Revija SRP 103/104

Jolka Milich

 

KAJ NAJ SI MISLIM O SLOVENSKI AMBASADI V RIMU?

(Ali s Slovenci v Sloveniji komunicira v italijanshchini?)

 

 

Naj se pochutim pochashcheno? Ali pa naj kot Slovenka in poklicna prevajalka izrazim svojo zaprepadenost?

Dandanes chloveka chaka vsak dan za vogalom kakshno majhno ali veliko presenechenje. Meni ga je dostavilo po poshti Drushtvo slovenskih pisateljev v vechji kuverti. V njej sem nashla rumeno kuverto z navedbo poshiljatelja: Ambasciata della Repubblica di Slovenia. V notranjosti pa na bristol kartonchku z zlatim slovenskim grbom she vabilo s tole vsebino v italijanshchini:

 

 

In occasione della visita di Stato

del presidente della Repubblica di Slovenia, S. E. dr. Danilo Türk,

con la Consorte, la Signora Barbara Miklich Türk,

l'Ambasciatore della Repubblica di Slovenia S. E. Signor Iztok Miroshich,

e la consorte, la Signora Tina Kokalj,

hanno l'onore di invitare la S. V.

 

ga. Jolka Milich in soprog              (pripisano rochno)

___________________________________________

 

al Concerto del Coro "Carmina Slovenica",

che si terrà martedì 18 gennaio 2011 alle ore 19.30,

all'Auditorium "Parco della Musica", Sala Petrassi,

seguirà un ricevimento.

 

Abito scuro

L'invito strettamente personale verrà richiesto all'ingresso.

 

 

Nato sledi rimski naslov avditorija pa shtevilka telefona in faxa in geslo elektronske poshte, kamor lahko potrdish udelezhbo na vecheru ali pa vljudno navedesh, zakaj te ne bo. K vabilu je tudi prilepljen na stroj natipkan listich – seveda spet le v italijanshchini – iz katerega zvesh, da je zazheleno, da pridesh med 18. in 19. uro, in nato vsi skupaj dochakamo prihod Predsednika dr. Danila Türka in Predsednika Giorgia Napolitana, ki se bosta udelezhila koncerta in po njem tudi sprejema.

 

Iz Rima so to italijansko pismo iz SLOVENSKE ambasade poslali po poshti v Ljubljano, ki je, che se ne motim, she vedno SLOVENSKA PRESTOLNICA, in sicer na Drushtvo pisateljev – pozabili so napisati SLOVENSKIH, ker gre ochitno za zanemarljiv podatek, naslovljeno pa, zelo prijazno, name. Podobno vabilo je prejel nedavno tudi trzhashki zgodovinar Jozhe Pirjevec in v svoji redni glosi v Primorskem dnevniku (30. decembra 2010) je vabilo ves radosten omenil, in ga uvrstil med dobre novice; tudi on je sicer opazil, da so nashi diplomatski predstavniki zhrtvovali jezik tistih, ki jih predstavljajo v Rimu, v prid sosedskega, a mu ta ... jezikovni zdrs ali kiks sploh ni skalil veselja, da le niso pozabili nanj. Ko ne bi imel neodlozhljivih zadrzhkov, bi kar stekel v Rim na koncert, tudi pozdravit in se rokovat s samimi takimi lepimi in velikimi zhivinami v temnih gala oblekah. In da slishi spet, domnevam, zbor, ki igra in prepeva Carmino Slovenico; chlovek, vajen zhe vsega, bi skoraj prichakoval, da so tudi Carmino uskladili v ... Italico. Doklej bo she Slovenica? Pitaj boga!

Vem, vem, poznam vas, sorojaki, zdaj me boste she obdolzhili kletega nacionalizma, pa she bolj nichastega iredentizma, in mi navrgli she shovinizem pa zaprasheni in zhe davno odsluzheni tradicionalizem, in me na ta glavni zvon obesili, zanikrno kampanilistko. Sosedi pa vam bodo pomagali nakladati in bodo 100-odstotno odobravali vash sveti gnev.

Jaz pa si vseeno ne morem predstavljati italijanskega ambasadorja (niti shpanskega, francoskega, angleshkega, nemshkega itd.), da bi iz Ljubljane pisal v Benetke, Rim in Milan znanim italijanskim zgodovinarjem, pisateljem in prevajalcem v tujem, to je v neitalijanskem jeziku, v tem specifichnim primeru v slovenshchini, in jih vabil na glasbeni sprejem. Si ga vi lahko predstavljate? Jaz si ne morem predstavljati niti (naj pomislim, koga naj priklichem v spomin in vam ga navedem kot zgled), da bi mi moja zelo draga znanka in pesnica Isabella Flego, pripadnica Italijanske unije in zelo znana in priljubljena osebnost v Kopru, poslala kdaj voshchilo v slovenshchini, lahko tudi v obeh jezikih, kar tako, da mi vrne milo za drago, ko pa sem ji jaz, (naj)vechkrat iz chiste pozornosti in privrzhenosti, pisala v njenem jeziku, to je po italijansko. Doslej pa nisem she prejela od nje niti ... »chavchki« po primorsko, niti »lepo se imej«, niti vprashanjce »si she zhiva ali si vsako leto bolj polomljena?« Ker je skrajno dosledna oseba in premochrtna zhenska, vredna samo obchudovanja in posnemanja. Nich kompromisarska kot mi, ki radi, che se le da, skomignemo z rameni, chesh: pa saj je vseeno, pa saj ne bo padel svet, pa saj se splacha kaj zhrtvovati za ljubi mir, pa saj gre le za formalnosti, ki nich ne pomenijo – in podobno rezoniranje. No, ji bom pa letos poslala dvojezichno voshchilo, da prelomim s svojo razvado nonstop popushchanja in prilagajanja, da si bova bolj podobni: »Ciao, Isabella, quest'anno riceverai i miei auguri con molto ritardo, essendo stata ammalata e tuttora malridotta a causa di una brutta influenza che si ostina a non lasciarmi. Le kaj naj ti zazhelim, predraga Isabella? Bodi zdrava in ustvarjalna kot doslej. In seveda srechna. Ti in vsi tvoji dragi, veliki in mali. S prisrchnimi pozdravi

jolka iz Sezhane«

(tista neozdravljivo problematichna in »indisponente«).

 

 

v gajici >