Revija SRP 103/104

Jolka Milich

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XVIII)

 

In tako kar na lepem (ker chas – hochesh nochesh – teche in nich ne reche, pa vseeno veliko pove, kot vemo zhe na pamet) se je svetovna prestolnica knjige po letu dni v gosteh pri nas izselila iz bele Ljubljane in vse Slovenije, ki jo obdaja, tja v daljno Argentino, dezhelo tanga in marsichesa drugega, tudi Borgesa, Alfonsine Storni, slovenskih predvojnih in povojnih sorojakov in ... slovite Peronove zhene Evite, da se omejim le na peshchico imen. Knjige, najbrzh one bolj zapoznele sorte (kot tepke in drnjule), pa she vedno dezhujejo od vsepovsod ali kot mana snezhijo v mojo hisho, cheprav sem v svoji glavi odpisala take kolektivne polete z obiskom na domu in pristankom v moji dnevni sobi. Tu pa tam, kakshna bolj tezhka, primerna za tezhake, s trdimi platnicami kot rozhevina (ochitno gre pri nas za kakshno novo shego ali modni krik!), mi prileti direktno v glavo, da me miselno onesposobi za teden dni. She hvala ne utegnem rechi poshiljateljem, dokler si za silo ne opomorem.

Ker so mi znanci ochitali, da diskriminiram italijansko poezijo, ker sem doslej  italijanske knjige kar preskochila, bom na samem zachetku namenila tudi njim nekaj vrstic oziroma instant prevedla kakshno krajsho pesmico, da bi videli o chem pesnijo nashi sosedi. Zachela bom s Giacomom Scottijem, starim znancem iz Neaplja, ki se je po (drugi svetovni) vojni preselil iz socialistichnih vzgibov na Reko in se she bolj afirmiral pri nas (mislim na nekdanjo Jugoslavijo) kakor doma na jugu Italije – kot pesnik, esejist, publicist, historiograf v italijanshchini in prevajalec zlasti iz srbohrvashchine v svoj jezik. Pred leti smo ga slavnostno povabili tudi v Sezhano in she prej – v predosamosvojitveni dobi – je s slovenskimi pesniki in literati in knjizhevniki iz drugih jugoslovanskih republik vasoval na shtevilnih srechanjih v Ljubljani, Shtatembergu itd. V Trstu pri Hammerle Editori je letos februarja izshla njegova zbirka Poesia del mare (Poezija o morju), njen tisk sta omogochila Kulturno poverjenishtvo Julijske krajine in Evropska iniciativa. Sprva sem izbrala pesem v istrsko-trzhashkem narechju El mar xe sempre là, po nashe: Morje je vedno tam (... na svojem mestu), potem pa sem naletela na glagol z zaimkom contarne, ki lahko pomeni, kar dve zelo razlichni stvari, in sicer: ki nam pripoveduje o mrtvih, ochetih in vnukih ali pa: ki nas shteje /  preshteva – mrtve, ochete in vnuke. Kaj je mislil, pa nam lahko pove le pesnik sam oziroma on si lahko privoshchi dvoumnost, mi pa bi se morali odlochiti le za eno mozhnost, na temelju ugibanj: lahko bi dali prednost prvi interpretaciji ali pa bi rajshi pisali avtorju, naj nam verz sam raztolmachi, v izogib nesporazumom. Poiskala bom rajshi kakshno drugo pesem z nedvoumnim sporochilom. Jo zhe imam: Il mare ride quieto, po slovensko: Morje se tiho (ali mirno ali spokojno) smeje, na izbiro, pa she kaj bi se nashlo:

 

Morje se tiho smeje

 

Morje se tiho smeje,

danes zjutraj morje

osvezhuje zemljo z jasnimi ochmi.

Pochivam na obali in se smejem morju.

 

Kar tako, da se vedem po otrochje,

mechem kamenchke v vodo: morje se smeje,

misli, da sem izkushen mornar, in se smeje,

se smeje spokojno. Smejem se tudi jaz.

 

Morje, danes zjutraj

ima igrive roke,

zhametne prsi

in bel smeh za moj pochitek.

 

Ob skrajno sporni besedni zvezi v izogib bi nekoch prof. Janez Gradishchnik in tudi Janko Moder, che se ne motim, kar vztrepetala in me prijela za ta sladke – nalashch sem jo podchrtala, da ne pozabim vprashati za jezikovno mnenje o njej strokovnjake, ki so se razpisali v zadnjih Pogledih, 23. aprila 2011, v skupnem problemskem sklopu Slovenshchina med normo in praksami – Jezikovne travme govorcev slovenshchine (in sicer Heleno Dobrovoljc, Andreja E. Skubica, Marka Stabeja, Moniko Kalin Golob in Simona Kreka, ki se, vsak na svoj nachin, vendar malodane demonstrativno ne shtejejo za puriste – oni bi verjetno prej vztrepetali in vzdrhteli pred puristi kot, denimo, pred tvorbo v izogib. Zdi se, da nam je vztrepetavanje in vzdrhtevanje, tako ali drugache, iz tega ali nasprotnega vzroka, zapisano v genih. A o tem she peshchico vprashanj kasneje, ko absolviram italijanske poete.

 

Mobydickov zalozhnik Guido Leotta iz Faenze (Ravenna) je tudi pesnik in pripovednik, v jazz kvintetu Faxtet igra na saksofon in flavto, zhe dvajset let med drugimi zalozhnishkimi obveznostmi in opravki vodi knjizhno zbirko Carta da Musica (Notni papir), kjer objavlja svoje CD knjige in podobne knjige-zgoshchenke drugih domachih in tujih umetnikov, lani ob dvajsetletnici je izdal spominski album Coffee Break. Letos pa pesnishko zbirko Andando a capo, ogni tanto (Od chasa do chasa napishem nov odstavek).

 

Vino poljubi rob

 

kozarca, val rubinaste barve

do tvojega smehljaja. Zazresh se

v zgodnji sonchni zahod, zabliska se

in rechesh, zdaj pa bi ostala.

In vendar kar naprej odhajash,

odkar sem si te izmislil.

 

Rimskemu pesniku in esejistu Claudiu Damianiju je zalozhnik Fazi (www.fazieditore.it) lani septembra izdal antoloshko zbirko Poesie (1984-2010)Pesmi (1984-2010). Uredil jo je Marco Lodoli, z izborom pesmi iz vseh zadnjih pomembnejshih zbirk, dodal pa je she nekaj neobjavljenih iz zbirke v pripravi Il fico sulla fortezza (Smokev nad trdnjavo).

 

Iz mojega malega zornega kota

vidim vesolje. Majcen pravokotnik.

Mojo teraso. Neke tople in svezhe

majske nochi, blag vetrc pihlja in

me prijetno hladi po soparnem dnevu.

Ne verjamem, da je vesolje drugachno od

nashega sveta: potem ko sem dolgo mislil

in globoko razpredal, sem se preprichal,

da kar je na zemlji, je po malem vsepovsod

na nebu, in obenem, da kar je na nebu,

je tu in tam razmeshcheno tudi na zemlji. Skratka,

rechem: sploh si ne predstavljajmo chudnih rechi,

marvech si oglejmo tisto, kar nam je blizu,

pustimo, da nas rani njegova lepota,

in v njegovi modrosti si spochijmo srce.

 

Od leta 1987 do leta 2008 je izdal shest pesnishkih zbirk, za katere je prejel devet prestizhnih nagrad, in s tem je povedano vse. No, recimo skoraj vse, dalo bi se she kaj tehtnega dodati. A dodajalo se bo ob kakshni drugi prilozhnosti, ko bodo nagrade nasploh in posebej po svetu in doma glavna tema pogovora.

