirila in Metoda. Oba brata sta kljub ostremu nasprotovanju Frankov in zagovornikov treh tedaj edinih dovoljenih cerkvenih jezikov hebrejshchine, grshchine in latinshchine zachela shiriti krshchansko vero v domachem slovanskem jeziku. V Nitri sta sveta brata Ciril in Metod ustanovila prvi samostan. Tu so, zapisani v glagolici, nastali prvi starocerkvenoslovanski spisi. V Cirilovem uvodu k prevodu evangelijev v starocerkvenoslovanski jezik lahko preberemo: »Brez knjig so narodi nemi in mrtvi.«

V izlozhbi neke velike bratislavske knjigarne se zdaj shopirijo razlichne trivialne knjige uspeshnice. Danashnji chas prevelikokrat zavracha ponudbo kritichnih duhov. Nekateri pisatelji, med njimi pomembni avtor romana Marije in Magdalene Ladislav Tazhký, ki je moral po letu 1968 dolgo molchati, ali v chasu komunizma zelo preganjani aktivist gibanja Javnost proti nasilju Martin M. Shimechka ter kritichni pesniki Lúbomír Feldek, Ján Zambor ali Tatjana Lehenova so v prvem obdobju demokratizacije postali idoli mladine. Vendar je znachilno, da se nekonformistichni pisatelji in alternativne zalozhbe bojujejo s tezhkimi gospodarskimi problemi pri izdajanju novih knjig in revij. Poseben problem poleg vprashljivega politichnega polozhaja in neurejenih razmer glede manjshin, she zlasti glede v konservativnem delu javnosti zanichevanih »ciganskih« Romov, predstavlja nezadostno razmerje do ekoloshkih vprashanj. Industrializacija po drugi svetovni vojni je na Slovashkem terjala svoje, naravi je ugrabila veliko zdravja, prebivalstvo pa ujela v nova, danes velikokrat nestabilna delovna razmerja. Zhidovsko-slovashki pesnik Milan Richter v eni od svojih pesimistichnih pesmi tozhi, da Slovashka hiti proti katastrofi, ki si jo je sama pripravila. Reke so onesnazhene, po Vahu in Hronu vedno znova plavajo mrtve ribe. Jedrske elektrarne s svojo pomankljivo tehnologijo ogrozhajo varnost blizhnje pa tudi daljne okolice.

Slovashka knjizhevnost, ki je bila po komunistichnem prevzemu oblasti v letu 1948 mochno ideoloshko indoktrinirana, je v najboljshih dosezhkih svojih zachetkov sprva realistichno in humanistichno usmerjena. Toda Slovashka iz  vojnega obdobja 1939-1945 je bila po drugi svetovni vojni tabu prav tako kot tisti avtorji, ki so emigrirali ali pa so se na kak drug nachin odcepili od komunizma. Shele v zadnjem chasu so rehabilitirali nekatere dolgo chasa zamolchane avtorje. Disident in pisec protidogmatichne knjige Kako dishi oblast Ladislav Mnachko je lahko shele po zlomu prejshnjega politichnega sistema prestopil prag domovine. Od stare, v komunizmu uveljavljene »garde« (Vojtech Mihálik, Andrej Chudoba, Milan Lajchiak, Milan Rúfus, Viliam Turchány), ki sem jih, zvesti uchenec odlichnega slovakista na ljubljanski univerzi Viktorja Smoleja, prevedel z Mileno Merlak in leta 1962 objavil v davni shtevilki argentinske zdomske revije Meddobje, ni ostalo veliko v zavesti novih generacij. She najbolje se je odrezal leta 1918 rojeni nekompromitirani pesnik Shtefan Zháry. Aktualni avtorji sedanjega chasa so med drugim Jan Johanides, Ladislav Shimon, Mila Haugová, Peter Zajac, Etela Farkashová.

V nekem smislu je slovashka narodna usoda povezana s slovensko, ki se je morala upirati germanizaciji pa tudi ilirizaciji oziroma spoju z vechjimi juzhnoslovanskimi narodi. Zato so Slovenci radi prisluhnili utripu slovashke kulture. Mogoche so bili stiki med slovashko in slovensko kulturo pred drugo svetovno vojno bolj zhivi kot v povojnih letih, vendar postajajo v zadnjem chasu spet intenzivnejshi. V Sloveniji danes stalno zhivi slovashka pesnica in posrednica med obema kulturama Stanislava Repar Chrobáková. Med pomembnimi posredniki pa se je kljub oviram po drugi svetovni vojni posebno uveljavil Viktor Smolej, prevajalec, literarni zgodovinar in lektor slovashchine na ljubljanski univerzi. Toda tudi veliki posrednik med Slovenijo in ostalim slovanskim svetom dr. Tine Debeljak je vechkrat porochal o slovashki literaturi. Kot povojni emigrant se je v Rimu in pozneje v Buenos Airesu srechal tudi s slovashkimi pisatelji v zdomstvu, she posebej z Rudolfom Dilongom, ki ga Bátorová vechkrat omenja v svoji zgoraj zhe omenjeni knjigi. Debeljak pishe, da je ta franchishkan sodil med najpomembnejshe slovashke pesnike. V domovini je izdal 24 knjig, she vech pa v emigraciji.

Ko so peronisti leta 1955 zazhgali franchishkanski samostan in franchishkansko cerkev v Buenos Airesu, so Dilongu zgoreli vsi rokopisi in celotna knjizhnica. Pozneje se je preselil v Zdruzhene drzhave Amerike.

Zhe leta 1946 je Dilong, kot da bi zaslutil pozhar, ki bo unichil njegovo literarno delo, napisal v spomin Francetu Balantichu daljsho pesnitev Básnik (Pesnik), ki je v slovenskem prevodu Tineta Debeljaka prvich izshla leta 1946 v aprilski shtevilki shapirografirane taborishchne revije Svet in dom v Serviglianu v Italiji. V slikovitih, simbolistichnih podobah Dilong prikazuje Balantichevo smrt v ognju:

 

Zdaj v ognju do kosti ozhgan je

s plamenom okrog pasu obdan je

pokleka, poje umirajoch:

Ubili so pesnika!

 

Che se proti vecheru povzpnesh z dvigalom na »letechi krozhnik« restavracije Ufo, ki kraljuje na jeklenih stebrih nad Novim mostom chez Donavo, zazhari Bratislava v tisocherih lucheh novodobnega kapitalizma. Toda nekje zadaj se na visokem hribu z mestom pogovarja nekdanja slava velikanskega realsocialistichnega spomenika Slavin – postavljenega v spomin sovjetskih vojakov, ki so ob koncu druge svetovne vojne padli v bojih za Bratislavo. Tudi sedanja nova doba je polna protislovij – in stari chasi she niso povsem pozabljeni.

 

 

 

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009); V – RIM (SRP 91-92 / 2009); VI – BENETKE (SRP 93-94 / 2009); VII – BARCELONA (SRP 95-96 / 2010; VIII – RODOS (SRP 97-98 / 2010; IX – PARIZ (SRP 99-100 / 2010) ; X – MALTA (SRP 101-102 / 2011).