Revija SRP 103/104

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (XXI)  

 

(drugo shtirimesechje 2010: maj – avgust)

IVANA ORLEANSKA (The Messenger: The Story of Joan of Arc; Francija, 1999; Kanal A – 3. 5. 2010). Rezhija Luc Besson, »francoski film« (v angleshchini), kot je naslovna junakinja, cheprav francoska nacionalno-patriotichna ikona, tudi »skupna zadeva« Anglezhev in Francozov. Ivanka Orleanka je na »bozhji ukaz« povedla Francoze v osvobodilni boj zoper okupatorje Anglezhe, francoskega kralja je peljala na kronanje (groteskna parafraza izreka: kadar moshki ne zmore, zhenska pomore), nazadnje so jo v skupni angleshko-francosko-cerkveni zaroti sezhgali na grmadi kot charovnico (nekakshna »partizanka«, plebejska osvoboditeljica »po hudichevem navdihu«, s prizvokom od antike do Vichyja segajoche galsko-francoske travme kolaboracionizma), leta 1920 pa jo je katolishka cerkev razglasila za svetnico. She en srednjeveshki »zhenski eksces«, deloma podoben »papezhinji Ivani« (t.i. Ivana Papisa). Vsekakor ena najbolj nenavadnih osebnosti chloveshke zgodovine, nepismeno kmechko dekle je postalo »vojskovodja«. Film je presenetljiv: cheprav v glavnem poteka kot profesionalno korektno organiziran »filmski strip«, je konchni vtis vendarle shpektakelsko pozitiven. Mila Jovovich (amerishka starleta srbsko-ruskega porekla, rojena v Kijevu; krajshi chas rezhiserjeva zhena) kot ekstatichno akcijska heroina se zdi solidno preprichljiva, kakor tudi zadevna »filmska slikanica« v celoti solidno opravi svojo informativno-ilustrativno vlogo. Skoraj triurna dolzhina je sicer zmeraj huda preizkushnja za navadno potrpezhljivost; zdi se paradoksalno, da je tako dolge filme pravzaprav lazhe prenashati v kinematografu kot pred televizorjem.

WALLANDER (VB, 2008; TVS 1 – 23. 5. 2010). Prvi del angleshke (BBC) tv miniserije po kriminalkah shvedskega pisatelja Henninga Mankella; znani angleshki (»severnoirski«) igralec in rezhiser Kenneth Branagh (Belfast, 1960) igra naslovnega junaka, policijskega inshpektorja. Po svoje dokaj zanimivo, a izrazito ambivalentno: kakor ni jasno, chemu Anglezhi igrajo Shvede (posneto na Shvedskem), trudech se, da bi bili bolj »shvedski« od Shvedov, tako ni jasno, ali gre za psihodramo forsirano problematizirane naslovne osebe ali za »obichajen« krimitriler. Kljub vsestranski profesionalni korektnosti naposled izzveni v blizhini dolgochasja z elementi »zhe videnega«.

PESEM EVROVIZIJE 2010 (Norveshka, Oslo, 2010; TVS 1 – 29. 5. 2010). Prenos finala; zmaga Nemchije s pesmijo Satellite (v »afrishkem« ritmu in v angleshchini jo je tehnichno perfektno zapela 19-letna Lena iz Hannovra), »sochno« oznachena z angleshkim (»pure shit«) in francoskim (»merde«) internetnim komentarjem iz publike; eden od komentarjev nemshko zmago razlaga tudi politekonomsko kot kompenzacijo Nemchiji, stebru EU, ker se je odlochila za pomoch »potopljeni« Grchiji. Slovenska pesem Narodnozabavni rock, neuvrshchena v finale in vnaprej hudo kritizirana, je po svoji zhanrski bastardnosti (folklora-plus-rock) sorodna letoshnji – bolj uspeshni – predstavnici Srbije. Skupaj z norveshko voditeljico, »tipichno« novodobno Nordijko (Haddy Jatou N'jie), naposled v povzetku primerno asociativno definicijo celotnega »shpektakla« nakazujeta naslova hrvashkega in srbskega prispevka: Lako je sve (brez finala), Ovo je Balkan (v finalu). Konchni rezultat je namrech: drugo mesto Turchija, tretje Romunija. Naslov turshke pesmi (zapete v angleshchini): We could be the same / maNga (manga – tur. skupnost, krog, cheta). Naslov romunske (za pisca teh vrstic najboljsha): Playing with fire / Joaca cu focul ... Evropa kot (oslovski) Balkan – je to igranje z ognjem? (Populistichne banalnosti so specifichno simptomalna »znamenja chasa«: vsa EUforija se tako ali drugache dogaja pod patronatom ZDA, avtor Lenine pesmi je Americhan – Nemchija/Evropa kot »balkaniziran« amerishki satelit, ki se izrocha »ljubezenski eksploataciji« skozi kvazihisterichno popevchico najstnishke »ponudnice« ...)

