Revija SRP 103/104

Iztok Vrhovec 

 

PUST

(dve zgodbi)

 

PUST

 

»Pust, pust!« sem vpil po kuhinji in streljal iz svoje vinchesterke proti kuhinjskemu bojlerju, a sem ga za malenkost zgreshil.

»She bo treba vadit, fant moj!« me je pouchil ded, me vzel v narochje, napolnil srebrno pushko in pomeril. »Preden pritisnesh na petelina, morash zadrzhat dih,« mi je razlozhil. »Takole,« je dejal, zadrzhal dih, pritisnil na petelina in zadel tochno v sredino. »Ha, ni slabo, ni slabo!« je prikimaval z belo glavo, medtem ko je vrocha voda iz preluknjanega bojlerja curljala po kuhinjskih tleh.

»Pa saj si chisto zmeshan, stari!« je zarobantila stara mama. »Kaj pa pochnesh, malora? Saj ni chudno, da je otrok tak, ko pa ima tebe za zgled!«

»Tebe za zgled, tebe za zgled!« sem ponovil, skochil z dedovega kolena in zachofotal po vrochi vodi.

»Ti bom eno tako primazala!« se je jezila stara mama, mahala s kuhalnico po zraku in pazila, da me po nesrechi ne zadene.

»V tem nornhauzu chlovek po kosilu ne more niti malo zadremat!« je zagodrnjal ded in odshel v drvarnico med svoje sode.

Jaz pa sem nabrusil svoj ostri nozh, ki sem ga prejshnji teden izmaknil teti, ko je za nedeljsko kosilo nabadala zajca na razhenj, in se zapodil v machko Bari. »Winetou lachen!« sem krichal, medtem ko je machka kot zmeshana bezhala pred mano in se konchno uspela skriti v preveliko mishjo luknjo. »Winetou chakal!« sem dejal, po turshko sedel pred luknjo in modro zrl predse. Prav tako, kot bi to naredil Winetou sam. Pa saj sem bil Winetou, malora!

Ni minila minuta, ko je machka pomolila svoj radovedni smrchek iz luknje. Kako sem zamahnil z ostrim nozhem! Prestrasheno je umaknila svojo chrno glavo, jezno bevsknila, potem pa zbezhala na dvorishche. »Ah, pa kaj potem,« sem razlagal stari mami, »za lachna usta mogochnega Winetouja je bila tako ali tako premalo rejena, nasha Bari!«

»Poba, poba!« je le nebogljeno odkimavala stara mama, ozhemala mokro cunjo in drgnila roke ob prevelik predpasnik.

Iz drvarnice se je vrnil ded.

»No, mladi mozh, pardon – Winetou,« je dejal, »kaj sreche pri lovu?«

»Winetou postaviti zasedo za velika chrna machka, ki skrita v orjashki jami,« sem pokazal na mishjo luknjo in se junashko potrkal po prsih. »Potem machka milo jechati, prositi in tozhiti in mogochni Winetou jo izpustiti!« sem mu razlozhil. »Winetou dobra dusha! Spiritus Dobrotikus!« sem she dodal, se namrshchil in pomenljivo dvignil kazalec.

»Zelo dobro, zelo dobro, modri Winetou!« je dejal ded, me potrepljal po mogochni perjanici in lopnil po shpichasti riti.

»Winetou zdaj skalpirati belolasega bledolichnika!« sem nenadoma zakrichal in se zapodil v deda. A moj ded ni bil kar tako. Zgrabil je zaveso, se potegnil kvishku in pristal na ozki okenski polici. Jaz, nesrechni napadalec, pa sem se zabil v veliko kredenco, da se je nevarno nagnila, za trenutek obstala, potem pa se je gromoglasno prevrnila. Porcelanasti krozhniki, pa nove shalchke za kavo in veliki lonci so padali na kuhinjska tla in se treskoma razleteli v sto in sto koshchkov.

Zasoplo sem se obrnil in zarjul: »Winetou ne odnehati! Winetou nikoli odnehati! Belolasi bledolichnik ga zelo razjeziti! Zato ga veliki Winetou DVAKRAT skalpirati!« In sem se ponovno zapodil proti smejochemu se dedu. Tokrat sem ga dosegel, she preden je uspel odskochiti na mizo, ga ugriznil v nogo, potem pa zamahnil proti skalpu, a sem ga zgreshil.