 

Kakshen mesec pred njegovo – sicer predvidevano, a vseeno neprichakovano – smrtjo za rakom letos 15. marca v Trstu sem prejela od Claudia H. Martellija, rojenega leta 1940 prav tako v Trstu, zalozhnika, pesnika, esejista, gledalishkega pisca, umetnostega kritika in zgodovinarja, novinarja, ustanovitelja in urednika mesechnika Trieste Arte&Cultura, predsednika trzhashkega Pen kluba in she marsikaj, med drugim vech kot desetletnega pastorja evangelichansko-metodistichne cerkve v Trstu, Vidmu in Gorici in od vsega zachetka njegove vech kot pestre umetnishko-literarne kariere deklariranega prijatelja Slovencev onstran nekdanje drzhavne meje, kar v davnih chasih niso bile machje solze – njegovo zadnjo pesnishko zbirchico, ki jo je posvetil svoji druzhini, z naslovom Cinema e altri racconti – Salmi (Kino in druge zgodbe – Psalmi), obenem pa sveto obljubo, da mi prinese, brzh ko jo natisne, spominsko knjigo o La bohème triestina – 1955-1975, drugache recheno: dvajset let umetnishko-literarnega, izrazito bohemskega zhivljenja v Trstu: osebe, kraji, dogodivshchine in anekdote.

Ker sem tudi jaz osebno ali posredno poznala skoraj vse protagoniste njegove knjige she v rokopisu, sva samogibno zachela obujati skupne trzhashke spomine; preden sta z zheno Elso odshla, mi je pustil v branje rokopis s proshnjo, naj mu potem povem svoje vtise in po potrebi kaj popravim in dodam. Da mi bo zelo hvalezhen. Rekla sem: Che si omenjal kakshnega Slovenca, ni treba niti, da pogledam, kaj she, da se grem prerokinjo, saj vnaprej vem, da si imena s streshicami in tudi sicer pisal precej narobe. Po tej plati ste trzhashki Italijani nepoboljshljivi zanikrnezhi, da ne rechem ... grozni. Briga vas, sem med sabo naprej predla zhe stokrat na glas povedano misel, itak za nas Slovence ne kazhe zgubljati chasa s takimi nepomembnostmi, prav ali narobe, to je chisto vseeno. Fuchka se vam zhe po tradiciji. Bi rada videla in zvedela, kaj bi ti rekel, che bi tvoje ime kar naprej pisala narobe: Klaudijo namesto Claudio in Martelli z dvema t in enim l (Martteli) ali pa kar Nardeli. Saj je vseeno M ali N pa T ali D, che si mnenja da ni razlike med Ch in C, pa Zh in Z itd. Kar debelo bi zazijal, sem mu spet na glas malodane zazhugala, in me okrog, pri sorojakih opravljal, da delam grobe napake v italijanshchini, kar je za literatko in prevajalko naravnost nezaslishano. Jaz pa ne smem ostrmeti vsa zgrozhena ob ... vashi zhe prislovichni – namerni? – malomarnosti ali – prirojeni? –shlampariji. In spet sem rahlo malodushno le mislila, ko pa nich ne pomaga, saj jim trobimo zhe vse zhivljenje, oni pa, trdobuchni kot oreh ali granit, se na napakah nich ne nauchijo ali bolj malo. Ob taki hochesh nochesh vech kot zhaljivi brezbrizhnosti in kronichnem pishmevuharstvu tudi mene zagrabi vechkrat sveta jeza, da bi jim treshchila knjigo v glavo in jo po mozhnosti razbila – glavo, da se razumemo. Vse to sem seveda povedala in mislila v smehu, na moch humorno. Odvrnil je, malce skrushen, a ne prevech, pa enako nasmejan: Imash stokrat prav, res tako rezoniramo na sploshno in vchasih she hujshe. Prosim te, popravi. Potem ti knjigo prinesem osebno, brzh ko bo natisnjena.

Knjigo oziroma nekaj izvodov knjige, tudi za mojega brata in sestro, mi je prinesla post mortem mozha njegova vdova, ker se je Claudiu, kmalu po izidu in predstavitvi v trzhashki kavarni svetega Marka, zdravje tako poslabshalo, da si ni vech opomogel, pach pa je kar umrl, tudi na mojo veliko zhalost, ki she traja.

Iz zgoraj zhe omenjene zadnje Martellijeve zbirke pesnishki komentar o filmu:

 

Sedmi pechat

 

V kakshni

stari katedrali

velike freske

pripovedujejo o Peklu.

Gre za slikarsko tolazhbo:

kralji in kardinali,

papezhi, vojshchaki in kmetje,

preshushtniki, razbojniki,

simonisti in klatezhi,

vsi izchrpani

od besa in zavisti.

Na zhivljenjski shahovnici

zadnje mozhne poteze:

chas zanje se je iztekel.

 

 

Pa dodajmo iz razdelka psalmov – in memoriam – she ... poslovilno pesem:

 

Psalmi 139/143

 

Ni kraja

na nebu in na zemlji,

kjer bi se lahko skril.

Ni ure, ni dneva,

med katerima tvoj pogled

me ne bi nashel,

niti smrti niti zhivljenja.

Niti misli

ali she neizrechene besede.

Povsod me bo tvoja roka prijela,

zato mi ne prikrivaj svojega oblichja.

Naj spoznam tvojo dobrotljivost

in pot, po kateri naj hodim,

ker Vate zaupam.

 

Tudi letos mi je bocenski pesnik Silvano Demarchi poslal novo pesnishko zbirko Miraggi (Prividi), izshla je nedavno – februarja – v Salernu pri Edizioni cronache italiane, kjer na sploshno veliko in redno objavlja, a tokrat gre za zbirko, ki je prvich opremljena z avtorjevo fotografijo na hrbtni platnici, barvno seveda. Tako imam vsaj prilozhnost, da vidim, kakshnega videza je ta moj neznani lirik in vse sorte zraven: esejist, pripovednik, antologist, historiograf, prevajalec, tudi teozof menda, dolgoletni profesor na vishjih sholah, s katerim prijateljujeva, ne da bi se osebno poznala malodane zhe eno malo vechnost, revijalno sem prevedla kar znatno shtevilo njegovih pesmi, in tudi knjizhno v skupinski dvojezichni antologijici Pet sodobnih italijanskih pesnikov – Cinque poeti italiani contemporanei, ki je izshla v zbirki Aleph leta 2003 pri Centru za slovensko knjizhevnost v Ljubljani. Lep chlovek, zdi se visokorasel, sedi za modro ogrnjeno mizo z belo skodelico za kavo in mini belo rochko za mleko, ki sta pomaknjeni ob stran. Za hrbtom na steni visi – vidi se le spodnji del – starinska nihalna ura; mozh je v beli srajci s temno kravato in z nasmehljanim obrazom. Pod sliko esejist Antonio Crecchia, pisec spremne besede, pravi, da s prichujocho zbirko avtor vech kot dostojno praznuje 50-letnico svoje nenehne navzochnosti na literarni sceni.

Pridruzhimo se slavju s tremi krajshimi prevodi namesto shopka rozh:

 

Misli

 

I.

Vidim, da se vse podira, propada:

prijatelji, moji najdrazhji,

krog se zapira

in potem

              Nich.

      

II.

Bog se je umaknil

in nam odstopil praznino,

ki jo mi polnimo s svojimi

odvechnimi vprashanji.

 

 *

 

Spomine,

te poslednje

dvoumne tolazhbe,

ohranjam in jih ozhivljam

kot vrtnar rozhe

v svojem cvetlichnjaku.