DREVO ZA OBESHANJE (The Hanging Tree; ZDA, 1959; Kanal A – 30. 5. 2010). Eden zadnjih filmov Garyja Cooperja, rezhiral ga je dokaj pozabljeni in podcenjeni veteran vesternov Delmer Daves (delmer – alb. pastir). V vsakem pogledu soliden film, z lepim uspehom pri publiki, s popularno popevko, z legendarno vlogo Marie Schell pa tudi Karla Maldena (unikatnega »srbskega grdavzha«), predvsem pa prilozhnostna osvezhitev spomina na eno najvechjih imen klasichnega Holivuda: Gary Cooper je nekoch imel edinstveno karizmo svetovnih razsezhnosti, z minimalistichno zadrzhanim stilom je poosebljal dostojanstvo igralca, poklica, ki ga mnogi nimajo za posebno dostojanstvenega, za klasichni puritanizem je blizu prostitucije; po Garyju (njegovo pravo ime je sicer Frank) so imenovali otroke na razlichnih koncih sveta (npr. Gari Kasparov). Na nebu vesterna sta naposled ostala zarisana predvsem dva kavbojska lika klasichnega Holivuda: »plebejski« John Wayne in »aristokratski« Cooper (poleg njiju seveda she druga velika imena, vendar vsi ti vendarle naposled tako ali drugache, tudi s prevladujochimi »civilnimi«, nevesternovskimi vlogami, ostajajo v njuni senci: npr. James Stewart, Henry Fonda, Clint Eastwood iz »prve lige« ter dva izrazita B-vesternovca Randolph Scott in Joel McCrea). Cooper edini med njimi nikoli ni igral pravega negativca; njegov igralski stil je skrajni minimalizem v gesti, mimiki in besedi (Clint Eastwood, ravno tako sijajne fizichne konstitucije, naj bi bil deloma njegov »naslednik«). Charles Laughton: dokler je bil Cooper zhiv, se je na holivudskem avtobusu vsakdo spotaknil ob njegove dolge noge ... Nikakrshne kritichne pripombe ne morejo ovrechi dejstva, da je bil Cooper kakshni dve desetletji edini igralski »kralj Holivuda«, z nekoliko odmaknjeno »vladarsko« pozicijo. Nekateri so o njem menili, da sploh ne zna igrati, drugi da ima avtentichen »naravni dar za igralca« (sicer je bil odlichen risar, sprva se je mislil posvetiti karikaturi in stripu; prijatelj Hemingway je o njem povedal, da je globoko sovrazhil film, Holivud in igralstvo). Danes je za shirsho publiko dokaj pozabljen, brez izrazitejshega vtisa, bolj ali manj velja za »staroveshkega lesenega polizanca in pozerskega kvazikavboja«. V neki nedavni anketi med angloamerishkimi filmskimi kritiki o najvechjih igralcih v stoletju filma Cooperja ni omenil skoraj nihche.

POGUMNI SO OSAMLJENI (Lonely Are the Brave; ZDA, 1962; Kanal A – 20. 6. 2010). Znameniti modernizirani vestern (dogaja se v sedanjosti, podobno kot prav tako »kultno-klasichni« noir-western Slab dan v Black Rocku, 1954) »postklasichnega« Hollywooda 60-ih let v suvereni rezhiji Davida Millerja in z odlichno igralsko ekipo s Kirkom Douglasom na chelu (ob njem she Gena Rowlands, Walter Matthau, George Kennedy, Michael Kane). Za snemanje tega chrno-belega filma se je zavzel Douglas, ko je prebral roman Edwarda Abbeya; odkril je, da mu je vloga in »ideologija« outsiderskega kavbojskega individualista (na kobili med avtomobili) v sodobnem svetu pisana na kozho; to je utemeljil z izjavo: »If you try to be an individual, society will crush you.« Film je vsekakor eden od vrhov v karieri izjemno individualno profiliranega igralskega zvezdnika, v holivudsko ikonografijo XX. stoletja vpisanega z jekleno psihofizichno konstitucijo (prim. Spartak, 1960) ter z dodatkom jamice v bradi – podobno »tough guy« John Payne – in znachilno hrapavega glasu; tudi junakom vesterna je dal izrazito svojski pechat (pravo ime Issur Danielovich Demsky, rusko-judovskega porekla, rojen 1916 v newyorshkem getu, zdaj zhe v svoji deseti dekadi). Dobro zgrajena zgodba, preprichljivo slikovita in mestoma rahlo karikirana karakterizacija oseb, chvrsta postavitev v specifichen, surovo fotogenichen prostor (meja med ZDA in Mehiko) in chas, s funkcionalnimi simbolichno-metaforichnimi referencami (tudi na Walsh-Bogartov High Sierra, 1941), po desetletjih od nastanka praktichno neokrnjena svezhina in gledljivost. Antologijske sekvence v divjem sierrovskem eksterierju, ko se samotni »romantichni izobchenec«, ki se zaveda svoje temeljne, neizogibne izvrzhenosti ali drugachnosti (samega sebe oznachi: »a loner, a born cripple«) donkihotovsko bojuje s policijskim helikopterjem (»nadomestek« za mlin na veter). Vestern kot »noir« na prehodu v »soleil«.

ANA IN KRALJ (Anna and the King; ZDA, 1999; Kanal A – 25. 6. 2010). Tretja verzija znane eksotichno kostumske »romantike« (prva Anna and the King of Siam, 1946; v drugi The King and I, 1956, je blestel legendarni »skinhead« Yul Brynner, eksotichni »Rus« iz Vladivostoka) po dnevniku resnichne angleshke guvernante, ki je leta 1862 prishla vzgajat ok. 70 otrok siamskega »bozhanskega« kralja. Zhe prvi dve verziji sta vech kot dveurni, tretja je skoraj triurna ter kljub populistichni simpatichnosti in shpektakelski informativnosti gledljiva kakshne pol ure. Za Jodie Foster, ki je v glavni vlogi sicer briljantna kot zmeraj, se melodrama zdi malce prelahka, zato mestoma uchinkuje skoraj »izgubljeno«.