»Winetou imeti mochne zobe!« je zakrichal ded, medtem ko si je gladil razbolelo nogo.

»Ja, zdaj pa res ne vem vech, kdo je bolj zmeshan!« je pihnila stara mama. »Ti, starina, al ta mau hudichek! She eno mi ushpichta, pa vaju zaprem ven na sneg!«

»Kaj – sneg?« sem vprashal staro mamo in ji nameril srebrno vinchesterko v koleno.

»Kaj sneg?!« je ponovila za mano. »Sneg velika, ledena kepa, ki tebe zadeti v tvojo prevrelo glavo, mulc!« Stari mami je bilo ochitno dovolj. Izbila mi je vinchesterko iz rok, me pograbila za mogochno perjanico in zvlekla na mrzlo dvorishche. »Tu sneg! Tu se veliki Winetou malo ohladiti!« je dejala, zaloputnila tezhka vrata in izginila v toplo kuhinjo.

Kako je bilo mraz! Sredi februarja, malora! Machka Bari se je poskushala ogreti v zhaganju, ki je bilo nasuto v stari traktorski gumi; ko pa me je zagledala, je besno mijavknila, pokazala krive zobe in zbezhala na zasnezheno cheshnjo.

»Ne bati se, velika machka!« sem zaklical za njo. »Winetou ne loviti tukaj v neznani dezheli Blede Grive!«

A Bari moje besede niso pretirano razveselile. Izbochila je svoje zelene ochi, brusila ostre kremplje in se pozibavala na gibchni drevesni veji.

»Winetou izgnan iz rezervata!« sem zavpil v ledeni veter in se ulegel na zasnezhena tla. »Winetou oditi v vechna lovishcha med poskochne antilope, besneche bizone in orjashke gnuje!«

Izza vogala je prisopihala mama. Ravno se je vrachala s svojega popoldanskega sprehoda po shirnih prostranstvih nashe male vasice.

»Otrok moj, ja kaj pa pochnesh, zaboga?!« je zaklicala in zakrilila z rokami, ko me je zagledala. »Da mi takoj nehash lizati sneg in se mi poberesh v bajto!«

»Winetou izgnan iz rezervata!« sem ji razlagal.

»Winetou spet povabljen nazaj, med svoje gorske koze in goveda!« je dejala mama in me vlekla v hisho. »Ne koze in goveda!« sem bevsknil. »Poskochne antilope, besneche bizone in orjashke gnuje, malora!«

»Kaj pa pochne otrok zunaj na mrazu?!« je bila radovedna mama, ko sva vstopila v kuhinjo. »In kakshno razdejanje je tu, madona?«

»Hladi prevrelo glavo, hvala za vprashanje,« je odgovorila stara mama. »Glede razdejanja pa povprashajte kar velikega Winetouja samega,« je she dodala in pokazala name.

»Veliki Winetou na razpolaga, bela skvo!« sem ponosno dejal mami, se oprl na svojo vinchesterko in se junashko izprsil.

»O, da bi bil le tale pust zhe enkrat mimo,« je zamrmrala mama in si z obilnim kosom kuhinjskega zraka izdatno napolnila prazna pljucha.

»Kaj govoriti bela skvo?« sem vprashal.

»O, nich, nich, veliki Winetou,« je odgovorila mama.

»In kaj bo veliki indijanski poglavar pouzhil danes za vecherjo?« je vprashala chez chas, ko se je zmrachilo in so razigrani shkrjanchki priskakljali na podstreshje, sivi golobi pa utrujeno polegli v zarjaveli zhleb. »Slastna rizheva zrnca v mleku ali bi raje zmazal kakshno debelo palachinko z marmelado?«

»Saj vesh, da Winetou ne prenasha debelih palachink z marmelado, bela skvo!« sem se razhudil in besno zapihal. »Winetou vecherjati rizheva zrnca v mleku. Pa z VELIKO chokolade!«

»Odlichno,« je dejala mama, mi popravila povesheno perjanico, me posadila na stol, potem pa prinesla slastno vecherjo.

Iz predala sem izvlekel veliko leseno zhlico, jo dvignil visoko v zrak, skozi okno pomahal sosedovemu Old Shetrhendu, ki je ravno podil petelina okoli zasnezhenega gnoja, zapel staro indijansko zahvalnico bogu Vecherji, potem pa zajel veliko kepo mlechnih rizhevih zrnc s chokolado in jih zadovoljno mlel med svojimi mochnimi, indijanskimi zobmi.