 

Francesco Balsamo, pesnik iz Catanie (na Siciliji), je dobitnik nagrade Eugenio Montale leta 2001 za she neobjavljeno pesnishko zbirko Appendere l'ombra a un chiodo (Obesiti senco na zhebelj), ki je izshla leto kasneje v antologiji nagrajencev pri milanski zalozhbi Crocetti, in tudi dobitnik nagrade Sandro Penna istega leta spet za she neobjavljeno zbirko Discorso dell'albero alle sue foglie (Govor drevesa svojemu listju), ki je izshla leta 2003 pri Stamperiji dell'Arancio. Ukvarja se tudi z risanjem in s skupino somishljenikov je ustanovil v rojstnem mestu zalozhbo incertieditori. Gre za besedno igro, saj incerti pomeni negotovi, a poudarjene so chrke i certi = gotovi. In je smisel obrnjen na glavo. Lani je izshla pri tej mladi zalozhbici Balsamova zbirka Ortografia della neve (Pravopis snega), iz katere bom prevedla dve sedemvrstichnici brez naslova iz petega in prvega razdelka:

 

ugajale bi mi zgolj besede

postal bi gozdni chuvaj besed

pochakal bi da se z lista dvigne megla

da bi s tipanjem prepoznaval stvari

da bi zagledal hisho v svoji goloti

ugajale bi mi zgolj besede

a vsak dan je kot chachka v prsih

 

*

roslja

in jaz prosim med pobiranjem

chisto obrabljenih svinchnikov –

prosim boga papirnicharja –

roslja:

dezhuje lahkega srca,

nebo pa tega she ne ve

 

Italijanskih pesnishkih zbirk, ki sem jih prejela lani v dar, je she kar nekaj, a sem se odlochila, da ne bom posamezno navedla vseh, saj ne bi zlepa konchala, marvech bom kot zadnjo prevedla she eno pesem iz zbirke Il fiume nel mare (Reka v morju) Alessia Brandolinija, osebno sicer nepoznanega rimskega prijatelja in vech kot zasluzhnega urednika online revije I fili d'aquilone (Nitke papirnatega zmaja), ki je do danes slovenski poeziji radevolje odstopil, recimo bobu bob, res ogromno strani, a ne kazhe ga izkorishchati v nedogled, le do razumne mere, saj drugache je nevarnost, da si chlovek moje sorte nakoplje obchutek izkorishchevalca, she zlasti, ko nima nich kaj takega, da bi mu lahko dal v zameno, nobene mozhnosti, da bi poplachal velikodushnost in nekako poravnal rachun. Zbirka je izshla pri zalozhbi LietoColle na italijanskem severu in sodi med tista dela, ki jih vzljubish v celoti in jih rad prebirash tudi samostojno, pesem za pesmijo, verz za verzom, vechkrat brez povezovanja, vchasih pa lepo povezane v daljshi ciklus. Spremno besedo – Poezija v obliki resnichnosti – je prispeval Marco Testi, ki se je zavoljo podobne simbolike in mitografskih konotacij razpisal lani v chetrti shtevilki revije L'Albatros tudi v zvezi s predzadnjo Brandolinijevo zbirko Quando il Tevere brucia (Ko Tibera gori). Zhe naslovi pesmi so privlachni: Z rokami, prepletenimi na tisoch ochi; Narishem si poletni tok na oranzhne liste; Ne ohranjam magichnih obrazcev otroshtva; Veslo v svincu; Sem gor sem nekoch prihajal pogosto; Zvecher preshtevamo peshchena zrnca; Nekega jutra odkrijeva, da sva na pochitnicah; Tudi ti ljubish bele ptice; Unichiti zhitna polja; Elegantno se norchuje iz svoje lepote; Takoj: praktichno od prvega trenutka; Tvoje oblichje je bilo dobro uglashena violina; Ponochi se jeza polezhe; V rumenini sonchnic; Chas je, da naredimo prostor novim mislim; Bleshchanje sonca napada cvetje; Z miselnim bichem udarjam po dezhju – itd.

 

Imash obraz upornega, kljubovalnega otroka. Vchasih

kot dekle, ki je na mah pozhgalo svojo mladost.

Val, ki narashcha, da naju odnese, je tisti veter, ki

hlepi po najinem duhu in ga naglo spreminja v prah,

sanje pa v mavchne kipe, ki jim viharjev sploh ni mar.

 

Morje

razburkano morje

novorojeno morje

smaragdno zeleno morje

morje stoletnih sprevodov

morje ki prihaja z visokih gora

morje ki povezuje svetovna obrezhja

morje ki bi rado pripovedovalo o svoji ljubezni

morje ki naraste in unichi breg in vasi

morje ki pozna Itako in moli za zavrnjeno vrnitev

morje ki rushi in se ovije okrog tvojih malih prstov

pljuski slane vode na tvojem oblichju kushtravega otroka.

 

She vedno se zazirash s priprtimi usti

onkraj obzorja, ki lochuje smrt od zhivljenja. Zdaj se ti

ne ljubi misliti na dobro in zlo, ki bosta prishli skupaj.

 

Zaprla sem Brandolinija in odnesla iz dnevne sobe vse italijanske zbirke, da bom lazhje dihala, varneje hodila in imela vsaj toliko prostora na blizhnjem fotelju, da se lahko usedem in v naglici prelistam chasopisje zadnjih tednov – sem namrech kampanjska bralka dnevnega tiska, ne sprotna – ter v miru preberem, kar me izrecno pritegne. Invazija knjig je pri meni she nereshen in hudo perech problem, ki kliche po reshitelju, a ga ne prikliche. Nedavno sta me obiskala pred vrnitvijo v Bari juzhnoitalijanska pesnica in knjizhevnica Anna Santoliquido in njen mozh, do Trsta v spremstvu slovenskega pisatelja-zalozhnika Evalda Flisarja in njegove druzhinice, saj je prav pri njegovem KUD Sodobnost International nedavno izshla v Ljubljani njena (v moji ureditvi in mojem prevodu) dvojezichna zbirka Med vrsticami –Tra le righe. Pa mi je shegavo pisal Evald, da je mnozhica knjig vsepovsod, tudi na parketu, naredila na njegovega (moj pripis: menda petletnega) sinchka Martinchka velik vtis. Kar naprej – grede v Trst in nazaj v Ljubljano – je sprasheval ocheta in mamo: Zakaj ima Jolka toliko knjig? Nisem she utegnila odgovoriti, ker me pestijo oddajni roki, pa she pleskarja Mladena in oknarja Valterja imam zhe nekaj dni pri hishi in debele krtachne odtise v korekturi, da o drugih opravkih in tegobah niti ne govorim. A ko pogled le pade na vse te zhe neznosne kupe knjig, bukel in broshur, pa na mape in vso drugo papirnato navlako, ki nastilja moj dom, me ima, da mu poshljem dicto-facto telegram: Dragi Martinchek, tule imash odgovor na tvoje vprashanje: Zakaj ima Jolka toliko knjig? Ker je neumna! Bojim se, da je en sam klicaj premalo, dodajmo mu jih she nekaj: !!!!! Saj, ko bi bila pametna, bi poskrbela, da ima eno samo, seveda debelo in chim debelejsho ... banchno knjizhico, ki bi odtehtala za vse te razvpite nekdanje najboljshe prijateljice, ki so se v teku let izkazale kot pridanich.

A ker otrok po nareku vishjih inshtanc ni dovoljeno pohujshevati, Martinchku ne bom rekla nich, naj sam odkrije, kot sem jaz, vsaj za eno zhivljenje prepozno to knjizhno zadrego, najpogosteje celo osrechujocho, ali fato morgano in potegavshchino stoletja.