MUNDIAL 2010 (finale 11. 7. 2010). Shpanija – Nizozemska 1 : 0 (v angl. geogr. mnozhinska ednina The Netherlands podobno kot The Balkans); med njima je mozhna kakshna zgodovinska vzporednica, ti dve drzhavi si niti nista tako tuji na relaciji sever-jug, kot se zdi na prvi pogled; v zgodovini imata nekaj nenavadnih skupnih rachunov in potez. Nizozemska je bila shpanska kolonija, potem pa je, cheprav majhna stranska veja Nemcev, praktichno eno od nemshki narechij, postala ena najvechjih svetovnih kolonialnih osvajalk, podobno kot Shpanija ... Nizozemska in Urugvaj sta stalna minifenomena mundialov, majhna a vedno med najboljshimi. Leta 2006 je bil finale SP popolnoma romanski (FR-IT) z zmago Italije, letos so oboji povsem »odpovedali«, »romanska chast« je ostala Shpancem in deloma Portugalcem, medtem ko je Juzhna Amerika s kolosoma Brazilijo in Argentino ostala ob strani, chast LA kot kontinenta je resheval le »mali shkrat« Urugvaj, ki je poseben fenomen, saj je bil zhe dvakrat najmanjshi svetovni prvak. Pravzaprav si mesto svetovnega prvaka v nogometu podajata le dva kontinenta – Evropa in LA (od dosedanjih 8 je v prednosti Evropa; razmerje 5 : 3 po shtevilu drzhav in 10 : 9 po shtevilu prvih mest); ob vsem tem se kazhe »manjvrednostni kompleks« kitajskega kolosa, ki je v nogometu povsem »out«, na tem shportnem podrochju pomeni manj kot npr. Slovenija ali kakshna afrishka »lokalna skupnost« (partijski sekretar kitajskega »Osrednjega inshtituta za socializem« Ye Xiaowen je izjavil: »Nogomet je zrcalo, ki nas Kitajce sramoti«). Po tej logiki bi najbrzh morali imeti kakshen »nogometni kompleks« tudi Rusi, saj jim je mikrobratska Slovenija onemogochila celo udelezhbo med 32 izbranimi. Podobno muslimani: muslimanske drzhave, cheprav gre za milijardo ljudi, v nogometu – kot nasploh v shportu – v glavnem ne pomenijo nich, izjema je edina povsem muslimanska drzhava, na mundialu ne posebno uspeshna Alzhirija, deloma je muslimanska tudi ogromna Nigerija, a na mundialu she manj uspeshna – ali je to simptomalno za nekompetitivno civilizacijo? (Rusija in Kitajska sta vseeno med rekorderji po olimpijskih kolajnah.) Popolnoma zasluzhena zmaga Shpancev: superiorni v vsakem pogledu, tehnichno racionalni, toda, po vsem sodech, premorejo she »nekaj vech«, dolocheno primes »esprija«, ognja, iskro spontane invencije glede na trenutne okolishchine, ki Germanom (tako Nemcem kot Nizozemcem) rada umanjka. Finale mundiala je bil v chasu mnozhichnih demonstracij Kataloncev (dan prej v Barceloni) za vechjo avtonomijo v okviru Shpanije (nekateri so nosili tudi napise: Zbogom, Shpanija), shpansko ustavno sodishche negira pravno veljavo definicije Kataloncev kot nacije, v reprezentanci Shpanije je shest igralcev Barcelone, zmagoviti zgodovinski gol pa je dal Katalonec Andres Iniesta. Shpanci so zmagali shele na koncu podaljshka v 116. minuti (tako je spet zadel preroshki »superhobotnik« Paul iz nemshkega Oberhausna); v tem smislu je zmaga videti »privlechena za lase«, toda dejstvo je, da so Shpanci ves chas prevladovali, diktirali igro, Nizozemci so zraven tako rekoch le statirali, igra je bila v celoti popolnoma »taktichna«, skrajno oportunistichno prerachunana in previdna, za gledalce neatraktivna, pravzaprav »smrtno dolgochasna« ... Finale je bil torej romansko-germanski. Kako je v tej nogometni igri, ki naj bi bila kvintesenca bivanjske vitalnosti, s Slovani? Med 32 drzhavnimi reprezentancami so slovanstvo v znamenju »SSS« zastopali le vsi trije manjshi obrobniki z zachetno »serpentino« ali »kachjo chrko«: Slovenija, Slovashka, Srbija (le variante imena Slovan, tudi »Srb« naj bi bil le neka prastara vzhodna korenska varianta zloga slv, slb, srb ...). Slovenci so se nedvomno fenomenalno uvrstili na SP, zhe sama ta mozhnost sodelovanja je dosezhek za mikrodrzhavo, Slovaki so bili v tej trojici najbolj uspeshni, prishli so najdlje (do osmine finala), Srbi so v drugem kolu skupine D imeli prav zanimivo zgodbo: najprej so jih premagali Ganci (z 11-m), nato so Srbi celo premagali Nemchijo 1 : 0, nazadnje so izgubili z Avstralijo 2: 1 (Srbi pod vodstvom selektorja Radomira Antića, ki naj bi forsiral »shpanski stil«, kot nekdanji trener v Shpaniji); vsi drugi Slovani so na tem mundialu manjkali. So pri vsem tem kakshni »fuzbalsko-simbolichni« nauki? Lahko jih ishche vsakdo sam; marsikaj je zelo spremenljivo, dejstvo pa je tako ali drugache, da je moch v glavnem zmeraj pri velikih, med malimi se lahko nekateri dalech prebijejo, a bolj izjemoma in za okras ... V Juzhni Afriki ne vedo, kaj bodo z vech velikimi stadioni po svetovnem prvenstvu, s chim jih bodo polnili, da bodo rentabilni (mundial jim je sicer prinesel nove ceste in letalishcha) ... Che se tako sprashujejo v drzhavi, ki ima 45 milijonov prebivalcev, kakshna vprashanja se ponujajo ob Stozhicah – kaj bo podalpska »vashka skupnost Emona z okolico« pochela s to svojo »Maracano«? Naposled ni mogoche prezreti, da je bila istega dne kot finale nogometnega »bratstva vsega chloveshtva« tudi mednarodna spominska slovesnost v Srebrenici ob 15-letnici pokola, ko je srbska »paravojska« pod poveljstvom Ratka Mladića tako rekoch pred ochmi (kamerami) vsega sveta in pod patronatom OZN pobila ok. 8000 t. i. Boshnjakov (tj. bosenskih muslimanov); vsekakor bi jih she vech, a je mednarodna skupnost naposled le nekako zmogla zaustavitev. Za srbsko avtoracionalizacijo je bil to »geostrateshki preventivni ukrep« (»che ne bi mi njih, bi oni nas, saj so s tem zhe zacheli dalech pred Srebrenico, muslimanske enote so pobile vech kot 3000 srbskih civilistov«) in izjemna prilozhnost za stoletno rodovno mashchevanje nad ostanki Turkov, kot je razvidno iz nekega Mladićevega nagovora svojim vojakom. (Kakshna zveza z nogometom? Ponekod so Srbi med vojno v BiH »igrali fuzbal« z odsekanimi glavami muslimanov ...)