»Odlichna vecherja, bela skvo! Veliki Winetou zelo zadovoljen!« sem pohvalil mamo, lopnil deda po glavi, da so mu debela ochala zletela na tla, in pomezhiknil stari mami, ki je ravno konchala s shvasanjem preluknjanega bojlerja.

Kakshen pust!

 

 

 

 

V VRTINCU

 

Bilo je sredi Julijskih Alp, nekje med Kamno Gorico in Prepelichjim vrhom, ko lovec Grizli zagleda ogromnega pajka. Tri metre in pol je meril chez svoja pajchja plecha in kakshnih shest dvometrskih lestev bi chlovek potreboval, da bi preple­zal orjashkega kosmatinca.

»Che so se medvedi pred tabo skrili, ti krevljasti brencelj,« je razvneto zarjul pogumni lovec, »pa kar pri prichi usmerim svojo zvesto fracho vate, ti spaka bosonoga!«

»Oh, le chemu se razvnemash, lovec neustrashni? Medvedov ni v nashih gozdovih zhe kakshnih trideset let, morda tudi dlje,« je bojeche izdavil preplasheni pajek, »pa chetudi bi bili, kaj mislish, da bi se poskrili pred mano? Le kdo, za voljo svetega pajka Martina Urbana, se boji prezeblega suhca, kakrshen sem?«

»Nich ne obiraj mi kosti mastnih tule pred nosom, ti Milovan Jera! Chetudi se prav bridko razjochesh, na kolenih krevljastih me za zhivljenje svoje bedno prosish, ti ni pomochi! Kaj sploh vesh, kdo sem, in kaj pochnem v tehle gozdovih, a, ti juzhina suha?!«

»Oh ja, seveda, prav dobro vem, gospod,« je urno jel odgovarjati velikan. »Strashni lovec Grizli ste, ki se ga vsakdo boji, se pred njim pod lubje skrije, na vrat na nos zbezhi ali pa se od strahu na vrocha tla zvali, se she zadnjich za chim boljshi polozhaj na onem svetu priporochi, potem pa svojo usodo vashi nezgreshljivi frachi prepusti.«

»No, in che me poznash, che vesh vse to o meni, kar si pravkar mi povedal ...«

»In she vech, she vech, gospod!«

»... in ne skachi mi v besedo, ti zgaga presuha, ali pa morda zhelish, da ti pri prichi odpihnem glavo prevzetno?«

»Oh, oprostite mi, gospod ... Morda sem malce zbegan, bojech, pa za hip sem pozabil na oliko, ki drugache nosim vedno skrbno jo s seboj kot najbolj dragoceno sliko.«

»Nich oprostite in pozabil, nergach! ... No ... kje sem zhe ostal?«

»Che vem vse to o vas, kar sem vam pravkar povedal ...«

»Ja, seveda. No, che vesh vse to o meni ... ee ... kako sem strashen, neugnan, za lov pripravljen vedno, chetudi sredi dneva, le zakaj, zavoljo lovskega kosila, malice ali pa kakega drugega, she bistrejshega opravila, se nisi skril pod lubje, jo ucvrl na ves glas ali pa se zvrnil od strahu na tla pred mano?«

»Ko pa to, kar se mi je ravno tale hip zgodilo, boter lovec, tako me je pretreslo, da she sapice nisem utegnil prav zajeti, si vratu pretegniti in nog razpotegniti, ko zagledam vas, kako stojite tu pred mano, neustrashen in nasrshen kot sam Mojzes na Planini sredi Kranja!«

»No, ne govorichi tja v tri kuzle prestreljene, presneto, che ne zhelish, da iz frache kamen ti she ta hip odfrchi v prevrelo glavo!«

»Joj, oprostite, lovec strashni! Naj vam pojasnim vse od zachetka!«

»Ne brbljaj kot traktor sredi hriba, tak povej zhe, kar lezhi ti na shtrenastem jeziku!«

»Zhe hitim, gospod, zhe drvim pripovedovati.«

»Le, le!«

»Stopam, pred kakshno minuto, dvema je bilo, po gozdnih tleh prevrochih, saj veste sami, da sredi smo avgusta in kako v tem chasu je presneto vroche.«

»No, ne gobezdaj mi zdaj o letnem chasu, saj vem, kateri mesec je in kaj to pomeni!«