 

Dve uri kasneje, po branju nekaj shtevilk Dela:

Spodnji zapis sem sicer poslala sobotni prilogi Dela kot odmev na pismo Ko sanje postanejo mora (Delo, 7. maja 2011), z upanjem, da mi ga objavijo v Poshtnem predalu 29; to se she utegne zgoditi, a ker teche beseda zlasti o prevajanju, tokrat o doraslosti na tem specifichnem podrochju, in potemtakem tematsko kot narocheno sodi v moja razmishljanja o poeziji in prevajanju, sem mnenja, da bo ta problematika she koga pritegnila in zanimala, ne samo mene in domnevnih bralcev pisem osrednjega slovenskega dnevnika. Tu pa tam sem seveda kaj dodala in dopolnila, ker nisem vezana na shtevilo vrstic. V bistvu gre za mali spor med znanim slovenskim zalozhnikom in skoraj neznano ponudnico prevajalskih uslug, kar je za nas stranskega pomena, saj se bomo sprashevali le o prevajanju, ki je dvojico pripeljalo do tako radikalnega nesoglasja. In se celo omejili na prevod naslova. Torej:

 

Rok Zavrtanik, direktor ljubljanske Zalozhbe Sanje, v svojem pojasnilu na zapis v PP 29 izpod peresa gospe Dushe Zgonec, nesojene prevajalke knjizhice Indignez-vous! Stéphana Hessla (Delo, 23. aprila 2011), pravi, da so se »predhodno zheleli preprichati, da je gospa Dusha Zgonec dorasla prevajalskemu izzivu.« Ochitno ni dorasla, ker z njo potem niso podpisali prevajalske pogodbe, pach pa so prevod knjige zaupali nekomu drugemu, to pot, se zdi, doraslemu, ki jo je v slovenshchini dokonchno naslovil Dvignite se! In je tik pred izidom, che ni zhe izshla. Po izrecnem mnenju zalozhnika: »Kakovostni prevod je namrech osrednjega pomena, kar posebej velja za drobno, toda izredno odmevno delo, ki obsega vsega 16 standardnih strani in pri katerem je zhe izvirni naslov Indignez-vous! izjemno tezhko prevedljiv.«

V zvezi s tezhko prevedljivostjo naslova se zalozhnik zalozhbe Sanje heca ali misli resno? Morda pa nima pojma o francoshchini, ko pa je angleshchina pri nas pometla skoraj z vsemi drugimi jeziki, in je zategadelj bolj malo resnichno sposobnih prevajalcev iz fracoshchine, tisti osebki pa, ki so podkovani z velikim tovrstnim znanjem, so radi plachani poshteno, rajshi kakshen evro vech kot manj, ni jim dovolj, da jim v pest nasujejo nekaj drobizha. Za pest centov in s spodbudnim trepljanjem po rami se pach lotijo dela zdalech manj izkusheni prevajalci, verjetno zachetniki, ki jim shtartne tezhkoche in malodane obvezna spremljajocha negotovost sivijo lase, nam bralcem pa vechkrat kodrajo zhivce.

Konchni naslov knjige bo potemtakem Dvignite se! In zakaj naj vstanemo, se vzdignemo ali dvignemo, ko pa nas avtor ne vabi k vstaji niti ne dejansko k uporu, in she manj nam veli, naj vstanemo in se kam poberemo, ker mu gremo zhe na jetra in smo mu v napoto? Zgoncheva je naslovila knjigo dobesedno, a vsaj smiselno: Ogorchite se! Cheprav zveni poziv tako na suho domachemu ushesu rahlo prisiljeno, recimo, malce nenavadno, skoraj neslovensko. Ko bi prishel v bolj sploshno rabo, bi se kot do nedavna strogo prepovedani »v izogib« ... aklimatiziral; izgubil bi kot kivi in limete vsaj 90 % eksotichnosti ali kot prepotrebni anti nadih starinskosti. Verjetno ga bi she posvojili. Saj je dal tudi glagolu »dvigniti (se)« (z izpeljankami vred) zeleno luch shele Toporishichev pravopis, predzadnji je bil do njega she poln pomislekov, njegova raba je bila zelo omejena. Mimogrede: Toporishich nima predsodkov niti do glagola ogorchiti se, ne boji se ga rabiti, nasprotno, sestavi celo stavek: ogorchiti se ... zaradi krivice. Prevajalcu za zalozhbo Sanje – tistemu baje »doraslemu«, ki pa ga najbrzh ni niti konzultiral, knjiga je zares kot cent tezhka in morash biti junak, da jo vzamesh v roke! – je Toporishich ponujal nich manj kot zelo primeren naslov za broshurko, in sicer: Dvignite svoj glas! Tako se prevaja in govori in obenem po najkrajshem kanalu dokazhe, da naslov Hesslove knjizhice sodi med najlazhje prevedljive; naj se zalozhniki ne (o)smeshijo s tem, da nam pripovedujejo pravljice. Le znati morash, in shele nato talaj nauke nevedni srenji, ni pomochi. In za namechek: kje pishe, da se moramo pri prevajanju drzhati vedno shtevila besed kot v izvirniku? Kje pishe, da jim ne smemo tu pa tam chesa dodati ali odvzeti ali obrniti v prid lazhje razumljivosti in vechje blagozvochnosti, le da dosezhemo zheleni pomen ali uchinek? Recimo: Ogorcheno protestirajte! Dajte glas svojemu ogorchenju! Bodite ogorcheni! (Skratka: Ne pustite se nategovati, ko vas proti vashi volji ... jebejo, ne glede kdo –  sorodstvo, prijatelji, drzhava, cerkev, JAK-i, zalozhbe, itd. Ne prenashajte shikaniranja molche! Smisel je ta v polnem pomenu besede.)

Je zalozhnik skupaj s prevajalcem sploh priklical na monitor google in poiskal vse v zvezi s tovrstno – indignacijo, kot bi ji najrajshi rekli slovenski intelektualci, ki so nori tudi na druge -acije in njihove sorodnike, zachenshi z edukacijo, ki je zanje stokrat vech od vzgoje, Pepelka vzgoja se lahko skrije pred njo, ki zveni tako gosposko! Bog ne daj, da bi pozabili na fascinacijo, ki zalezhe vsaj za sto petdeset ocharanosti in njenih derivatov, pa vse do destinacije (namembni cilj), ki jim, revchkom nebogljenim, popolnoma manjka usodnostni nadih, naj rechem kar dies irae prizvok in presunljivo zvenenje zagrobnih trobent ob sodnem dnevu!

V Italiji se grejo ogorchenje na podoben nachin zhe vsaj dobro desetletje in je fatidichni poziv indignatevi! zhe na ustih vechine, vkljuchno s frizerkami, natakarji in TV napovedovalci. Zacheli so ga masovno uporabljati levicharji in feministke, mednje sodim tudi jaz, a vabila k oporekanju in neposlushnosti so nalezljiva, nekateri prenapetezhi javno izrazijo svoje ogorchenje zhe, che jim mesar podtakne zhilnat zrezek ali jim policaj nalozhi zasluzheno globo, zato jih voditelji pozivajo: Ogorcheno reagirajte, vendar, pozor, ko imate dolochen cilj pred sabo, ne na sploshno – INDIGNATEVI, ma, attenzione, CON UNO SCOPO, non in modo generico.

 

Dobronameren nasvet direktorju zalozhbe Sanje Roku Zavrtaniku: Naj ustavi distribucijo knjizhice. Prevajalec ali prevajalka, ki je zagreshil(a) to prevodno shlamparijico, da bi bila bolj pazljiv(a) pri naslednjem prevodu, naj odleplja platnice plus naslovnico s skrajno neposrechenim naslovom in zalozhba naj zveshchek opremi s kakshnim manj nerodnim, da reshi dobro ime firme pred javnim posmehom in privatnim privoshchljivim hahljanjem.

 

P. S. v vednost:

Konec lanskega leta se je pri salernishki zalozhbi Multimedia edizioni na jugu Italije pri tisku zbirke Ballata per Metka Krashovec Tomazha Shalamuna (naklada tisoch izvodov) v mojem prevodu zgodila nerodnost, da so v tiskarni napisali naslov narobe, in sicer La ballata di Metka Krashovec namesto Ballata per Metka Krashovec (Torej Balada o Metki Krashovec namesto Balada za Metko Krashovec). Opozorila sem zalozhnika Sergia Iagullija na napako.