 

 

Velikoekranski dodatek

(filmi, predvajani v Ljubljani, jan-jun. 2008)

ELIZABETA: ZLATA DOBA (Elizabeth: The Golden Age; VB, 2007; Komuna, 2. 1. 2008). V kratkem zaporedju je angleshki film prestavil obe kraljici istega imena: she zhivecho je za oskarja odigrala Helen Mirren (duhovita medijska oznaka, da je igralka »presegla izvirni lik«), nato pa prednico izpred shtirih stoletij nich manj markantno avstralska igralka Cate Blanchett v Zlati dobi. Gre za kostumski, historichni spektakel, a vsekakor v profesionalno vrhunski izvedbi; rezhiral je Shekhar Kapur, ki je z isto igralko posnel zhe film Elizabeth (1998) o kraljichinih zachetkih vladanja; ker se Zlata doba ukvarja z njenim osrednjim vrhuncem, je mogoche prichakovati she tretji del o koncu. Zlata doba je v glavnem razmeroma korektna tudi glede zgodovinske faktografije (v ospredju odnos z Elizabethinim ljubljencem – ne ljubimcem – pomorcem in pesnikom Walterjem Raleighom, prirejen v smislu ljubezenskega trikotnika); uposhtevajoch popularnejshi medijski kontekst, je film pravzaprav neoporechen, z izjemo glasbene spremljave, ki je prepotencirana, mestoma skoraj operetno ali »pedagoshko« vsiljiva. Nedvomno gre za filmsko uchinkovit portret nenavadne renesanchne »feministke«, imenovane tudi »devishka kraljica« (the Virgin Queen), ki je kot kompenzacijo za esencialno zhensko materinstvo z rezko odlochnostjo izbranke, cheprav ne brez »trenutkov shibkosti«, sprejela nase dolzhnost, kot pravi v filmu, »strashne svobode« biti mati(ca) vsega angleshkega naroda (kot protestantka katolishke polovice Anglezhev ni zavrachala). Angleshki imperij, kakrshen je globalno zrastel po Elizabetini epohalni zmagi nad ladjevjem shpanskega kralja Filipa II. leta 1588, je pravzaprav »njen otrok«; z njo je pobudo v svetovni zgodovini prevzel angloamerishki protestantizem v nasprotju s predhodnim iberskim katolicizmom (vse je sicer kraljevski »spor v druzhini«: Filip II. je bil mozh Elizabethine polsestre, »krvave« katolichanke Marije Tudor). Tako vrhunski vzpon angleshke zgodovine in naposled tudi dolochen zaton sega »od Elizabete Prve do Elizabete Druge« (prva je celo postala simbolichna inkarnacija »zlate dobe« angleshke renesanse s Shakespearom na chelu in s tem po svoje tudi ekvivalent she ene imenjakinje – Leonardove Mone Lise, ki je »imago idealis« zahodnoevropskega, kolumbovskega novega veka).