»Oh, oprostite, veste, malo me zanese vchasih. Pred kakim letom sem se izuchil za pleskarja, mi ni najbolje shlo od nog, pa sem zachel pesmice pisati, tako chisto sluchajno, ni bilo kaj pocheti, pa sem poizkusil, sprva malce okorno, potem me pa Minka, moja zhenka, kar ni nehala hvaliti in govoriti, kako dobro mi gre ta stvar od nog, pa sem vztrajal in – glej jo muho v juhi, v Pajchjih novicah so mi ravno danes objavili tri kratke verznice. O cvetki Betki, sonchku Makaronchku in robidi Vidi. Celo nekaj malega so mi plachali. Kako je bila Minka vesela! Pa jaz tudi, seveda. No ... eee ... hochem rechi, da me takole vchasih malo zanese, okoli sklede naokoli, kot bi dejala moja pokojna babica Zinka. Ups, pa me je spet zaneslo. Kje sem zhe ostal? Aja. No, stopam po teh groznih, vrochih gozdnih tleh in premishljujem.«

»Premishljujesh? Kar je prevech, je pa premnogo! Kar takoj te poshljem na obisk k babici Rinki al Binki al kako ji je zhe bilo ime! Tele chorbe zhe ne bosh videl plavati po Grizljivem zhelodcu! Da lahko skleda trhlih kosti premishljuje? Od kod pa misli, da sem se vzel?«

»Ja, saj drzhi, kar pravite, gospod. She sam si ne znam razlozhiti, kako je to mogoche, a se kar zgodi. Kar zachnem premishljevati. Kaj bi dal, da mi ne bi bilo treba vsak dan pol dneva krevsljati v sluzhbo, tam cel dan spredati neumne mrezhe za pajka Kodrlajka, potem pa se preostalo polovico dneva spet vlechi po vseh osmih proti domu, le za trenutek videti svojo ljubecho zheno Minko, se podrgniti ob njene nezhne chrne brke, za hip zapreti utrujene veke, potem pa zopet jovo na novo. Vse to mi je hodilo po glavi.«

»Jovo na Novo?! Kakshne packarije so pa zdaj to, a? Che sem ti dovolil, da se malce razgovorish, preden ti odpihnem glavo, to she ne pomeni, da lahko zdaj gonish ovce na pasho kar tule pred mano! Jovo na Novo. A se tako govori, a? Trlica nemarna!«

»Ja, ja razumem, gospod Grizli, na vsak nachin, ampak … ee ... oprostite, no … ee … kazhe, da ste me napachno razumeli ...«

»Napachno razumel?! Tristo she hodechih medvedjih tac! JAZ da sem te narobe razumel?!!«

»No ... ee ... mislil sem jovo na novo kar tako, no ... ee ... veste, tako se reche, ne pa Jovo na Novo, uf, kaj takega mi she na misel ne bi moglo pasti, gospod G. Pa chetudi bi mi, si kaj takega ne bi drznil pred vami nikoli izgovoriti na glas. Pri svetem pajku Vsemrezhu – nikoli!«

»Niti pred kom drugim, shmenta razoglavega. Nikoli in pred nikomer! Jasno?«

»Kot Vsemrezhu in njegovem sinu Vsemrezhu mlajshemu, gospod!«

»Dobro, dobro, ne nashtevaj mi zdaj posadke vse pajchje trojice. Toliko blebetash in bljevljash, da se bo she stemnilo, preden ti oderem ponosheno kozho, shtrena trhla!«

»Joj, oprostite, saj res. Ampak tako chisto mimo grede, nasha posadka shteje le dva – pravkar omenjena chlana. Chisto mimo grede, gospod.

»Nadaljuj!«

»No, kot sem dejal, potem pa zopet vse .. .ee ... jovo na novo. V sluzhbo do neznosnega Kodrlajka in njegove she strashnejshe matere Ljubke, pa zopet domov. Pa sem si rekel, pri sveti dvojici in vseh ostalih nenaglushnih svetnikih, che bi ne bil tako majcen, kot sem, mi ne bi bilo treba celega dneva porabiti za krevsl­janje od doma do sluzhbe, pa od sluzhbe do doma. Naredil bi dva, tri korake in zhe bi slinil Kodrlajkove mrezhe, pa spet dva, tri korake in zhe bi se zleknil v narochje svoje zlate Minke, si v kinu ogledal najnovejshi film o Superpajku, odshel na vrh hrasta pretegnit revmatichne sklepe, morda celo malce zadremat! Uf, to bi bilo res sanjsko zhivljenje, sem pomislil.«