Vso naklado, na srecho she zaprto v shkatlah, so iz distribucije poslali spet v tiskarno, ki je odlepila tisoch platnic in ponovno prilepila tisoch novih popravljenih. Zalozhnik se mi je zahvalil za opozorilo in norchavo pristavil: Si lahko predstavljash, kako so bili poshiljke ... veseli tiskarji? Najbrzh so naju oba po tihem prekleli prav do amena, a nich ne pomaga, ne moremo si privoshchiti takih tiskarskih kozlov, ne glede na chas in denar, ki nam ga ukradejo.

She to: Nikogar od protagonistov te male zgodbe ne poznam osebno. Ne direktorjev zalozhb Sanje in Multimedie, in she manj prevajalcev.

Informativno: Delo je objavilo krajsho verzijo mojega gornjega odziva 14. maja 2011 v rubriki PP 29 (Sob. priloga), nanj pa je odgovoril in nich argumentiral zalozhnik Rok Zavrtanik 21. maja 2011. Poslala sem mu spodnji odmev. Ker se ta prav tako ukvarja zlasti s prevajanjem in z jezikovnimi vprashanji na sploshno in posebej z inkriminirano broshurko, mislim, da bo zanimal tudi bralce SRP-a.

 

 

 

Ko Sanje postanejo mora!

 

Ne vem, koga zavaja Rok Zavrtanik, zalozhnik Zalozhbe Sanje, v skupnem zapisu, naslovljenem gospe Dushi Zgonec in meni v PP 29. Po eni strani trdi (navajam prosto), da se nerad ukvarja s tako neobetavno in zgresheno temo, a ker je bil od naju izzvan, odgovarja pach obema damama (obenem kajpak bralcem v vednost), saj bi bilo –nevljudno zadrzhati odgovore zase«, a ta galantnost do dveh dam (govorila bom le v svojem imenu) ne sezhe tako dalech, da ne bi pri tem izkazu moshke vljudnosti do shibkega spola (na rovtarsko vizho, se zdi) korenito potvarjal mojih besed in celo nachina, kako so bile izrechene. Jaz sploh nisem predlagala spremembe naslova knjizhice v Ogorchite se!, kaj shele srdito terjala, in she manj sem se razjezila in celo se nich nisem razsrdila nad zalozhbo, cheprav se Hessel v slovenskem prevodu vseskozi –jezi«, on, ki ni niti malo nagnjen k jezi, kvechjemu – ponovljam – k ogorchenju ali k zgrazhanju, in she kakshen primeren izraz ali besedna zveza bi se nashla; slovenshchina je gibchen, niti malo okoren ali okostenel jezik, njegove mnogotere odtenke in raznotere lepote in bogastvo she premalo poznamo. Dobronamerno sem torej svetovala zalozhniku, naj zamenja knjigi naslov, ker sodi med shlamparijice; na izbiro sem mu ponudila nekaj bolj posrechenih variant, in pri tem nasvetu ostanem trdno kot skala, pa naj trdi, kar hoche v svoj zagovor. Kot smo zvedeli iz njegovega zapisa v Delu, je to shlamparijico celo zakuhal sam, ne pa prevajalka, vsa chast ji; vzel si je pach pravico, da se vmeshava, kjer bi bilo verjetno veliko bolje, da bi prepustil prevajalki odlochitev, shkoda. Uporabila sem celo ljubkovalno obliko, da omilim recheno, pa sem ga vseeno prizadela. Namesto da bi rekel tudi sam: shkoda, da nisem prej pomislil in shele nato ukrepal, me je obdolzhil, da srdito terjam zamenjavo v Ogorchite se! in da sem se razjezila in celo razsrdila, kar je debela lazh. Gospodu Zavrtaniku priporocham za kdaj drugich: damam in gospicam naj daje manj zgolj vljudnostnih gest in koncesij, a vech jezikovnega posluha nasploh, za navrh pa vsaj mrvico samokritichnosti, ki nikoli ne shkoduje.

Kratko pojasnilo, v izogib nesporazumov: Ko v prvem odgovoru gospe Dushi Zgonec ne bi tekla beseda o prevajalski doraslosti, se ne bi niti oglasila, a prav ta doraslost – in posledichno tudi nedoraslost – sta tematsko pritegnili pozornost  zagrete prevajalke Jolke Milich. Rekla sem si: Da vidimo in slishimo, kako to izgleda v praksi, in izgledalo je dokaj mizerno … Medtem sem si kupila tudi knjizhico in zhe na platnici pishe chrno na belem: –razjezite se«, kar je vsaj za zelo pomemben odtenek etichne kategorije drugache od tega, kar je rekel in svetoval Hessel. Stavim, da je dejal: –indignez-vous«, ne pa –enragez-vous«.

Ker sem skoraj preprichana, da bo prishlo do ponatisa te ljubeznive in zgledno oblikovane broshurke za dva evra in 99 centov (naj gre pohvala Luki Umku in Nini Ushaj, da sta jo naredila tako estetsko!), prijateljsko svetujem zalozhniku – ne glede na to, da je moshki in potemtakem je vse prej kot primerno, da se dama v letih do njega vede prevech galantno, saj bi se bolj povrshnim bralcem zdelo malce komichno, kot da z njim v pridobitnishke namene koketira, – da na 60. strani popravi narobe napisanega italijanskega pisatelja Giuseppeja di Lampeduse v Giuseppa Tomasi di Lampedusa, na 63. strani pa naj porihta De Gaulla v de Gaulla, podobno kot vedri na 61. strani. Ni se mi treba niti zahvaliti za namig, malenkostna prijaznost.

Obenem klichem kakshnega jezikovnega razsodnika na pomoch, recimo dr. Heleno Dobrovoljc z Inshtituta za slovenski jezik, dr. Marka Stabeja z oddelka za slovenistiko ljubljanske FF, predsednika DSP Milana Jesiha in predsednico DSKP, njeno ime imam na koncu jezika, a dlje na zhalost ne pride (morda Dushanka Zabukovec?). In sicer: kako pravilno sklanjamo ochitno nemshki priimek francoskega pisca te knjizhice? Po nemshko: Hessla / Hesslu / s Hesslom, kot vedno pishe v Delu, Mladini, Zhurnalu, primorskih lokalcih itd., z mano vred kakopak, ali pa kot pishe v knjizhici: Hessela / Hesselu, s Hesselom, saj se njegov priimek po francosko izgovarja z nemim h in z naglasom na zadnjem zlogu: Es-sel, ne pa na prvem? Zahvaljujem se jezikoslovcem vnaprej za odgovor in pomoch.

Pa she nekaj grenchice na koncu, namesto desertnega dulcis in fundo. Jaz zhal ne verjamem, da bo le verbalno ogorchenje z zgrazhanjem vred in s podobnimi pozivi spremenilo svet na boljshe, nikoli ga ni, morda spremeni le kakshnega posameznika, ne posebno perverznega, in navdushilo bo pretezhno dobrichine. Bojim se, predragi gospod Rok, da vash –dvig zavesti« in Hesslov apel k ogorchenju ne bosta dovolj, se bo treba prav ... vzdignit in dvignit in tudi vstat, po mozhnosti z debelim kolcem in vilami v roki in, she rajshi, s kakshno mashinco (zaori in zapoj!) ali vsaj s kakshnim starim, zarjavelim in odsluzhenim kalashnikovom iz zhelezne rezerve ali zbirke blagopokojnega Osame bin Ladna. (Med nami, na shtiri ochi, ne bom povedala naprej: Je v vlogi terorista sploh kdaj resnichno obstajal? Ne gre za amerishko in nato svetovno vechplastno in vechnamensko jako prilagodljivo izmishlijo, to je za lutko oziroma marioneto in negativca, kot mrgolijo v risankah, ki brezhibno poosebljajo zlo, kot smo jih od malih nog vajeni iz neskonchnega morja stripov. Americhani pa, da bi ji zvishali kredibilnost in nam vlili vech strahu v kosti, so ji nashli in posodili dvojnika, njihovega sprva vrazhje spretnega in domiselnega pa skoraj vseprisotnega bradatega agenta Cie, arabskega plemenitega rodu, ki si je ob lutkini spektakularni smrti nedavno v Pakistanu konchno le oddahnil, se skrbno obril, na kratko ostrigel, pochesal na precho in odshel na zasluzhene pochitnice, do bruhanja navelichan te predolge in zhe davno stereotipne vloge islamske teroristichne poshasti, rezhirane zhe preenolichno in odigrane blazno dolgochasno, brez trohice fantazije?) Pika.