POMLAD V BOSNI (The Hunting Party; ZDA, 2007; Kinoklub Vich, 12. 1. 2008). Film po scenariju in v rezhiji Richarda Sheparda se zachne z obichajno neobetavno pripovedjo v offu: temnopolti amerishki tv novinar, nekdanji snemalec z bojishch, analizira svoje spomine na boemskega kolega (igra ga Richard Gere), s katerim je dozhivljal shok vojne v BiH. Pet let pozneje chrnec in mlad novinec spremljata tega od vojnoporochevalskega adrenalina povsem zadrogiranega pustolovca (njegovo geslo, da je avtentichno zhiv samo v smrtnem strahu, vse ostalo je televizija), ko se nameni, da bo pod pretvezo intervjuja ujel, tudi zaradi osebnega mashchevanja, ker mu je ubil dekle, po dogovoru mednarodne politike »neujemljivega« vojnega zlochinca iz Republike Srbske, voditelja genocidnih pobijalcev dr. Boghdanovicha (razviden ekvivalent za Karadzhića). Vse je tu, kar je potrebno za dober film: atraktivna, aktualno provokativna tema, dober scenarij, profesionalno suverena rezhija, avtentichnost prostora in chasa, dobri igralci z megazvezdnikom na chelu – kljub vsemu temu zadeva »ne vzhge zares« zhe med potekom, konchni vtis pa sploh zbledi v obchutno ambivalenco. Zdi se, da je problem v nerazchishchenem zhanrovskem izhodishchu (meshanje akcijske in psiholoshke drame, chrnohumorne komedije in ostre satire o brezobzirni manipulativnosti tako politike kot medijev) ter sploh v preoblozhenosti motivov in chasovnih perspektiv, zaradi chesar je marsikaj le mimobezhno in tudi shablonsko nakazano. Proti koncu film prehaja zhe kar frivolno skoz vrsto vsebinskih preobratov od obichajnega realizma v vse manj preprichljivo in vse bolj farsichno »fantastiko«, katere vrh je povsem »odshtekano« ujetje (izvedejo ga v chrnogorski hribovski divjini trije »zmeshani« tuji novinarji) in konchno muslimansko linchanje Bogdanovicha … Nesporno avtentichno vrednost imajo sicer nekateri groteskni stranski liki: policisti in agenti mednarodnih sil ali domorodske kreature (med slednjimi zlasti ekvivalent balkanskega vampirja, Boghdanovichev klavec s tetoviranim samopredstavitvenim geslom v cirilici na chelu: Mrtev pred rojstvom).

BAMAKO (Kopr. Mali, ZDA, Francija, 2006; Kinodvor 23. 1. 2008). Scenarij in rezhija malijski rezhiser Abderrahmane Sissako. Poldokumentaristichna podoba afrishke drzhave Mali, natanchneje njene prestolnice, prebivalci so vechinoma muslimani s francoskim jezikom in z domorodskimi govori. Pitoreskno-tragikomichno »domorodsko sojenje« Svetovni banki in MFF, ki »dobrodelno« forsirata afrishko naravno bogastvo v revshchino, se dogaja v »odprtem sodishchu« na dvorishchu med hishami, javnimi lokali, raznimi delavnicami in domachimi zhivalmi. Enolichno opletajoch ritem v spremstvu petja in etnoglasbe, figure se kljub »dramatichnim« retorichnim poudarkom gibljejo kot omotichne od vrochine (vrochice?). Ohlapna »zgodba« se v ozadju nakazuje kot inshpektorjeva preiskava v zvezi z ukradeno policistovo pishtolo, ki je v »finalu« uporabljena za samomor. »Odkritje« bolj v etnoloshkem kot filmoloshkem smislu.

ESTRELLITA – PESEM ZA DOMOV (Slovenija, 2007; Komuna, 2. 2. 2008). Filmi rezhiserja Metoda Pevca kazhejo dolocheno »kontinuiteto« v smislu kombinacije visoko-nizkega dogajalnega okolja: Carmen – ljubljansko klosharstvo, Pod njenim oknom – ljubljansko meshchanstvo, Estrellita – izrazit preplet obojega: ljubljansko meshchanstvo in (begunsko, bosansko) barakarsko obrobje. Meshchanstvo je zajeto iz specifichnega zornega kota umetnishtva s primesjo bohemstva v vodilnem zhenskem liku (plesalka v Pod njenim oknom, glasbenica v Estrelliti). Nedvomno je Estrellita uspela filmska stvaritev, scenarij (Metod Pevec, koscenarista Gareth Jones, Abdulah Sidran) in njegova ekranizacija sta inventiven preplet dokaj kompleksnih vsebinskih divergenc (dvodelnost naslova kot opozicija med visoko in nizko funkcijo glasbe: Estrellita, shpansko Zvezdica, je znamka dragocene violine za igranje klasike, sintagma »pesem za domov« asociira juzhnjashki oshtarijski populizem kot npr. »burek za domov«), izbira igralcev je ustrezna in zanimiva. Tehnichna virtuoznost pa poleg dolge razpolozhenjske ekspozicije, ki izpostavlja zadrgnjeni meshchanski formalizem ob smrti uglednega violinista in obchutno zavleche »zagon« sizheja, ne more prikriti notranje neusklajenosti dramske fabule, ki niha med glasben(ishk)o melodramo in socioloshko analizo (materialna in psiholoshka izlochenost priseljencev itd.). Pri tem nihanju izstopa bosanski prispevek (koscenarist sarajevski knjizhevnik Abdulah Sidran ter igralca Senad Bashić in Mediha Musliović, ki sta svoje lapidarne, poldorechene dialoge prezhela s fascinantno preprichljivostjo, kulminirano v posilstvu), na »slovenski strani« pa glavna junakinja, glasbenica z izrazito evropskim imenom Dora (gr. nadarjena ali darovana?) Fabiani, vdova po violinistu, ki jo sicer s fino odmerjenimi odtenki markantno upodobi Silva Chushin, ostaja brez sebi enakovrednega antagonista (podobno glavna junakinja Dusha v Pod njenim oknom) in s tem njena funkcija izzveni kot ne povsem dorechena. Dramski spopad s pohlepnim »zgubarskim« sinom ni temeljiteje razvit, tako da se v njem njuna znachaja ne moreta ostreje profilirati; v poanti se Dora »izgubi« v bosanski cholnarski gostilni, ki ji zhe z imenom »Sevdah« obeta nekaj vech elementarnega (»eksotichnega«) chustvenega zadoshchenja v primeri z njeno lastno urbanizirano (mittelevropsko) »izpraznjenostjo« (podoben »eksotichen nadomestek« za pokojnega mozha ji pomeni bosanski najstnik Amir, v katerem s svojim glasbenim erosom zasluti violinistichnega genija; ko mu podari violino in organizira pouk igranja pri mlajshi uchiteljici, v njej odkrije mozhevo ljubico in tako je v avtorefleksivni retrospektivi njeno nekdanje bivanje v senci mozha po svoje izdano; analogno je prichakovati, da bodo izdana tudi njena prichakovanja glede »sevdaha« in Amirja).