»In? Kaj se je zgodilo potem?«

»In sem se povechal, boter lovec, poglejte, kakshen sem! Pravi velikan. In zdaj stojim tule pred vami in chedalje bolj se mi zdi, da sem zabredel v dokajshnjo kasho.«

»V kasho, v kasho … prej v drek, bi rekel moj prijatelj Mili iz Velike Zdrahe pri Spodnjem Horjulu. Pa pustiva Milija raje pri miru, saj je dovolj, da si zhe mene vpletel v to neumno shtorijo, trlica nesrechna!«

»Se oproshcham, gospod lovec, res mi je zhal.«

»In kaj zdaj prichakujesh od mene? Da ti ne bom odpihnil glave, zdaj ko si mi natro­sil teh sto in she vech lazhi, a?! Od kod pa mislish, da sem doma? Iz Severne Neve­modkod ali pa morda iz Juzhne Vseverjamem, a?! Prashichja taca in skleda sena! Sicer pa, kaj to meni mar. Res da nisi bogve kaj, a bo tudi tvoja preperela rit dobra za kakshno kislo vecherjo.«

»Gospod Grizli, che ste se tako odlochili, potem pa storite, kar ste se namenili storiti. Jaz bom v teh nekaj trenutkih, ki so mi she ostali, zatisnil svojih sto vek, pomislil na svojo Minko, na babico Zinko, ki gotovo zhe ve, da prihajam, in malce zajokal, ker me je strashno strah. Uuuuu, kako se bojim, uuuu. Upam, da mi ne zamerite prevech, gospod lovec, ker se prav res strashno bojim. Uuuuu.«

»Ja, kar je prevech, je pa mnogo! Jaz ga bom odfrachnil za zmeraj, per tutti tempi, malora, on si bo pa zatisnil ochi, bedak suhonogi! Moral bi bezhati, hudicha! Ne pa da jecljash in blebetash kot raztrgan krojach, na koncu pa she zatiskash bojeche ochi!«

»Ko pa tako sem prestrashen in utrujen, gospod, da komaj stojim na svojih tankih nogah. Che ne bi prav vi mi merili v glavo, slavni trofejnik, bi zhe zdavnaj se zleknil na tla in zaspal. Pa se iz sposhtovanja do vas in vashih mogochnih lovskih podvigov drzhim na teh suhih hoduljah in se skusham posloviti chujech. Che za vedno odhajam, si mislim, odshel bom chastno. Kot bi chastno to storil sam Superpajek.«

»On je utrujen, prestrashen. Kar naenkrat se MENI v glavi vrti od vseh teh bedastih chench! Takole storiva! Zazheli si, da zopet bi bil chisto normalen, majcen pajek, in che se ti zhelja uresnichi, spustim te k tisti tvoji Vinki ali Dinki ali kako si zhe rekel, da se tvoja zhenka imenuje. No, le zazheli si, da vidimo, kaj je na tem.«

In trenutek zatem, ko si je velikanski pajek zazhelel, da bi bil spet chisto navaden, majcen pajek, se je zopet pomanjshal. Pomahal je strashnemu Grizliju, mu she nekaj nerazlochno zabrenchal v pozdrav – in zhe je izginil pod suhim hrastovim listom, ki je pravkar padel na vrocha avgustovska tla.

»No, pa povej tole doma v gostilni pri Silni Vilmi, che smesh!« si je mislil lovec Grizli in zamishljeno obrachal kushtravo glavo na levo in desno, prav tako, kot je to videl pocheti zhe mnoge lovce pred njim, ko niso mogli verjeti, chesa vse ne bodo mogli povedati, ko bodo prishli domov.

A le za hip. Zhe naslednji trenutek je z veshchim zamahom roke pregnal neljube misli, se za trenutek zazrl v nebo, potem pa odlochno zbasal  svojo zvesto fracho v zhep in se zapodil globlje v goshchavo.

»Da medvedov ni zhe trideset let v tehle gozdovih!? Ali pa she dlje! Lazhnivec dolgonogi, mu zhe pokazhem, pobalinu! Che jih ne oderem deset do vechera, se zaklenem v omaro in si ne odprem celo uro in pol! Pa she za kosilo pojem le polovico prashicha! Jim zhe pokazhem, kdo je strashni lovec – Grizli Bahach!«