 

Vrnimo se k nekoch hudo sporni besedni zvezi v izogib, ki je z leti zgubila pretezhni del svoje, se zdi, hreshchave ostrine ali neumestnosti in postala malo manj ali malo vech – odvisno od piscev – uporabna na sploshno, ne samo v sodnih in podobnih listinah, kjer so ji, med drugimi jezikovnimi »grozotami«, nekako priznavali domovinsko pravico, po logiki: ena »grozota« vech ali manj ni vredna, da se zadelj nje posebej vznemirjamo. Ob njej se malo kdo she zdrzne. Najdesh jo celo v sobotni prilogi Dela in brzhchas v Pogledih, ki se imata in ju imamo, jezikovno vzeto, za odlochno vishja kategornika od drugih bolj navadnih chasopisnih strani, pa se ni vanjo nihche spotaknil. Vsaj javno ne. Ponovno sem prebrala vse na zachetku svojega razmishljanja omenjene jezikovne chlanke, ki so izshli 23. aprila v zadnji shtevilki Pogledov. Avtorji z lektorico vred, ne glede na najrazlichnejshe v bistvu precej abstraktne ali sploshne pomisleke, zrejo dokaj optimistichno na zdravstveno stanje nashega jezika. Marko Stabej pomirjevalno celo trdi, da nikoli ni slishal »z Otoka [moj pripis: iz Anglije], da je angleshchina ogrozhena in da bo izumrla (s chimer se ukvarja malone vseh dva milijona govorcev nashega malega jezika) ...« Po moji pameti je izumrtje dvomilijonskega narodicha z njegovim malim jezikom vred veliko lazhje uresnichljivo kot izumrtje 100-milijonskega naroda in njegovega jezika. Saj najrazlichnejshe bolj redke vrste, in zaradi tega tudi bolj ogrozhene, mrgolijo tudi pri nas, recimo, v zhivalskem in rastlinskem svetu. Ko bi bile npr. golishke narcise tako pogostne kot trava in zasejane po vsej Sloveniji, bi jih turisti ali tudi domachini lahko po mili volji trgali oziroma prav pokosili, ne bi jih samo gledali in si kakshno na skrivaj prisvojili. Isti princip menda velja tudi za ogrozhene orle, s slovensko chebelo vred. Stabejeva brezskrbnost z neposrecheno primero se mi zdi prej naivna in lahkomiselna kot pomirjevalna. In za navrh iz trte izvita.

Pa she kako skrbi Otochane, pa Francoze in vse vechje narode suverenost njihovega jezika, ne marajo tujih infiltratov in kuzhnih klic in podobnih heterogenih rechi. Brala sem tudi, che se ne motim, izpod angleshkega peresa leta 1983, to se pravi pred 28 leti (!), v milanski reviji Lingua e letteratura, izhajala je – morda she izhaja – pri Univerzitetnem inshtitutu modernih jezikov na Fakulteti tujih jezikov in literatur, glavni urednik je bil takrat znani italijanski esejist, literarni kritik in antologist Carlo Bo, silno zanimiv in alarmanten chlanek prav o hipotetichnem izumrtju angleshchine. Moj pripis: kot v srednjem veku latinshchine, ki namesto da bi se she bolj razbohotila v linguo franco in she bolj korenito omogochila in olajshala komunikacijo v svetovnem merilu, je dokaj bedno razpadla v mnogotere evropske jezike, pravzaprav v mala narechja in govorice, ki jih poznamo she dandanes, z angleshchino in s slovenshchino vred. Tisti, ki so kot Erazem Rotterdamski vztrajali pri latinshchini, ker so tako rekoch verjeli, da se zaton tako velikega in pomembnega jezika ne more zgoditi, ko pa je tako suveren, prozhen in prirochen, tako vesoljen, so poshteno nasankali in so se sami nekako dali na stranski ali celo na mrtvi tir, medtem ko so lokalni vlakci, vozichki in koleslji s potniki, ki so chebljali in chivkali v raznoterih narechjih, tezhko razumljivih zhe za prebivalce sosedne obchine ali pokrajine, vozili na vse pretege pa v vse smeri in spletali goste prometne urbane in podezhelske mrezhe.

 

Rekli mi bodo: to so marnjali – in ti si chebrnjala z njimi – skoraj pred 30 leti, angleshchina pa je she tu in kar poka od zdravja, in se tudi v nashih ptichjih glavah (saj kure sodijo med ptiche?) obnasha samopashno, in mi, preplashene dushice z obrobja in za namechek menda zhivelj iz vzhodnoevropske province oziroma, precizirajmo, z evropskoazijskega konfina, saj v Evropo hodimo, ochitno pesh, vsaj zhe pol stoletja, do jedra frustrirani osebki z manjvrednostnim kompleksom, ki se lahko meri le z Everestom (v globino), se radevoljno pustimo tiranizirati, ker mislimo, da smo prav zaradi tega zelo napredni pa da hodimo ne samo vshtric s chasi, temvech z njimi celo pod pazduho in tu pa tam she en korak naprej; razlogov za samoprevaro je vedno na pretek, le nekaj zadrege je pri izbiri, one najbolj varljive alias najslabshe … No, za jezike, ne le za angleshchino, je 30 let  zelo kratka doba, to velja konec koncev tudi za slovarje – saj chez zastarele slovenske slovarje, primerne za odpad, je bila v Pogledih izrechena marsikatera bridka ugotovitev ... Si jih prav videl z rdechim svinchnikom v roki: to ni vech tako, treba je spremeniti, zastarelo, zastarelo, raba malo manj kot prepovedana itd. Saj bi zadostovalo vsakih pel let izdati poceni broshurko z vsemi ali z vechino modnih in bolj obstojnih novosti, ki jih poznavalci predlagajo v duhu vzeti ali pustiti, neobvezno. Kar pa je v tako imenovanih zastarelih slovarjih, je she vedno vse ... uporabljivo. Tokrat v duhu gesla, da chez sedem let vse pride prav. Vi – da se razumemo: vsak od nas posebej – poberite, kar je vashi koncepciji jezika najbolj vshech, vse drugo, kar vas ne mika ali chesar ne marate, pa pustite v slovarju brez vsake vrednostne nalepke in she manj brez diktata: to je v redu, ono ne, izogibajte se prvega in odprite vrata na stezhaj drugemu, ker vam jaz, ki se na te rechi spoznam stokrat bolje od vas, to velim. Jaz ... kdo?