POZHELENJE, NEVARNOST (Lust, Caution – Sè, jiè; ZDA-koprodukcija, 2007; Kinoklub Vich, 9. 2. 2008). Najnovejshe delo fenomenalnega tajvansko-amerishkega Kitajca Ang Leeja (izv. Li An; Taiwan, 1954, zdaj zhivi v ZDA), ki se je povzpel med najvidnejshe rezhiserje v sodobnem svetovnem filmu. V vrsti njegovih tako kitajskih (tajvanskih) kot amerishkih filmov sta po svetu najbolj zaslovela »pravi kitajski« Prikriti tiger, skriti zmaj (2000; zhanr wuxia ali kungfu, mitologija borilnih veshchin kot »kitajski vestern«) in »pravi amerishki« Brokeback Mountain (2005; homoerotizirana mitologija vesterna); za slednjega, ki je nenavadna kulminacija Leejevega, delno avtobiografsko-emigrantsko pogojenega interesa za razlichne obrobnezhe ali posebnezhe, je kot prvi Azijec prejel oskarja za rezhijo. Pozhelenje, nevarnost je po Leejevih besedah tako znachilno kitajski film, da niti ne prichakuje njegovega posebnega uspeha v ZDA, kjer vse kritike niso bile pozitivne, v Evropi pa so mu bolj naklonjeni. Kot Brokeback po noveli amerishke pisateljice Annie Proulx je Pozhelenje posneto po noveli kitajske pisateljice Eileen Chang (1920-1995; nazadnje zhivela v Los Angelesu, pishoch v kitajshchini); kakor prvi v vestern provokativno interpolira homoseksualnost, tako drugi temo odpornishtva zoper okupatorja (kitajski »vosovci« kot atentatorji na kolaborante z Japonci med drugo svetovno vojno) provocira z vidika sadomazohizma (zaradi drznih »telovadnih« spolnih aktov je film v ZDA prepovedan za mlajshe od 17 let). Leejevo rezhijsko mojstrstvo se kazhe zlasti v tem, da film kljub pochasnemu, komornemu dogajanju in skoraj triurni dolzhini niti za hip ne popusti v trilersko intenzivni napetosti in psiholoshki preprichljivosti. Vse spremlja perfekcionizem kostumografske in scenografske ozhivitve Shanghaja in Hongkonga okoli leta 1940. Kitajski igralski zvezdnik Tony Leung Chiu Wai kot visok uradnik kolaborantskega rezhima in debitantka Wei Tang kot shtudentka, ki postane njegova ljubica zato, da bi se mu njena atentatorska skupina lahko priblizhala, sta ustvarila markantna lika, ki se v bistvu proti svoji volji zapleteta v kataklizmatichno pornoerotichno zvezo, v kateri se sovrashtvo in ljubezen »zaumno« (presenetljivo za oba akterja) stapljata v travmatichno obsesijo, »uhajajocho« prvotnim namenom in aktualnemu druzhbenopolitichnemu kontekstu. V subtekstu se nakazuje globinski stik med seksom in zlochinstvom v senci t. i. »identifikacije z agresorjem«, neizbezhne pri vsaki kolaboraciji; ta stik literatura, ki je nasploh tesno povezana s filmsko umetnostjo, tako ali drugache fabulira zhe vse od Biblije, saj je umetnishko ustvarjanje kot specifichni »narkotik« tretja funkcija »deviantne energije« (prim. znani izrek »sex, violence, drugs«); v Pozhelenju so mladi atentatorji umetniki – chlani shtudentskega gledalishcha. Spolno potentni kitajski uradnik »kompenzacijsko« postopa z ljubico kot japonski okupator s Kitajsko; osvajalsko-kolaborantski sadizem se opravichuje s tedanjim propagandnim geslom japonske ideologije »Azija Azijcem«, pa tudi ljubici vse bolj lezejo pod kozho njegova zrela strast, oblastnishka moch in bogatashko zhivljenje sredi vojne katastrofe. Vsaka strast vsebuje tudi svarilo (caution je svarilo), ki se potrdi s sklepnim porazom.

DARJEELING LIMITED (The Darjeeling Limited; ZDA, 2007; Komuna, 23. 2. 2008). Nenavaden film rezhiserja Wesa Andersona; odshtekani liki v bizarnih polozhajih in »stripsko prazni« dialogi kljub fino, skoraj neopazno (najhujsha shokantnost se dogaja, kot da ne gre za nich posebnega) podlozhenim duhovitostim s tezhavo vzdrzhujejo gledljivost med predvajanjem, toda svojevrsten char vsega skupaj oblezhi v zavesti in pride za gledalcem »post festum« kot dobesedno strashna satirichno psiholoshka podoba danashnje Amerike. Trije bratje, dobro situirani newyorshki intelektualci srednjih let (eden je pisatelj in prilozhnostni »porivach«), potujejo po Indiji z vlakom, ki se imenuje »The Darjeeling Limited« – po mestu v podhimalajski pokrajini Sikkim, med Nepalom in Butanom, kjer je njihova mati postala nuna v misijonarskem samostanu. Najbolj sijajna epizoda na tem vlaku se zgodi s pobeglo kacho, ki je edino bitje, s katerim so bratje v »tesnejshem stiku«, namrech poleg domorodske sprevodnice, ki »shnelcugno« seksa s pisateljem: ironija romantichno-kolonialistichne nevarnosti in privlachnosti Orienta v zahodni tradiciji. Od druzhine povsem odtujena mati se ni udelezhila ochetovega pogreba, fantje so se odtujili tudi med sabo in od svojih partneric, zdaj vlechejo s sabo prtljago, polno ochetove zapushchine, in se prek modnih indijskih (kvazi)meditacij skushajo prebiti do nove medsebojne povezanosti ter rekreirati svojo druzhinsko-bivanjsko identiteto z odreshilno obnovo stika z materjo. Ko spoznajo, da ta stik ni mozhen, saj je skoraj vojashko mozhachasta mati dokonchno »onkraj«, jim preostane edina »odreshitev« (prim. Boormanov film Odreshitev), da med tekom za vlakom pogubijo vso prtljago in se »olajshani vseh bremen« vrnejo v Ameriko. Na ozadju turistichnega srechanja Zahoda z Vzhodom je tako podana cinichno groteskna metafora za aktualno beganje amerishkih vojakov po razlichnih eksotichnih zakotjih sveta (Irak, Afganistan itd.), kjer ob popolni nezmozhnosti razumevanja drugih kulturnih identitet v bistvu zgolj poskushajo »zdraviti« lastne, iz najgloblje intime izvirajoche civilizacijsko-vrednotne komplekse in travme, mitizirana »mati Amerika« pa ima pri tem neke povsem druge, tajne »ochetovske rachune«.

L … KOT LJUBEZEN (Slovenija, Avstrija, Cheshka, 2007; Komuna, 12. 3. 2008). Celovecherni prvenec rezhiserke Janje Glogovac (Maribor, 1974; diplomirala na filmski akademiji FAMU v Pragi). She eden iz vrste novejshih »slovenskih« filmov v maniri »kontinuitete« exYU (nastaja vtis, da tako rekoch ni mogoche posneti slovenskega filma, ne da bi bil tako ali drugache tudi hrvashki, bosanski ipd.); tokrat je vechina dialogov v hrvashchini, nekaj malega v slovenshchini in cheshchini (lokacije: Praga, Maribor, Ljubljana). Neobetavno nerodna stereotipnost naslova se nadaljuje z enako neobetavnim gostobesednim »avtobiografskim« chvekanjem v offu, do konca filma se vse potrdi kot tortura za gledalchevo potrpljenje. Film brez upa na ulov lovi nekakshne like, nekakshno zgodbo, nekakshno »dramo nakljuchja« (med »nachrtovano« prometno nesrecho nakljuchno odkrit kokain) okrog infantilno-adolescentske hrvashke rezhiserke z italijanskim imenom Gina (igra jo Lucija Sherbedzhija), ki »principialno« hoche v prashkem nochnem klubu sredi vsakrshnih – dejanskih ali zgolj moralnih – transvestitov posneti film, ochitno ne vedoch o chem in chemu. »Film o snemanju filma«, podobno kot malo bolj znosno infantilna Instalacija ljubezni Maje Weiss (tretja dama slovenskega filma Hana Slak je te dni svojo infantilizacijo s filmom Tea zapeljala v mlako »mladinske domishljije«), ali podobna »neoromantika« z artistichno-jugomafijskim ozadjem kakor Nabershnikov Petelinji zajtrk, le da gre v L … zgolj za »psiholoshko« nizanje afektirano mrtvih fragmentov, katerih edina razvidna poanta je konec kot »odreshitev« (gledalca).