Bom povedala anekdoto. Pred leti, ko sem izdajala pesnishko zbirko Prima Levija Ob negotovi uri (Aleph, Ljubljana 2007) in prevajala trzhashkega pesnika Umberta Sabo in vmes, kot vedno, brala tudi revije, knjige, chasopise itd., sem parkrat naletela na trditev, da je izraz lice – v pomenu obraz – zastarel, torej malo manj kot prepovedan, drugache recheno: sodi v jezikovno preteklost in ga ne kazhe vech ozhivljati, naj odsluzheni mrlichek pochiva v miru. Najvech, kar sme, je, da krozhi v kakshnem domu za ostarele in umsko otopele obchane, osebje pa naj se ga strogo izogiba, naj se skrbno varuje, da bi se pustilo okuziti s to prezhivelo, pardon, sprhnelo nesnago, ki je nemarno zaostala za chasom in obtichala v davno preteklih vodah, ki ne meljejo vech. To, po mojih izkushnjah povsem samovoljno opozorilo, se je na vsem lepem oglasilo tudi iz zelo zanimivega in izchrpnega chlanka-porochila italijanistke in univerzitetne profesorice Martine Ozhbot, in sicer prav v zvezi s prevodi Umberta Sabe v slovenshchino. Iz chiste, a nepremagljive radovednosti sem pogledala tudi v slovarje in pravopis, in nashla potrditev o zastarelosti lica, ko je bilo v zvezi s chloveshkim obrazom ali oblichjem, pri vseh drugih podobnih definicijah pa je ohranilo mladost in je smelo brez vsakega ukora, nekaznovano, v slovenska besedila. Lahko si ga poljubno uporabil v zvezi z zemljo (na licu zemlje), tudi s hisho namesto prochelja (lice hishe), in she in she. Le komu chesa povedati v lice nisi smel vech, samo v obraz in v oblichje, ali kvechjemu v brk, ne glede, ali je dotichnik brk(e) imel ali ne. She kakshni krasotici, ki si je redno (iz)pulila vsako najmanjsho odvechno dlachico, si mirne dushe lahko karkoli povedal v brk, v (golo, gladko, deklishkonezhno in za povrh she depilirano) lice pa bog ne daj, saj bi storil smrtni greh, seveda che si mislil pri tem obraz, a che si se zagledal med govorjenjem v njena rozhnata licheca, pa ja. Ubogi Kalimero, postavljen brez vsake krivde na indeks ali ad acta. Slovenshchina pa prikrajshana za tretjo mozhnost, saj lice ima podobno funkcijo kot la faccia v italijanshchini (sulla faccia della terra, la faccia nascosta della luna, itn.).

Jaz, ki se postavim vedno na stran zgubashev in preganjanjih, sem pri prichi naredila eksperiment. Iz Sabove dvojezichne zbirke Bevo quest'aspro vino / Pijem to trpko vino (zalozhba Mladika, Trst 2008) sem vrgla ven vsaj pet obrazov in eno oblichje in jih nadomestila z licem, tudi Leviju sem zadnji hip vrinila chisto na zachetku eno lice in ga pobalinsko oropala za prelepi, od jezikoslovcev pozhegnani obraz, skratka, potencialnim bralcem sem podtaknila kar sedem zastarelih, nerabnih, recimo kar obsoletnih, da se bomo she bolje razumeli in globlje zgrozili – lic. Ker che rechemo samo neraben in zastarel, ne dobimo mrshchalice; gre za chisto navadne besede, ki za seboj ne pushchajo sledi, kot da bi duh (fantazma) hodil po celcu, in celec bi ostal cel in nedotaknjen, nikjer nobene udrtine, niti slutnja petke ali golobje tachke. Nich, she bolj bel in neomadezhevan celec kot prej. Che pa rechesh obsoleten, se v snegu zarishejo vsaj podplati usnjenih shkorenjchkov z globokimi zarezami in s podkvicami vred ali cikcakasti chrti kotalk, morda celo dokaj razlochne risbe novih gum kakshne limuzine; ni kaj, slovenskim besedam pach manjka substancialnost, pulpa, meso, skratka, niso za nashe uho in obchutje jedrnate, nimajo konsistence, so predomache, oglate ali zlizane do iznakazhenosti, so tako rekoch skoraj brez tezhe, kakor iz lepenke najbrzh, in niti po kakovosti, drugache recheno, ne kotirajo na borzi, celo trgovci, ki pred novci ne vihajo nosu, rajshi vidijo, da jim plachash v tuji valuti ali vsaj s kartico, iz katere je na golo oko razvidno, da zanjo jamchi tudi tuja banka ali firma. Primer, da boste lazhje dojeli diferenco: che rechesh, recimo, prishlek s severa, se zdi, kot da ne bi rekel nich, she pes te ne povoha ali oblaja, kot da te ni, kaj she, da bi zbudil radovednost vse slovenske srenje. Che pa rechesh prishlek s septentriona – kje neki je zhe septentrion? V Evropi ali na kakshni drugi bolj odrochni celini? Tako znano mi zveni, a se ta hip ne morem spomniti, kje se ta dezhela nahaja! Gre za kraljevino ali republiko? Ni hudich, da se ne bi vsaj ljubljanski mestni bus ustavil, in vsi potniki z voznikom vred bi zvedavo pogledali skozi okno tega enkratno zanimivega in eksotichnega popotnika, ki je prishel k nam na oglede. Z nabito polnim kovchkom svezhega denarja za kakshno veliko in rentabilno nalozhbo? Upajmo! Upajmo! Potrebni smo je bolj kot slepec vida! Da bi nas vsaj za silo spravila iz kriznega zosa. Doslej, che se kritichno ozremo nazaj, so prihajali k nam pretezhno migranti z meridiona, zlasti onega globokega, da si izboljshajo standard, kot smo nekoch rekli, in so dolga leta trajale te obojestranske prej michkene kot velike, a postopne izboljshave tudi na (naj)nizhji ravni, zdaj pa imam vtis, odkar je standard dobil mlade in enim pretirano dosti dal, drugim malo manj navrgel, a she vedno dovolj, in tako dalje navzdol do tistih, ki jim je skoraj vse vzel, lahko berete – nesramno ukradel, da tudi marsikdo od shtevilnih prikrajshanih domachinov z njimi zhvechi isto bolj revno pogacho samo zato, se zdi, ker jih niso povabili na potroshnishki festival, saj se ga lahko udelezhijo le premozhni. Na to feshto – te zhargonske besede prav ne maram, cheprav sem Primorka in Krashevka in nam jo sorojaki na nashem koncu servirajo po desetkrat na dan, ko ustreza in ko sploh ne sodi zraven, chutim jo kot skelech tujek v ochesu ali kot kamenchek v zhe itak pretesnem chevlju, ki me brez prestanka zhuli – nemanichi sploh nimajo dostopa.

 

A pustimo te turobne socialne teme in se povrnimo k jezikovnim. Po istem kljuchu se nam obetajo she romarji z Levanta in na koncu bo k nam pridrsal she kakshen zahodnjak, pardon, prishlek z okcidenta, da bo nasha vednost o poznanem in nepoznanem svetu, ki nas obdaja, celovita. Ja, chlovek ne bi sploh verjel, che ne bi sam bral in hochesh nochesh ugotovil, da je celo Drago Janchar, mojster besede, – beri in strmi! – zgubil kompas za jezik! Posvojil je septentrionalca na shkodo severnjaka, najbrzh rekoch: Kar je bolj imenitno, je pach imenitnejshe, kdo se bo tega branil? Chemu vztrajati pri domachi robi ali kuhinji, che je sosedova bolj slastna (beri: apetitlih) in bolj cenjena od lastne proizvodnje? Pa che z njo doma dlje pridesh? Morda pa je le odkril, kako pri nas, v boljshih krogih, svinjo smodijo in od tega imajo korist. Triste ma vero.