NI PROSTORA ZA STARCE (No Country for Old Men; ZDA, 2007; Kolosej, 19. 3. 2008). Najnovejshi film rezhiserskega tandema bratov Coen (po romanu Cormaca McCarthyja) je eden tistih primerov, ki obchasno kazhejo, da zna Holivud proizvesti tudi kakshen »anti-film« (antiholivudski) in ga nagraditi z oskarji. Vsi oskarji, ki so zasuli ta film, so sicer upravicheni, saj gre za tehnichno suvereno delo, cheprav ni nikakrshnen shpektakel. Vsebina na prvi pogled skorajda »ni nich posebnega«, vendar je v svoji surovi preprostosti (usmeritev bratov Coen zhe s prvencem Krvavo preprosto) funkcionalno ekspresivna kombinacija akcijskega trilerja in sodobnega vesterna (s shpagetnimi elementi), tudi globlje sporochilno tehtna, zlasti s tistim, chesar ne pove neposredno (pomenljivost naslova je v slovenskem prevodu okrnjena: ne gre za »prostor«, angl. place, gre dobesedno za nemozhnost pokrajine, dezhele, ki bi dala dihati starcem). Po znani nemshki socioloshki knjigi recheno: »zarota metuzalemov«, trije glavni liki, originalno koncipirana trojica odsluzhenih. Prvi je veteranski polkovnik iz Vietnama in krivolovec (igra ga Josh Brolin), drugi tudi ne vech rosno mladi poklicni ochishchevalec kot epohalna »mitoloshka« inkarnacija morilca (shpanski zvezdnik Javier Bardem kot angel smrti Anton Chigurh – chudno ime, »dishi« po jugovzhodni Evropi), ki ne pozna usmiljenja do nikogar, v njegovih ocheh ni bitja, ki si ne bi zasluzhilo smrti iz njegove roke; tako deluje po neki vishji usodnosti in karizmatichnosti, ubija s pushko z dushilcem in s kisikovo bombo, s katero po potrebi odstreli tudi kljuchavnice iz vrat, naposled pa se obrne tudi proti pokvarjenim delodajalcem. Tretji je obmejni sherif tik pred upokojitvijo (Tommy Lee Jones). Chetrti, nekoliko bolj stranski lik je Woody Harrelson kot poklicni morilec, ki ga unichi lastna domishljavost, nedorasla v tekmi s Chigurhom. Pomembna je lokacija v pushchavi ob Rio Grande: zloglasna meja med Mehiko in ZDA (pushchavsko zakotje pri El Pasu, zahodni Texas), visoka zhichna pregraja preprechuje poplavo mehishkih emigrnatov v »amerishki raj«, ki je v tem filmu prikazan od znotraj kot pekel neusmiljene kapitalistichne gonje za denarjem, v kateri ljudje zhrtvujejo vse svoje, tudi najbolj izjemne sposobnosti. Ob vsej surovi akciji film obvladuje tezhka melanholija, ki jo izziva kontekst divje zasoplega turbokalpitalizma, kjer so »starci« ali pravzaprav nekoliko starejshi zhe praktichno zunaj prave tekme, naj se tega zavedajo ali ne; che hochejo kaj radikalno she spremeniti, morajo svoje zhivljenje dati na kocko v kakshni nori tatvinski ali morilski akciji, a tudi to jim ne zagotavlja uspeha, dejansko drvijo v neizogibni propad. Povsem pozitivnega lika ni, niti sherif ni nikakrshen vesternovski heroj, je le skrajno previden in izkushen profesionalec, ki se izogne obrachunu z glavnim morilcem, ker v njem sluti po svoje utemeljenega in celo druzhbi koristnega »chistilca«. Denar ostane odvrzhen na nikogarshnji zemlji med Mehiko in Teksasom. Holivudski »anti-film« prvega desetletja XXI. st., kot je bil Tarantinov Shund (1994) v zadnjem desetletju XX. (Tarantinovi morilci so bili afektirano blebetavi »filozofi« na ozadju tedaj she razmeroma aktualnega »new agea«, coenovski so redkobesedni minimalisti, ki jim niti »new age« ne pomeni nich, nimajo vech niti retorichnih iluzij, vrtijo pa se, enako kot »tarantinovci«, v istem brezizhodnem druzhbenem krogu.)

STREGEL SEM ANGLESHKEMU KRALJU (Obsluhoval jsem anglického krále; Cheshka, 2006; kino Vich, 29. 4. 2008). Klasik cheshkega in eno veljavnejshih imen svetovnega filma Jiři Menzel je po vechletnem premoru posnel film po istoimenskem romanu Bohumila Hrabala. V tradiciji cheshkega shvejkovskega humorja, ki kljub elementom inteligentne ironije ni zmeraj brez priokusov stereotipne (endemichne) infantilne afektacije, v smislu katere prichujochi film, katerega glavni junak se imenuje Jan Dite (Janez Dete, po potrebi ponosen na nemshkega prednika z imenom Johann Ditie), ne najbolj vshechno spominja tudi na francoski animirani Ratatouille, je predstavljen »lahkotno samoironichen« pogled na cheshko izkushnjo »zlatega preroda« po prvi svetovni in v zgodnjih 30-ih ter nato na srechanje z nacizmom, na nemshko okupacijo in naposled she na uvozheni ruski stalinizem (slednji je, v shkodo filmu, le bledo in zozheno nakazan). Sicer tradicionalno elegantno posneto, toda z gostobesednim antifilmskim »off« citiranjem iz romana in s forsirano glasbeno spremljavo, ki she poudarja vtis (mittelevropske) operete. Zgodba je v osnovi preprosta, le obilno sekvencirana s fleshbeki: o skromnem natakarju, nekakshnem prototipu cheshkega »prebrisanega tepchka«, ki se skusha ne glede na chas katastrofalnega zgodovinskega dogajanja z razlichnimi triki prebiti v bogatashko (hotelirsko) elito, pri tem pa nima zadrzhka niti do poroke z »rasno arijsko Nemko«, ki mu umre v gorechi bombardirani hishi, on pa nato petnajst let gnije v stalinistichni jechi, iz katere pride kot »bivshi chlovek«. V celoti vzeto: kljub nedvomnim formalnim kvalitetam v glavnem brez prebojnejshega humorja in brez izrazitejshe dramatichne sugestivnosti, kakrshno potrebuje tudi vsaka komedijska ambicija. Ochitno tudi shvejkovski manirizem ne more brez posledic v nedogled ponavljati svojih klishejev.