Vrnimo se k zastarelemu licu, ki sem ga tukaj vpletla v eksperment. Bila sem naravnost presenechena, prichakovala sem najmanj ugovor nad tako mnozhico lic na napachnem mestu, pripravljena sem bila na pravi pravcati protest: le kam si shla iskat tega dinozavra, chesa she bolj starinskega si nisi mogla umisliti? Pa ni bilo  nobenega komentarja v zvezi z njim, kaj shele nasprotovanja. Potem sem dala rokopis, oznachen v vseh pesmih z licem, a nikogar nisem izrecno opozorila nanj, marvech na prevod pesmi v celoti, v branje svojim literarnim ali prevajalskim kolegom, s proshnjo, naj mi povejo, kako jim pesmi zvenijo v slovenshchini in naj mi predlagajo kakshno zboljshavo, ker meni se ne zdijo najboljshe prevedene. Neki urednik se je spotaknil ob ter: kaj pomeni, me je vprashal, ker ne razume verza, saj ni niti vedel zanj v pomenu za katran, motil ga je tudi preden, hotel je predno, tu pa tam mi je kdo predlagal kakshno zamenjavo vrstnega reda ali mi ponujal pri samostalnikih in pridevnikih kakshen sinonim. Ponovim, niti enega ni motilo lice, a brali so ljudje z vishjo izobrazbo, stari od 30 do 50 let, ne kakshni stoletniki moje sorte; kot zhe recheno, bili so pretezhno literati in prevajalci pa dva lektorja, torej sami jezikovno izkusheni osebki. Zame je bil eksperiment ne samo pouchen, marvech naravnost ... iluminanten. Potemtakem ne kazhe verjeti prav vsega, kar kdo kdaj napishe, in zlasti ne, kar odsvetuje ali prepove; tudi na jezikovnem podrochju gre vechkrat in pogosto za modne zadeve, ki jih dejansko stanje ne opravichuje in niti ne potrdi, ali pa trajajo dolochen chas in je nato spet vse po starem. Najbolj pravoverni so navadno tisti, ki raje mislijo s tujo glavo, ker je najmanj naporno, kot s svojo, na lastno odgovornost. Eden pach reche, in che ima potrebno karizmo, vsi za njim, ne da bi sploh preverili, ali trditev drzhi.

 

Bilo je nekoch davno na Premu, ob nekem zelo prijetnem prevajalskem srechanju, ki ga je organiziralo Zdruzhenje primorskih knjizhevikov skupaj s kulturniki iz Ilirske Bistrice, nekega daljnega junija – morda se ga prevajalka v italijanshchiuno Tea Shtoka she spominja, saj je bila zraven in je tekla beseda tudi o njenem prevodu pesnishke zbirke Alesha Debeljaka Minute strahu. Naslov je v italijanshchino Tea prevedla: Momenti di angoscia. Sploh me ni motilo, cheprav gre za dva samostalnika, ki se povsem ne pokrivata: strah je strah in tesnoba je tesnoba, nekomu je lahko tesno(bno), cheprav ga ni strah, in obratno; a nekako sta si v sorodu, skratka, ni me motilo. Zachelo pa me je neznansko motiti, ko so me navzochi slovenski prevajalci obeh spolov jeli preprichevati, da izraz strah kot italijanski zhenski samostalnik paura ni nich poetichen in torej ne sodi v poezijo, pesniki se ga izogibajo, pa da je bilo vech kot umestno, in celo potrebno, da ga je prevajalka zamenjala s tesnobo – angoscia; to je trditev, ki je za lase privlechena. O italijanskem pridevniku mesto (zhalosten, otozhen) pa so skoraj enoglasno trdili, da je zhe davno zastarel, da sploh ni vech v rabi pri nashih sosedih, ne v poeziji in ne v prozi, in da se ga zaradi tega prav izogibajo. Enaka apodiktichna trditev, ki niti za nohtek ni drzhala tedaj in niti danes ne drzhi. Nekateri Slovenci, posebno tisti, ki se imajo za nesporno genialoidne, strashno radi delijo vsakovrstne modrosti in govorijo na pamet, delno zato, da bi naredili na poslushalce vtis vseznalosti, tako da slednji, trichetrt manj podkovani in tudi bolj samokritichni, sami pri sebi bridko zastokamo: Jezhesh, ta pa je velik strokovnjak, z njim pa se ne moremo niti primerjati! In s takshno gotovostjo izstrelijo svoja neizpodbitna mnenja in nezmotljive razsodbe, da ostanemo chisto paf vsaj do vechera. In je sploh vprashanje, ali si kdaj opomoremo. Che si, in gremo nato she kontrolirat, kar so trdili, pa odkrijemo, potem ko prelistamo dvajset antologij, da je tudi italijanski strah – la paura – iz lirichnega tkiva in gradiva, in da nastopa neshtetokrat na sosedni pesnishki sceni. V zvezi z italijansko bojda zhe odpisano zhalostjo – mestizia pa odkrijemo, da niso vchasih samo mesti – zhalostni, ampak tudi mestissimi, povedano po domache: zelo zhalostni ali otozhni-ssimi, kar je vishek vishkov in ne kazhe dodati nich.

 

Pa she nekaj o Stabejevih dveh milijonih govorcev pri nas, ki se baje brez potrebe ukvarjamo z ogrozhenostjo slovenshchine in nas lomi strah, tisti pesnishki in dejanski, da bo izumrla. Ko bi bili res en bloc tako zavzeti, – shkoda, da nismo! – ne bi dobivali izdelkov, ki jih bom navedla kot primere nashe po eni strani narashchajoche brezbrizhnosti in malomarnosti, po drugi pa nikakrshne skrbi do jezika, saj vechkrat materinshchino prav brezobzirno mrcvarimo. Dovolj je, da odpremo letoshnjo tretjo (marchno) shtevilko Sodobnosti, pishi in beri: osrednjo revijo za knjizhevnost in kulturo, drugache recheno: shpico omikanosti na Slovenskem, ne gre za kakshno desetorazredno obchinsko glasilo s province, njena lektorica in obenem kriticharka je Katja Klopchich. Meta Kushar, znana literatka in intervjuvarka, ki je na Drushtvu slovenskih pisateljev bolj doma kot na svojem domu v Trnovem in si je, nota bene, kot pesnica skupaj z Eriko Vouk in s Tomazhem Shalamunom prisluzhila chast (tudi to zvemo iz intervjuja), da so jih vkljuchili z izvirniki in v prevodu v Gallimardovo antologijo sto in enega pesnika Les poètes de la Méditerranée (Sredozemski pesniki) – chastitam vsem trem! – pa se pogovarja v zhe omenjeni ljubljanski Sodobnosti s sodobniki (s kom pa, che ne s sodobniki?), tokrat s – poklicnim diplomatom drzhave Slovenije« Iztokom Simonitijem, in se ji zapishejo – lektorica pa ne trene niti z ochesom niti se diplomat  ne vznemiri, kaj shele, da bi oba zagnala vik in krik – tuja imena vchasih fonetichno, namrech vsaj do nedavna narobe za nashe obichaje (Robin Hud, Zoro), in vchasih pravilno (Dumas, Sienkiewicz), nekaj pa napol prav in napol narobe: Benjamino (prav: Beniamino) Gigli, missione civilisatrice (prav: civilizzatrice). Skratka, tutti frutti postrezhba. Zdaj pa ne vem, kaj naj si mislim: so nashi merodajniki s tem, ko so ukinili same sebe, ker se nochejo zhlahtati s kletimi puristi, ukinili tudi vsa pravila? Vsak naj pishe poljubno, kakor ve in zna, enkrat prav, po pravilih, drugich narobe, saj je vseeno, ne bomo se zgubljali v malenkostih; kar pa se bo obdrzhalo, bomo chez chas, ko bo prishel pravi trenutek, saj se ne mudi, ne gori she voda, pach kanonizirali in sestavili nov slovar, a pretechi mora vsaj kakshno (pet)desetletje, ker marsikaj kar samo od sebe odmre, najboljshe je, da hitimo pochasi, kakshno vishjo in 100% zanesljivo avtoriteto, ki naj bi nam sproti svetovala ali nam kar popravljala kikse, si pa raje  odmislimo in se ne izmikajmo klicem po odgovornosti, cheprav se nanjo rajshi pozhvizhgamo. Na odgovornost nas je opozarjal zhe Tomazh Shalamun, menda v Pokerju pred 45 leti, a tudi njemu ni uspelo, da bi nas ogrel zanjo. Tudi v Knjizhevnih listih (Delo, 11. maja 2011) ga lomchkajo oziroma se ne sekirajo, ali je kaj »chistunsko« neoporechno ali bolj sproshcheno nechistunsko, pa beresh ocene in vpoglede, na primer Opisovanje tishine o francoskem pisatelju, nobelovcu (Le Clézio) – a o njem in she o marsichem spotakljivem prihodnjich.

 

(se bo nadaljevalo)